UPRS Sodba IV U 26/2019-14

Jedro

Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, ker je dolžnikov dolžnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnal svoje obveznosti iz naslova navedene prodajne pogodbe in tako ne obstoji njegov dolg do tožnika.

Tožnik kot dolžnik izpodbija sklep o izvršbi glede sredstva izvršbe, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj s sklepom zarubljene terjatve, in s tem varovati pravic in pravnih koristi tretjega, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, št. DT 4934-9369/2018-2 z dne 17. 1. 2018, odločila, da se zoper dolžnika A.A., v tem upravnem sporu tožnika, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 16. 1. 2018 skupaj 5.680,35 EUR, od česar odpade na glavnico 5.425,37 EUR, zamudne obresti 244,98 EUR in stroške sklepa 10,00 EUR. V nadaljevanju izreka sklepa je določila način davčne izvršbe z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do B.B., s prepovedjo dolžniku razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska in obveznostjo njegovemu dolžniku B.B., da v skladu s prodajno pogodbo z dne 11. 12. 2017 plača zarubljeni znesek dolga v višini 5.680,35 EUR. Odločitev je oprla na seznam izvršilnih naslovov, opremljenih z datumom izvršljivosti, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, s pripadajočimi zamudnimi obresti, ter stroškov predhodno izdanega in izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se tožnika terja, pri čemer je tožena stranka tudi ugotovila, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Opredelila se je do pritožbenih navedb, ki jih je zavrnila kot neutemeljene, za kar je podala obrazložitev po posameznih pritožbenih ugovorih.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri najprej pojasnjuje, da predmetna davčna izvršba izvira iz naslova dohodka iz zaposlitve, ki v konkretnem primeru ne obstaja. Lastnik zasebnega podjetja, pri čemer gre za zasebni neprofitni zavod, ki se ne more enačiti s klasičnim gospodarskim subjektom, ni zaposlen in svoje delo opravlja po svobodni volji izključno prostovoljno. To pomeni, da je dejansko davčno obremenjen za svoje prostovoljno delo, ki se na ta način enači z običajnim delom za osebni dobiček, kar je nedopustno. Tožnik je ustanovitelj humanitarne organizacije, ki deluje neprofitno in nepridobitno, in zato ni osnove, da se zahteva plačilo prispevkov iz naslova zaposlitev, ki sploh ne obstajajo. V tem primeru gre po tožbenem stališču za nedokazano zakonsko fikcijo, ki nima materialne osnove, saj tožena stranka nima nikakršnih dokumentov ali drugih dokazov o tem, da bi bil tožnik v delovnem razmerju ali bi prejemal druge dohodke, tožnik pa ima nasprotno vse dokaze o tem, da njegovo delo poteka izključno na prostovoljni osnovi.

4. Tožnik nadalje v tožbi zatrjuje, da je dolžnikov dolžnik, t. j. B.B., že pred izdajo predmetnega sklepa poravnal svoje obveznosti iz naslova prodajne pogodbe z dne 11. 12. 2017. Tožbi je priložil overjeno potrdilo o izvedbi plačila. Navaja, da tako dolžnikov dolžnik do tožnika nima odprtih terjatev in je izpodbijani sklep neupravičen oziroma iz tega naslova nima veljave.

5. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (pregledu listin in zaslišanju tožnika) izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se predmetni postopek zoper tožnika ustavi, priglaša pa tudi stroške za sestavo tožbe.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Ponovno poudarja, da tožnik ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in obseg terjatve, ki jo ima do svoje dolžnice, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikove dolžnice, ki jih lahko uveljavlja le ona sama. Tožena stranka se pri tem sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. II U 108/2017-15 z dne 22. 5. 2019. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri ponovno poudarja, da je dolžnikov dolžnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnal svoje obveznosti iz naslova prodajne pogodbe z dne 11. 12. 2017, zato ne more obstajati osnova za konkreten davčni postopek. Opredeljuje se do sodbe, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, za katero navaja, da nima povezave z zadevnim primerom, ker v tem primeru terjatev dokazano in potrjeno ne obstaja, pa tudi sicer gre pri tej zadevi za konkreten, specifičen, individualni primer, ki ga je treba tako tudi obravnavati. Dodatno predlaga sodišču, da zasliši B.B., vztraja pa pri tožbenem zahtevku.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

10. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti (vsi pred datumom izdaje izpodbijanega sklepa). Tožnik svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil, kar med strankama ni sporno, saj tožnik temu dejstvu tožbeno ne oporeka.

