UPRS Sodba IV U 73/2019-8

Jedro

Sodišče ugotavlja, da ugotovljeno tožnikovo ravnanje glede davčnega dolga in storjenega predmetnega prekrška (po ZTuj-2) utemeljuje sklep, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (točka 1 izreka), tožniku naložila, da mora v roku 30 dni od pravnomočne odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (točka 2 izreka) in mu za eno leto prepovedala vstop v Republiko Slovenijo (točka 3 izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (točka 4 izreka).

2. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na ugotovitvi, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po šesti alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in prvem odstavku 35. člena ZTuj-2. V ugotovitvenem postopku je namreč ugotovila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (šesta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2), pri čemer je v utemeljitev teh ugotovitev navedla v nadaljevanju navedena dejstva in okoliščine. Tožnik je že bil obravnavan zaradi prekrška zoper javni red in mir ter mu je bil 12. 10. 2015 izdan plačilni nalog po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Tožnik je bil prav tako obravnavan zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 143. člena ZTuj-2, zaradi nevračila dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji pristojnemu organu v določenem roku po prenehanju le-tega. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik neporavnane obveznosti do Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) že na dan 18. 10. 2016 v višini 3.116,39 EUR, na dan 21. 8. 2017 v višini 3.303,37 EUR in ob zadnji preverki tožene stranke na dan 29. 11. 2018 v višini 8.485,64 EUR, iz česar izhaja, da se je tožniku dolg iz naslova neporavnanih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila, ki izvirajo iz naslova glob in stroškov postopkov tujih predlagateljev in se zanje vodi postopek izvršbe, vseskozi povečeval, kljub temu da je bilo v tem obdobju enotno dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela dvakrat podaljšano, s čimer je bilo tožniku omogočeno, da bi lahko s svojim delom in zaslužkom svoje obveznosti poravnal. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da se tožnik ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj so mu bili izdani pravni akti zaradi kršitev pozitivne zakonodaje Republike Slovenije, katere ni upošteval (kršil je določila Zakona o tujcih, Zakona o pravilih v cestnem prometu, Zakona o cestah, Zakona o varstvu javnega reda in miru ter davčno zakonodajo, saj so mu bili izdani sklepi davčne izvršbe, dolg pa se mu je vseskozi povečeval). Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni prebival v skladu z namenom izdanega enotnega dovoljenja, ki ga določa ZTuj-2 in katerega je navedel tožnik v vlogi, saj v obdobju od 18. 9. 2017 do 1. 2. 2018, ko je imel izdano enotno dovoljenje, ni bil ustrezno zdravstveno zavarovan in zaposlen, s tem pa ni upošteval petega odstavka 35. člena ZTuj-2. Za preveritev spoštovanja navedenega določila tega zakona je tožena stranka preverila tudi oddajo REK obrazcev za obdobje od septembra 2017 do marca 2018, katerih FURS ni mogel posredovati, saj za tožnika niso bili oddani in je bilo razvidno, da se je tožnik zaposlil šele s 1. 2. 2018, kar potrjuje dejstvo, da tožnik v tem času ni prebival v skladu z izdanim dovoljenjem. Tožena stranka navaja, da je tožnik dostavil novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 2. 2018 in dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje le za tri mesece, samo da bi navidezno zadostil zakonskim pogojem za podaljšanje enotnega dovoljenja, nato pa je bil odjavljen iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz zgoraj navedenih okoliščin po stališču tožene stranke izhaja, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je z določbo šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 določeno kot razlog za zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Iz teh razlogov je tožena stranka predmetno tožnikovo prošnjo zavrnila.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo upravnega organa ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri najprej oporeka ugotovitvam tožene stranke, ki se nanašajo na storjena prekrška. Za prekršek zoper javni red in mir, storjen 12. 10. 2015, zatrjuje, da ga tožena stranka ne bi smela upoštevati, ker se skladno z 205. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) odločbe oziroma sklepi o prekrških iz evidenc iz 203. in 204. člena tega zakona izbrišejo po poteku treh let od dneva pravnomočnosti odločb, pri čemer je upoštevati, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji odločala v letu 2019. S tem je tožena stranka zmotno uporabila določila ZP-1. V zvezi z drugim prekrškom, ki ga je tožena stranka upoštevala pri izpodbijani odločitvi, tožnik priznava, da je bil 1. 6. 2017 kaznovan zaradi prekrška po Zakonu o tujcih, vendar navaja, da je šlo za minoren prekršek, ko tožnik po prenehanju dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji izkaznice ni pravočasno vrnil pristojnemu organu. Tožniku je bila izrečena globa, ki jo je takoj poravnal in storitev tega prekrška ne more biti razlog za zavrnitev predmetne prošnje, s čimer je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje.

