<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba in sklep I U 1711/2020-6

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1711.2020.6
Evidenčna številka:UP00049930
Datum odločbe:11.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Liljana Polanec
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti

Jedro

Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti kot odgovorne na podlagi prvega odstavka tega člena in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja držav članic nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica po drugem odstavku tega člena odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. To določilo bi bilo glede na navedeno uporabno le za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italijanska republika (v nadaljevanju: Italija).

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik 14. 9. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Z vpogledom v Centralno bazo Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v zadevno bazo vnešen 29. 3. 2019 s strani Italije. Zato je Italiji v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter 3. 10. 2020 prejela odgovor, da je Italija v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Osebni razgovor na podlagi 1. točke 5. člena Dublinske uredbe III je tožena stranka opravila s tožnikom 14. 10. 2020. Tožnik je povedal, da je v Italijo prišel v marcu 2019. Odvzeli so mu le prstne odtise, razgovora z njim še niso opravili. Tam je ostal dva meseca, nato pa se je odločil, da odide v Francijo, saj v Italiji ni dobil dokumentov za delo. Vendar ga je tovornjak, na katerega se je vkrcal, odpeljal na Hrvaško, od tam pa so ga deportirali v Srbijo. V Srbiji je ostal približno dva meseca, nato pa odšel v Bosno in Hercegovino za približno osem mesecev. Ko mu je nazadnje uspelo zapustiti Bosno in Hercegovino, je preko Hrvaške prišel do Slovenije, kjer ga je zaustavila policija. Zato je zaprosil za mednarodno zaščito. V Italiji sicer ni imel nobenih težav. Do njega so imeli dober odnos. Najprej je bil nastanjen v kampu blizu Gorice, potem pa je dobil delo na kmetiji, kjer je tudi bival, zato se je iz kampa izselil. V Italiji z njim nikoli niso ravnali nečloveško ali ponižujoče, zato nima zadržkov za vrnitev.

4. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V Italiji namreč ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ugotavlja, da tudi druge države članice prosilce vračajo v Italijo na podlagi Dublinske uredbe III in da noben evropski organ v zadnjem obdobju ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v zvezi s kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili v dublinskih postopkih vrnjeni v Italijo. Prav tako iz navedb tožnika ne izhaja, da bi bil v Italiji izpostavljen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju. Nasprotno je sam povedal, da se je v Italiji počutil dobro in da nihče ni z njim grdo ravnal. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Italija.

5. Zoper sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito, tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Opozarja na nepravilno uporabo določil Dublinske uredbe III glede določitve odgovorne države članice, upoštevaje drugi odstavek 13. člena. Ker je tožnik živel v več državah članicah v obdobju najmanj pet mesecev, je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Slovenija, saj je tu živel nazadnje.

6. V nadaljevanju se opira na 29. člen Dublinske uredbe III, po katerem se mora predaja izvesti na human način z upoštevanjem temeljnih pravic in človeškega dostojanstva. Pri tem se sklicuje na izredne razmere zaradi pandemije Covid-19 in potencialno kršitev 34. člena Ustave RS. Zaradi poslabšanja razmer za prosilce v Italiji bi lahko prišlo tudi do kršitve 3. člena EKČP. Sklicuje se še na poročilo Swiss Refugee Council (SFH), iz katerega izhaja, da prosilcem, ki so v Italijo vrnjeni po dublinskem postopku, pripada le namestitev v začetnih sprejemnih centrih, ne pa tudi v navadnih. Meni, da bi morala Slovenija pred predajo tožnika pridobiti zagotovila glede njegove nadaljnje obravnave. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi N.S. in M.E. (C-411/10), v skladu s katero obveznost presoje trenutnih razmer v Italiji temelji na Sloveniji.

7. Opozarja še, da iz podatkov v Standardnem obrazcu za ponovni sprejem ni podatkov o tem, ali je in kako je Italija odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Zato je vprašljivo, ali bo imel tožnik v primeru vrnitve v Italijo omogočen dostop do azilnega postopka. V skladu z 18. členom Dublinske uredbe III je odgovorna država članica namreč dolžna zagotoviti, da ima prosilec možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva, če je bila njegova prošnja na prvi stopnji zavrnjena. Sklicuje se še na 46. člen Direktive 2013/32/EU2, ki določa pravico do pravnega sredstva pred sodiščem, pri čemer mora biti prosilcem v skladu z 20. členom zagotovljena brezplačna pravna pomoč in zastopanje v pritožbenih postopkih. Glede na to, da je prošnjo za mednarodno zaščito tožnik v Italiji vložil že marca 2019, je povsem verjetno, da je bila ta prošnja v njegovi odsotnosti zavrnjena. Tožniku tako grozi, da ne bo imel pravice do azilnega postopka, s čimer ne bo zagotovljena njegova neprekinjena zaščita v skladu s 31. členom Dublinske uredbe III. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

8. Obenem smiselno predlaga izdajo začasne odredbe, saj sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi.

9. V odgovoru na tožbo in predlagano začasno odredbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Pojasnjuje, da se določilo 13. člena Dublinske uredbe III uporabi v primerih zahtevkov za sprejem, ko oseba na območju držav EU še ni vložila prošnje za mednarodno zaščito. V primeru predhodno vložene prošnje pa se za določitev odgovorne države članice uporabijo merila iz poglavja V.

