UPRS Sodba in sklep I U 1548/2020-7

Jedro

Tožnik ni uspel izkazati, da trpi za posebej hudo duševno ali fizično boleznijo, ki bi pri njem lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. V kolikor bi ta bila morebiti naknadno podana, pa bo imel na Hrvaškem ustrezno zdravstveno oskrbo, tako kot v Republiki Sloveniji, saj na Hrvaškem niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška).

2. Tožnik, ki je na prestajanju zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, je 18. 5. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po tem, ko je tožena stranka podatke tožnika vnesla v Centralno bazo EURODAC, je ugotovila, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem 20. 2. 2019. Zato je Hrvaški 26. 8. 2020 v skladu z Uredbo EU št. 604/2013¹ posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in 8. 9. 2020 prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu s c. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. V okviru osebnega razgovora, opravljenega na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, je tožnik 22. 9. 2020 povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj je to državo enkrat že zapustil ter nato za mednarodno zaščito zaprosil v Nemčiji. Nemčija ga je vrnila na Hrvaško, a je Hrvaško ponovno zapustil. Tam ni nihče skrbel zanj, ni zdravstvene oskrbe in tudi hrane ni bilo dovolj, življenje je tam zelo neprijetno. Povedal je, da je moral čakati v vrsti za hrano, to je včasih dobil, včasih ne, hrana ni bila dobra, dobil pa jo je ravno toliko, da je ostal živ. Prav tako ni prejemal žepnine 15 EUR mesečno, da bi si lahko kupil hrano. Tudi higienske razmere v kampu so bile slabe, saj za čistočo ni nihče skrbel. Dostopa do zdravnika niso imeli; če je koga bolel zob, so mu dejali, da bo moral na zobozdravnika čakati dva meseca. Tudi delati ni mogel, da bi lahko skrbel zase. Poleg tega je na Hrvaškem njegovo življenje ogroženo, saj mu grozi smrt. V kazenskem postopku, ki je zoper njega tekel v Sloveniji, je namreč navedel podatke o organizatorju, ki mu je uredil pot, po kateri je prišel v Slovenijo. Da mu organizator grozi s smrtjo, je izvedel od svojega brata, s katerim ima telefonske stike, brat pa od tožnikovega prijatelja .... Osebe, ki so bile skupaj s tožnikom v kazenskem postopku in ki so že bile vrnjene nazaj na Hrvaško, so namreč organizatorju nelegalnih prehodov čez meje povedale, da je tožnik na sodišču izdal njegove osebne podatke. Tožnik je v nadaljevanju povedal še, da je bil prvič na Hrvaškem v letu 2019. Po tem, ko je oddal svoje prstne odtise, so ga vrnili v Srbijo, od tam pa je odšel preko Madžarske v Nemčijo. V mesecu februarju 2020 so ga iz Nemčije na podlagi podatkov EURODAC vrnili na Hrvaško. Tam ga je na letališču sprejela uradna oseba, ki ji je povedal, da na Hrvaškem ne želi mednarodne zaščite. Ker so mu nato povedali, da bo v tem primeru vrnjen v Pakistan, kamor tudi ne želi, sta prišla dva policista in ga odpeljala v kamp v bližini Zagreba. Dejali so mu, da bo imel razgovor čez en mesec. V kampu je ostal 10 dni. V tem času ga je organizator nelegalnih prehodov vprašal, če bi proti plačilu čez mejo odpeljal skupino ljudi, sam pa odšel brezplačno, kar je odklonil. Organizator mu je nato ponudil, da gre lahko preko meje z neko skupino, ki jo bo vodil nekdo drug, kar je sprejel. Povedal je še, da je v Sloveniji že poskusil storiti samomor, ker so ga obtožili, da je tihotapil ljudi, kar ni storil. Samomor bo ponovno poskusil storiti, če bo vrnjen na Hrvaško, saj je tam ogrožen s strani organizatorja. Teži ga veliko stvari, na Hrvaškem nima zaposlitve, v Pakistanu ima finančne težave, tako svoji družini v Pakistanu ne more pomagati in ko razmišlja o teh stvari, ga zagrabi obup in zopet razmišlja o samomoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da druge države članice EU na podlagi Dublinske uredbe III vračajo prosilce na Hrvaško, kar je razvidno tudi iz konkretnega primera, saj je Nemčija tožnika vrnila na Hrvaško v februarju 2020. Glede na navedeno tožena stranka sklepa, da razmere na Hrvaškem niso take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti na Hrvaško. Glede na tožnikove navedbe, dane v osebnem razgovoru, je tožena stranka primerjaje hrvaško in slovensko zakonodajo s področja mednarodne zaščite, ugotovila, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v obeh državah enake pravice, kar vključuje tako pravico do zdravstvenega varstva, ki zajema nujno medicinsko pomoč in osnovno zdravljenje bolezni in hudih duševnih motenj. Prosilcem, ki potrebujejo posebne sprejemne ali postopkovne pogoje in ki so žrtve hudih oblik nasilja, se zagotovi ustrezna zdravstvena oskrba. Meni, da v kolikor bi tožnik na Hrvaškem zaprosil za zdravstveno oskrbo, bi mu ta bila zagotovljena v predpisanih okvirjih. Tožnik za zdravstveno oskrbo na Hrvaškem nikoli ni zaprosil, kot izhaja iz njegovih izjav. Glede ostalih navedb v zvezi s stanjem na Hrvaškem pa tožena stranka ugotavlja, da gre zgolj za subjektivno tožnikovo oceno o količini hrane ter higienskih razmerah, saj je v nastanitvenih centrih na Hrvaškem vsem prosilcem zagotovljena hrana ter čistoča po standardih, ki veljajo za ti področji. Poleg tega tožnik ni navajal, da bi z njim ravnali nečloveško ali ponižujoče, ali da bi imel kakršnekoli težave s strani uradnih oseb. Navedel je sicer, da bo v primeru vrnitve ogrožen s strani organizatorja nelegalnih prehodov, vendar pa tožena stranka dvomi v resničnost tožnikovih navedb, saj je bil tožnik v kazenskem postopku spoznan za krivega sprovajanja večjega števila oseb. V kolikor bi se tožnik na hrvaškem resnično počutil ogroženega, ima tam možnost poiskati zaščito pri pristojnih organih.

5. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, zato vrnitev v državo članico EU ne more biti sporna.

6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlaga, da Upravno sodišče RS tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Tožnik je povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, da tam ni nihče skrbel zanj, da so slabe higienske razmere, ni zadostne zdravstvene oskrbe, čutil je pomanjkanje hrane in tudi žepnine v višini 15 EUR ni prejemal. Poleg tega je povedal tudi, da je na Hrvaškem zaradi groženj s smrtjo ogroženo njegovo življenje. Kljub temu, da je ob vrnitvi iz Nemčije na Hrvaškem povedal, da tam ne želi mednarodne zaščite, so izpolnili formular, vendar pa osebnega razgovora z njim niso opravili. Tožnik je tudi v slabem psihičnem stanju in razmišlja o samomoru. Poudarja, da ima hude psihične težave, pa vendar mu na Hrvaškem ni bila nudena psihološka obravnava, saj tam niti ni dovolj psihologov, medtem ko je v Sloveniji zagotavljanje zdravstvenih storitev dobra praksa. Navaja tudi internetne članke, iz katerih izhaja, da je Hrvaška do prosilcev za azil negativno naravnana. Meni, da obstoji resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve na Hrvaško izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. V zvezi z svojim zdravstvenim stanjem se sklicuje še na sodbo Sodišča EU C- 578/2016 z dne 16. 2. 2017. Meni, da pri njem obstoji resna nevarnost, da ga vrnejo v Pakistan in da na Hrvaškem njegova prošnja za mednarodno zaščito ni bila obravnavana pravilno. Opozarja še na nepravilno uporabo določil Dublinske uredbe III glede določitve odgovorne države članice, upoštevaje njen 13. člen, saj Hrvaška ni bila prva država EU, v katero je vstopil iz tretje države.