4. Tožnik nadalje tožbeno ugovarja ugotovitvi tožene stranke, ki je kot enega od razlogov za sprejem izpodbijane odločitve navedla neporavnane davke in druge obvezne dajatve. Priznava, da je imel tožnik neporavnane obveznosti do FURS in da se je njegov dolg od leta 2017 do 2018 povečal, vendar je razlog predvsem v tem, da so mu bile naložene tudi nove obveznosti. Zgolj zato, ker je bilo tožniku dvakrat podaljšano enotno dovoljenje iz razloga zaposlitve ali dela, še ne pomeni, da so ta sredstva zadostovala za poravnavo vseh njegovih obveznosti, tožnik pa je s FURS sklenil dva dogovora, s katerimi se je dogovoril za obročno odplačevanje dolga. Po tožbenem stališču je tožena stranka v tem delu zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko je odločila, da je imel tožnik zadostna sredstva za poravnavo vseh svojih obveznosti in ko je premajhno težo pripisala tožnikovi sklenitvi dogovora s FURS.

5. Tožnik še navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj tožena stranka meni, da tožnik v Republiki Sloveniji ni prebival skladno s prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, prav tako ni jasno, zakaj bi okoliščina, da je bil tožnik naknadno odjavljen iz zavarovanja, izkazovala, da tožnik že v preteklosti ni prebival v skladu z namenom, za katerega je podal prošnjo in da celo v prihodnje ne bo prebival v skladu z njim. Tožena stranka tudi ne pojasni, zakaj meni, da je bil za odsotnost prijave v zavarovanje in oddajo REK obrazcev odgovoren tožnik, ker je bila to obveznost njegovega delodajalca. Odločbe v tem delu tožnik ne more preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb ZUP oziroma je tožena stranka, kot navaja tožnik, vsaj zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje.

6. Tožnik zato meni, da ni oseba, za katero bi sklepali, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in ni oseba, ki namenoma ni spoštoval pravnih aktov, ki so jih izdali pristojni organi. Iz zgoraj izpostavljenih razlogov je tudi sklep, da tožnik ni živel in ne prebiva v skladu z namenom izdanega enotnega dovoljenja, po prepričanju tožnika zmoten.

7. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve tožnikovih stroškov postopka. Kot dokaz sodišču predlaga branje listinskih dokazov in lastno zaslišanje.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem je ponovila svoje ugotovitve iz izpodbijane odločbe in se opredelila do tožbenih navedb, ki jih obrazloženo zavrača. Med drugim tudi pojasnjuje, da tožnik v tožbi navaja, da ni zaposlen, čeprav je toženi stranki dostavil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Poudarja pa, da je zakonodajalec postavil zelo stroge kriterije in glede na relevantno določilo ni potrebno, da bi moral biti storilec že obsojen oziroma odgovarjati za prekršek.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

11. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca je dovoljenje, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Po določbi četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2 se to dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena. Drugi odstavek 37. člena ZTuj-2, na katerega se sklicuje citirana zakonska določba, določa, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca lahko izda, če tujec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona.

12. Sodišče ugotavlja, da so v 55. členu ZTuj-2 taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na šesto alinejo prvega odstavka tega člena, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V zvezi s tem je tožena stranka pojasnila, da je bil tožnik že obravnavan zaradi storitve dveh prekrškov (po ZJRM-1 in ZTuj-2), da nima poravnanih vseh obveznosti do države, da tudi sicer krši določila različnih zakonov, za kar so mu bile izrečene globe, ki so zaradi neplačila predmet izvršbe, ter da ni prebival v skladu z namenom izdanega enotnega dovoljenja. Na tej podlagi tožena stranka utemeljuje svojo presojo, da obstajajo zavrnitveni razlogi po šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

13. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik nima poravnanih obveznosti do države, da je bil obravnavan zaradi več prekrškov, med drugim tudi v izpodbijani odločbi izrecno navedenih in ostalih, zaradi katerih so mu bile izrečene globe, ki jih ni plačal in so le-te predmet davčne izvršbe. Vse to tožnik priznava, vendar pri tem v obrazložitev navaja, da bi moral biti en prekršek izbrisan iz evidence, drug prekršek je minormnega pomena, obveznosti, ki so predmet izvršb, pa ne more poravnati. Poleg tega nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da v Republiki Sloveniji biva v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano enotno dovoljenje. Meni, da njegov odnos do pravnega reda Republike Slovenije ni tak, da bi kršil pravni red Republike Slovenije in se mu ne podrejal.

