UPRS Sodba IV U 135/2018-12

Jedro

Tožena stranka je pravilno in zakonito izdala odločbo, s katero je zavrnila zahtevo investitorja za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za objekt, ki je že bil izgrajen, saj je pravilno ugotovila, da je poseg na že zgrajenem objektu v neskladju z varstvenim režimom območja kulturne dediščine, saj ne sledi značilnostim prostora in obstoječi grajeni strukturi, ki je v varovanem območju dediščine prepoznana kot varovana vrednota.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 35108-0137/2017-20 MK z dne 13. 2. 2018, v točki 1 izreka zavrnil zahtevo A.A., v tem upravnem sporu tožnice, kot investitorja za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za »Gradnjo nezahtevnega objekta« na zemljišču s parc. št. 1 in 2, k. o. Ž., ki predstavlja poseg v registrirano nepremično dediščino ... – ... (EŠD 25279), po priloženi dokumentaciji: kratek opis, teh. risbe: tlorisa, prereza in fasadnih pogledov, fotografije stanja pred posegi ter fotografije izvedenega stanja (po priloženih risbah), v točki 2 pa ugotovil, da stroški organu v tem postopku niso nastali in odločil, da investitor sam krije svoje stroške postopka.

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi odločbe uvodoma pojasnjuje, da je investitorju 17. 7. 2017 že izdal kulturnovarstveno soglasje št. 35108-0137/2017-12 za »Gradnjo nezahtevnega objekta« na zemljišču z navedenima parc. št. Takratna priložena dokumentacija je namreč zadostila varstvenemu režimu območja naselbinske dediščine, ki je določen v Odloku o Občinskem prostorskem načrtu Občine Slovenske Konjice (v nadaljevanju Odlok).

3. V nadaljevanju navaja, da je investitor 1. 2. 2018 vložil ponovno zahtevo za pridobitev predmetnega kulturnovarstvenega soglasja in zahtevi priložil projektno dokumentacijo, navedeno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Priložen opis in risbe izkazujejo že izvedeno stanje na terenu, zaradi česar je bilo v okviru vrednotenja dediščine v prostoru ugotovljeno, da je to v neskladju s projektom, za katerega je bilo izdano kulturnovarstveno soglasje.

4. Prvostopenjski upravni organ je po preučitvi predložene dokumentacije in izvedenega stanja na terenu ugotovil, da je poseg v neskladju z varstvenim režimom območja kulturne dediščine, saj ne sledi značilnostim prostora in obstoječi grajeni strukturi, ki je v varovanem območju dediščine prepoznana kot varovana vrednota. Izvedena gradnja v oblikovanju ne izpolnjuje naslednjih zahtev po 107. členu Odloka: izrazito podolžnega pravokotnega tlorisnega gabarita (tlorisni gabarit zidanega dela v razmerju 1:1, razmerje strehe pa 1:1,66), simetrično dvokapnico naklona 40 - 45 stopinj (asimetrična dvokapnica naklona 3,1 stopinj in 7,2 stopinj) in sleme, prilagojeno daljši stranici objekta (sleme, orientirano prečno na daljšo stranico strehe). V delu varstvenega režima po 111. členu Odloka ne sledi varovanim zgodovinskim značilnostim naselja, in sicer stavbni masi, gabaritom, obliki strešin in kritini (poleg zgoraj navedenih neskladij tudi neustrezna uporaba kritine – pločevina temno sive barve namesto opečne kritine, opečno rdeče barve). Sklicuje se na četrti odstavek 50.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in je po ugotovitvi, da so projektne rešitve za poseg investitorja v neskladju s kulturnovarstvenimi pogoji in s tem v neskladju s predpisi in pristojnostmi prvostopenjskega upravnega organa, na katerih temeljijo kulturnovarstveni pogoji, odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

5. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso zaznamovani (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve ponavlja ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa in pritrjuje utemeljitvi le-teh iz izpodbijane odločbe. Opredeljuje se tudi do pritožbenih navedb, ki jih obrazloženo zavrača.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani odločbi vlaga tožbo, kot navaja, iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, odločbi pa sta obremenjeni s kršitvami določb upravnega postopka. Poleg tega je bila z izdajo izpodbijanih odločb po tožbenem zatrjevanju kršena tožničina ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

