UPRS Sodba I U 1361/2020-3

Jedro

Izpodbijana odločba ne vsebuje nobene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in posledično ne vsebuje tudi nobene presoje dokazov, niti ne vsebuje razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država, iz katere je vstopil v Republiko Slovenijo in iz katerega razloga je tožniku odrejena karantena. Odločba prav tako ne vsebuje nobenih ugotovitev glede tožnikovih ugovorov glede izpolnjevanja pogojev za obstoj izjeme iz 1. točke drugega odstavka 11. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah in v notranjosti Republike Slovenije. Ker ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da se ne more presoditi, ali je zakonit ali ne, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za zdravje št. 181-161/2020/7149 z dne 16. 9. 2020 odpravi in se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 347,70 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče je dne 18. 9. 2020 prejelo tožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za zdravje št. 181-161/2020/7149 z dne 16. 9. 2020, s katero je bil tožniku odrejen ukrep karantene za obdobje od 16. 9. 2020 do 25. 9. 2020. Tožbo vlaga iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava, vključno s kršitvijo človekovih pravic in zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dne 14. 9. 2020 je bila Republika Hrvaška uvrščena na t.i. rdeči seznam držav s poslabšano epidemiološko sliko. Je lastnik nepremičnine na Hrvaškem. Tako se je s soprogo dne 14. 9. 2020 (okoli 20.00 ure) odpeljal v počitniško hišico v A. in se dne 16. 9. 2020 (okoli 14.10 ure) skupaj s soprogo popoldne vračal v Slovenijo. Na mejnem prehodu je pokazal dokazilo o lastništvu in račun za nakup v trgovini B., Ljubljana, ki sta ga opravila z ženo v ponedeljek 14. 9. 2020, pred odhodom na Hrvaško. Pristojni policist dokazov, ki jih je tožnik ponujal, ni želel sprejeti. Zahteval pa je, da prehod meje dokaže s sprejetim sms sporočilom Ministrstva za zunanje zadeve, česar tožnik ni mogel, saj je svojemu operaterju že pred leti prepovedal pošiljanje vseh nenaročenih sporočil, odjavil pa se je tudi od prejemanja obvestila Ministrstva za zunanje zadeve. Ne glede na ponujena dokazila, je bila tožniku izročena izpodbijana odločba. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, da mu je bila karantena izrečena v nasprotju s 1. točko drugega odstavka 11. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah in v notranjosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 112/20, 115/20, 120/20, 121/20-popr., v nadaljevanju Odlok). Dejansko stanje pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo ugotovljeno oziroma ni bilo pravilno ugotovljeno, sama izpodbijana odločba pa nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Ne iz izreka ne iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, iz katere države je prižel tožnik in iz katerega razloga mu je bila odrejena 10-dnevna karantena. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na katerih (dejanskih in pravnih) razlogih temelji. Posledično je tožniku bistveno oteženo uveljavljanje pravnega varstva in kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, nezakonito poseženo v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS) in pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave RS). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo Ministrstva za zdravje št. 181-161/2020/7149 z dne 16. 9. 2020 odpravi ter samo odloči o zadevi na način, da ugotovi, da ni pogojev za odreditev karantene tožniku. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo Ministrstva za zdravje št. 181-161/2020/7149 z dne 16. 9. 2020 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih predlaga tudi, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in je tožena stranka z njo posegla v tožnikovi človekovi pravici do osebne svobode in svobode gibanja ter toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

K I. točki izreka:

2. Tožba je utemeljena.

3. Sodišče je glede na vsebino predmetnega spora in ob upoštevanju dejstva, da gre pri izpodbijani (karantenski) odločbi za dokončni upravni akt v smislu drugega in tretjega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki ima za posledico omejevanje ustavnih pravic posameznika iz 19. in 32. člena Ustave RS, predmetno zadevo, v skladu z določili 13. a člena Zakona o sodiščih,¹ obravnavalo prednostno. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da je ukrep, ki je bil tožniku izrečen, še vedno veljaven.

4. V skladu z določili 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev upravne odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka prvega odstavka), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka). V konkretnem primeru pa izpodbijana odločba ne vsebuje nobene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in posledično ne vsebuje tudi nobene presoje dokazov, niti ne vsebuje razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja niti iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije in ura vstopa, kakor tudi ne, na kateri seznam je uvrščena država, iz katere je vstopil v Republiko Slovenijo in iz katerega razloga je tožniku odrejena karantena. Odločba prav tako ne vsebuje nobenih ugotovitev glede tožnikovih ugovorov glede izpolnjevanja pogojev za obstoj izjeme iz 1. točke drugega odstavka 11. člena Odloka. Navedeni so zgolj predpisi, ki določajo uvedbo karantene za posameznike in navedba, da je Svetovna zdravstvena organizacija 30. 1. 2020 razglasila pojav novega koronavirusa kot globalno grožnjo javnemu zdravju. Ker ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da se ne more presoditi, ali je zakonit ali ne, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek (prvi odstavek 37.člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

5. Da pomeni tako pomanjkljiva obrazložitev posledično tudi poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, v pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave, pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS ter poseg v pravico varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in pravico do izjave iz 9. člena ZUP je sodišče natančno pojasnilo že v sodbi opr. št. II U 261/2020 z dne 2. 9. 2020, ki je relevantna tudi za konkretni primer, saj se obe nanašata na presojo zakonitosti izdanih odločb o karanteni.

6. ZUS-1 v 33. členu predvideva različne oblike tožb in tem ustreznih tožbenih zahtevkov. Uveljavljanje enega ali več tožbenih zahtevkov iz tega člena je sicer v dispoziciji strank, vendar je uspešno kumuluiranje tožbenih zahtevkov mogoče le ob določenih pogojih in v okviru ene oziroma iste vrste tožbe. Tako tožnik ne more hkrati uspešno vložiti tožbe, ki se glasi na odpravo ali spremembo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) in na izdajo ugotovitvene sodbe (ugotovitvena tožba).² Ker je sodišče v konkretnem primeru ugodilo izpodbojni tožbi, v nadaljevanju ni imelo podlage za odločanje o ugotovitveni tožbi. Hkrati sodišče pripominja, da so bile prav zatrjevane kršitve ustavnih pravic odločilnega pomena za odpravo izpodbijane odločbe.

7. V upravnem sporu je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 37. člena ZUS-1.

8. Ker je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1³, tožbe ni pošiljalo v odgovor toženi stranki (prvi odstavek 38. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

9. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Tožbo je tožnik vložil po odvetniku.

10. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), skupaj z zahtevanim 22 % DDV v višini 57,00 EUR, ter 2% materialni stroški v višini 5,7 EUR, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
¹ Sodnik obravnava prednostne zadeve, ki so kot take določene z zakonom. Sodnik pri določitvi vrstnega reda obravnavanja drugih zadev lahko upošteva, poleg časa pripada zadeve na sodišče, tudi vrsto, naravo in pomen zadeve.
² Androjina, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str 751.
³ Če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep II U 292/2020-10
• UPRS Sodba II U 329/2021-17
• UPRS Sodba in sklep II U 289/2020-8