<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 533/2017-58

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.533.2017.58
Evidenčna številka:UP00049642
Datum odločbe:07.09.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), Jure Likar
Področje:ŠOLSTVO
Institut:šolstvo - visokošolski učitelj - izvolitev v naziv - postopek izvolitve v naziv - avtonomija državne univerze - merila za izvolitev v naziv

Jedro

Zakonodajalec je predpisal, da je v naziv redni profesor „lahko“ izvoljen, kdor ima „doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti“, kar so materialno-pravni pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Univerza v Ljubljani je na podlagi določb Zakona o visokem šolstvu (ZVis), Statuta Univerze v Ljubljani in 95. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani z dne 25. 10. 2011 (in spremembe z dne 24. 4. 2012, 21. 10. 2014 in 30. 6. 2015), v povezavi z Merili za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev z dne 5. 11. 1996 (in spremembi z dne 16. 10. 2001 in 12. 5. 2009; v nadaljevanju: Merila), ob smiselni uporabi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in sklepa Senata Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: Senat UL) z dne 20. 12. 2016, ki ga je sprejela na 33. seji istega dne, izdala odločbo, da se izr. prof. dr. A.A., dr. med., ne izvoli v naziv rednega profesorja za področje ... in se njegova vloga za izvolitev v naziv redni profesor za področje ... zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik 12. 12. 2014 vložil vlogo za pridobitev naziva redni profesor za področje .... Vlogi je priložil biografijo in bibliografske podatke. Senat članice Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete (v nadaljevanju: MF) je imenoval štiri poročevalce za oceno strokovne usposobljenosti kandidata. MF je dokumentacijo skupaj z ocenami poročevalcev posredoval Habilitacijski komisiji Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: HK). HK je na 18. redni seji 30. 9. 2015 obravnavala vlogo in je zaradi dveh negativnih mnenj poročevalcev (za ugotavljanje strokovne usposobljenosti kandidata) sprejela sklep, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka. O tem je obvestila Senat UL ter mu predlagala, da sprejme ugotovitveni sklep o ustavitvi postopka. Senat UL je na svoji 21. redni seji 27. 10. 2016 sprejel tak sklep. Senat UL je nato na 25. redni seji dne 23. 2. 2016 odpravil ta sklep, saj ga je sprejel nepristojni organ, vlogo pa je posredoval v ponovno odločanje na MF. Zato je Senat UL pritožbo, ki jo je v zvezi z ugotovitvenim sklepom Senata UL vložil kandidat, kot prezgodnjo zavrgel.

2. Zaradi navedb kandidata o nepristranskosti poročevalcev in zagotovitve največje možne mere integritete postopka je MF imenovala nove strokovne poročevalce. MF je 5. 7. 2016 dokumentacijo skupaj z novimi ocenami poročevalcev posredovala HK v obravnavo. HK je ugotovila, da je članek pod zaporedno št. 10 iz leta 2015, vloga za izvolitev v naziv pa je bila vložena 12. 12. 2014, zato je zaprosila kandidata, da pojasni upravičenost do uveljavljanja članka. Prav tako je HK UL zaprosila MF, da pridobi študentsko mnenje iz MF (iz bibliografije kandidata je razvidna pedagoška aktivnost) ter da naj MF pojasni okoliščine, ki so pripeljale do imenovanja novih strokovnih poročevalcev. MF je dopolnitev vloge posredovala 4. 11. 2016. HK je po preučitvi dokumentacije na svoji 9. redni seji 23. 11. 2016 podala predlog Senatu UL za izvolitev kandidata v naziv redni profesor za področje ... .

3. Dekan MF pa je 26. 11. 2016 rektorju poslal dopis s prošnjo za seznanitev Senata UL s popolnim gradivom v zadevi izvolitve kandidata. V dopisu je opozoril na tek postopka v zvezi s kandidatom pred Komisijo za etična vprašanja UL ter na preliminarni postopek na MF v zvezi z ugotavljanjem pristnosti del, ki je terjal prijavo suma neetičnega ravnanja kandidata na Komisijo za etična vprašanja UL.

4. Senat UL je vlogo kandidata obravnaval na svoji 33. redni seji 20. 12. 2016 v sklopu 8. točke dnevnega reda, ki je bila zaprta za javnost. Pri razpravi in glasovanju o vlogi kandidata se je izločil član Senata UL prof. dr. B.B., dekan MF. Senatorji so preučili celotno dokumentacijo. Senat UL je ugotovil, da je HK predlagala izvolitev kandidata, ki formalno izpolnjuje kvalitativne in kvantitativne pogoje iz 8. točke 12. člena Meril za izvolitev v naziv. Pred izvedbo volitev je Senat UL obravnaval argumente za in proti izvolitvi. Upoštevaje vso dokumentacijo je bilo poudarjeno, da je učitelj dolžan pri svojem delu spoštovati načela stroke in znanstvene poštenosti in utrjevati ugled univerze (234. člen Statuta UL). Navedeno je, da temu sledi tudi Etični kodeks UL, ki opredeljuje minimalne etične standarde zaposlenih na UL in v 15. členu določa, da je znanstvena poštenost dosledno spoštovanje avtorstva in korektno priznavanje in navajanje tujih znanstvenih dosežkov, kot tudi dosledna uporaba korektnih znanstvenih metod, pošteno in strokovno neoporečno interpretiranje rezultatov znanstvenega dela ter objektivno preverjanje znanstvenih hipotez. V zvezi z ugotovitvami komisije1, da gre pri štirih člankih kandidata, navedenih v bibliografskih podatkih tožnika in priloženih njegovi vlogi, za več kot 90 % ujemanje z besedilom tujih člankov, je bila izpostavljena znanstvena nepoštenost kandidata ter skrb za integriteto in ugled univerze. Po opravljeni razpravi je rektor dal na glasovanje sklep, da se izr. prof. dr. A.A., dr. med., izvoli v naziv redni profesor za področje ..., na MF. Za sklep ni glasoval nobeden od senatorjev. Sklep ni bil sprejet. V skladu z izidom glasovanja in skladno z 22. točko 47. člena in 48. členom Statuta UL kandidat ni bil izvoljen v naziv redni profesor. Iz obrazložitve akta izhaja še, da so člani Senata UL glasovali avtonomno, po lastni vesti. Ugotovljeno je tudi, da izid volitev odraža ozaveščenost članov Senata UL glede določil 14. - 16. člena Etičnega kodeksa UL, 234. člena Statuta UL in Evropskega kodeksa ravnanja za ohranjanje raziskovalne poštenosti. Merila določajo zgolj minimalne pogoje, ki jih mora kandidat izpolnjevati, da je lahko izvoljen v naziv. Gre namreč za volitve in ne za samodejno pridobitev naziva. Senat UL je z diskrecijsko pravico, da med dvema odločitvama izbere tisto, ki je najbolj primerna oziroma najbolj ustreza interesu, tj. spoštovanju načela poštenosti na področju znanstvenih in akademskih raziskav (kar zajema tudi poštenost pri navajanju virov in priznavanju zaslug), ki ga mora spoštovati in spodbujati univerza, odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

5. V tožbi tožnik kronološko poda potek postopka do zavrnitve njegove vloge za izvolitev v naziv rednega profesorja s področja ... s strani tožene stranke. Pojasnjuje, da sta bili v prvotnem postopku podani dve negativni mnenji dr. E.E. in dr. F.F. iz razloga suma na plagiatorstvo, kar pa iz vsebine mnenj niti ni izhajalo, saj sta oba poročevalca v presoji pritrdila kvalifikacijam in usposobljenosti tožeče stranke za izvolitev v naziv. Meni, da sta v tem delu navedena poročevalca napačno ugotovila dejansko stanje, saj sta zaradi očitno nepravilne interpretacije pravil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) napačno kvalificirala znanstvena dela tožnika kot plagiate. Hkrati sta v tem delu prekršila pravila postopkovnega prava v habilitacijskem postopku. Kršila sta tudi določila glede uradne skrivnosti pri podaji mnenj poročevalcev, ki imajo podlago v 214. členu Statuta UL. V nasprotju z določili Statuta UL ter Meril sta namreč o neutemeljenem sumu plagiatorstva 16. 6. 2015 obvestila Odbor za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije, pa čeprav je veljalo to za uradno skrivnost. Zaradi navedenega se je pojavil sum kršitve etičnega kodeksa UL, saj bi naj nekateri strokovni članki tožeče stranke predstavljali plagiate, zaradi česar je dekan MF, prof. dr. B.B., 22. 2. 2016 podal zaprosilo za ugotovitev dejanskega stanja ter podajo priporočil in v ta namen sestavil posebno komisijo. Njena naloga je bila obravnavati dokumentacijo, ki se nanaša na sum znanstvene nepoštenosti s strani tožnika, ter o konkretni zadevi sprejeti stališče. Tožnik je na nepravilnosti v postopku izvolitve in predvsem na neustreznost ravnanj navedenih poročevalcev opozarjal ves čas postopka.

6. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da sestava tričlanske komisije kaže na pristranskost odločanja in težnjo po diskreditiranju tožnika. Članica komisije je bila tudi dr. C.C., ki je podrejena dr. E.E. tako na MF kot na UKC Ljubljana. Tudi doc. D.D. je že pred leti javno izrazil lastno stališče glede interpretacije ZASP in plagiatorstva, zato je bilo že pred podajo mnenja jasno, kakšno mnenje bo v konkretnem primeru podal. Posledično je moč domnevati, da je bila tričlanska komisija načrtno izbrana, etična presoja pa uvedena z nepoštenim namenom diskreditiranja tožnika zaradi neutemeljenih diskrepanc, občutka ogroženosti ter v namen nadaljnjih psihičnih pritiskov. Navaja, da presoja izvirnosti del ne spada v pristojnost tožene stranke oziroma njenih komisij in delovnih teles, temveč zadevno tematiko ureja ZASP, o morebitnih kršitvah tega zakona pa bi kvečjemu lahko odločalo sodišče. Zato je tožnik preko svojega pooblaščenca pozval člana komisije dr. Č.Č. (13. 2. 2017) in dr. C.C. (1. 3. 2017) k izjasnitvi, na podlagi katerih referenc sta bila pristojna odločati o kršitvah zakona ter ju hkrati pozval k odstopu od svojega mnenja. Oba sta z vsebinskim istim dopisom odgovorila, da v celoti vztrajata pri svojem mnenju in se s tem izrekla za pristojna odločati o kršitvah ZASP. Poudariti pa je treba, da velja prevod avtorskega dela po 7. členu ZASP za samostojno avtorsko delo, zato meni, da pri strokovnih člankih tožeče stranke ne gre za plagiatorstvo.

7. Tožnik še navaja, da ker je istočasno potekal ponoven postopek glede njegove izvolitve v naziv (in so neodvisni poročevalci že podali svoje ocene glede njegove strokovne usposobljenosti in znanstvene ustvarjalnosti), hkrati pa je bil tožnik obravnavan zaradi etične presoje s strani komisij in delovnih teles tožene stranke, to kaže na konflikt. Že dejstvo, da se je postopek izvolitve v naziv po ustavitvi izvajal ponovno, z novimi in neodvisnimi poročevalci, kaže na to, da je v prvotnem postopku (ko je bilo zatrjevano plagiatorstvo), prišlo do nepravilnosti. Nadomestitev neustreznih mnenj z lastno nestrokovno interpretacijo plagiatorstva izkazuje, da je etična presoja ravnanj tožnika neustrezna in neprimerna. Iz 3. strani izpodbijane odločbe je razvidno, da tožnik izpolnjuje vse kvalitativne in kvantitativne pogoje iz 8. točke 12. č1ena Meril. Jasno je, da tožnik ni bil izvoljen v naziv redni profesor samo zaradi mnenja komisije, ki ni imela pristojnosti odločati o tem, ali je pri spornih strokovnih člankih tožnika šlo za izvirna dela ali za plagiat, o čemer bi lahko odločilo samo sodišče. Meni, da je zato izpodbijana odločba protipravna in neveljavna.

8. Tožnik še dodaja, da mora habilitacijska komisija na podlagi drugega odstavka 215. č1ena Statuta UL in 20. člena Meril v roku 2 mesecev od prejema kandidature odločiti o prošnji za naziv in svojo odločitev sporoči senatu, ki je pristojen za izvolitev. Nesporno je, da je bila prošnja tožnika podana že 12. 12. 2014, svojo odločitev pa je habilitacijska komisija sprejela šele na svoji 9. redni seji dne 23. 11. 2016, kar je skoraj 2 leti od podane prošnje. S tem je bil kršen Statut UL, kar je dodaten razlog, ki utemeljuje izpodbijanje te odločbe.

9. Tožnik predlaga sodišču, da spremeni izpodbijano odločbo tako, da se tožnik izvoli v naziv redni profesor za področje ..., podredno pa naj odločbo tožene odpravi ter ji naloži, da ponovno odloči o kandidaturi tožnika za izvolitev v naziv rednega profesorja za področje ..., zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka po podani kronologiji dogodkov navaja, da je z odpravo sklepa o ustavitvi postopka imenovanja v naziv 27. 10. 2015 postopek imenovanja v naziv potekal od začetka in s povsem drugimi poročevalci, zato so vsakršne navedbe tožeče stranke glede (pristranskosti) prejšnjih poročevalcev, kot tudi (pristranskosti) prejšnjega postopka za konkreten upravni spor povsem nerelevantne. Meni, da ima kandidat v habilitacijskem postopku zgolj možnost biti izvoljen v naziv, to ni njegova pravica, temveč zgolj na zakon oprta korist, ki mu jo tožena stranka lahko zagotovi (v kolikor je izid volitev pristojnega organa glede izvolitve pozitiven). Posledično tudi ne obstaja nasprotna dolžnost pristojnega senata, da kandidata izvoli v naziv v primeru, da izpolnjuje zakonske in druge pogoje, ki so predpisani z merili univerze. ZVis v 55. členu določa, da je »lahko« izvoljen v naziv, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti. Enako dikcijo vsebuje tudi Statut UL v 210. členu. Iz jezikovne razlage citiranih določb izhaja, da je v naziv rednega profesorja »lahko« izvoljen, kdor izpolnjuje zakonske in druge pogoje, določene z merili, ki jih sprejme senat članice, in ne določa (absolutne) obveznosti pristojnega senata izvoliti kandidata, ki izpolnjuje določene pogoje; smiselno to izhaja tudi iz določila 4. alineje 2. odst. 6. člena ZVis, ki določa, da se avtonomija univerze nanaša tudi oziroma predvsem na volitve v nazive visokošolskih učiteljev. Senat namreč lahko tudi ne izvoli kandidata, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za izvolitev. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča.2 Tožnik namreč ne more izsiliti izvolitve v naziv, kljub temu, da formalno izpolnjuje pogoje, kot jih določa ZVis v 55. členu in merila, ki jih je sprejel Senat UL. Avtonomija univerze je razvidna že iz določb 58. člena Ustave RS, kot tudi iz 6. člena ZVis. Univerza svojo avtonomijo uresničuje tudi preko sprejemanja meril za izvolitve v nazive, med drugim tudi visokošolskih učiteljev, prav tako pa tudi preko same izvedbe konkretnih postopkov volitev. UL je ustavno (in zakonsko) zagotovljeno načelo avtonomnosti uresničila v določbah Statuta UL, poleg 1. in 6. člena tudi v 210. in 211. členu. Pri odločanju Senata univerze pri izvolitvi v naziv gre za odločanje po prostem preudarku, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa.3 Prav tako pa je sodna praksa že zavzela tudi stališče, da mora biti v obrazložitvi odločbe senata razvidno, kaj je v razpravi o tožnikovi kandidaturi pretehtalo argumente (za izvolitev ali ne izvolitev). Pri odločanju po prostem preudarku ne gre za nedopustno diskriminacijo. Ključno vprašanje zadeve je, ali je Senat UL izpodbijano odločbo obrazložil tako, da je v okviru sodne presoje v upravnem sporu mogoče ugotoviti, ali so toženo stranko pri odločanju v okviru prostega preudarka vodili razumni razlogi, tj., ki služijo namenu (ne)izvolitve. Iz obrazložitve mora biti jasno razvidno, kaj je v razpravi o tožnikovi kandidaturi pretehtalo argumente HK, ki je podala pozitivno mnenje, v smer negativnega izida glasovanja na Senatu UL. Tožena stranka meni, da je bilo tem kriterijem pri izdaji izpodbijane odločbe zadoščeno, saj iz vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Senat UL pred izvedbo volitev obravnaval tako argumente za kot proti izvolitvi kandidata, ter da je bilo, upoštevaje vso dokumentacijo v zadevi, poudarjeno, da je učitelj pri svojem delu dolžan spoštovati načela stroke in znanstvene poštenosti in utrjevati ugled univerze, čemur sledi tudi Etični kodeks UL v 15. členu. V zvezi s tem je bila izpostavljena potreba po znanstveni poštenosti kandidata in skrb za integriteto in ugled univerze. Po opravljeni razpravi je potekalo glasovanje o izvolitvi tožnika v naziv rednega profesorja za področje ... . Sklepa o izvolitvi tožnika ni podprl nihče izmed senatorjev, zaradi česar na podlagi 22. točke 47. člena in 48. člena Statuta UL sklep ni bil sprejet. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so člani Senata UL glasovali avtonomno in po lastni vesti, upoštevaje vso razpoložljivo dokumentacijo v zadevi. Izid volitev pa odraža ozaveščenost članov Senata UL glede določil 14. - 16. člena Etičnega kodeksa UL, 234. člena Statuta UL in Evropskega kodeksa ravnanja za ohranjanje raziskovalne poštenosti. Nadalje iz obrazložitve tudi izhaja, da je Senat UL z diskrecijsko pravico med dvema odločitvama izbral tisto, ki je najbolj primerna oz. ki ustreza interesu, tj. spoštovanju načela poštenosti na področju znanstvenih in akademskih raziskav (kar zajema tudi poštenost pri navajanju virov in priznavanju zaslug), ki ga mora spoštovati in spodbujati univerza. Glede na vse navedeno (in upoštevaje soglasnost odločitve) so senatorji UL ocenili, da glede na razpoložljivo dokumentacijo kandidat ne izpolnjuje kriterija ustrezne integritete na področju znanstvene poštenosti ter da bi bilo v nasprotju z načelom skrbi za integriteto in ugled univerze, če bi bila takšna oseba izvoljena za rednega profesorja.