7. Hkrati s tožbo tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteva izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe in pojasnjuje, da bo sicer predan Hrvaški, zaradi česar bo podvržen neposredni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, posegu v osebno svobodo ter kršitvi načela nevračanja.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in ponavlja tam navedene ugotovitve. Poudarja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navajal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem in da imajo prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem enake pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Sloveniji. Obenem še pojasnjuje, da se določilo 13. člena Dublinske uredbe III uporabi v primerih zahtevkov za sprejem, ko oseba na območju držav EU še ni vložila prošnje za mednarodno zaščito. V primeru predhodno vložene prošnje pa se za določitev odgovorne države članice uporabijo merila iz poglavja V. V zvezi s predlagano začasno odredbo pa navaja, da bo s predajo odgovorni državi članici počakala do zaključka postopka.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Hrvaška, je določilo c točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Hrvaška tudi odgovorila Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška. Kot je že tožena stranka pojasnila v odgovoru na tožbo, se določilo 13. člena te uredbe za določitev odgovorne države članice uporabi v primeru zahtevkov za sprejem, ko po ilegalnem vstopu iz tretje države na območje države članice, oseba predhodne prošnje na območju države članice še ni vložila. Ker podatki EURODAC izkazujejo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil na Hrvaškem že dne 20. 2. 2019, je tožena stranka na podlagi 18. člena Dublinske uredbe III, pravilno določila Hrvaško kot odgovorno za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Zato je tožbeni očitek glede neuporabe 13. člena Uredbe Dublin III neutemeljen.

11. Med strankama postopka je nadalje sporen obstoj utemeljene domneve, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III preprečevale predajo tožnika v to državo.

12. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

13. Tožnik je na osebnem razgovoru, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku na Hrvaško in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj tam ni nihče skrbel zanj, ni zdravstvene oskrbe, slabe so higienske razmere in tudi hrane ni bilo dovolj in ta ni bila dobra. Prav tako ni prejemal mesečne žepnine v višini 15 EUR. Tudi delati ni mogel, da bi lahko skrbel zase.

14. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Zatrjeval je sicer, da je življenje tam zelo neprijetno, kar je gotovo težava in počutje, ki tudi ostalim prosilcem za azil ni tuje, saj je navsezadnje le v državi, ki mu ni domača, kjer nima svojcev in kjer je v položaju, da se o njegovi prošnji za mednarodno zaščito šele presodi. Vendar pa tega ni mogoče šteti za pomanjkljivost hrvaškega azilnega sistema. Glede ostalih navedb, ki jih je podal, pa sodišče ugotavlja, kot že poprej tožena stranka, da je sam azilni postopek na Hrvaškem primerljiv s postopkom v Sloveniji, prosilcem pa so zagotovljene podobne pravice, kot prosilcem v Sloveniji. Slednje vsekakor velja tudi za dostop do zdravstvenega sistema, saj v konkretnem primeru ne gre spregledati, da tožnik za zdravniško oskrbo, glede na svoje izjave, na Hrvaškem nikoli ni zaprosil. V zvezi s sodno prakso, na katero se tožnik sklicuje in sicer sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 z dne 16. 2. 2017 pa sodišče ugotavlja, da ne šteje vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“ in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec.² Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. V konkretnem primeru pa tožnik ni predložil nobenih dokazil, dokazno breme pa je na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati, da trpi za posebej hudo duševno ali fizično boleznijo, ki bi pri njem lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. V kolikor bi ta bila morebiti naknadno podana, pa bo imel na Hrvaškem ustrezno zdravstveno oskrbo, tako kot v Republiki Sloveniji, saj na Hrvaškem niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev.

15. V zvezi z njegovo navedbo, da na Hrvaškem ni prejemal žepnine in z njim niso opravili osebnega razgovora v zvezi z mednarodno zaščito, pa sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik po lastni izjavi Hrvaško zapustil že deset dni po tistem, ko je bil Hrvaški predan iz Nemčije. Povedal je namreč tudi, da naj bi bil razgovor z njim opravljen čez mesec dni. Sodišče ugotavlja, da tožnik s svojimi navedbami ni uspel izkazati, da je na Hrvaškem podana sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom.

16. Prav tako se sodišče v zvezi s tožnikovimi navedbami glede ogroženosti na Hrvaškem pridružuje ugotovitvam tožene stranke, zato v izogib ponavljanju zgolj dodaja, da se bi tožnik v primeru, da bi se čutil ogroženega lahko obrnil na hrvaške varnostne organe.

17. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.³

K točki II izreka:

18. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

19. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

-------------------------------
¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Dublinska uredba III.
² Prim. sodbo SEU C-576/16, točke 68, 72 do 75, druga alineja 2. točke izreka in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016, točka 174.
³ C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 353/2022-13
• UPRS Sodba in sklep I U 1711/2020-6
• UPRS Sodba I U 1837/2021-8