11. Tožnik pa s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu med drugim zato, ker oporeka pravilnosti in zakonitosti odločitve, da je podana podlaga za plačilo prispevkov za socialno varnost, ker je tožnik ustanovitelj humanitarne organizacije, ki deluje neprofitno in nepridobitno, in zato po njegovem stališču ni dolžan plačati prispevkov iz naslova zaposlitev, ki sploh ne obstajajo.

12. V zvezi z navedenimi tožbenimi ugovori sodišče pojasnjuje, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

13. Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano. Tožnik bi tovrstne ugovore lahko podal v postopku, v katerem so bili odmerjeni prispevki za socialno varnost.

14. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen (tožnik navaja, da je neupravičen oziroma nima veljave) zato, ker je dolžnikov dolžnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnal svoje obveznosti iz naslova navedene prodajne pogodbe in tako ne obstoji njegov dolg do tožnika (tožnik v tožbi napačno navaja, da dolžnikov dolžnik do tožnika nima odprtih terjatev). Kot to določa 144. člen ZDavP-2 je namreč lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se v davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, v višini njegovega dolga. Dolžnikovemu dolžniku se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Sodišče kot pravilno potrjuje ugotovitev davčnih organov, da lahko tožnik kot dolžnik izpodbija sklep o izvršbi glede sredstva izvršbe, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj s sklepom zarubljene terjatve, in s tem varovati pravic in pravnih koristi tretjega. Dolžnikov dolžnik ima namreč pravico, da zoper sklep o izvršbi ugovarja, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da še ni dospel v plačilo, in da ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (174. člen ZDavP-2), vendar ugovor ne zadrži izvršitve sklepa, s čimer se varuje izključno pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika. Tožnik zato v upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in obseg terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam. Tožnik kot dolžnik pa tovrstnih ugovorov v tožbi ne more uveljavljati, pri čemer je bilo o tem vprašanju že odločeno v upravnosodni praksi, kot je to v odgovoru na tožbo pravilno navedla tožena stranka. Sodišče se sicer strinja s tožnikovim stališčem v pripravljalni vlogi, da je treba presojati vse okoliščine posamezne zadeve in je bilo to, glede na vse zgoraj obrazloženo, tudi storjeno, dodatno pa pravilnost te odločitve potrjuje pretekla sodna praksa, pri čemer je zadeva, na katero se sklicuje tožena stranka, povsem primerljiva z obravnavano zadevo, tako v dejanskem kot pravnem smislu.

15. Ne glede na to, da zatrjevanje tožnika, da je tožbi priložil overjeno potrdilo o izvedbi plačila, upoštevajoč zgoraj navedeno stališče sodišča ne vpliva na ugotovitev, da izpodbijana odločba ni nezakonita in nepravilna, sodišče zgolj pripominja, da je listina, iz katere izhaja, da je B.B. tožniku v gotovini plačala kupnino za stanovanje v višini 48.000,00 EUR, datirana z dne 14. 12. 2017, tožnikov podpis pa je bil notarsko overjen 12. 2. 2018, kar je po izdaji izpodbijanega sklepa (17. 1. 2018, ki je bil vložen v tožnikov hišni predalčnik 5. 2. 2018).

16. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi poleg branja listin predlagal tudi lastno zaslišanje, v pripravljalni vlogi pa še zaslišanje priče B.B. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem v delu predlaganega zaslišanja tožnika in priče, pa tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer, glede na zgoraj opisano stališče sodišča o uporabi materialnega prava, ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 70/2020-11
• UPRS Sodba I U 1428/2015-10
• sodba I U 676/2011