11. Tožena stranka glede spornih člankov in „plagiatorstva“ navaja, da je bil v prvotnem habilitacijskem postopku dekan MF seznanjen z obstojem spornih člankov, za katere sta dva izmed štirih poročevalcev opozarjala, da gre za neposredni prevod člankov iz tujih strokovnih revij, brez citiranja originalnih avtorjev. Glede na to, da so se članki nanašali na pedagoško delo tožnika na MF (v bibliografiji so bili uvrščeni v rubriko »pedagoško delo« in se tudi sicer uporabljajo pri delu s študenti), je bil dekan za zagotovitev integritete pedagoškega procesa na MF, omenjene sume dolžan preveriti. Dekan je z dopisom z dne 22. 2. 2016 zato zaprosil strokovno komisijo za podajo mnenja glede izvirnosti teh člankov. Navedena komisija ni ugotovila plagiatorstva, saj za to niti ni bila zaprošena. Komisija je bila zaprošena zgolj za pregled člankov (tožnikovih in domnevno izvirnih) ter podajo ocene dejanskega stanja v okviru odgovorov na vnaprej postavljena vprašanja. Iz dekanovega zaprosila izhaja, da ni naloga komisije ugotavljati morebitne kršitve dolžnostnega ravnanja tožnika, še manj pa njegovo morebitno odgovornost. Iz mnenja strokovne komisije z dne 4. 3. 2016 ne izhaja, da bi člani komisije odločali o plagiatorstvu, zato tudi praga pristojnosti niso mogli prestopiti. Komisija se prav tako ni opredeljevala do kakršnihkoli kršitev ZASP. S tem, ko sta se dva člana komisije odločila, da od mnenja ne odstopita, se nikakor nista izrekla pristojna odločati o kršitvah ZASP. Nikakor ne velja prevod avtorskega dela po 7. členu ZASP za samostojno avtorsko delo. Zakon v navedenem členu določa, da so zgolj prevodi, ki so individualna intelektualna stvaritev, samostojna avtorska dela. Prav tako tožnik sam v drugi zadevi, zaradi domnevnega suma na plagiatorstvo in kršenje Etičnega kodeksa UL od dekana zahteva, da imenuje podobno komisijo, in obenem zatrjuje, da izpustitev avtorjev ni sprejemljivo. Tožnik sam se torej zaveda pomena avtorstva v okviru strokovnih in znanstvenih besedil in potrebe po navajanju originalnih avtorjev. Po prejemu mnenja navedene komisije je dekan 8. 4. 2016 podal prijavo suma neetičnega ravnanja na Komisijo za etična vprašanja UL (KEV), in sicer na podlagi določb Statuta UL, Etičnega kodeksa UL ter Poslovnika o delu KEV. Ker pa KEV v zadevi do odločanja Senata UL o izvolitvi tožnika v naziv redni profesor še ni odločila (in je dekanu tudi izrecno sporočila, da v zadevi ne bo odločala, dokler ni končan kazenski postopek), se je dekan 25. 11. 2016 odločil, da z vsemi okoliščinami zadeve (preko rektorja UL) seznani tudi Senat UL, saj je menil, da gre za okoliščine, ki lahko vplivajo na vprašanje izvolitve kandidata v naziv rednega profesorja (ki je najvišji voljeni akademski naziv v okviru UL). Drži torej, da KEV UL neetičnosti tožnikovih ravnanj nikoli ni ugotovila, vendar je razlog predvsem v tem, da KEV UL zaradi teka (pred)kazenskega postopka (zoper tretje osebe) o tožnikovem neetičnem ravnanju še ni odločala, kar izhaja tudi iz njenega dopisa z dne 16. 11. 2016. Tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrže oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno, priglasila pa je tudi stroške postopka.

12. V nadaljnjih osmih pripravljalnih vlogah tožnik še navaja, da mu domnevno plagiatorstvo ni bilo nikoli dokazano. Tudi iz zaprosila dekana je razvidno, da je ustanovil komisijo, ker naj bi bil podan sum plagiata pri tožnikovih strokovnih delih, zato je komisija prestopila prag svoje pristojnosti. Poleg tega je bilo eno od spornih tožnikovih del (Vaskulitis osrednjega živčevja) že obravnavano v predhodnem habilitacijskem postopku tožnika leta 2010, pri čemer je postopek potekal brez zapletov. Zato je presoja tega v preteklosti nespornega dela nesmiselna. Tožena stranka je narobe upoštevala dopis dekana z dne 25. 11. 2016, saj je šlo le za sum in ne za dokazano dejstvo, s čimer so bili senatorji zavedeni. O tem vprašanju je odločil nepristojni organ, zato bi morala tožena stranka po prejemu obvestila dekana o domnevnih kršitvah tožnika prekiniti postopek in dati predhodno vprašanje v reševanje pristojnemu organu oziroma tega mnenja komisije ne bi smela upoštevati. Ker senatorji kot akademiki najverjetneje niso bili poučeni o normativih, ki urejajo plagiatorstvo, je bil dvom v znanstveno nepoštenost tožnika (sicer neizkazan) zadosten razlog za sklepanje, da naj bi tožnik zagrešil plagiatorstvo. Citirana sodna praksa se nanaša na Univerzo v Mariboru in ne na toženo stranko. Da je nekdo lahko izvoljen v pedagoški (in ne znanstveni) naziv, ne pomeni samovolje tožene stranke mimo postopkovnih pravil, pač pa, da ima nekdo pravico biti izvoljen v naziv, če izpolnjuje za to določene pogoje. Tožnik jih v popolnosti izpolnjuje. Dodaja tudi, da KEV ni obravnavala njenega primera, ker nima kriterijev, na podlagi katerih bi lahko odločala o plagiatorstvu. Za odločanje o primernosti del tožnika je bila pristojna HK, ki pa je podala pozitivno mnenje k izvolitvi tožnika v naziv rednega profesorja, zato je odločitev tožene stranke še toliko bolj sporna. Ocenjuje, da se avtonomija univerze nanaša le na programe, ne pa na striktno določena pravila habilitacijskega postopka, ki je v bistvu upravni postopek. S sklicevanjem na „plagiat“, ki ni bil ugotovljen v nobenem postopku, je tožena stranka kršila pravila habilitacijskega postopka. Meni, da sodišče lahko ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku na podlagi 65. člena ZUS-1. Meni, da avtonomija univerze pomeni, da univerza samostojno odloča (na kar tretje osebe nimajo vpliva), nikakor pa ne pomeni odločanja po diskreciji, sicer se preide v položaj pravne negotovosti (in v kolizijo z drugimi pomembnejšimi ustavnimi načeli in temeljnimi pravicami posameznikov). Zato mora biti delovanje organov univerze strogo pravno vezano in preizkusljivo, njihove odločbe morajo biti sestavljene v skladu s pravili o zgradbi upravne odločbe, določitve pa morajo biti skladne s pravili aktov univerze, ki morajo biti veljavni za vse pravne naslovnike. Tričlanska komisija je bila sestavljena nezakonito, saj ima po Pravilniku o organizaciji in delovanju MF UL le senat tožene stranke pravico imenovati začasna delovna telesa z namenom opravljanja posamezne konkretne strokovne naloge in ne dekan. Ravno mnenje te komisije, pri čemer tožniku očitana znanstvena nepoštenost in plagiatorstvo nikoli nista bila dokazana, pa je bilo odločilno za zavrnitev imenovanja tožnika v naziv rednega profesorja. S takšno odločitvijo senata univerze so bile prekršene tudi ustavno zagotovljene pravice tožnika do predvidljivosti in pravne vezanosti obravnavanja njegovega habilitacijskega zahtevka. Če in ko nekdo izpolnjuje kriterije strokovnosti, mu mora biti podeljen naziv visokošolskega učitelja. Iz ZVis ne izhaja, da je odločanje o izvolitvi v naziv prepuščeno prostemu preudarku organa. Namen in obseg pooblastila o prostem preudarku mora po ZUP določati zakon, ki pooblastilo vsebuje (2. odstavek 6. člena ZUP). Zato se Statut UL kot podzakonski akt v tem primeru ne more uporabiti.

13. V nadaljnjih sedmih pripravljalnih vlogah tožena stranka še navaja, da je univerza avtonomna pri svojem delovanju, samostojno tudi odloča o habilitaciji visokošolskih učiteljev. Gre za odločanje po prostem preudarku, sodniški test kontrole zakonitosti je omejen zgolj na test očitne nerazumnosti, ki pa v konkretni zadevi ni izpolnjen. Sporni članki so vsebovani v univerzitetnih učbenikih, tako spadajo v pedagoško dejavnost MF, zato je dekan kot njen zakoniti zastopnik bil dolžan preveriti morebitne sume glede nezakonitosti ravnanja tožnika, saj se nanašajo na pedagoško delo in je bil z njimi izrecno seznanjen. Zato je zaprosil navedeno komisijo za oceno dejanskega stanja. V letu 2010 z nezakonitostmi ravnanja tožnika ni bil seznanjen, zato jih tudi ni preverjal. V vsakem habilitacijskem postopku pa se vloga kandidata presoja samostojno, na podlagi takrat predložene bibliografije kandidata, kar je tožena stranka tudi v tem postopku storila. Poudarja, da se dekan ni vrednostno opredeljeval do gradiva, ki ga je v skladu s 138. členom ZUP v celoti predal Senatu UL, hkrati pa se je izločil iz postopka razprave in glasovanja o tožnikovi kandidaturi. Dodaja še, da KEV ni obravnavala suma tožnikove kršitve etičnega kodeksa, ker se ne ukvarja z zadevami, s katerimi se ukvarja policija in/ali pravosodni organi. Sicer pa KEV tudi ni pristojna za odločanje o plagiatorstvu, temveč zgolj o kršitvah etičnega kodeksa. Habilitacijska komisija ni pristojna za odločanje o primernosti del tožnika, pač pa za zagotovitev enotne uporabe meril za izvolitev, poleg nje pa je za to pristojen tudi Senat UL (in MF). Bistvo odločanja na senatu je v tem, da gre za volitve, ostali organi pa presojajo le izpolnjenost formalnih pogojev. V habilitacijskih postopkih se ZUP smiselno uporablja le v zvezi s temeljnimi načeli, sicer pa je to področje urejeno z ZVis in Statutom UL. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 2141/2009 z dne 28. 12. 2009. Kandidat v habilitacijskem postopku ne uveljavlja pravice (do izvolitve v naziv), temveč pravno korist. Sodišče pri presoji zakonitosti aktov z pridobitev nazivov ugotovi nezakonitost le, če je odločitev nerazumna ali pa je kršeno ustavno načelo, saj ima organ zaradi zagotavljanja učinkovitosti visokošolskega sistema pri ocenjevanju primernosti kandidatov široko polje proste presoje. Senat UL je upošteval vse temeljne kavtele poštenega postopka. Pravica kandidatov do enakopravnega obravnavanja se uresničuje s tem, ko univerza vodi postopek izvolitve v naziv skladno z zakoni in svojimi internimi akti, nikakor pa ne s tem, da se kandidata ob izpolnjevanju formalnih pogojev izvoli v naziv. V nasprotnem primeru volitve v naziv ne bi predstavljale izraza avtonomije, kot to določa 6. člen ZVis. Strokovna komisija, ki jo je dekan prosil za mnenje, ne predstavlja stalnega delovnega telesa, dekan pa je skladno s 24. členom ZVis ter 68. členom Statuta UL odgovoren za zakonitost dela MF, je njen strokovni vodja in izvršuje vsa pooblastila v zvezi z njenim vodenjem in usklajevanjem. V okviru izvrševanja svojih pooblastil ima dekan pravico zaprositi za mnenje o katerihkoli vprašanjih s področja izobraževalnega in znanstveno raziskovalnega dela MF.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. V sodbi v zadevi X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, s katero je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 2603/2018 z dne 9. 1. 2019, Vrhovno sodišče pravi, da je odločitev o izvolitvi v naziv po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje pristojnih organov univerze. Zato je tudi vprašanje vsebine obsega njene utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, „česar sodišče ne more ocenjevati, saj bi s tem stopilo na polje presoje tiste vsebine, ki mu je po Ustavi odtegnjena.“ Zato se tudi pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev „kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave“ ne po svoji vsebini ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank. Vrhovno sodišče dodaja, da je „sicer pomembno“, da je v primeru neuspeha vsak kandidat, ki je zaprosil za izvolitev v določen naziv, seznanjen s pomanjkljivostmi, ki jih mora odpraviti oziroma pogoji, ki jih mora (še) izpolniti, vendar pa je to „dolžnost, ki se mora zagotavljati“ na podlagi jasno opredeljenih ter javno objavljenih meril ter v okviru „ustrezne komunikacije“ s kandidati v okviru univerze in njenih članic, „ne prek formalne obveznosti obrazložitve“, kot to velja za upravne akte, in ne prek sodišča v okviru sodne presoje na podlagi ZVis. To pomeni, da vprašanj izpolnjevanja znanstvenih, umetniških, pedagoških in drugih zahtev meril za izvolitev v naziv po njihovi naravi sodišče v upravnem sporu ne more razreševati.4

16. Po stališču Vrhovnega sodišča je državna univerza obrazložitev dolžna podati le glede „uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, ki omogoča preizkus, ali je odločanje potekalo v predpisanih okvirjih.“ Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme posegati. V nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v revidentkino ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko (po ZVis) zagotovljeno avtonomijo. Glede na vsebino, ki je lahko predmet sodnega preizkusa, „mora odločba v postopku habilitacije vsebovati obrazložitev o tem, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in to tako, da je mogoč preizkus, ali je postopek tekel v predpisanih okvirjih“.5

17. V sklepu v zadevi X Ips 39/2019 se Vrhovno sodišče sklicuje tudi na svojo predhodno sodbo v zadevi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009, v kateri je sodišče navedlo, da odločba tožene stranke „ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati razlogov o tem, zakaj je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločili glasovati, da se tožnik ne izvoli v naziv.“6 Pri tem je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 214/2009 izhajalo iz izhodiščnega stališča, da gre pri izvolitvah v univerzitetne nazive po ZVis in statutu univerze za izražanje volje volivcev na tajnih volitvah.7

18. Upravno sodišče v zvezi s tem pripominja, da je v sodbi (opr. št I U 2603/2018-5), ki jo je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom X Ips 39/2019, Upravno sodišče, glede na to, kakor je sodbo Upravnega sodišča povzelo Vrhovno sodišče,8 presojalo v izpodbijanem aktu ravno to oziroma je opravilo presojo v mejah, kakor je upravni spor zamejilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 39/2019. V zadevi I U 2603/2018-5 je namreč Upravno sodišče ugotovilo, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni bilo razvidno, kakšna so bila mnenja študentskih svetov ter strokovnih poročevalcev in da v njej ni razlogov o izpolnjevanju kvalitativnih in kvantitativnih kriterijev v skladu z merili za izvolitev v naziv. Vse našteto se namreč omejuje zgolj na formalne razloge oziroma je znotraj okvirov presoje spoštovanja procesnih predpisov. Upravnemu sodišču ni poznano, da bi to sodišče kadar koli odločilo, da mora biti iz tovrstne odločbe razvidno, zakaj so se njegovi posamezni člani odločili glasovati, da se tožnik ne izvoli v naziv.9 Imata pa Upravno sodišče in Vrhovno sodišče različni stališči glede tega, ali mora biti vsebinski razlog za neizvolitev sestavni del obrazložitve in da volitve v visokošolske nazive niso svobodne volitve v tem smislu, da gre zgolj za izražanje volje volilnih upravičencev ob upoštevanju zgolj procesnih predpisov, kar bo sodišče utemeljilo v drugem delu te obrazložitve v povezavi s sodno prakso Upravnega sodišča.

19. Upoštevajoč navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in interpretacijo ZVis in 58. člena Ustave, ki od tožene stranke zahteva samo, da v obrazložitev vključi podatke o tem, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen in to tako, da je mogoč preizkus, ali je postopek tekel v predpisanih okvirjih, tožnikova tožba očitno ni utemeljena.

20. Nobenega dvoma namreč ne more biti, da ni v nasprotju z avtonomijo univerze iz 58. člena Ustave ter 6. člena ZVis oziroma s prepovedjo arbitrarnosti iz 22. člena Ustave, da pri izvolitvi v naziv rednega profesorja Senat UL lahko opravi tudi oceno znanstvene poštenosti kandidata oziroma njegove prijave v smislu določbe 234. člena Statuta UL. Po tej določbi, ki jo omenja tožena stranka v izpodbijanem aktu, je učitelj dolžan pri svojem delu spoštovati načela stroke in znanstvene poštenosti in utrjevati ugled univerze. Določilo 234. člena Statuta UL je sicer prenehalo veljati pred izdajo izpodbijane odločbe (veljalo je do 10. 2. 2017, odločba pa je bila izdana 17. 2. 2017). Vendar pa je v času izdaje izpodbijane odločbe veljal 159. člen Statuta UL, ki je bistveno primerljiv z določbo prej veljavnega 234. člena Statuta UL, in po katerem še bolj določno velja, da pristojni organ za izvolitev v naziv „zavrne vlogo kandidata zaradi znanstvene nepoštenosti ali hujših kršitev znanstvenega ter umetniškega dela.“ Poleg tega je dekan MF v skladu z 69. in 70. členom Statuta UL, 24. členom ZVis ter 52. členom Pravilnika o organizaciji in delovanju dolžan preveriti nepravilno in nezakonito ravnanje svojih zaposlenih, torej tudi sume glede znanstvene nepoštenosti tožnika. Za ugotovitev o znanstveni nepoštenosti torej ni treba, da bi bila le-ta ugotovljena s strani pristojnega državnega organa izven sfere državne univerze.

