UPRS Sodba I U 1265/2020-7

Jedro

Upoštevajoč celoten opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, in njegova samovoljna ravnanja nesodelovanja v postopku, vodi sodišče do zaključka, da je tožnikova neprepričljivost v opisovanju dogajanja v izvorni državi vseeno tako visoka, da ne opravičuje ponovnega začetka postopka za odločanje o mednarodni zaščiti.

Tožena stranka je, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval poleg razlogov, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, tudi na elemente, ki jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal oziroma predložil oziroma je na podlagi vseh podatkov v spisu premalo verjetno, da sploh obstajajo, ravnala pravilno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 23. 5. 2018. Ker je dne 1. 6. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, je bil njegov postopek dne 8. 6. 2018 s sklepom ustavljen. Tožnik je dne 23. 4. 2019 izrazil namen, da želi podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vendar je prostore azilnega doma ponovno samovoljno zapustil, še preden je zahtevek dejansko podal. Nato je dne 7. 6. 2020 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka s sklepom z dne 10. 6. 2019 zavrgla. Sklep je bil odpravljen z odločbo Upravnega sodišča I U 1072/2019 z dne 3. 7. 2019 in zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. Ta je s sklepom z dne 28. 8. 2019 dovolila tožniku podajo ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je ponovno prošnjo podal 24. 9. 2019. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s tem, da je v Pakistanu ogrožen zaradi zemljiškega spora, ki je pripeljal do prepira, v katerem je tudi sam ubil eno osebo. Zaradi strahu pred stricem in maščevanjem z njegove strani je Pakistan zapustil. Tožena stranka je navedeno prošnjo zavrnila z odločbo z dne 7. 11. 2019. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Odločitev je postala pravnomočna z odločbo Upravnega sodišča I U 1863/2019 z dne 19. 2. 2020. Tožnik je nato 15. 8. 2020 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

2. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka delno z istimi razlogi kot pri podaji prošnje z dne 24. 9. 2019 (zemljiški spor s stricem, umor enega človeka z njegove strani) in delno z drugimi razlogi. Povedal je namreč, da zaradi navedenega umora človeka v Pakistanu zoper njega teče postopek na sodišču, strah ga je vrnitve v izvorno državo, saj mu tam grozi smrtna kazen. Dodal je še, da mu je leta 2010 sodišče v Pakistanu določilo smrtno kazen. Tega prej v postopku ni povedal, ker se je bal, da mu ne bi to v postopku škodovalo. Povedal je tudi, da je naredil napako. Ni resno vzel tega postopka. Navedel je še, da je novi razlog tudi to, da je njegova družina Pakistan zaradi slabih razmer zapustila, ne ve, kje se sedaj nahajajo. Zaradi tega in ker sedaj nima telefona, ne more predložiti novih dokazov, tj. policijske prijave in dokumentacije sodišča. Tega prej ni predložil, ker je bil v zaporu¹, poleg tega sedaj nima stikov s Pakistanom. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik dejstvo, da je v Pakistanu v sporu ubil eno osebo, že navedel v predhodnem postopku. To je tudi sam ob podaji drugega zahtevka potrdil. Čeprav v predhodnem postopku ni omenjal obsodbe na smrtno kazen, pa tožena stranka ugotavlja, da tega ni storil, čeprav je bil opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Ker ga je po njegovih besedah sodišče že leta 2010 obsodilo na smrtno kazen (sam je državo zapustil leta 2017) in je ta kazen domnevno povezana z umorom, ki ga je zagrešil, in ki ga je omenil že v predhodnem postopku, tudi tega tožena stranka ne more šteti za novo dejstvo, ki bi tožniku bistveno povečale možnost do upravičenosti za mednarodno zaščito, saj je obsodba obstajala že pred izdajo odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 7. 11. 2019. Ocenjuje, da tudi tožnikove utemeljitve, zakaj teh dejstev ni navedel že v predhodnem postopku, ne more sprejeti kot verodostojne. Tožnik je najprej krivdo za slednje poskusil prevaliti na prevajalca, češ, da ga ni razumel, pa čeprav bi lahko kadarkoli v postopku na slednje opozoril uradno osebo, pa tega ni storil, z vsemi zapisniki se je strinjal, kar je tudi potrdil s podpisom posameznega zapisnika potem, ko mu je bil prebran. Kasneje je tožnik izjavil, da ga je bilo v predhodnem postopku strah, saj je bil v zaporu pod hudim psihičnim pritiskom, nato pa še, da v vsega ni navedel, ker postopka ni vzel resno. Tožena stranka ocenjuje, da je krivda, da vsega sedaj na novo povedanega v predhodnem postopku ni navedel, ko je za to bil izrecno vprašan, njegova. Uradna oseba je tožnika namreč večkrat vprašala, če je povedal vse in če ima karkoli pomembnega dodati, tožnik pa je vsakič odgovoril nikalno. Tudi dokazov, za katere tožnik zatrjuje, da bi jih lahko predložil v postopku, če bi imel telefon (policijska prijava, dokumentacija s sodišča), ne more tožena stranka sprejeti kot novih v postopku, saj so po smislu navedb tudi ti dokazi obstajali že v času predhodnega postopka. Že v slednjem je namreč tožnik zatrjeval, da bo pridobil policijsko prijavo. Tožnik je bil v predhodnem postopku izrecno opozorjen, da je dolžan v postopku predložiti vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze, pa tega ni storil, zato je krivda za njihovo nepredložitev na strani tožnika.

3. Skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je dolžan tujec sam navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka na podlagi primerjave izjav tožnika v postopku po prošnji, ponovni prošnji in v tem postopku ugotavlja, da tožnik navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so obstajali že pred izdajo odločitve v predhodnem postopku, krivda, da pa jih tožnik predhodno ni omenil oziroma predložil, pa je na tožnikovi strani. Zato v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je tožena stranka drugi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da dokumentov za svoje navedbe, da je bil zaradi ubijanja obsojen in da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi smrtna kazen, ni uspel pridobiti, saj se je v času predhodnega postopka nahajal v priporu (november 2019 do junij 2020), kje ni imel dostopa do telefona. Brez telefona pa tudi v Centru za tujce ne more vzpostaviti kontakta z domačimi, saj tam ni nobene osebe, ki bi mu lahko v zvezi s tem nudila pomoč. Poudarja še, da v postopku ni imel pooblaščenca – tožena stranka ne omogoča dostopa prosilcem do brezplačnega pravnega zastopnika, plačljive pomoči pa si prosilci ne morejo privoščiti zaradi pomanjkanja sredstev. Prav tako so prosilci prava neuke stranke. Tožena stranka tožniku tudi ni predložila roka za predložitev dokumentov. Vse to predstavlja kršitev načela varstva pravic strank. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka še navaja, da tožnik ni bil priprt ves čas, da ne bi mogel komunicirati z družino in pridobiti dokumentacije, tudi sedaj v Centru za tujce je dnevno omogočen dostop do komunikacijskih sredstev (tako računalnika kot telefona), lahko pa pridobi tudi pomoč socialnih delavcev. Glede očitka, da tožnik ni imel pravne pomoči v postopku, pa tožena stranka navaja, da je tožnik nikalno odgovoril na vprašanje, ali želi prisotnost pravnega zastopnika pri podaji vloge, tekom celotnega razgovora pa ni nakazal, da bi želel pooblaščenca. Iz zapisnika, ki ga je podpisal, ni razvidno, da bi zapisanemu v zapisniku kakorkoli oporekal. Poleg tega iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 854/2020 z dne 15. 7. 2020 izhaja, da je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8. Sodišče lahko sledi bistvu utemeljitve izpodbijanega sklepa, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1. Sodišče se zato v pretežni meri lahko sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa sodišče obrazložitev tožene stranke dopolnjuje oziroma daje naslednje poudarke:

9. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka že predhodno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Odločba je z zavrnitvijo tožnikove tožbe z odločbo Upravnega sodišča I U 1863/2019 z dne 19. 2. 2020 postala pravnomočna.

10. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal določena dodatna in v tem smislu nova dejstva, ki so sicer obstajali že v času prvotnega postopka. Tako je navedel, da zaradi umora človeka v Pakistanu (kar je uveljavljal že predhodno v postopku, kar je med strankama prav tako nesporno) zoper njega teče postopek na sodišču, strah ga je vrnitve v izvorno državo, saj mu tam grozi smrtna kazen. Dodal je še, da mu je leta 2010 sodišče v Pakistanu določilo smrtno kazen. Navedena dejstva so torej obstajala že pred odločitvijo o njegovi prošnji (ki je bila pravnomočno zavrnjena 19. 2. 2020). Vendar pa je tožnik po pozivu tožene stranke, zakaj navedenega ni predhodno navedel, povedal najprej le, da je bil v priporu in ga je bilo strah, nato je dodal na izrecno vprašanje, zakaj točno teh dejstev o sodnem postopku in možni smrtni obsodbi ni povedal prej, da je naredil napako in da ni resno vzel tega postopka. Dodal je še, da tega prej v postopku ni povedal, ker se je bal, da mu ne bi dejstvo, da je bil obsojen na smrtno kazen, v postopku škodovalo. Sodišče sicer ne more tega dejstva povsem izključiti v tem smislu, da temu nikakor ni mogoče verjeti. Vendar pa upoštevajoč celoten opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, in njegova samovoljna ravnanja nesodelovanja v postopku, vodi sodišče do zaključka, da je tožnikova neprepričljivost v opisovanju dogajanja v izvorni državi vseeno tako visoka, da ne opravičuje ponovnega začetka postopka za odločanje o mednarodni zaščiti. Če je sodišče v Pakistanu tožniku določilo smrtno kazen leta 2010, ni mogoče verjeti, kako to, da je tožnik v Pakistanu živel še 7 let brez da bi bil v zaporu ali pa brez da bi se skrival, česar tožnik sploh ni navajal. Ko se je tožnik odločil, da bo povedal za smrtno kazen, bi bil v svoji izpovedbi lahko bolj prepričljiv, če bi izkazal določene poskuse o tem, da bi prišel v stik z domačimi ali drugimi osebami v Pakistanu, ki bi mu priskrbeli dokaz o smrtni kazni ali vsaj policijsko dokumentacijo v zvezi z zatrjevanim dogodkom. Nič od tega ni naredil, sklicevanje na to, da ni imel telefona in da so se njegovi v Pakistanu preselili in da ne ve, kje so, je premalo prepričljivo. Ni pa tudi zatrjeval, da mu pristojni organi v Sloveniji, ko me je bila odvzeta prostost, niso omogočali navezave teh stikov z namenom pridobitve dokazov. To pomeni, da v predmetni zadevi ne gre za to, da bi tožnik lahko te dokaze, o katerih govori, predložil v tem ali v prvotnem postopku, ampak gre za to, da tožniku ni mogoče verjeti oziroma da niti ne gre za dvom o tem, ali mu je bila izrečena smrtna kazen ali ne. Tožnik tega dvoma ni uspel izkazati.

11. Ponovni postopek se uvede pod pogoji iz 64. člena ZMZ-1 v povezavi z določbami člena 40. Procesne direktive 2013/32/EU, torej če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oziroma predloži nove dokaze (ali se pojavijo novi elementi), ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.² Tega pa tožnik ni izkazal.

12. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval poleg razlogov, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, tudi na elemente, ki jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal oziroma predložil oziroma je na podlagi vseh podatkov v spisu premalo verjetno, da sploh obstajajo, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 in 40. členom Procesne direktive 2013/32/EU zavrgla tožnikovo drugo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

13. Sodišče ugotavlja tudi, da je neutemeljen tudi tožnikov očitek glede kršitve načela varstva pravic strank v postopku, češ da tožnik v postopku ni imel brezplačnega zagovornika. Pred podajo drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je bil tožnik vprašan, če želi pri podaji vloge pravnega zastopnika, pa je to izrecno zanikal, kar je dokumentirano na 2. strani zapisnika z dne 15. 8. 2020. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 pa je zagotovljena prosilcem pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1). Navedeno ni v nasprotju s Procesno direktivo 2013/32/EU (1(f) odstavek 12. člena ter prvi odstavek 22. člena), ki prosilcem mednarodne zaščite zagotavlja odplačno pravno pomoč na vseh stopnjah postopka. Tožnik pa ne navaja, da bi zahteval pravno pomoč, pa bi mu bila v postopku pred toženo stranko odklonjena, temveč oporeka, ker mu ni bila v postopku pred toženo stranko nudena brezplačna pravna pomoč, ki pa je država glede na navedene določbe Procesne direktive 2013/32/EU in ZMZ-1 ni dolžna zagotavljati, pri čemer pa tožnik tudi ni izkazal okoliščin, da je bilo zaradi tega v konkretnem primeru v njegovo pravico do obrambe v upravnem postopku nesorazmerno poseženo.

14. Na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU³ Tožnik je namreč o novih elementih bil zaslišan v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, poleg tega se je tožena stranka lahko o tožbi izrekla v odgovoru na tožbo, tako da ne gre za situacijo, ko je tožnik šele v upravnem sporu predloži nek povsem nov razlog za mednarodno zaščito.⁴ V takih okoliščinah po sodni praksi Sodišča EU zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.

-------------------------------
¹ Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji s sodbo III K 1382/2020 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 1. 2020 pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen (kamor se je vštel čas, prebit v priporu od 26. 7. 2019) in stransko denarno kazen 300 eur zaradi sprovajanja tujcev čez državno mejo.
² Nova so tista dejstva, elementi oziroma dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1) zlasti s pravnim sredstvom pred sodiščem (člen 40(4) Procesne direktive 2013/32/EU).
³ C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.
⁴ Glej: C-652/16, Ahmedbekova, odst. 98-100.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2632/2017-5
• UPRS sodba I U 609/2017
• UPRS Sodba I U 1348/2018-6