10. V zvezi s sklicevanjem tožnika na nemožnost izročitve Italiji zaradi ukrepov zaradi nalezljive bolezni Covid-19, tožena stranka navaja, da je Italija podala pozitiven odgovor na sprejem 2. 10. 2020, tako da je zadnji rok za predajo 2. 4. 2021. Do takrat se pričakuje normalizacija razmer, v nasprotnem primeru pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 29. člena Dublinske uredbe III. V zvezi s poročilom organizacije Swiss Refugee Council, da osebam, ki so vrnjene po Dublinskem postopku, pripada nastanitev le v začetnih sprejemnih centrih ali začasnih objektih in da tožena stranka ni upoštevala sistemskih pomanjkljivosti v Italiji, tožena stranka odgovarja, da imajo prosilci v Italiji bivanje urejeno enako kot v Sloveniji. Tožnik bo imel za čas obravnave njegove prošnje zagotovljeno bivanje in osnovne minimalne higienske standarde. Poudarja, da tožnik na osebnem razgovoru ni navedel, da bi bil v Italiji izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Njegove izjave nasprotno kažejo, da je bilo zanj v Italiji dobro poskrbljeno.

11. Pojasnjuje še, da iz odgovora Italije, da je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, povsem jasno izhaja, da odločitve o prošnji še ni sprejela, saj je odgovornost za obravnavo sprejela na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Italija, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

14. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila pravila Dublinske uredbe III v zvezi z določitvijo odgovorne države članice. Sodišče pri tem ugotavlja, da 13. člen te uredbe, na katerega se sklicuje tožnik, v konkretnem primeru ni uporaben. Prvi odstavek tega člena namreč določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št 603/2013 ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države (op. poudarilo sodišče) nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti kot odgovorne na podlagi prvega odstavka tega člena in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja držav članic (op. poudarilo sodišče) nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica po drugem odstavku tega člena odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. To določilo bi bilo glede na navedeno uporabno le za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Temu pritrjuje tudi točka 4 uvodnih določb Uredbe (EU) št. 603/2013, po kateri je za namen uporabe Dublinske uredbe III potrebno ugotoviti istovetnost prosilcev za mednarodno zaščito in oseb prijetih zaradi nezakonitega prehoda zunanjih meja Unije. Pri tem je za učinkovito uporabo Dublinske uredbe III, zlasti člena 18(1)(b) in 18(1)(d), zaželeno, da se vsaki državi omogoči preverjanje, ali je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je bila odkrita med nezakonitim bivanjem na ozemlju te države, že zaprosila za mednarodno zaščito v drugi državi članici. V kolikor je za prosilca po preverjanju podatkov Eurodac mogoče ugotoviti, da je v državi članici za mednarodno zaščito že zaprosil, se v nadaljevanju postopa po 18. členu Dublinske uredbe III, kot je v konkretnem primeru pravilno ravnala tožena stranka.

15. Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 1. točke 29. člena Dublinske uredbe III, se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo. V kolikor se predaja v tem času ne bi opravila, pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena Dublinske uredbe III.

16. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi nadaljnji tožbeni očitek, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III preprečevale predajo tožnika v Italijo.

17. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Italiji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

18. Kot izhaja iz zapisnika osebnega razgovora, je tožnik celo sam povedal, da v Italiji ni imel nobenih težav in da so imeli do njega dober odnos. Iz Italije je odšel le zato, ker ni uspel dobiti dovoljenja za delo. Povedal je še, da za vrnitev v Italijo nima nikakršnih zadržkov. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da tožnik kaj takšnega niti ni zatrjeval. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tudi tožnikovo sklicevanje na poročilo organizacije Swiss Refugee Council, da osebam, ki so vrnjene po Dublinskem postopku, pripada nastanitev le v začetnih sprejemnih centrih ali začasnih objektih in da tožena stranka ni upoštevala sistemskih pomanjkljivosti v Italiji, ni utemeljeno. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (9. točka obrazložitve). Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

19. Tožnik bo s strani Slovenije vrnjen italijanskim pristojnim organom za mednarodno zaščito, pri čemer slednjim ob upoštevanju evropske in italijanske zakonodaje pripada odločitev o namestitvi tožnika. Glede na tožnikove navedbe o tem, da je povsem verjetno, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, pa je iz odgovora italijanskih organov z dne 2. 10. 2020 razvidno, da odločitve o tožnikovi prošnji Italija še ni sprejela, saj je odgovornost za obravnavo sprejela na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III. Ne glede na navedeno pa sodišče še dodaja, da je situacija v zvezi z zavrnjenimi prosilci za azil podobna tudi v ostalih državah članicah. Po Dublinski uredbi III in Procesni direktivi II namreč pravice prosilcev za azil, med katere spada tudi pravica do namestitve, zdravstvene oskrbe, prehrane in pravne pomoči, pripadajo le prosilcem mednarodne zaščite, ne pa tudi osebam, ki to niso več.

20. V obravnavani zadevi je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.3 Pa tudi sicer zaslišanja tožnika oz. izvedbe glavne obravnave ni predlagala nobena stranka.

K točki II izreka:

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zoper to sodbo namreč skladno s 73. členom ZUS-1 pritožba ni dovoljena in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje se lahko veže le do pravnomočnosti sodne odločitve, nima pravnega interesa. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

-------------------------------
1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Dublinska uredba III.
2 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), v nadaljevanju Procesna direktiva II.
3 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/9, 51, 51-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 13, 13/2, 18, 18/1, 18/1-b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxNjE2