UPRS Sodba I U 2363/2018-9

Jedro

Komisijo za študijsko področje je tožnikovi prošnji s sklepom z dne 26. 9. 2016 ugodila, in ji dovolila dokončanje študija po več kot dveletni prekinitvi. V skladu s Študijskim redom je možno za isti študijski program vlogi ugoditi samo enkrat in ker je bilo vlogi s sklepom z dne 26. 9. 2016 enkrat že ugodeno, prvostopenjski organ ni mogel ravnati drugače, kot da je z izpodbijanim sklepom drugo prošnjo zavrnil. V sklepu z dne 26. 9. 2016 je bila tožnica tudi izrecno opozorjena na to, da je možno podaljšanje študija po več kot dveletni prekinitvi samo enkrat v času študija.

Niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista povzela tožničinih zdravstvenih težav, ki jih je navajala v prošnji za dokončanje študija, in da niti en niti drug organ nista izrecno navedla, da te navedbe ne morejo vplivajo na drugačno odločitev, saj drugi prošnji za dokončanje študija glede na določila Študijskega reda ni mogoče ugotoviti. V tem smislu je obrazložitev obeh sklepov res pomanjkljiva, vendar pa še vedno ni v tolikšni meri pomanjkljiva, da bi ju bilo potrebno odpraviti, kajti tudi če bi se organa opredelila do tožničinih navedb v prošnji, odločitev ne bi mogla biti drugačna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom ni ugodil vlogi tožnice za dokončanje študija po več kot dveletni prekinitvi in odločil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožničin pooblaščenec podal zahtevo za obrazložitev sklepa, s katerim je bila zavrnjena prošnja za dokončanje študija. Po prvem odstavku 14. člena Študijskega reda Fakultete za farmacijo se lahko vlogi ugodi samo enkrat. Prvostopenjski organ je 26. 9. 2016 tožnici enkrat že dovolil dokončanje študija, zato ponovni vlogi ni bilo ugodeno.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi sklepa opozarja, da je tožnici že v sklepu leta 2016 pojasnil, da se za isti študijski program prošnji ugodi samo enkrat. Prvostopenjski organ je že septembra 2016 prvič ugodil prošnji tožnice za nadaljevanje in dokončanje študija.

3. Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijani sklep nima jasne in konkretne obrazložitve o dokazih, na katerih sloni, nima razlogov, na katerih temelji odločitev in nima navedenih razlogov, ki na dejansko stanje utemeljujejo odločitev organa, in niso navedeni razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnice. Obrazložitev je nejasna in nedoločna. V sklepu z dne 26. 9. 2016 ji ni bil postavljen rok za dokončanje obveznosti. Zaradi zdravstvenih težav je od tedaj naprej le delno uspešno opravljala obveznosti. Tožnica je naslovila dopis z vprašanjem glede tega, ali je rok za dokončanje september 2018. Na vprašanje je dobila odgovor tako, da ji je bil ponovno poslan sklep z dne 26. 9. 2016 brez kakršnihkoli ostalih navedb. Iz obrazložitve sklepa ne izhaja, da so bile kakorkoli obravnavane tožničine zdravstvene težave, na katere se je sklicevala v prošnji za nadaljevanje študija. Razen tega je v sklepu navedeno, da posebni stroški niso nastali, kar pa ne drži, saj ji je bil s strani referata fakultete zaračunan znesek v višini 86,70 EUR. Nobeden izmed izpodbijanih sklepov nima jasne in konkretne obrazložitve. Obe sta nestrokovni, nejasni, nedoločni. Razen tega je v sklepu z dne 18. 10. 2018 uporabljen izraz občan za tožnico, veljavni Statut Univerze v Ljubljani pa tega izraza ne uporablja in ne predpisuje posebnih postopkov za občane. Pomanjkljiva obrazložitev pa pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnica predlaga, naj sodišče oba sklepa odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica v času vložitve vloge za nadaljevanju študija dne 7. 9. 2018 ni imela statusa študenta in je zato uporabila splošno uveljavljeno besedo občan, ki pomeni osebo brez statusa študenta. Za ta upravni spor so tovrstni ugovori tožnice nepomembni. Tožena stranka se je v obrazložitvi sklepov opredelila zgolj do tistih navedb tožnice, ki so pomembne za odločitev. Pojasnila je, da se lahko vlogi za dokončanje študija skladno s 14. členom Študijskega reda Fakultete za Farmacijo Univerze v Ljubljani ugodi zgolj enkrat ne glede na razloge. Zaradi tega se tožena stranka ni bila dolžna opredeliti do vseh zatrjevanih zdravstvenih težav. Pravilnik o študijskem redu v 14. členu ureja področje nadaljevanja študija po prekinitvi. Iz njega izhaja, da lahko študent, ki je izgubil status študenta, ob plačilu opravlja študijske obveznosti še dve leti od izgube statusa, razen če se programu izteče akreditacija. Po dveh letih pa mora za nadaljevanje oziroma dokončanje študija vložiti prošnjo na Komisijo za študijsko področje. Prošnji z dne 16. 9. 2016 je komisija ugodila, tožnici je dovolila nadaljevanje opravljanja obveznosti ob plačilu in jo izrecno opozorila, da za študijski program lahko takšni prošnji ugodi samo enkrat. Tožnica se je s takim sklepom strinjala in zoper njega ni vložila nobenega pravnega sredstva. Njena prošnja z dne 7. 9. 2018 pa je bila druga tozadevna prošnja, ki ji na podlagi 14. člena Pravilnika o študijskem redu ni bilo mogoče na noben način ugoditi ne glede na razloge. V zvezi z navedbami, da v sklepu z dne 26. 9. 2016 ni določeno trajanje pravice do dokončanja študija, pa tožena stranka navaja, da se tovrstne navedbe nanašajo na zakonitost tedanjega sklepa, zaradi česar bi morala tožnica te navedbe uveljavljati v pravnih sredstvih zoper tisti sklep. Ne glede na to pa sam rok, v katerem je treba opraviti na novo določene obveznosti, izhaja iz prvega odstavka 128. člena Statuta Univerze v Ljubljani in iz prvega odstavka 14. člena Študijskega reda Fakultete za farmacijo. Iz slednjega je mogoče logično sklepati, da lahko študent, ki je izgubil status, kot občan še dve leti od izgube statusa opravlja študijske obveznosti brez vložitve prošnje, po preteku dveletnega obdobja pa mora na Komisijo za študijsko področje zaprositi za nadaljevanje oziroma dokončanje študija. V primeru ugoditve prošnje mora študijske obveznosti opraviti v roku dveh let. Dejansko ima na voljo štiri leta za zaključek študija. Če bi lahko študij nadaljeval neomejeno, bi to povsem izpraznilo pomen prošnje za nadaljevanje študija. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev svojih stroškov postopka.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bilo s sklepom z dne 26. 9. 2016 ugodeno tožničini prošnji za nadaljevanje študija in da je v tem sklepu bilo navedeno, da je podaljšanje študija po več kot dveletni prekinitvi možno samo enkrat v času študija. Prav tako ni sporno, da je v prošnji z dne 7. 9. 2018 tožnica vložila ponovno prošnjo za nadaljevanje študija in pri tem navajala zdravstvene razloge, zaradi katerih naj se tej prošnji ugodi. Sodišče tako ocenjuje, da v vseh bistvenih elementih dejansko stanje ni sporno, pač pa je med strankama predvsem sporna uporaba materialnega prava.

7. Študijski red Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani v 14. členu določa, da lahko posameznik, ki je izgubil status študenta, ob plačilu opravlja študijske obveznosti še dve leti od izgube statusa, razen če se programu izteče akreditacija. Po dveh letih mora za nadaljevanje oziroma dokončanje študija vložiti prošnjo na Komisijo za študijsko področje, ki za isti študijski program lahko vlogi ugodi samo enkrat. Po ugotovitvi sodišča med strankama ni sporno, da je tožnica imela zadnji status študenta 30. 9. 2014, kot je navedeno v drugostopenjskem sklepu, saj tem ugotovitvam tožnica ne oporeka. Po dveh letih je vložila prošnjo na Komisijo za študijsko področje, ki je njeni prošnji s sklepom z dne 26. 9. 2016 tudi ugodila, in ji dovolila dokončanje študija po več kot dveletni prekinitvi. Ker je v skladu s Študijskim redom možno za isti študijski program vlogi ugoditi samo enkrat in je bilo vlogi s sklepom z dne 26. 9. 2016 enkrat že ugodeno, prvostopenjski organ ni mogel ravnati drugače, kot da je z izpodbijanim sklepom drugo prošnjo zavrnil. V sklepu z dne 26. 9. 2016 je bila tožnica tudi izrecno opozorjena na to, da je možno podaljšanje študija po več kot dveletni prekinitvi samo enkrat v času študija.

8. Tožnica v tožbi očita pomanjkljivo obrazložitev obeh sklepov. Sodišče se sicer strinja s tem, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista povzela tožničinih zdravstvenih težav, ki jih je navajala v prošnji za dokončanje študija, in da niti en niti drug organ nista izrecno navedla, da te navedbe ne morejo vplivajo na drugačno odločitev, saj drugi prošnji za dokončanje študija glede na določila Študijskega reda ni mogoče ugotoviti. V tem smislu je torej obrazložitev obeh sklepov res pomanjkljiva, vendar pa še vedno ni v tolikšni meri pomanjkljiva, da bi ju bilo potrebno odpraviti, kajti tudi če bi se organa opredelila do tožničinih navedb v prošnji, odločitev ne bi mogla biti drugačna. V obeh sklepih je naveden ključni razlog, zakaj ni bilo mogoče ugoditi prošnji in ta razlog je v tem, da je bilo tej prošnji enkrat že ugodeno in da več kot enkrat prošnji ni mogoče ugoditi, v prvostopenjskem sklepu je izrecno navedena pravna podlaga za tako odločitev, to je 14. člen Študijskega reda. Če bi sodišče zgolj zaradi zgoraj navedene pomanjkljivosti prvostopenjski sklep odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, ta ne bi mogel drugače odločiti kot je odločil, saj je nedvomno tožnica že izkoristila prošnjo za podaljšanje študija, kateri je mogoče ugoditi le enkrat.

9. Tudi to, da v sklepu z dne 26. 9. 2016 ni navedeno, v kakšnem roku mora tožnica opraviti študijske obveznosti, ni razlog za odpravo prvostopenjskega sklepa. V četrtem odstavku 14. člena Študijskega reda je določeno, da če komisija za študijsko področje ugodi prošnji za nadaljevanje in dokončanje študija, mora kandidat študij dokončati v nadaljnjih dveh letih od ugoditve njegovi prošnji, kar potrjuje navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da sam rok, v katerem je treba opraviti na novo določene obveznosti, izhaja iz 14. člena Študijskega reda. Če v sklepu iz leta 2016 rok ni bil določen, to še ne pomeni, da tožnica časovno ni omejena, da opravi študijske obveznosti.

10. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da je morala plačati 86,70 EUR za izdajo sklepa, kar je razvidno iz upravnega spisa in da iz prvostopenjskega sklepa kljub temu iz izreka sklepa izhaja, da stroški niso nastali. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da v prvostopenjskem sklepu ni obrazložena 2. točka izreka sklepa, ki se nanaša na stroške postopka, vendar to še vedno ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje. V konkretnem primeru je namreč treba upoštevati, da je šlo za postopek, ki se začne na zahtevo stranke in v tem primeru velja, da gredo stroški v breme tistega, na zahtevo katerega se je začel postopek (prvi odstavek 113. člena ZUP). V konkretnem primeru torej stranka v vsakem primeru trpi stroške, ki jih je morala plačati za izdajo sklepa. Ker pa v svoji zahtevi za dokončanje študija ni posebej zahtevala povrnitev stroškov postopka, prvostopenjski organ o njih niti ni mogel odločati in je zato navedba, da posebni stroški niso nastali, brez pravne podlage in je organ pri svoji odločitvi niti ne bi smel navajati, vendar pa tudi to ne vpliva na pravilnost odločitev, saj glede na to, da je odločitev o samem zahtevku pravilna, na pravilnost te odločitev ne vpliva odvečna točka izreka, da stroški niso nastali. Povsem irelevantna pa je tudi navedba tožeče stranke, da tožena stranka uporablja izraz „občanka“, saj to nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve, ki je pa vezana na določilo, da zgolj več kot enkrat ni mogoče odločati o prošnji za dokončanje študija.

11. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev prvostopenjskega organa pravilna je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

12. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, v takem primeru pa ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnavne.

K točki II izreka:

13. Povrnitev stroškov postopka sta zahtevali obe stranki. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 pa trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 123/2003
• VDSS sodba Psp 374/2014
• VDSS sklep Psp 359/2012