7. Tožnica v tožbi najprej oporeka toženi stranki, da v drugostopenjski odločbi ni navedla razlogov o odločilnih dejstvih za svojo odločitev oziroma zavrnitev pritožbenih navedb tožnice. Kot pravilno navaja ugotovitev tožene stranke, da je podala vlogo za izdajo soglasja za že izveden poseg, vendar je v pritožbi zatrjevala, da je stari objekt ohranila v enakem izgledu in gabaritih, le višinsko ga je znižala za prejšnjo pritlično etažo, o teh pritožbenih trditvah pa se tožena stranka ni opredelila. Zapisala je le, da se pritožbeni organ po vpogledu v priložene fotografije objekta pred in po posegu ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je bil objekt ponovno sestavljen v enakih dimenzijah, obliki in orientiranosti ter, da se je nadstrešek ohranil na severni strani objekta. Ni pa navedla razlogov za takšno nestrinjanje s pritožbenimi navedbami tožnice. Po tožbenem stališču je tožena stranka kot relevantno upoštevala le dejstvo, da oblikovanost objekta ni v skladu s predpisanim varstvenim režimom, določenim v Odloku. V zvezi s tem navaja, da objekt ni v skladu s predpisanim (veljavnim) varstvenim režimom, saj je bil v sedanjih gabaritih, poziciji in oblikovanosti postavljen v 19. stoletju, ko Odlok še ni veljal. Je pa dejstvo, da se je ohranil, le njegova višina se je spremenila, teh dejstev pa kljub pritožbenemu predlogu tožena stranka na kraju samem ni ugotavljala.

8. Tožnica nadalje utemeljuje zatrjevano napačno uporabo materialnega prava s tem, ko se je tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicevala le na določilo šestnajstega odstavka 107. člena Odloka, ki se po vsebini nanaša na novogradnje, zanemarila pa je določila sedmega, enajstega in štirinajstega odstavka 107. člena Odloka, ki se očitno nanašajo na rekonstrukcijo objektov (sedmi in enajsti odstavek) ter gradnjo nezahtevnih in enostavnih objektov (tožnica je gradila nezahtevni objekt). Tako prvostopenjski upravni organ in tožena stranka tožnico dejansko silita k ravnanju, ki bi v nasprotju s sedmim odstavkom 107. člena Odloka prizadelo vrednote objekta, ki ga je tožnica dejansko ohranila. Glede rekonstrukcije in vzdrževanja objektov pa enajsti odstavek 107. člena Odloka takšno ravnanje dopušča, le prostornina objektov se ne sme povečati. Kar se tiče nezahtevnih in enostavnih objektov pa štirinajsti odstavek 107. člena Odloka le-te dopušča, pri čemer pa določa le obliko tlorisa in obliko strehe pri drvarnicah, za garaže, lope, nadstreške in ute oziroma senčnice kakšnih oblikovnih lastnosti ne predpisuje. Ker gre v konkretnem primeru za nezahtevni oziroma enostavni objekt, je sklicevanje tožene stranke na določilo šestnajstega odstavka 107. člena Odloka napačno, saj se nanaša na oblikovanje hiš in ne na enostavne objekte. Po tožbenem stališču je rekonstrukcija objekta, kot jo je izvedla tožnica, povsem dopustna in bi tožnici moralo biti izdano kulturnovarstveno soglasje.

9. Tožnica v tožbi še navaja, da je bila prekršena njena pravica do enakega varstva pravic s tem, ko ni bila enako obravnavana v primerjavi z drugimi krajani Ž., ki so gradili ali rekonstruirali enostavne oziroma nezahtevne objekte. Tožena stranka se ni ukvarjala s primerjavo vsebine veljavnega odloka z vsebino predhodno veljavnega odloka, ki sta po svoji vsebini kulturnovarstvenega režima identična in bi morala tožena stranka tožnico obravnavati enako, kot so bili obravnavani investitorji v zadevah, ki jih tožnica v tožbi po številkah opredeljuje, in v katerih so bila izdana kulturnovarstvena soglasja za objekte, ki niso skladni ne tedaj in ne sedaj veljavnemu kutlurnovarstvenemu režimu.

10. Tožnica sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih (branju listin, zaslišanju strank in priče B.B., opravi ogleda na kraju samem ter pridobitvijo spisov v predmetni zadevi in zadevah, ki se nanašajo na druge investitorje) izpodbijani odločbi odpravi, podredno, da ju razveljavi, kot navaja tožnica v tožbenem zahtevku, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov predmetnega postopka.

11. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem najprej sodišču predlaga, da ji v primeru, če ji je bil posredovan drugopis tožbe, posreduje tudi samo tožbo. Sicer pa ugovarja pravočasnosti vložene tožbe z obrazložitvijo, da je bila drugostopenjska odločba tožnici vročena 26. 6. 2018 in bi morala biti tožba vložena najkasneje 26. 7. 2018, tožba pa je bila vložena najprej 20. 8. 2018. Nadalje tudi prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obe odločbi, iz katerih po oceni tožene stranke izhaja, zakaj je tožena stranka odločila, kot izhaja iz obeh upravnih aktov. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot prepozno zavrže, podredno, da tožbo zavrne ter odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

12. Tožnica je podala pripravljalno vlogo, v kateri prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Pojasnjuje, kaj pomeni drugopis tožbe in oporeka očitku tožene stranke, da je tožba vložena prepozno. Pri tem se sklicuje na sodne počitnice, ko procesni roki ne tečejo. Po stališču tožnice je rok za vložitev tožbe, ob tem, da je bila izpodbijana odločba tožnici vročena 26. 6. 2018, iztekel 25. 8. 2018, tožba pa je bila vložena 20. 8. 2018, torej v okviru 30-dnevnega roka za vložitev tožbe. Tožnica še navaja, da tožena stranka glede same vsebine zadeve v odgovoru na tožbo ne pove ničesar bistvenega, o čemer bi se tožnica sploh lahko izrekla.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Glede na navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da toženi stranki ni znano, ali ji je bila posredovana tožba ali drugopis tožbe in zaprosilo sodišču, da ji v primeru posredovanja drugopisa tožbe, posreduje tudi samo tožbo, sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora tožeča stranka v skladu s četrtim odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi priložiti tudi po en prepis ali kopijo tožbe in prilog za toženca, sodišče pa po opravljenem predhodnem preizkusu tožbe na podlagi prvega odstavka 38. člena ZUS-1 toženi stranki v odgovor pošlje kopijo tožbe s prilogami. Tako je sodišče ravnalo tudi v predmetni zadevi in kopijo (drugopis oziroma drugi izvod) tožbe s prilogami v odgovor posredovalo toženi stranki, tako da je bila tožena stranka seznanjena z vsem pisanjem tožnice v predmetni zadevi in listinami, ki jih je tožnica priložila k tožbi.

15. Nadalje se sodišče opredeljuje do procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko obravnavo tožbe in v zvezi s katerimi je sodišče na podlagi 36. člena ZUS-1 zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo izpostavila, da po njenem stališču ni izpolnjena predpostavka pravočasnosti vložene tožbe. V zvezi s tem sodišče pripominja, da mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 na razloge iz prvega odstavka tega člena, ki predstavljajo procesne predpostavke, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Tako sodišče opravi predhodni preizkus tožbe in v primeru ugotovitve, da katera od procesnih predpostavk ni izpolnjena, tožbo s sklepom zavrže.

16. Sodišče je torej presojalo, ali je bila tožba v predmetnem upravnem sporu vložena pravočasno. Skladno z določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je namreč treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

17. V obravnavani zadevi je bil upravni postopek končan z odločbo tožene stranke, ki je bila tožnici vročena 26. 6. 2018 (torek), kar izhaja iz predloženega spisa. Glede na drugi odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se za začetek teka roka ne šteje dan vročitve, temveč se vzame prvi naslednji dan. V obravnavanem primeru je tako rok za vložitev tožbe začel teči v sredo, dne 27. 6. 2018. Od 15. 7. 2018 do 15. 8. 2018 so trajale sodne počitnice in v tem času v skladu s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) procesni roki (med katere spada tudi rok za vložitev tožbe v upravnem sporu) ne tečejo, razen v zadevah, ki so kot nujne opredeljene v drugem odstavku tega člena zakona. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 9. točki našteva zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne, med katerimi ni opredeljenih zadev, kot se obravnava v predmetnem upravnem sporu. To pomeni, da je rok za vložitev tožbe tekel do 15. 7. 2018 in nato ponovno začel teči z dnem 16. 8. 2018. Tako je rok za vložitev tožbe v predmetni zadevi iztekel 27. 8. 2018 (sicer 26. 8 2018, kar je nedelja in se rok v skladu s četrtim odstavkom 111. člena ZPP izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika). Ker je bila tožba vložena 21. 8. 2018, kot izhaja iz potrdila na poštni ovojnici in sprejemnega žiga sodišča, sodišče ugotavlja, da je bila tožba vložena v okviru zakonsko predpisanega roka, torej pravočasno.

18. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem upravnem sporu izpolnjena procesna predpostavka pravočasnosti tožbe in tudi ostale, za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe potrebne procesne predpostavke, določene v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, zato je sodišče presojalo, ali je prvostopenjski upravni organ pravilno in zakonito izdal izpodbijano odločbo, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za gradnjo spornega nezahtevnega objekta, ki se nanaša na zahtevi priloženo dokumentacijo in predstavlja poseg v registrirano nepremično dediščino.

19. Zakonska podlaga, na katero sta tako prvostopenjski kot pritožbeni upravni organ oprla izpodbijano odločitev, so določbe Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Ta v 28. členu predpisuje, da je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, med drugim, za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt (četrta alineja prvega odstavka), ter da se kulturnovarstveno soglasje za posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora izda v skladu s prostorskim aktom ali aktom o določitvi varstvenih območij dediščine (tretja alineja četrtega odstavka). Kulturnovarstveno soglasje se za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, izdaja kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev (tretji odstavek 28. člena ZVKD-1). V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZVKD-1 je pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda, ki se na podlagi prve alineje četrtega odstavka istega člena za poseg v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine. K navedenemu sodišče dodaja, da je po drugem odstavku 29. člena ZVKD-1 v vlogi za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev treba navesti namen posega in priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnih pogojev predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev, kadar gre za poseg, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, pa je treba vlogi priložiti ustrezno skico in opis posega. Če zavod že na podlagi vloge za izdajo kulturnovarstvenih pogojev ugotovi, da poseg ni dopusten ali mogoč, se vloga za izdajo kulturnovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja. Zavod na podlagi te ugotovitve zavrne izdajo kulturnovarstvenega soglasja (enajsti odstavek 29. člena ZVKD-1).

20. Izpodbijana odločba je bila, kar ni sporno, izdana na podlagi tožničine zahteve. V zvezi s to zahtevo oziroma njeno vsebino sodišče ugotavlja, da se v predloženem spisu nahaja tožničina vloga, ki jo je prvostopenjski upravni organ, kot je označeno na njej, prejel 1. 2. 2018 in ki obsega dopis, časovno opredeljen kot »januar 2018«, v katerem tožnica prosi, da se ji na osnovi te vloge in priložene dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta na predmetni lokaciji izda ustrezno soglasje.

21. Presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti nameravanega posega (posegov) je v obravnavanem primeru omejena na varstvo kulturne krajine kot nepremične dediščine, to varstvo pa se izvaja v skladu z določbami prostorskega akta, ki urejajo varstveni režim tega območja, oziroma v skladu z aktom o določitvi varstvenega območja dediščine. Kulturna krajina je namreč v 16. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena kot nepremična dediščina, kulturnovarstveni pogoji za poseg v nepremično dediščino pa se v skladu s prvo alinejo četrtega odstavka 29. člena določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine.

22. Sodišče ugotavlja, da predmetni objekt nesporno leži v območju, ki ga ureja Odlok (t. j. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Slovenske Konjice) in v okviru slednjega v območju registrirane nepremične kulturne dediščine ... – ... (EŠD 25279). Navedeni Odlok, ki velja od 19. 11. 2016, ureja varstvo kulturne dediščine v poglavju 3.1.9. Splošne pogoje varstva kulturne dediščine določa 107. člen Odloka, ki v četrtem odstavku določa, da je treba za posege v registrirano kulturno dediščino, kulturne spomenike in v vplivna območja registrirane kulturne dediščine in kulturnih spomenikov pridobiti pogoje in soglasje organa, pristojnega za varstvo kulturne dediščine. V sedmem odstavku tega člena je določeno, da na objektih in območjih kulturne dediščine nista dovoljeni gradnja novega objekta, vključno z dozidavo in nadzidavo ter deli, zaradi katerih se bistveno spremeni zunanji videz objekta in rekonstrukcija objekta, na način, ki bi prizadel varovane vrednote objekta ali območja kulturne dediščine in prepoznavne značilnosti in materialno substanco, ki so nosilci teh vrednot. V desetem odstavku tega člena je določeno, da so na območjih kulturne dediščine dopustni posegi v prostor in prostorske ureditve, ki prispevajo k trajni ohranitvi dediščine ali zvišanju njene vrednosti, dediščino varujejo in ohranjajo na mestu samem (in situ). V šestnajstem odstavku 107. člena Odloka je določeno, da mora oblikovanje objektov na območju, varovanem po predpisih s področja kulturne dediščine, slediti značilnostim prostora in obstoječe grajene strukture, ki je prepoznana kot varovana vrednota območja. Oblikovanje naj med drugim sledi zahtevam glede tlorisnih in višinskih gabaritov (praviloma pritlične hiše z izkoriščenim podstrešjem, izrazito podolžnega pravokotnega tlorisa), strehe (simetrične dvokapnice z nakloni od 40 do 45 stopinj) in slemen (vzporedno z daljšo stranico in prilagojeno smeri sosednjih objektov). Poleg tega je v četrtem odstavku 111. člena Odloka določen varstveni režim za registrirano naselbinsko dediščino, ki predpisuje ohranjanje v Odloku opredeljenih zgodovinskih značilnosti naselij, med drugim v četrti alineji podobo naselja v prostoru (stavbne mase, gabariti, oblike strešin, kritina).

23. Sodišče ugotavlja, da je tožnica podala zahtevo za pridobitev kulturnovarstvenega soglasja za objekt, ki je že bil izgrajen, kar med strankama ni sporno. Prvostopenjski upravni organ je tako na podlagi dokumentacije v spisu, vključno s skicami in fotografijami, priloženimi predmetni zahtevi, po presoji sodišča pravilno ugotovil, da že zgrajeni objekt ne ustreza zgoraj opredeljenim zahtevam Odloka glede varstva kulturne dediščine. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev v tem delu pojasnil prvostopenjski upravni organ, in se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje.

24. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na napačno uporabo določil Odloka, ker se je prvostopenjski upravni organ skliceval na zgoraj navedena določila Odloka, ki so relevantna za v tem upravnem sporu sporni objekt. Sodišče v nasprotju s tožbenim stališčem ugotavlja, da se šestnajsti odstavek 107. člena Odloka nanaša na oblikovanje objektov, ki mora na območju, varovanem po predpisih s področja kulturne dediščine, izpolnjevati določene zahteve, pri čemer po presoji sodišča v tem določilu niso zajete zgolj novogradnje, ampak so urejeni pogoji za vse objekte. Pri tem pa se prvostopenjski upravni organ sklicuje tudi na druga določila Odloka, v zvezi s katerimi pogoji za izdajo kulturnovarstvenega soglasja niso izpolnjeni. Prav tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da drugostopenjska odločba ni ustrezno obrazložena in da se tožena stranka ni opredelila do vseh navedb tožnice v pritožbi, vloženi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v bistvenih delih, ki so odločilni za sprejem pravilne in zakonite odločitve, ustrezno obrazložila zavrnitev pritožbenih ugovorov, do tistih pritožbenih navedb, ki niso bistvene za sprejem odločitve, pa se tožena stranka ni dolžna opredeljevati. V drugostopenjski odločbi je pojasnila, zakaj ocenjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa kot pravilno, in takšno svojo stališče tudi obrazložila. Odlok, veljaven v času predmetnega upravnega postopka, določa pogoje, ki se nanašajo na varstvo kulturne dediščine, katere morajo izpolnjevati tako novozgrajeni kot rekonstruirani objekti in pristojni prvostopenjski upravni organ v primeru, če ti pogoji niso izpolnjeni, ne izda kulturnovarstvenega soglasja. Tako so nerelevantne tožbene navedbe, da objekt ni v skladu z veljavnim varstvenim režimom, ker je bil v sedanjih gabaritih, poziciji in oblikovanosti postavljen v 19. stoletju, ko Odlok še ni veljal. Sodišče pa še ugotavlja, da ni podana kršitev pravice do enakega varstva pravic, kar v tožbi tožnica utemeljuje s primerjavo odločanja upravnega organa v drugih zadevah. Sodišče presoja zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi, ki se nanaša na zavrnilno odločbo prvostopenjskega upravnega organa tožnici, in na to presojo ne morejo vplivati odločitve v drugih zadevah.

25. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnica v tožbi poleg branja listin predlagala tudi zaslišanje strank in priče R.R. ter opravo ogleda in pridobitev spisov v drugih zadevah. Sodišče ugotavlja, da tožnica dokaznih predlogov ni substancirala, predvsem v delu predlaganega zaslišanja strank in priče ter oprave ogleda, pa tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer, glede na zgoraj opisano stališče sodišča o uporabi materialnega prava, ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

27. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• sklep I U 157/2011
• VSL sklep II Cp 1417/2010
• Sklep I Up 478/2009