UPRS Sodba I U 1510/2020-7

Jedro

Tožena stranka je naredila dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikovih navedb, ne da bi v to dokazno oceno vključila tudi razlog za preganjanje iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, čeprav so informacije, ki jih je tožena stranka uporabila o stanju v Pakistanu glede zemljiških sporov in tožnikove navedbe, kazale na možnost pripadnosti določeni družbeni skupini in iz tega razloga obstoj morebitnega preganjanja. Tožena stranka pa o tem ni zavzela nobenega stališča niti ne o intenzivnosti dejanj preganjanja (26. člen ZMZ-1), zaradi česar ni imela podlage za stališče, da so prosilčeve navedbe očitno protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju s preverjenimi informacijami o izvorni državi in da je zato prošnja očitno neprepričljiva. Tožena stranka bi se lahko oprla na peto alinejo prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 samo v okoliščinah, ko bi bilo v zadevi očitno, da ne more iti za noben razlog preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, ali da očitno ne gre za takšna dejanja preganjanja, ki bi imela zadostno intenzivnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2035/2020/16 (1312-14) z dne 23. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika z dne 12. 8. 2020. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je Pakistan zapustil pred tremi leti in preko Irana, Turčije, Grčije, ter po balkanski poti prišel do Italije, od koder ga je italijanska policija (že dvakrat)¹ vrnila slovenski. Kot ciljno državo je navedel Italijo, ker želi tam delati. Kot razlog zapustitve izvorne države je navedel spor zaradi zemlje. Med sporom je pretepel bratranca, bil je aretiran, nato pa ni imel denarja za poplačilo odvetnika. Zaradi pretepa mu je pretila sedem- ali osemletna zaporna kazen. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, ni imel.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru, in sicer je zaključil osem razredov, šolanja pa ni nadaljeval zaradi spora. Uradno ni bil nikoli zaposlen. Kot razlog zapustitve države pred tremi leti je navedel zemljiški spor, ki so ga imeli s stricem. Spor se je začel šest mesecev pred njegovim odhodom iz države. Stric jim je želel odvzeti zemljo, ki je bila v lasti njegovega očeta, ker tega niso dovolili, je dvakrat streljal. Nato je tožnik pretepel bratranca s palico in mu pri tem zlomil roko in nogo. Bratranec je moral za šest dni v bolnico, stric pa je pretep prijavil na policijo, ki ga je odpeljala v pripor. Po 5 - 6 dneh so ga proti plačilu varščine izpustili. Ker sta ga stric in bratranec ponovno pretepla, so mu starši predlagali, da zapusti državo. V tem sporu so ga zabodli z nožem v desno roko, vendar ni potreboval zdravniške oskrbe, zlomili so mu tudi palec na levi roki, takrat je obiskal zdravnika. Njegov postopek na sodišču ni zaključen, policija pa je rekla, da če bo ponovil svoje ravnanje, ga bodo zaprli. Ker je dobival grožnje s strani strica in bratranca, je moral zapustiti šolo, saj so mu grozili tudi na poti v šolo. Spor so sicer želeli prijaviti na policijo, vendar pa jih policija ni poslušala. Stric in bratranec sta prijavila njega, tožnikova družina pa ni prijavila nasilnosti strica in bratranca, ker jih je bilo strah, da bi se s tem poostrile zadeve. Ne ve, ali so kdaj spor poskušali reševati preko starešin. Šest mesecev, preden je zapustil Pakistan, je živel naskrivaj in niti enkrat ni srečal ne bratranca ne strica, čeprav meni, da so vedeli, kje se nahaja. Sprva le tri mesece bival pri starših, nato pa se je preselil k stricu po mamini strani. Odvetnika je potreboval verjetno zaradi varščine in ga potem niso mogli plačati. Soočen, zakaj je pri podaji prošnje rekel, da je iz Pakistana odšel takoj, ko je bil izpuščen iz pripora, sedaj pa trdi, da je bil v Pakistanu še šest mesecev, je odvrnil, da je bil malo utrujen in da je zato premalo podrobno razložil. Z družino se sliši enkrat do dvakrat na teden, vendar pa ne ve, kakšna je situacija doma, saj tega ni želel spraševati. Ni razmišljal, da bi se preselil v drug kraj v Pakistanu, saj so mu starši svetovali, naj zapusti državo. Če bi se vrnil, bi se spor s stricem in bratrancem nadaljeval. Na vprašanje, kdaj točno so se zanj začele težave, je povedal, da so se enkrat ali dvakrat verbalno prerekali, potem je pretepel bratranca in je moral v pripor. Ko je prišel iz pripora, je tri mesece bival doma, nato pa še tri mesece pri stricu. Od tam je nato zapustil državo. V vmesnem času se ni nič zgodilo. Nadalje je povedal, da v sporu zaradi zemlje ni utrpel poškodb, trpeli pa so škodo, ker niso mogli obdelovati zemlje. Na vprašanje, kdaj je bil napaden z nožem in kdaj so mu zlomili palec leve roke, je povedal, da se je to zgodilo, preden je odšel v pripor. Ko je bil pozvan, naj pove več o tem, da sta ga bratranec in stric poskušala napasti po tem, ko je prišel iz pripora, je povedal, da je to mogoče res. Ko je bil izpuščen iz pripora, sta ga na poti stric in bratranec ustavila in mu rekla, da tu ne sme hoditi.