14. Sodišče po podatkih iz upravnega spisa ugotavlja, da je tožnikov dolg do FURS na dan 21. 5. 2018 znašal 8.523,37 EUR in se je glede na podatek iz preteklega obdobja znatno povečal (na dan 18. 10. 2016 je znašal tožnikov navedeni dolg 3.116,39 EUR), za kar davčni organ vodi postopek davčne izvršbe, pri čemer iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik karkoli od dolgovanega že plačal, kar tudi sam v tožbi ne zatrjuje, pri čemer zgolj sklenitev dogovora s FURS o poplačilu dolga, na kar se v tožbi sklicuje tožnik, ne more vplivati na drugačno presojo. Nadalje tožnik sam priznava storitev izrecno navedenega prekrška po ZTuj-2 in ne oporeka številnim globam, ki so mu jih izrekli različni državni organi in ki jih tožnik ni prostovoljno plačal, zaradi česar je nujen postopek davčne izvršbe.

15. Na podlagi navedenih dejstev sodišče ugotavlja, da že opisano tožnikovo ravnanje glede davčnega dolga in storjenega predmetnega prekrška (po ZTuj-2) utemeljuje sklep, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar glede na opisano tožnikovo ravnanje ne spreminja tožbeno zatrjevanje o minornem prekršku in navajanju razlogov za neplačilo davčnega dolga, ki nedvomno obstaja in katerega podlaga je nesporno ugotovljena. Poleg tega sodišče tudi sledi ugotovitvi tožene stranke, da tožnik iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v Republiki Sloveniji ne prebiva v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, s čimer krši določilo petega odstavka 35. člena ZTuj-2. Že same okoliščine sklenitve pogodbe o zaposlitvi, vključno s časovno komponento, v povezavi z vložitvijo predmetne tožnikove prošnje ter prenehanjem delovnega razmerja izkazujejo pravilnost te ugotovitve tožene stranke, kar je samo dodatna okoliščina, ki utemeljuje zavrnitev tožnikove prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji. Takšne presoje sodišča ne more omajati tožbeno zatrjevanje, ki se nanaša na oddajo REK obrazcev, kar je sicer obveznost delodajalca, ker to upoštevajoč vse ostale okoliščine, obrazložene v izpodbijani odločbi, ne predstavlja relevantno okoliščino, ki bi spremenila presojo sodišča o zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve. V zvezi s tem sodišče, v nasprotju s tožbenim zatrjevanjem, tudi ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v tem delu (kakor tudi sicer) ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, ker so navedene in opisane vse okoliščine, ki so vodile toženo stranko v predmetni zaključek. Upoštevajoč vse te ugotovitve se sodišče ne opredeljuje do tožbenega ugovora, ki se nanaša na prekršek zoper javni red in mir, ki ga tožena stranka po tožbenem stališču ne bi smela uporabiti, ker bi moral biti izbrisan, saj ta okoliščina glede na vse ostale razloge ne vpliva na presojo pravilnosti predmetne odločitve tožene stranke. Sodišče pa še sklepno pripominja, da je zakonodajalec pri ugotavljanju obstoja razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, postavil zelo stroge kriterije, saj ni potrebno, da bi moral biti tujec za kaznivo dejanje obsojen ali za prekršek spoznan za odgovornega, ampak zadostuje že to, da iz vseh okoliščin, ki jih mora pristojni upravni organ ustrezno obrazložiti, izhajajo razlogi za takšno domnevo.

16. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi kot dokaz med drugim predlagal lastno zaslišanje. Sodišče ugotavlja, da tožnik tega dokaznega predloga ni substanciral, pa tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba tega dokaza pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer, glede na zgoraj opisano stališče sodišča ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

18. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 844/2019-19
• UPRS Sodba IV U 147/2019-22
• UPRS Sodba in sklep I U 1669/2022-5