21. Iz zgoraj opisane sodne prakse Vrhovnega sodišča bi sicer izhajalo celo, da tožnik v konkretnem primeru sploh nima dostopa do sodnega varstva glede na tožbene ugovore (in zahtevek), ki ga uveljavlja. Kajti po stališču oziroma sodni praksi Vrhovnega sodišča tožena stranka sploh ni dolžna v obrazložitev izpodbijane odločbe navesti, kaj je bil razlog za ugotovljeno akademsko nepoštenost in posledično neizvolitev tožnika, saj se Upravno sodišče zaradi varstva avtonomije državne univerze ne sme spustiti v presojo, ali ugotovitev, da gre pri obsežnih delih štirih oziroma treh člankov kandidata za več kot 90% ujemanje z besedilom tujih člankov brez ustreznega navajanja virov in če nedosledno spoštovanje avtorstva in nekorektno priznavanje oziroma nenavajanje tujih znanstvenih dosežkov zadeva pogoj znanstvene nepoštenosti iz Statuta UL.

22. Vendar pa Upravno sodišče tožbe ni zavrglo kot nedopustne, ampak jo je zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi nekoliko drugačne interpretacije načela avtonomije univerze.10

23. Določilo 59. člena ZVis namreč določa, da se zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv, lahko sproži upravni spor.11 V tem določilu ni nobene posebne omejitve glede sodne presoje zakonitosti teh aktov. Izpodbijana odločba ni upravni akt, ampak gre za druge vrste javno-pravni akt, za katerega se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno (tretji odstavek 3. člena ZUP), pri čemer se upravni postopek po ZUP uporablja „smiselno,“12 kolikor za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev postopek ni urejen s posebnimi določili (4. člen ZUP).13

24. Upravno sodišče je v pretekli sodni praksi vzpostavilo specifično razmerje med določilom o avtonomiji državnih univerz iz 58. člena Ustave in preostalimi ustavnimi določbami, ki so lahko relevantne v postopkih izvolitev v univerzitetne nazive, v primerjavi z zgoraj citirano prakso Vrhovnega sodišča.14

25. Upravni spori iz 59. člena ZVis v zvezi z določilom drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 so namreč zamejeni najprej z vsebino tistih določb, ki jih je predpisal zakonodajalec, to pa niso izključno procesne norme. S temi določbami je avtonomija univerze omejena. Zakonodajalec je tako predpisal pogoje za izvolitev (55. člen ZVis), med katerimi so med drugim tudi pogoj, da mora visokošolski učitelj izpolnjevati pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv, merila pa določi senat visokošolskega zavoda in merila morajo biti v skladu z zakonom, pri čemer je zakonodajalec predpisal tudi, da morajo biti merila mednarodno primerljiva, kar je materialno-pravni pogoj, in se morajo javno objaviti. V določilu 8. točke 49. člena ZVis je celo določeno, da Svet za visoko šolstvo RS kot svetovalno telo Vlade RS daje mnenje k merilom za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev. Zakonodajalec je tudi predpisal postopek za izvolitev (56. člen ZVis), a da se podrobnejši postopek za izvolitev naziv v skladu z zakonom uredi v merilih in statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZVis). Zakonodajalec je predpisal tudi, da je v naziv redni profesor „lahko“ izvoljen,15 kdor ima „doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti“, kar so materialno-pravni pogoji. Za obravnavani spor je pomembno tudi, da visokošolski učitelji prispevajo k razvoju znanosti (tretji odstavek 52. člena ZVis). Razumljivo je, da visokošolski učitelji lahko prispevajo k razvoju znanosti samo z akademsko poštenostjo v smislu 234. člena Statuta UL oziroma v smislu 159. člena Statuta UL. To je temeljni zakonski okvir, znotraj katerega sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločbe o neizvolitvi v naziv, kajti sicer določba 59. člena ZVis o presoji „zakonitosti“ tovrstnih odločb v upravnem sporu, ki nima posebnih omejitev niti v drugem odstavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ne bi imela smisla.16

26. Odločitve o nazivih visokošolskih učiteljev se sicer sprejemajo na podlagi volitev, vendar ne gre za svobodne in tajne volitve, kjer volivci zgolj izražajo svojo voljo,17 tako kot na primer pri volitvah v predstavniške organe lokalne in državne oblasti glede na to, katere pogoje in kaj vse je predpisal zakonodajalec v ZVis, da mora izpolniti kandidat za morebitno izvolitev.

27. Seveda pa mora opisani temeljni zakonski okvir upoštevati tudi ustavno določbe in med njimi ustavno opredeljeno načelo avtonomije univerze, ki pa mora biti obravnavana v koherentni povezavi z ostalimi določbami Ustave in ne izolirano od ostalih ustavnih določb. Zato je Upravno sodišče v pretekli sodni praksi izpeljalo interpretacijo, da iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih (z vidika Ustave), razen na dveh. Državna univerza z vidika Ustave ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon.18

28. Za obravnavani spor je glede na tožbene ugovore o osebni diskreditaciji tožnika, diskriminaciji in arbitrarnem odločanju ključen tisti vidik predhodnih interpretacij Upravnega sodišča, kjer Upravno sodišče ustavno načelo avtonomije univerze postavlja v ustrezno razmerje z ustavno določbo 3. odstavka 49. člena Ustave RS, ki je ustavna pravica, in po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Izvolitev v naziv visokošolskega učitelja sicer ne pomeni neposredne pridobitve delovnega mesta, vendar pa sodišče že v zadevi U 1375/2002 ni spregledalo dejstva, da (ne)izvolitev v naziv visokošolskega učitelja lahko neposredno vpliva na pridobitev določenega delovnega mesta. Poleg tega pa imajo tovrstne odločitve, ki se sprejemajo na podlagi volitev, vpliv tudi na pravico do zasebnosti v smislu dostopa do poklica in možnosti vzpostavljanja strokovnih oziroma poslovnih vezi s kolegi znotraj določenega (visoko-kvalificiranega) poklica in varstvo časti in ugleda kot varovanih elementov zasebnosti iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - lahko tudi v zvezi s prepovedjo diskriminacije iz 14. člena EKČP.19

29. Preneseno na ustavno-pravno raven to pomeni, da je v teh zadevah relevantno določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS. Gre za specialno in iztožljivo ustavno pravico, ki je odraz splošnega pravnega načela enakosti pred zakonom ali prepovedi diskriminacije (2. odstavek 14. člena Ustave RS) ali temeljne človekove pravice do enakopravnosti (1. odstavek 14. člena Ustave RS) ali temeljne človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).20 Tožnik v upravnem sporu namreč lahko varuje svojo ustavno pravico do prepovedi diskriminacije oziroma da pod enakimi pogoji, brez razlikovanja na nedopustni osebni podlagi, kot drugi visokošolski učitelji sodeluje v postopku izvolitve v naziv. S tem noben legitimen vidik avtonomije državne univerze ni ogrožen, kajti avtonomija univerze prav gotovo ni v tem, da kogar koli diskriminira v nasprotju z ustavo. Dokazno breme za zatrjevano diskriminacijo je najprej na tožniku, da izkaže dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Ko je takšna domneva izkazana, mora kršitelj dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil te prepovedi, oziroma da je neenako obravnavanje dopustno v skladu s tem zakonom (40. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ZVarD, Uradni list RS, št. 33/2016).

30. Upoštevajoč navedeno sodišče v navedbah tožnika v tožbi ne vidi nobenega indica, ki bi šel v smeri domneve, da je bil tožnik diskriminiran. Kajti tožnik se po eni strani brani s tem, da Senat UL ni pristojen, da bi odločal o plagiatu, o čemer se je Upravno sodišče opredelilo že v zvezi s standardi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. S tega vidika namreč tožena stranka ni kršila nobenega procesnega predpisa, ker je odločitev o neizvolitvi utemeljila na ugotovljeni znanstveni nepoštenosti, kar je standard iz Statuta UL. V zvezi s tem tožnik ugovarja tudi, da sta dva poročevalca kršila pravila varovanja uradnih skrivnosti iz 214. člena Statuta UL, ko sta obvestila odbor za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije o plagiatu. Po omenjenem določilu je vsebina ocene kandidata za izvolitev v naziv uradna skrivnost. Argument tožnika je očitno nerazumen, kajti ni uradna skrivnost prepričanje ocenjevalca, da je kandidat v prijavi oziroma pri izvrševanju svoje strokovne dejavnosti, ki je predmet ocenjevanja, kršil pravila znanstvene poštenosti.

31. Glede ugovora, da en članek ni bil naveden med tožnikovo bibliografijo, sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da so prvi trije tožnikovi članki, navedeni v mnenju tričlanske komisije, tudi navedeni med tožnikovo bibliografijo, in sicer med viri iz 3. točke tožnikove bibliografije, „...“, 3.1. „...“, pod točkami 8 (stran 31), 10 (stran 32) in 9 (stran 33). Četudi je Senat UL v habilitacijskem postopku tožnika upošteval mnenje tričlanske komisije, ki se je nanašalo na vse 4 tožnikove članke, pri čemer eden ni bil naveden v bibliografiji tožnika (gre za članek, izdan v letu 2015, tožnik pa je prošnjo vložil 12. 12. 2014), navedeno po oceni sodišča ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Za vse tri članke, ki so bili navedeni v tožnikovi bibliografiji, je tožena stranka ugotovila, da je pri njih podano več kot 90% ujemanje besedila s priloženimi tujimi članki ter da v referencah teh treh člankov ni naveden originalni tuji članek ali kako drugače nakazano, da je besedilo skoraj v celoti povzeto po originalnih tujih člankih. Vsi trije članki predstavljajo del univerzitetnega študijskega gradiva, navedeni so namreč med univerzitetnimi učbeniki pod pedagoško dejavnostjo, kar med strankama ni sporno. Univerza ima lahko v skladu s svojo avtonomijo ničelno toleranco do tovrstnih kršitev.

32. Nadaljnji argument tožnika v tožbi je, da so po Zakonu o varstvu avtorskih pravic prevodi (priredbe, aranžmaji), spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, samostojna avtorska dela. Upravno sodišče se je v pretekli sodni praksi že opredelilo do standarda oziroma sodniškega testa z vidika prepovedi arbitrarnosti, ki ga uporablja, kot gre za preizkus zakonitosti materialno-pravnega pogoja za izvolitev. Sodniški test kontrole zakonitosti izpodbijanega akta je v takih primerih zaradi avtonomije državne univerze omejen na t.i. „test očitne (ne)razumnosti“.21 Ta standard v praksi na primer (za ilustracijo) pomeni, če je v zadevi sporna mednarodna odmevnost znanstvenega članka, ki je zakonski kriterij materialno-pravnega značaja, bi sodišče lahko ugotovilo, da je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, če bi šlo za članek s področja družboslovja v periodični znanstveni publikaciji založbe, kot je Oxford University Press z dejavnikom vpliva, tožena stranka pa bi zavzela stališče, da ne gre za mednarodno odmeven članek.

33. V predmetni zadevi izpodbijani akt brez dvoma prestane test očitne nerazumnosti, saj mora biti v primeru 90% ujemanja treh člankov v slovenskem jeziku z originalnim člankom v tujem jeziku ustrezno naveden vir v opombi ali v tekstu zaradi - med drugim tudi - varovanja znanstvene poštenosti. Če tega ni, gre za znanstveno nepoštenost ne glede na to, ali se tak prevod šteje za avtorsko delo po Zakonu o varstvu avtorskih pravic.

34. Tožnik se sicer tudi brani, da sta bila dva izmed spornih člankov objavljena že pred letom 2010, ko je bil tožnik uspešno izvoljen v naziv izrednega profesorja, in da gre v primeru navedenih 4 člankov hkrati tudi za učno gradivo, glede uporabe katerega pa MF v vseh letih pedagoškega udejstvovanja tožnika ni imela pripomb. V prvi in četrti pripravljalni vlogi tožnik nato govori le o enem članku, ki naj bi bil uporabljen pri predhodni izvolitvi tožnika in ki za toženo stranko takrat ni bil sporen. Nikjer ni predpisano z zakonom ali Statutom UL, da se dvom v znanstveno nepoštenost ne sme več obravnavati po tem, ko je določeno delo že bilo ocenjeno v postopku izvolitve v nižji naziv.

35. To pomeni, da je skladno z že omenjeno sodno prakso Upravnega sodišča pristojni organ odločbo obrazložil tako, da je v okviru sodne presoje v upravnem sporu sodišče lahko preverilo, da so toženo stranko pri odločanju v polju proste presoje vodili zakoniti razlogi, torej razlogi, ki služijo legitimnemu namenu izvolitve.22 Tožnik ni z ničemer uspel izkazati domneve, da je šlo za nedopustno diskriminacijo. Po mnenju sodišča je tožena stranka z navedeno nearbitrarno in nediskriminatorno obrazložitvijo svoje odločitve v zadostni meri izkazala, da je postopek tekel v predpisanih in zakonitih okvirih.

36. Tožena stranka je sicer izpodbijano odločbo izdala brez zaslišanja tožnika. Navedenemu tožnik ni ugovarjal. Po določbi prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP organ namreč svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni dal možnosti, da se izjavijo, če so ta dejstva pomembna za odločitev. Le tako postopanje stranki omogoči učinkovito zavarovanje njenih pravic. Zaslišanje niti po ZUP ni vedno nujno, ampak je bistveno, da je stranka imela možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP in 1. odstavek 138. člena ZUP).23 V konkretni zadevi so te okoliščine ugotovitve tričlanske komisije o treh oziroma štirih člankih tožnika, ki se v več kot 90% ujemajo s primerjanimi tujimi članki, pri čemer ti niso citirani v navedenih tožnikovih delih. Tožnik ne trdi, da ni imel možnosti, da bi se seznanil z navedenim mnenjem komisije in z dejstvi pomembnimi za odločitev, in tudi ne trdi, da ne bi imel možnosti podati pripomb in predložiti dokazov v zvezi s tem. Po pozivu Etične komisije UL je po svojem odvetniku odgovoril z dopisom, ki ga je Senat UL obravnaval v okviru celotne dokumentacije.

37. Sodišče glede nadaljnjega tožnikovega ugovora ugotavlja, da sicer drži, da bi morala habilitacijska komisija na podlagi drugega odstavka 153. člena Statuta UL24 odločiti o tožnikovi prošnji v roku 2 mesecev od prejema kandidature in svojo odločitev sporočiti senatu, ki je pristojen za izvolitev. V konkretni zadevi pa je habilitacijska komisija svojo odločitev sprejela šele skoraj po 2 letih od podane prošnje. To sicer ni v skladu s Statutom UL, vendar po oceni sodišča navedeno ni vplivalo na zakonitost odločitve tožene stranke v konkretni zadevi.

38. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnik v prijavo svoje kandidature vključil tudi članke, za katere je bilo ugotovljeno, da se v več kot 90% ujemajo s primerjanimi tujimi članki, pri čemer ti niso citirani v tožnikovih delih.

39. V takem primeru pa prvi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko v zadevi odloči tudi brez glavne obravnave, zato sodišče kot nepotrebnega ni izvedlo zaslišanja tožnika, ki sicer glavne obravnave ni niti zahteval.

40. Ker pa je v nedavni sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča prišlo do nekaterih spremenjenih stališč glede obveznosti razpisovanja glavnih obravnav v upravnem sporu,25 ki imajo vpliv tudi na uporabo omejitev glede predlaganja novih dejstev in dokazov v upravnem sporu iz tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1, mora sodišče v nadaljevanju natančneje utemeljiti odločitev, da na glavni obravnavi ne izvede predlaganih dokazov in ne zbere dokaznega gradiva na podlagi odprtega procesnega vodstva.

41. Tožnik je namreč predlagal, naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži listine, ki izkazujejo, da je bil en članek, ki ga je tožnik predložil, ocenjevan že v prejšnjem habilitacijskem postopku leta 2010. Poleg tega je predlagal svoje zaslišanje ter da sodišče opravi poizvedbo, da se zoper njega ne vodi (pred)kazenski postopek. Tožbi je predložil dopis okrožnega državnega tožilstva z dne 26. 4. 2017 (priloga A10) in potrdilo Ministrstva za pravosodje o nekaznovanosti tožnika z dne 1. 12. 2017 (priloga A 11). Sodišče je že v vsebinskem delu sodbe utemeljilo, zakaj za potrditev zakonitosti zadošča dejstvo, da so bili uporabljeni trije in ne štirje sporni članki in da domneva nedolžnosti, ki ščiti tožnika v kazenskem smislu, nima vpliva na zakonitost izpodbijanega akta.

42. Ob dodatni utemeljitvi zavrnitve navedenih dokaznih predlogov bo Upravno sodišče upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča v precedenčni sodbi v zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, preko katerih se v svoji argumentaciji po mnenju Upravnega sodišča pridružuje, kot pravi Vrhovno sodišče, odločbam Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/16-22 z dne 18. 6. 2020 in ESČP v zadevah Mirovni inštitut v. Slovenia, (App. no. 32303/13 z dne 13. 3. 2018) in Cimperšek v. Slovenia, (App. no. 58512/16 z dne 30. 6. 2020).26

43. Ustavno sodišče v odločbi Up-360/16-22 navaja, da je v svoji praksi v preteklosti poudarjalo pomen glavne obravnave predvsem kot sredstvo za izvajanje dokazov, med tem ko novejša presoja v kontekstu upravnega spora poudarja pomen pravice do glavne obravnave pred sodnikom kot samostojne človekove pravice.27

44. To ni novost ali sprememba v razumevanja upravnega spora glede na komentar Zakona o upravnem sporu (2008), ki analizira določbe ZUS-1 o glavni obravnavi ob upoštevanju Ustave RS, EKČP ter prava EU najprej z vidika pravice stranke do javne obravnave (in zaslišanja) pred sodiščem kot samostojne pravice in potem relevantne pravne vire za glavno obravnavo obravnava še z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva.28 Ko Ustavno sodišče v zadevi Up-360/16-22 utemeljuje pravico do ustne in javne obravnave v upravnem sporu, ki jo šteje za novo interpretacijo samostojne človekove pravice glede na preteklo sodno prakso Ustavnega sodišča, navaja, da morata biti stranki v upravnem sporu v enakopravnem položaju (načelo kontradiktornosti), glavna obravnava je namenjena temu, da se zbere gradivo za presojo, stranka mora imeti možnost, da navaja dejstva in dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne strani in da če je treba najprej pravilno ugotoviti upoštevna in med strankama sporna dejstva, je treba za to imeti glavno obravnavo; razumljivo pa je glavna obravnava namenjena tudi temu, da se izvedejo predlagani dokazi ter opravi prosta presoja dokazov.29

45. Vse to je bilo v konkretnem primeru pridobljeno in zagotovljeno v pisnem postopku. Upravno sodišče ne vidi podlage, da bi glavna obravnava v tem primeru stranki postavila v bolj enakopraven položaj, kot sta stranki tega spora bili tekom pisnega postopka. Vso potrebno gradivo za presojo je bilo zbrano pred glavno obravnavo in tožečo stranko zastopa odvetniška družba. Kakršno koli ustno seznanjanje strank na glavni obravnavi z morebitnimi pomanjkljivimi dokaznimi predlogi (materialno-procesno vodstvo)30 v konkretnem primeru ni potrebno.

