UPRS Sodba IV U 177/2018-13

Jedro

Če soglasje zaradi neizpolnjenega odložnega pogoja ni povzročilo pravnih posledic, se ne more uporabiti kot podlaga za ugotovitev o izpolnjevanju pogojev, ki morajo biti v tem smislu izpolnjeni za zaključek, da gre za enostavni objekt, pri čemer mora biti takšno soglasje dano pred začetkom gradnje oglaševalskega objekta znotraj varovalnega pasu koridorja prometne infrastrukture, do česar v konkretnem primeru nedvomno ni prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki izrekel inšpekcijski ukrep zaradi dveh oglaševalskih objektov, vsak oglasne površine 4,1 m x 3 m, zgrajenih na zemljišču s parc. št. 1, k. o. A.. S 1. točko izreka ji je naložil takojšnjo ustavitev gradnje navedenih oglaševalskih objektov, z 2. točko izreka odstranitev teh objektov v roku do 30. 9. 2018 in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bile za predmetna objekta izrečene še prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, vpisa in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, njihove uporabe, prometa z njimi in sklepanje drugih pravnih poslov, v 5. točki izreka je bilo določeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, v 6. točki izreka pa, da stroškov postopka ni.

2. Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da je bil 5. 5. 2017 opravljen inšpekcijski pregled na kraju samem, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da sta na predmetnem zemljišču zgrajena dva oglaševalska objekta v navedenih dimenzijah, katerih konstrukcija je kovinska, slednja pa je pritrjena na betonski temelj, ki je zabetoniran v teren. V nadaljevanju postopka je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka za gradnjo navedenih oglaševalskih objektov ni pridobila gradbenega dovoljenja. Iz zemljiške knjige izhaja, da tožeča stranka ni lastnik zemljišča, na katerem sta objekta zgrajena, niti ni izkazala lastninske ali druge stvarne oziroma obligacijske pravice. Iz soglasja in dovoljenja DARS, št. 351/AC-2251/14 z dne 16. 1. 2014, jasno izhaja, da se veljavnost tega dokumenta veže na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, katere pa tožeča stranka ni predložila. Ker sta objekta zgrajena v varovalnem pasu prometne infrastrukture, je treba pred pričetkom gradnje pridobiti soglasje DARS, pri čemer je glede na navedeno to soglasje, ki ga je tožeča stranka sicer predložila, neveljavno. Gradbeni inšpektor še ugotavlja, da predmetni gradnji ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in gre tako v konkretnem primeru za nelegalno gradnjo. Iz navedenih razlogov je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ je v 1. točki izreka drugostopenjske odločbe pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v 2. točki pa zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Drugostopenjski upravni organ pritrjuje pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa in se v obrazložitvi svoje odločitve opredeljuje do pritožbenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na dimenzije objektov, pravilne uporabe materialnega predpisa in pritožbeno zatrjevanega dejstva, da gre v predmetni zadevi za enostavna objekta, za katera gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti, in v zvezi s tem na aktivnosti tožeče stranke v smeri sklenitve pogodbe o stvari služnosti. Vse te pritožbene ugovore drugostopenjski upravni organ obrazloženo zavrača kot neutemeljene.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

5. Tožeča stranka zatrjuje, da ima za sporna reklamna panoja pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, in sicer soglasje Mestne občine Celje, št. 371-3/2011-MG/177 z dne 30. 6. 2011, ter zgoraj navedeno soglasje in dovoljenje DARS, pri čemer je po tožbenem stališču zmotna ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da to soglasje ni veljavno. Ker gre za zelo dvoumno dikcijo, je pri razlagi izreka tega soglasja treba upoštevati tudi obrazložitev, kjer je pojasnjeno, da je soglasje izdano s pogojem, da se z upravljavcem DARS d.d. uredi služnost s pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti. Iz te odločbe tako ne izhaja, da je sklenitev te pogodbe pogoj za začetek veljavnosti soglasja in dovoljenja ali da je veljavnost učinkovanja tega soglasja in dovoljenja vezana na uresničitev tega pogoja.