3. Tožena stranka je v postopku pridobila informacije o tožnikovi izvorni državi in z njimi seznanila tožnika. Ta je predložil še dodatne informacije o izvorni državi.

4. Po njihovi preučitvi tožena stranka ugotavlja, da so v Pakistanu za zemljiške spore pristojna sodišča, prav tako lahko oseba, ki se boji maščevanja s strani nasprotne stranke, pridobi zaščito s strani policije. V tožnikovem primeru lastništvo zemlje ni sporno, saj je tožnik večkrat povedal, da je zemlja v lasti njegovega očeta. Glede na navedeno tožena stranka dvomi, da tožnik, če bi imel resnično težave s svojim stricem in bratrancem, ker sta hotela prevzeti lastništvo zemlje, ne bi mogel groženj in napadov prijaviti na policijo. Iz informacij namreč izhaja, da se vsako prijavo pisno zabeleži in vodi v registru in če policist prijave ne bi želel sprejeti, kot je med drugim trdil tožnik, obstajajo nadaljnja ukrepanja (obvestiti oddelčnega, nadzornega ali okrožnega policista o kršitvah), s katerimi bi tožnik lahko zahteval, da se njegova prijava vsaj zavede. S strani pooblaščencev tožnika predložene informacije prav tako potrjujejo, da v Pakistanu obstajajo pravna sredstva v skladu s civilnim in kazenskim pravom za zemljiške spore ter da obstajajo vzpostavljeni sodni postopki za njihovo reševanje. Ne glede na navedeno pa lastništvo zemlje ni sporno. Iz pridobljenih informacij tožnika je še razvidno, da naj bi bila policija koruptivna, vendar pa je tožnik priznal, da je bil zaradi tega, ker je bratrancu zlomil roko in nogo, v priporu, po plačilu varščine pa izpuščen. Iz tega izhaja, da bi bil tožnik zaradi svojih dejanj kaznovan, a je državo zapustil še pred zaključkom postopka na sodišču. Kot kažejo informacije, pridobljene s strani tožene stranke, pa je mogoče vsako kaznivo dejanje prijaviti in za prijavo oseba prejme poročilo o prijavi.

5. Tožena stranka pa ne glede na navedene informacije, ki po njenem ne potrjujejo tožnikovih navedb o nezmožnosti zaščite s strani policije, meni, da so že tožnikove izjave nedosledne. Tožnik je namreč sprva zatrjeval, da je državo zapustil, ker ni imel denarja, da si plača odvetnika, saj je v pretepu bratrancu zlomil roko in nogo, nato, da je iz države odšel, ker sta ga stric in bratranec, po tem, ko je bil proti plačilu varščine izpuščen iz pripora, pretepla in so mu starši predlagali, da zapusti državo. Na vprašanje pooblaščenca, kdaj točno so se začele njegove težave, pa je odgovoril, da je bil, po tem, ko je prišel je iz pripora, tri mesece doma in tri mesece pri stricu, a se mu v tem času ni zgodilo nič fizičnega. Nadalje je na vprašanje pooblaščenca, ali je v pretepu utrpel poškodbe, tožnik odgovoril, da v tem sporu ni utrpel nobenih poškodb, medtem ko je že predhodno povedal, da mu je bratranec zlomil palec. Prav tako je sprva zatrjeval, da je šest mesecev živel skrivoma in ga niso uspeli najti, nato pa, da so imeli informacije, kje se nahaja. Tožena stranka zato meni, da tožnik niti ni imel razloga, da bi zapustil državo, če je šest mesecev normalno živel, kljub temu, da so sorodniki vedeli, kje se nahaja. Če sta bila bratranec in stric tako nevarna, da je moral zapustiti državo, potem bi mu vsaj grozila, če ne tudi napadla v šestih mesecih, preden je prosilec odšel iz države, saj sta, po tožnikovih navajanjih, vedela, kjer se nahaja.

6. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot nedosledno, protislovno, lažno, malo verjetno in v nasprotju s preučenimi informacijami o izvorni državi. Tudi po soočenju z njegovimi neverjetnimi navedbami teh ni uspel prepričljivo pojasniti, zato tožena stranka dvomi v obstoj zatrjevanih dogodkov, ki naj bi bili ključni za tožnikovo zapustitev Pakistana. Ob odsotnosti drugih dokazov pa je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca. Tožena stranka se ob tem sklicuje na odločbo Upravnega sodišča I U 1646/2016 z dne 25. 9. 2017. Meni, da je tožnik podal preveliko število neprepričljivih in malo verjetnih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je navedel, posledično pa ni mogoče ugotoviti verodostojnosti tožnika.

7. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka še presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Ugotovila je, da ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav ter dokazov ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotavlja, da tožnik sploh ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje ta življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

8. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da bi glede na informacije o izvorni državi tožena stranka morala ugotoviti drugačno stanje v izvorni državi. Navaja, da že iz strani tožene stranke pridobljenih informacij izhaja, da so mnoge ljudi odstranili v zemljiških sporih; umori in ugrabitve zaradi zemlje so postali običajni, kar postavlja pod vprašaj učinkovitost organov kazenskega pregona. Nadalje pa takšne informacije izhajajo tudi iz izpisov s strani "refworld.org" in ostalih, ki jih je v spis vložil PIC. Iz teh dokumentov mlajšega datuma izhaja, da so zemljiški spori v Pakistanu pogosti in se pogosto rešujejo s silo. Sicer obstajajo pravna sredstva, ki pa ne morejo vedno zagotoviti učinkovitega pravnega varstva. Sodišča, ki se ukvarjajo z zemljiškimi spori tako na lokalni kot tudi na zvezni ravni, imajo zaostanke zadev, so slabo usposobljena in so lahko predmet korupcije. Tako niti Zakon o nezakonitem odvzemu lastnih sredstev očitno ni imel uspeha pri učinkovitem reševanju problema. Ravno zemljiški spori, ki jih ima družina strica po očetu z njegovo družino, so prerasli v fizična obračunavanja, kar je razlog za tožnikov odhod in kar je tožnik v postopku zatrjeval, že pri podaji prošnje. Kot je povedal, je spor eskaliral v fizično obračunavanje, njegovega strica in bratranca z njim. To, da zemljiški spori pogosto prerastejo v fizično nasilje in celo umore, potrjujejo tudi poročila mednarodnih organizacij, ki jih je v spis vložil tedanji tožnikov pooblaščenec (PIC). Tako je v tem delu izpoved tožnika, tudi na osebnem razgovoru, skladna s podatki mednarodnih organizacij. Tožnik je na osebnem razgovoru le bolj obširno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Pri tem je logično, da se pri podaji prošnje tožnik ni spuščal v podrobna pojasnjevanja okoliščin, saj je bilo od njega zahtevano, da na kratko pove, kateri so bili razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito. Meni, da je njegova izpoved skladna s poročili mednarodnih organizacij glede možnosti iskanja pravne pomoči oziroma zaščite izvorne države pri navedenih sporih. Drugače kot v izpodbijani odločbi glede prijave groženj pri policiji izhaja iz poročila Human Rights Watch (september 2016), in sicer, da v Pakistanu pakistanska družba (kamor spadajo tudi lastniki zemljišč) izvaja prevelik in neprimeren nadzor nad kazenskim pregonom.² Nadalje iz dokumenta Development, Poverty and Power in Pakistan: The Impact of State and Donor Interventions on Farmers (december 2014) izhaja, da imajo veliki lastniki zemljišč v revnih podeželskih skupnostih v Pakistanu velik vpliv na delo policijskih postaj. Glede na navedeno navedba tožnika o tem, da jih na policiji niso želeli poslušati, ko so skušali prijaviti dejanja strica, resnična. Tožnik ni seznanjen z informacijami o izvorni državi, da "policija vsako prijavo zabeleži in vodi v registru in če policist prijave ne bi želel sprejeti, obstajajo določena ukrepanja, kot navedeno v izpodbijani odločbi. Je pa PIC v svoji vlogi z dne 21. 9. 2020 citiral tudi informacijo z dne 12. 3. 2020, objavljeno na spletni strani Dawn: Blood Begets Blood, iz katere izhaja, da v Pakistanu obstajajo vzporedni pravosodni sistemi in da so krvna maščevanja del vsakdanjika. Zemljiški spor je očitno prerastel v krvno maščevanje in ravno zaradi tega je življenje tožnika v Pakistanu ogroženo. Zato se je po prihodu iz pripora tožnik najprej skrival doma, potem pri stricu po mamini strani in ko sta stric in bratranec izvedela, kje se skriva, je odšel iz izvorne države. Samo na tak način si je ob nedejavni in koruptivni policiji in drugih organov, ki bi ga v Pakistanu morali zaščititi, lahko rešil življenje. Tožnik še pojasnjuje, da ima stric že dovolj zemlje in da so mu to v sporu tudi povedali. To pomeni, da se stric lahko "kvalificira" kot zemljiški posestnik, ki ima tudi nadzor nad policijo. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka to ugotavljati. Ne drži nadalje, da bi tožnik tekom postopka spreminjal razlog zapustitve izvorne države. Vseskozi je govoril, da je državo zapustil, ker se je bal, da se mu bosta stric in bratranec zaradi zemljiškega spora, ki se je sprevrgel v nasilje, maščevala in celo ubila. Najprej se je tri mesece skrival (in ni normalno živel, kot to ugotavlja izpodbijana odločba) doma, potem še tri mesece pri stricu po mamini strani. Ko sta stric in bratranec ugotovila, kje se skriva, se je odločil pobegniti. Tako je tudi v tem delu njegova izpoved povsem skladna. Prav tako je tožnik pojasnil, zakaj je pri podajanju prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Pakistan zapustil po prihodu iz pripora, čeprav ga je, kot je pojasnil na osebnem razgovoru, zapustil šele pol leta kasneje. Zato ni razloga, da tožena stranka ne bi verjela njegovim navedbam. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in njegovi prošnji ugodi oziroma podredno, da po odpravi določbe vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da lastništvo zemljišča ni sporno. Tožnik za nemožnost prijave ni predložil dokazov. Zaradi poškodbe bratranca je bil tožnik v priporu – iz navedenega ne izhaja, da pravosodni organi ne bi delovali. Ne drži, da je tožnik pobegnil iz izvorne države, ker naj bi sorodniki izvedeli, kje se nahaja, saj je na osebnem razgovoru povedal, da je slišal, da so sorodniki vedeli, kje se nahaja, a se mu ni zgodilo nič, z njimi se ni srečal. V njegovih navedbah je veliko nedoslednosti in kontradiktornosti, do katerih se tožnik niti v tožbi ni opredelil. Eden od teh je že razlog za odhod iz Pakistana, na prošnji nemožnost plačila odvetnika, na osebnem razgovoru pa grožnje in strah pred sorodniki, ki so jim hoteli prevzeti zemljo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite z dne 27. 11. 2015 ob sklicevanju na določilo 5. alineje 52. člena ZMZ-1. Zakonodajalec je z navedeno določbo določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena ZMZ-1, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

12. Po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

13. Kljub temu, da istovetnost tožnika ni izkazana, saj v postopku ni predložil nobenega dokumenta s sliko, med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Pakistana. Že v prošnji in na osebnem razgovoru je uveljavljal, da je zapustil Pakistan zaradi sporov s sorodniki glede zemlje, pri tem je navajal, da je bil ob tem tudi telesno poškodovan, v pretepu z bratrancem naj bi bilo zaboden z nožem, pretepli in grozili so mu na poti v šolo, dvakrat se je skrival, vsakič po 3 mesece na dveh različnih lokacijah, stric in bratranec sta mu grozila, da ga ne bosta pustila živega. Sicer je med družinama morebiti prihajalo tudi do streljanja, vsega mu niso povedali, čeprav je bil najstarejši sin. Verjetno so zato tudi grozili prav njemu. V času zemljiškega spora, ko je bil v Pakistanu, je bil star 16 let in je v vsem poslušal starše tudi glede odločitve, da raje zapusti Pakistan. Tožnik je bil natančen pri poimenovanju sorodnikov, ki naj bi ga preganjali, in pri imenovanju lokacij, kjer se je skrival. Omenil je tudi vaške odbore, ki naj bi včasih reševali te konflikte (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 10. 9. 2020, str. 5-6, 8-10). V tožbi pa je posebej izpostavil, da je zemljiški spor očitno prerastel v krvno maščevanje in je ravno zaradi tega ob siceršnji koruptivnosti policije njegovo življenje v Pakistanu ogroženo. S tem je smiselno zatrjeval preganjanje kot pripadnika posebne družbene skupine - krvno maščevanje v Pakistanu zaradi zemljiških sporov.

14. Izpodbijana odločba je nezakonita z vidika statusa begunca, o katerem je treba najprej odločati (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1), ker je tožena stranka naredila dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikovih navedb, ne da bi v to dokazno oceno vključila tudi razlog za preganjanje iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, čeprav so informacije, ki jih je tožena stranka uporabila o stanju v Pakistanu glede zemljiških sporov in tožnikove navedbe, kazale na možnost pripadnosti določeni družbeni skupini in iz tega razloga obstoj morebitnega preganjanja. Tožena stranka pa o tem ni zavzela nobenega stališča niti ne o intenzivnosti dejanj preganjanja (26. člen ZMZ-1), zaradi česar ni imela podlage za stališče, da so prosilčeve navedbe očitno protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju s preverjenimi informacijami o izvorni državi in da je zato prošnja očitno neprepričljiva.

15. Tožena stranka bi se namreč lahko oprla na peto alinejo prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 samo v okoliščinah, ko bi bilo v zadevi očitno, da ne more iti za noben razlog preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, ali da očitno ne gre za takšna dejanja preganjanja, ki bi imela zadostno intenzivnost, vendar bi takšna stališča tožena stranka v dokazni oceni morala tudi zavzeti in (šele) v nadaljevanju dokazne ocene (morebiti) utemeljiti očitne nekonsistentnosti zaradi katere je mogoče prošnjo zavrniti. V takih primerih je namreč nekonsistentnosti, treba ocenjevati tudi glede na informacije o stanju v izvorni državi (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Nadalje tudi ne drži argument tožene stranke v odgovoru na tožbo, da se tožnik v tožbi ni opredelil do nekaterih nekonsistentnosti, četudi to ni bistveno za ugoditev tožbi. Sodišče namreč tako pomanjkljive obrazložitve glede razlogov za preganjanje in dejanj preganjanja ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1); posledično tožena stranka tudi ni pravilno uporabila materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), saj se do morebitnega preganjanja tožnika s strani njegovih sorodnikov v Pakistanu zaradi (krvnega) maščevanja zaradi zemljiškega spora sploh ni opredelila.

16. Zato je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, tudi ni v zadevi na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 opravilo glavne obravnave (ki je tožnik sicer niti ni predlagal in ne predlagal svojega zaslišanja), saj je, ob sicer spornem dejanskem stanju, v zadevi že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

-------------------------------
¹ Prvič je bil tožnik 22. 7. 2020 iz Italije predan Sloveniji, kjer je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Dne 12. 8. 2020 je prošnjo tudi podal. Nato je bil zopet predan iz Italije Sloveniji 21. 8. 2020.
² Navaja še, da je Pakistan organizacija World Justice Project uvrstila na 117 mesto (indeks vladavine prava za leto 2019) od 126 držav. To pomeni, da je pravna varnost v Pakistanu zelo slaba.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1298/2020-7
• UPRS Sodba I U 1395/2020-15
• UPRS Sodba I U 378/2020-7