46. Ob tem Upravno sodišče pripominja, da je Ustavno sodišče interpretacijo 22. člena Ustave v kontekstu glavne obravnave v zadevi Up-360/16-22 zavzelo v sporu, ki je po pravni naravi in z vidika dokaznega prava zelo specifičen v primerjavi s spori v zvezi z izvolitvami v visokošolske nazive. V zadevi Up-360/16-22 je namreč šlo za spor o posebnih pravilih dokazovanja v davčnem postopku po 68. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), saj so bila med strankama sporna pravila dokaznega bremena, uporaba oziroma določitev pravih dokaznih standardov, uporaba možnih (različnih) dokaznih sredstev, ko gre za nesorazmerje med premoženjem in prijavljenimi dohodki davčnega zavezanca.31 Pravila dokaznega prava in izbira pravih dokaznih sredstev za ugotavljanje določenih dejstev v predmetni zadevi niso sporni med strankama.

47. Nadalje Upravno sodišče pripominja, da ko se Ustavno sodišče v zadevi Up-360/16-22 sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Mirovni inštitut v. Slovenia, se opira na 36. in 37. odstavek sodbe ESČP, 32 čeprav so z vidika razumevanja standardov iz člena 6(1) EKČP v povezavi z ZUS-1 glede razpisovanja glavne obravnave bistveni odstavki od 38 do 44. te sodbe ESČP. V tej zadevi je namreč ESČP ugotovilo kršitev pravice do „poštenega postopka“ in ne morebiti pravice do javne glavne obravnave iz člena 6(1) EKČP. Kršitev pravice do poštenega postopka je ESČP ugotovilo iz več razlogov, in sicer: ker pred upravnim organom in sodiščem stranka ni bila zaslišana in sodišče ni podalo razloga za to; ker je bilo Upravno sodišče edina sodna instanca s polno jurisdikcijo ugotavljati ali preverjati dejstva in pravilno uporabo prava; ker so bile trditve tožnika o pristranosti organa, ki je odločal o podelitvi subvencije v znanosti, tehtne in so odpirale tako dejanska kot relevantna pravna vprašanja; ker je šlo za sporna dejstva med strankama; ker je predstavnik Mirovnega inštituta pred Upravnim sodiščem izrecno zahteval zaslišanje priče in glavno obravnavo in ker je predložil konkretne dokaze, ki bi lahko vplivali na izid postopka; ker sodišče v sodbi ni omenilo zahteve za razpis glavne obravnave, ni dalo razloga za zavrnitev dokaznega predloga in iz sodbe ni bila razvidna pravna podlaga za takšno ravnanje. ESČP torej v tej zadevi sploh ni odločalo o kršitvi pravice do ustnega zaslišanja na glavni obravnavi, čeprav je kršitev te pravice v postopku uveljavljal Mirovni inštitut.33

48. Tudi v zadevi Cimperšek v. Slovenia, na katero se sklicujeta Ustavno sodišče v odločbi Up-360/2016-22 in Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 22/2020, ESČP ni ugotovilo kršitve 6(1) člena EKČP že zgolj na podlagi dejstva, ker bi morala biti v upravnem sporu razpisana glavna obravnava oziroma, ker bi bila katera koli določba 59. člena ZUS-1 v nasprotju z EKČP. Razlogi za ugotovljeno kršitev člena 6(1) EKČP zaradi neoprave ustnega zaslišanja v postopku pred sodišči v Sloveniji v zadevi Cimperšek so bili v tem, ker ni bilo mogoče ugotoviti, katere dokaze v upravnem sporu je Upravno sodišče štelo za nova dejstva in dokaze, iz sodbe Upravnega sodišča ni bilo mogoče ugotoviti, zakaj je Upravno sodišče štelo predlagane dokaze za nerelevantne in iz sodbe tudi ni bilo mogoče razbrati razlogov za zavrnitev dokaznega predloga glede na dejansko podlago, ki je bila med strankama sporna.34 V tej zadevi je namreč šlo za ugotavljanje osebne in profesionalne primernosti sodnega izvedenca s strani ministra za pravosodje, pri čemer je tožnik uveljavljal, da je minister napačno ugotovil dejstva, da je sodišče arbitrarno sledilo ministrovi oceni dejstev, da sodišče ni utemeljilo, zakaj z njegovimi predlogi za zaslišanje prič in izvedbo dokazov z vpogledom v priporočilna pisma ne bi bilo mogoče izpodbiti ocene ministra in da se minister ne bi smel opreti samo na elektronska sporočila in mnenja tožnika, izražena na socialnem omrežju. Podobno kot v zadevi Mirovni inštitut v. Slovenia, je bilo tudi v zadevi Cimperšek v. Slovenia za ESČP bistveno, da na nobeni stopnji sojenja ni bilo zaslišanja, da se Upravno sodišče ni oprlo na noben drug dokaz, kot na tiste, na katere se je oprla tožena stranka, da je tožnik zahteval zaslišanje, da se je spor odvijal okrog osebne in strokovne primernosti tožnika za sodnega izvedenca in da bi zato tožnikovi ugovori lahko odprli relevantne dejanske in pravne aspekte spora, pri čemer je tožnik predlagal pravno relevantne in konkretne dokazne predloge, vezane na dejstva, ki so bila med strankama sporna.35

49. V obravnavanem upravnem sporu pa nič primerljivega zgoraj naštetemu ni podano, tako da bi sodišče moralo razpisati glavno obravnavo. Za obravnavano odločitev je pomembno tudi, da Ustavno sodišče v odločbi Up-360/16-22 citira tudi sodno prakso ESČP, in v zvezi s tem dodaja citat, da vse iz navedene sodne prakse ESČP „ne pomeni, da je zavrnitev izvedbe ustne obravnave utemeljena samo v redkih primerih. Iz sodne prakse /.../ izhaja, da so izjemne okoliščine, ki lahko upravičijo odsotnost ustne obravnave, podane v zadevah, v katerih se postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja. Tudi v nekaterih drugih postopkih ustna obravnava ni potrebna: na primer, če ni dvomov v verodostojnosti ali če ni spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, in sodišča lahko pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva.“36 Ob tem se Ustavno sodišče sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Jussila v. Finland in Döry v. Sweden, ki ju tudi Sodišče Evropske unije, ko se sklicuje na ti dve sodbi ob interpretaciji pravice do učinkovitega in poštenega sodnega postopka po 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah v upravnih zadevah, razume in uporablja tako, da „člen 6(1) EKČP ne nalaga absolutne obveznosti, da se opravi javna obravnava, in ne zahteva, da se nujno opravi zaslišanje v vseh postopkih,“37 oziroma, kot navaja Sodišče EU ob povzemanju omenjene sodne prakse ESČP, da „zaslišanje ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska in pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.“38

50. Tudi v obravnavani zadevi je Upravno sodišče lahko vsa dejanska in pravna vprašanja rešilo na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Kajti v obravnavani zadevi je med strankama sporno samo materialno-pravno vprašanje uporabe in utemeljitve materialnega pogoja znanstvene poštenosti. Da je za razpis glavne obravnave in uporabo izjeme od odločanja na podlagi glavne obravnave ključno ravno to, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ali ni sporno, izhaja tudi iz 13. in 14. odstavka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Xp 22/2020. Upravno sodišče v obravnavnem sporu tudi ni prišlo do drugačnega sklepa o dejanskem stanju, kot je prišla tožena stranka,39 niti ni sodišče uporabilo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.40 Sodišče torej ni zavrnilo dokaznih predlogov zgolj iz razloga, ker ti dokazi niso upoštevni,41 ampak jih je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.42

51. Ustavno sodišče in za njim Vrhovno sodišče sta sicer v omenjeni odločbi zapisali tudi, da lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih navedb, trditev in dokazov praviloma le tedaj, če „sam neposredno od stranke postopka sprejema navedbe in trditve ter s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov“.43 Kdaj pride ta element čutnega zaznavanja lastnosti in narave dokaznih sredstev ter vsebine dokazov iz 22. oziroma 23. člena člena Ustave v poštev, je odvisno predvsem od narave spornih dejstev in manj od narave odprtih pravnih vprašanj. Vendar, ker je v predmetni zadevi sporno samo pravno vprašanje glede (ne)zakonitosti uporabe razloga za neizvolitev oziroma materialnega pogoja za izvolitev v naziv, je po oceni Upravnega sodišča poseg v pravico tožnika do javne glavne obravnave v konkretnem primeru sorazmeren (v smislu tretjega odstavka 15. člena Ustave) glede na legitimen cilj, da sodišče ne podaljšuje sodnega postopka s procesnimi dejanji, kadar bi to izrazito podaljšalo čas reševanja zadeve na sodišču oziroma če bi to poslabšalo standarde sojenja v razumnem roku, ki so tudi sestavni del ustavne pravice do poštenega sodnega postopka iz 23. člena Ustave.