6. Tožeča stranka v tožbi nadalje zatrjuje, da bi moral prvostopenjski upravni organ svojo odločbo utemeljiti na določbah Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in ne ZGO-1. GZ se je namreč začel uporabljati 1. junija 2018, datum izdaje izpodbijane odločbe pa se glasi na 29. 6. 2018. Tako prvostopenjski (in drugostopenjski) upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe ni uporabil predpisa, ki bi ga moral uporabiti oziroma je uporabil napačen materialni predpis.

7. Po tožbenem stališču je prvostopenjski upravni organ neutemeljeno navedel, da predmetne gradnje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, pri tem pa ni navedel razlogov, zaradi česar se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Tudi drugostopenjski upravni organ se do navedenega ni opredelil. Tožeča stranka zatrjuje, da sta sporna panoja konstrukcijsko nezahtevna objekta, ki ne potrebujeta posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, nista namenjena bivanju in nimata vpliva na okolje, zaradi česar sta se po 6. členu Uredbe uvrščala med enostavne objekte. Oba sporna panoja se lahko uvrstita v točko 16 Priloge 2 k Uredbi (Nezahtevni in enostavni objekti: objekt za oglaševanje do vključno 12 m2). Zato tožeča stranka za postavitev spornih panojev, skladno s 3.a členom ZGO-1 ni potrebovala gradbenega dovoljenja.

8. Tožeča stranka še tožbeno zatrjuje, da je gradbeni inšpektor v zapisniku z dne 5. 5. 2017 dejansko stanje napačno ugotovil. Površina vsakega oglasnega panoja je namreč 12 m2 in ne 12,3 m2, kot to zmotno ugotavlja prvostopenjski upravni organ. Tožeča stranka je nedvomno postavila oglasna panoja v velikosti 12 m2, kar izhaja tudi iz soglasja Mestne občine Celje.

9. Po tožbenem zatrjevanju sta sporna oglasna objekta postavljena skladno z zahtevami in pogoji, določenimi v ZGO-1 in do pred kratkim veljavno Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Tožeča stranka se sklicuje na 9. in 10. člen te uredbe. Za potrebe definicije enostavnega objekta je tako treba uporabiti to uredbo, pri čemer se Uredba o razvrščanju objektov v konkretnem primeru ne more uporabiti, saj v skladu s končnimi in prehodnimi določbami za zavezanca ni ugodnejša (11. člen Uredbe o razvrščanju objektov).

10. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo pritožbenega organa, odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

12. Odgovor na tožbo je podala Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., ki je v predmetnem upravnem sporu prizadeta stranka. Nasprotuje tožbeni navedbi, da je dikcija soglasja in dovoljenja prizadete stranke dvoumna in da sklenitev pogodbe o služnosti ni pogoj za veljavnost dovoljenja, ker iz 2. točke izreka soglasja in dovoljenja jasno izhaja, da se veljavnost soglasja in dovoljenja veže na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Ker pogodba o stvarni služnosti nesporno ni bila sklenjena, to dovoljenje nikoli ni stopilo v veljavo. Prizadeta stranka kot napačen ocenjuje tudi tožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnih predpisov, pri čemer se sklicuje na 106. člen GZ v zvezi s 127. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg navedenega je treba dovoljenost gradnje presojati po predpisih, ki so veljali v času izgradnje določenega objekta, kot je to pravilno obrazložil že drugostopenjski upravni organ. Postavitev reklamnih panojev je bila izvedena v času veljavnosti ZGO-1 in Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, pri čemer se prizadeta stranka sklicuje na 6. člen te uredbe. Tudi kasnejša Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, je gradnjo enostavnih objektov znotraj varovalnega pasu pogojevala s pridobitvijo soglasja. Iz tega izhaja, da tožeča stranka brez veljavnega soglasja prizadete stranke v nobenem primeru ne bi smela postaviti reklamnih panojev v varovalnem pasu predmetnega zemljišča. Tako prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka prizadete stranke.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

15. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da takoj ustavi gradnjo in v postavljenem roku odstrani dva oglaševalska objekta, ki sta postavljena na navedenem zemljišču v Celju. Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi kršitve prvega odstavka 3. člena ZGO-1, s čimer se tožeča stranka iz razlogov, navedenih v tožbi, ne strinja.

16. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožbenih ugovorov glede uporabe predpisov. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da bi moral prvostopenjski upravni organ ob izdaji izpodbijane odločbe uporabiti GZ in ne ZGO-1. GZ se je kot naslednik ZGO-1 pričel uporabljati 1. 6. 2018, vendar je v prehodni določbi prvega odstavka 106. člena določil, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi zakona o graditvi objekta, končajo po določbah ZGO-1. Sporna objekta sta bila zgrajena v letu 2011, predmetni inšpekcijski postopek pa se je nedvomno začel z dnem oprave inšpekcijskega ogleda, to je 5. 5. 2017. Prvi odstavek 127. člena ZUP namreč določa, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Tako v času gradnje kot začetka inšpekcijskega postopka pa je bil v uporabi ZGO-1 in ne GZ. Tako sta prvostopenjski in pritožbeni upravni organ po presoji sodišča kot pravno podlago pravilno uporabila ZGO-1 in so tožbeni ugovori v tem delu iz navedenih razlogov neutemeljeni.

17. Po prvi točki 3. člena ZGO-1 se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta ali odstranitev objekta lahko začne samo na podlagi pravnomočnega oziroma na investitorjevo odgovornost dokončnega gradbenega dovoljenja. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje je predvideno vodenje postopka po 152. členu ZGO-1, ki določa, da pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

18. V obravnavani zadevi je nesporno, da je investitor sporne gradnje tožeča stranka in da za gradnjo predmetnih oglaševalskih objektov ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Prav tako ni sporno, da sta oglaševalska objekta postavljena znotraj varovalnega pasu koridorja prometne infrastrukture (avtocestni priključek), saj temu dejstvu tožeča stranka niti tekom postopka ni oporekala, prav tako temu ne nasprotuje v tožbi. Tožeča stranka pa tožbeno zatrjuje, da gre za enostavna objekta in da je za njuno postavitev pridobila ustrezno soglasje in dovoljenje prizadete stranke.

19. Pogoje za začetek gradnje enostavnih objektov opredeljuje 3.a člen ZGO-1, ki v prvem odstavku določa, da se lahko gradnja enostavnega objekta začne brez gradbenega dovoljenja. Opredelitev enostavnih objektov je bila določena v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je veljala v času gradnje objektov, in sicer je v 6. členu določala, da mora investitor v primeru, če leži zemljišče, na katerem naj bi bil zgrajen nezahtevni ali enostavni objekt, na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovalni pas objekta gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovano, pred začetkom gradnje takšnega objekta pridobiti pisno soglasje pristojnega organa oziroma službe.

20. Sodišče ugotavlja, da je stališče prvostopenjskega in pritožbenega organa, da mora biti soglasje veljavno oziroma po vsebini takšno, da iz njega izvirajo pravne posledice, pravilno. Nesporno je prizadeta stranka v letu 2016 izdala soglasje in dovoljenje tožeči stranki za postavitev oglasnih panojev na predmetnem zemljišču, vendar je veljavnost tega soglasja in dovoljenja vezala na sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, kot je to določeno v točki II izreka izdanega soglasja in dovoljenja. V obrazložitvi tega akta je prizadeta stranka zapisala, da je soglasje izdano s pogojem, da se z njo uredi služnost s Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti. Nesporno takšen pogoj ni izpolnjen, zato izdano soglasje in dovoljenje prizadete stranke ni povzročilo pravnih posledic, saj so bili zaradi določitve odložnega pogoja njegovi učinki odloženi. Iz teh razlogov sodišče tožbene ugovore v smeri, da je bilo soglasje izdano, zavrača. Če soglasje zaradi neizpolnjenega odložnega pogoja ni povzročilo pravnih posledic, se ne more uporabiti kot podlaga za ugotovitev o izpolnjevanju pogojev, ki morajo biti v tem smislu izpolnjeni za zaključek, da gre za enostavna objekta, pri čemer mora biti takšno soglasje dano pred začetkom gradnje, do česar v konkretnem primeru nedvomno ni prišlo.

21. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilna ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da spornih objektov ni mogoče šteti za enostavni objekt, kar je v svoji obrazložitvi dodatno pojasnil pritožbeni organ. Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, da je šlo v primeru predmetne gradnje za enostavna objekta. Tožeča stranka po presoji sodišča neutemeljeno tožbeno navajaja, da bi moral prvostopenjski upravni organ uporabiti Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list Republike Slovenije, št. 18/13 in ostali), ker tožeča stranka ni ustrezno pojasnila, zakaj so določbe te uredbe zanjo ugodnejše, kar kot pogoj uporabe določata 9. in 10. člen, na katera se sklicuje tožeča stranka. Tudi ta uredba namreč v tretjem odstavku 6. člena določa, da se enostavni objekti, za katere je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovalnem območju, štejejo za enostavne objekte samo pod pogojem, da je tako soglasje pridobljeno.

22. Sodišče tudi zavrača tožbene ugovore, da prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi ni navedel razlogov za ugotovitev, da predmetne gradnje ni mogoče šteti kot enostavni objekt, do tega pa se po tožbenem zatrjevanju ni opredelil niti drugostopenjski upravni organ. Pritrditi je sicer tožeči stranki, da je odločba prvostopenjskega upravnega organa v tem delu pomanjkljiva, saj navaja zgolj ugotovitev gradbenega inšpektorja, da predmetni gradnji ni mogoče uvrstiti med enostavne objekta, ne pa tudi razlogov za to. Vendar je takšno pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa odpravil pritožbeni organ, ki je v svoji odločbi pojasnil razloge, zakaj spornih objektov ni šteti kot enostavnih objektov. Podlaga za takšno ukrepanje pritožbenega organa predstavlja tretji odstavek 248. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pa organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Iz upravnega spisa ter obeh odločb izhaja, da je pritožbeni organ svojo obrazložitev utemeljil na isti dejanski in pravni podlagi kot prvostopenjski organ, pri čemer je odpravil dvom, ali je bilo vprašanje o tem, ali gre za enostavna objekta, ustrezno obrazloženo.

23. Po presoji sodišča so tudi neutemeljeni tožbeni očitki, da je dejansko stanje glede mer oglaševalskih objektov napačno ugotovljeno. Gre za ugotovitev pristojnega inšpektorja, ki je te ugotovitve zapisal v zapisnik o inšpekcijskem pregledu, na katerega ni bilo nobenih pripomb. Predvsem pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni v ničemer pojasnila, v čem bi tako minimalno odstopanje velikosti oglasnih objektov privedlo do takšne ugotovitve dejanskega stanja, ki bi iz tega razloga povzročilo drugačno odločitev pristojnega upravnega organa.

24. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilno opravljenem postopku, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožečo in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

26. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožečo stranko, ki s tožbo ni uspela, kot za prizadeto stranko, ki je tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Glede zahteve prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča prizadeti stranki ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je prizadeta stranka s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeta stranka v odgovoru na tožbo ni podala takšnih navedb, saj je navajala dejstva, ki so že izhajala iz upravnih spisov in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča prizadeta stranka ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno prizadeti stranki priglašeni stroški niso bili priznani.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 376/2016-8
• UPRS Sodba III U 88/2017-8
• UPRS Sodba I U 1465/2016-13