UPRS Sodba IV U 127/2018-10

Jedro

Tožena stranka je dolžna pred izplačilom sredstev preveriti, ali tožnik izpolnjuje vse predpisane pogoje. Zahtevek za izplačilo sredstev je namreč nov zahtevek, ki ga je treba, če ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, zavrniti. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, št. 33110-1083/2016/8 z dne 10. 7. 2018, odločila, da se zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33110-1083/2016/2 z dne 10. 1. 2017, ki ga je vložil A.A., v tem upravnem sporu tožnik, delno ugodi v višini 11.219,30 EUR, del zahtevka v višini 2.911,65 EUR pa se zavrne (točka 1 izreka). V nadaljevanju izreka je določeno, da se sredstva v višini 11.219,30 EUR nakaže na strankin transakcijski račun (točka 2 izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je z zgoraj navedeno odločbo o pravici do sredstev tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 14.130,95 EUR za sofinanciranje iz podukrepa št. M04.1, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za podporo za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2016, za naložbe, namenjene prilagoditvi za podnebne spremembe, in naložbe za izvajanje tehnoloških izboljšav ter znižanju stroškov pridelave. Kot podlago za odločitev navaja 56. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in šesti odstavek 95. člena Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba), v skladu s katerim se pri izračunu višine upravičenih stroškov upošteva vrednost najugodnejše ponudbe. Po administrativnem pregledu zahtevka je bilo ugotovljeno, da tožnik uveljavlja pod stroškom 7.6.7 Druge sejalnice za presledno setev, neposredno vsejavanje, oprema za gnojenje in oprema za mikrogranulate, račun št. 349905 z dne 23. 3. 2018 podjetja V. Kft. Ugotovljeno je bilo, da je bila najnižja vrednost ponudbe v vlogi 31.500,00 EUR. Ker tožnik v zahtevku zaproša za 39.819,00 EUR, je tožena stranka upravičeno vrednost znižala za 8.319,00 EUR in se tako zaprošena vrednost zniža iz 14.130,95 EUR (tožnik je 30. 3. 2018 vložil zahtevek za izplačilo sredstev v višini 14.130,95 EUR) za 2.911,65 EUR (35 % od 8.319,00 EUR), kar pomeni, da se tožniku izplača sredstva v višini 11.219,30 EUR.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper zavrnilni del točke 1 izreka izpodbijane odločbe vlaga tožbo, kot navaja iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

4. Tožnik v tožbi ne oporeka ponovni kontroli izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev, zanj sporno pa je, ali je tožena stranka v sicer že pravnomočnem postopku preverila, če so ponudbe za sejalnico med seboj sploh primerljive. Tožnik si zastavlja vprašanje, kaj je v njegovem primeru sploh mogoče šteti kot primerljivo ponudbo. Ponudbe podjetij B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. je preverjal preko spletnih strani proizvajalcev, po prejemu odločbe o pravici do sredstev pa je izvedel za proizvajalca, ki je izdelal tehnično najboljšo sejalnico. Glede na višino odobrenih sredstev in višino naložbe, je kupil sejalnico pri ponudniku na Madžarskem, kar izhaja iz računa, ki se nahaja v spisu zadeve. Tožnik zatrjuje, da je tožena stranka napačno odločila, da tožnik v celoti ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in javnem razpisu.

5. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da mu dodeli preostalih 2.911,65 EUR nepovratnih sredstev, odobrenih s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 10. 1. 2017, pa tudi, da odloči o povrnitvi vseh stroškov postopka, vključno s sodno takso. Sodišču kot dokaz predlaga pregled dokumentacije iz spisa in zaslišanje tožnika.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe ter podrobno pojasnjuje ureditev financiranja skupne kmetijske politike in postopek dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova razvoja podeželja, pri čemer posebej poudarja potrebo po opravi kontrolnih postopkih pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja. Tožena stranka poudarja, da tožniku v izpodbijani odločbi ni očitala, da pridobljene ponudbe za sejalnice ne bi bile primerljive, ampak iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se zahtevek delno zavrne zaradi neizpolnjevanja pogoja iz šestega odstavka 95. člena Uredbe. Prav tako tožniku v izpodbijani odločbi ni bilo očitano, da bi skladno s petnajstim odstavkom 102. člena Uredbe pri zahtevku za izplačilo predložila neprimerljive ponudbe. Ponudba z najnižjo ceno, ki je bila priložena v sami vlogi, znaša 31.500,00 EUR, zato se z odločbo o izplačilu sredstev lahko upošteva le tako priznana vrednost, kar skupaj s priznanim stroškom priprave poslovnih načrtov, oboje ob 35 % financiranju, zanaša 11.219,30 EUR. Tožena stranka pa še pojasnjuje, da pri tem ne gre za poseg v pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev, saj se upravičenost samih stroškov preverja predvsem v drugi fazi. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke v zavrnilnem delu, v okviru katerega je tožena stranka zavrnila del tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33110-1083/2016/2 z dne 10. 1. 2017, v višini 2.911,65 EUR. Med strankama predmetnega upravnega spora je tako sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa 56. člen ZKme-1, za delno zavrnitev zahtevka tožnika za izplačilo zgoraj navedenih sredstev.

10. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zavrne (tudi delno) zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Opravo administrativnih pregledov in kontrol na kraju samem urejata Uredba (EU) št. 1306/2013 in delegirana Uredba (EU) št. 640/2014 ter izvedbena Uredba (EU) št. 809/2014. Prvi odstavek 48. člena slednje določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Prav tako predmetni javni razpis v točki 1 poglavja 15 Izvedba kontrol in neizpolnjevanje obveznosti, določa, da se kontrole, v skladu s prvim odstavkom 108. člena Uredbe, izvajajo v skladu z Uredbo 1306/2013/EU in Uredbo 809/2014/EU. Za izvajanje kontrol je pristojna agencija (tožena stranka). Sodišče ugotavlja, da tožnik ne oporeka opravi kontrole s strani tožene stranke pred izplačilom sredstev.

11. V predmetni zadevi ni sporno, da je bila pred izdajo izpodbijane odločbe izdana pravnomočna odločba z dne 10. 1. 2017, s katero je bilo med drugim odločeno, da se vloga tožnika na predmetni javni razpis delno odobri (ugodi) in se tožniku odobrijo sredstva v višini do 14.130,95 EUR. V tej odločbi je bila za upravičljive stroške za namen 7.6.7 Druge sejalnice za presledno setev, neposredno vsejavanje, oprema za gnojenje in oprema za mikrogranulate priznana končna vrednost 39.819,00 EUR in ob upoštevanju 35 % deleža financiranja odobrena vrednost 13.936,65, v postavki splošnih stroškov 5.2.1 Enostavne naložbe; Priprava poslovnih načrtov pa je bila priznana končna vrednost 555,15 EUR in ob upoštevanju 35 % deleža sofinanciranja odobrena vrednost 194.30 EUR. Prav tako ni sporno, da je bila najnižja vrednost ponudbe 31.500,00 EUR, kar je tožnik na podlagi šestega odstavka 95. člena Uredbe priložil k vlogi.

12. Glede na takšno vsebino odločbe o pravici do sredstev, v kateri je kot upravičljivi strošek za navedeni namen priznana vrednost 39.819,00 EUR, ponudba z najnižjo ceno, ki je bila priložena tožnikovi vlogi, pa znaša 31.500,00 EUR, je tožena stranka pravilno odločila, da se upošteva le tako priznana vrednost. V šestem odstavku 95. člena Uredbe je namreč določeno, da mora upravičenec v primeru, če stroški niso določeni v katalogu stroškov, k vlogi na javni razpis priložiti tržno primerljive pisne ponudbe najmanj treh ponudnikov, pri čemer se pri izračunu višine upravičenih stroškov upošteva vrednost ponudbe z najnižjo ceno. Tako je pravilna priznana vrednost ob upoštevanju te vrednosti v višini 31.500,00 EUR, ob prištetem priznanem strošku priprave poslovnih načrtov v višini 555,15 EUR, oboje ob upoštevanju 35 % financiranja, znesek 11.219,30 EUR, kot je to ugotovila tudi tožena stranka. Iz takšnega pravilnega izračuna izhaja, da je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da je tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev v navedeni višini delno ugodila, zavrnila pa je del zahtevka v višini 2.911,65 EUR (razlika do zahtevka za izplačilo sredstev v višini 14.130,95 EUR).

13. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na primerljivost ponudb, ker tožena stranka teh dejstev ni uporabila kot podlago za sprejem izpodbijane odločitve. Kot rečeno pa je tožena stranka upravičena in dolžna pred izplačilom sredstev preveriti, ali tožnik izpolnjuje vse predpisane pogoje. Zahtevek za izplačilo sredstev je namreč nov zahtevek, ki ga je treba, če ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1, zavrniti. Sodna praksa se je že večkrat jasno izrekla, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati vse predpisane pogoje, vključno s tistimi, ki se nanašajo na upravičene stroške. Torej tako ob oddaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev oziroma izdaji odločbe o tem zahtevku. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev. Tožena stranka je torej zahtevek za izplačilo sredstev utemeljeno delno zavrnila.

14. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi poleg branja listin predlagal tudi lastno zaslišanje. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem v delu predlaganega zaslišanja tožnika, pa tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer, glede na zgoraj opisano stališče sodišča o uporabi materialnega prava, ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 2233/2011
• UPRS Sodba III U 19/2016-13
• UPRS Sodba in sklep I U 1369/2017-15