52. S to utemeljitvijo zavrnitve predloga za izvajanje dokaza z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi tudi z vidika tretjega odstavka 15. člena Ustave je Upravno sodišče v tej zadevi sledilo standardu Ustavnega sodišča (in Vrhovnega sodišča), da morajo biti razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave „izrecni, jasni in nedvoumni“44 tudi v primeru, ko utemeljitev zavrnitve glavne obravnave temelji na prvem odstavku 59. člena ZUS-1. Ustavno sodišče je namreč v zadevi Up 360/16-22 razveljavilo sodni odločbi Upravnega in Vrhovnega sodišča iz razloga, ker sodišči nista upoštevali, da je glavna obravnava namenjena ne samo izvedbi dokazov, ampak da je to tudi povsem samostojna človekova pravica v smislu ustnega in javnega obravnavanja, da se zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo.45 Ustavno sodišče torej ni ugotovilo neustavnosti (oziroma ni razveljavilo) določbe drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na katero se je oprlo Upravno sodišče v razveljavljeni sodbi, ampak je odločilo, da mora iz izrecnih, jasnih in nedvoumnih razlogov izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih izvedba glavne obravnave ni potrebna.46

Obrazložitev k drugi točki izreka:

53. Sodišče ni ugodilo zahtevi strank za povrnitev stroškov postopka. Skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi namreč vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
1 Dekan MF je zaradi seznanitve s sumom, da bi lahko 4 strokovni članki kandidata, ki jih je navedel v svoji bibliografiji, predstavljali plagiate strokovnih oziroma znanstvenih člankov, objavljenih v tujih strokovnih revijah, ustanovil komisijo v sestavi prof. dr. C.C., doc. dr. Č.Č., doc. dr.D.D. (v nadaljevanju tričlanska komisija). Njena naloga je bila glede na zaprosilo dekana z dne 22. 2. 2016 ugotoviti relevantno dejansko stanje v zvezi z morebitnim ujemanjem besedila člankov kandidata z domnevnimi izvirnimi tujimi članki ter ugotoviti, ali so v člankih kandidata ustrezno uporabljena pravila citiranja. Komisija je 4. 3. 2016 podala mnenje o izvirnosti primerjanih 4 člankov. Ugotovila je, da se v vseh obravnavanih člankih kandidata nahajajo obsežni deli člankov iz predloženih tujih revij. Šlo je za prevode delov originalnega besedila. Pri vseh 4 je bilo podano več kot 90% ujemanje besedila s priloženimi tujimi članki (neujemanja so bila posledica izpuščenih delov originalnega teksta in manjšega števila referenc). Komisija je tudi ugotovila, da v nobenem od člankov kandidata ni v referencah naveden originalni tuji članek ali kako drugače nakazano, da je besedilo skoraj v celoti povzeto po originalnih tujih člankih. Komisija je ugotovila, da gre pri obravnavanih člankih kandidata, ki so prikazani kot njegovo avtorsko delo, za skoraj popoln prevod pregledanih člankov iz tujih revij.
2 Tako odločbi št. I U 2178/2009 z dne 07.07.2010 ter I U 469/2013 z dne 28.03.2013.
3 Ibidem.
4 Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, odst. 13.
5 Ibid. odst. 14; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 214/2009, 28. 12. 2009, odst. 11.
6 Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, odst. 8; glej tudi: sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 214/2009, 28. 12. 2009, odst. 11.
7 Ibid. odst. 7., 8. in 11.
8 Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020, odst. 7.
9 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča I U 469/2013, 28. 3. 2013, odst. 34.
10 Po določilu 125. člena Ustave so sodniki neodvisni, vezani so na Ustavo in zakon. Po določbi 11. člena Zakona o sodiščih sodišče višje stopnje lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon. Sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje.
11 V konkretnem primeru ne gre za t.i. rezervni upravni spor, ampak za upravni spor po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po drugem stavku prvega odstavka 2. člena ZUUS-1. Po prvem odstavku 157. člena Ustave namreč o zakonitostih dokončnih posamičnih aktov, s katerim državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. V drugem odstavku istega člena je urejen t.i. rezervni upravni spor, po katerem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
12 Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1/2017-6, 12. 1. 2017, odst. 11 (oziroma 19).
13 Po prvem stavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pranvi položaj tožnika. Po drugem stavku prvega odstavka 2. člena ZUS-1 o zakonitosti „drugih aktov“ odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.
14 Glej na primer: U 610/2001, 28. 5. 2003; U 1231/2001, U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003, U 250/2007 z dne 16. 10. 2007.
15 Na podlagi te določbe je Upravno sodišče izpeljalo interpretacijo, da pristojni organ univerze ni dolžan kandidata izvoliti v naziv, če le-ta izpolnjuje zakonske pogoje in druge pogoje, ki so predpisani z merili fakultete iz določila 7. odstavka 55. člena ZVis. Senat namreč lahko tudi ne izvoli takšnega kandidata, ker določilo 1. odstavka 55. člena ZVis določa, da je v naziv izredni profesor »lahko« izvoljen in ne določa, da je izvoljen, kdor izpolnjuje določene pogoje (glej na primer eno zadnjih tovrstnih sodnih odločb v zadevi: I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, odst. 4 (oziroma 13).
16 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, odst. 8 (oziroma 17).
17 O tem glej: sodbo vrhovnega sodišča I Up 214/2009, 28. 12. 2009, odst. 7-8.
18 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1/2017-6 z dne 12. 1. 2017, odst. 7 (oziroma 16).
19 Glej mutatis mutandis: Oleksander Volkov v. Ukraine, 9. 1. 2013, odst. 165-166.
20 Ibid. odst. 11 (oziroma 20).
21 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1/2017-6, 12. 1. 2017, odst. 14 (oziroma 23).
22 V tem smislu glej tudi: sodbi Upravnega sodišča v zadevah U 250/2007 z dne 16. 10. 2007, I U 469/2013 z dne 28. 3. 2013, odst. 28.
23 Sodba Upravnega sodišča št. I U 713/2011 z dne 30. 5. 2012, 19. točka obrazložitve.
24 Veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe (prej pa je enako določal drugi odstavek 215. člena Statuta UL).
25 Glej Izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS: „Pravica do glavne obravnave v upravnem sporu je samostojna pravica,“ 1. 9. 2020.
26 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 10.
27 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 11; glej tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 8.
28 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 2008, Breznik J., et al., Založba GV, Ljubljana, člen 59, točka 3, str., 334; točka 10, str. 337; točka 16, str. 341; točka 17, str. 341-342; točka 19, str. 342; in zlasti točka 22, str. 343.
29 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 12-13, 16-17; glej enako tudi: sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 8, 14.
30 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 20, 19.
31 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 3, 8.
32 Ibid. odst. 15.
33 Mirovni inštitut v. Slovenia, App. no. 32303/13 z dne 13. 3. 2018, odst. 45-46. ESČP je v tej sodbi ugotovilo, da je Vrhovno sodišče v tej isti zadevi v letu 2011 zavrnilo pravno sredstvo zoper sodbo Upravnega sodišča brez obrazložitve in da je Ustavno sodišče v tej isti zadevi v letu 2012 zavrnilo ustavno pritožbo Mirovnega inštituta z razlogom, da zadeva ne odpira pomembnega pravnega vprašanja oziroma da posledice morebitne kršitve za Mirovni inštitut niso dovolj resne (Ibid. odst. 15-17).
34 Cimperšek v. Slovenia, App. no. 58512/16, 30. 6. 2020, odst. 45-46.
35 Ibid. odst. 42-44. Tudi v tem primeru je ESČP upoštevalo, da je v sodnem postopku, dokler je še tekel pred slovenskimi sodišči, Vrhovno sodišče ob reševanju zadeve zavrnilo pravno sredstvo tožnika, češ da ne izkazuje, da gre za pomembno pravno vprašanje oziroma da nima odločitev pomembnih posledic za tožnika, in da je Ustavno sodišče v letu 2016 v tej zadevi odločilo, da pritožnik nima pravnega interesa in zato tudi Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik (ibid. odst. 21-22).
36 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 15. Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 22/2020 tega odstavka št. 15 iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/16-22 ne omenja.
37 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 40.
38 Ibid. odst. 47.
39 Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 16.
40 Ibid. odst. 17.
41 Ibid. odst. 19
42 Po tem določilu sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikoma ni sporno.
43 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 17; sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 8.
44 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 14; sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020, 26. 8. 2020, odst. 12.
45 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/16-22, 18. 6. 2020, odst. 16.
46 Ibid. odst. 14.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 55, 56, 57, 59

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxNTc4