UPRS Sodba IV U 7/2019-12

Jedro

V predmetni zadevi ni sporno, da je postopek ugotavljanja stalnega prebivališča stekel na podlagi 18. člena ZPPreb-1 po tem, ko je bila pristojna upravna enota obveščena, da tožnik na prijavljenem naslovu v Republiki Sloveniji ne prebiva in temu ne oporeka niti tožnik v vloženi tožbi, ampak nasprotno navaja, da skupaj z ženo živi na navedenem naslovu na Hrvaškem, zato sodišče kot pravilno ocenjuje odločitev, da se tožniku z dnem dokončnosti odločbe odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije, saj tožnik na tem naslovu stalno ne prebiva in ta naslov ni središče njegovih življenjskih interesov ter med tožnikom in tem naslovom ne obstajajo tesne in trajne povezave, kot stalno prebivališče opredeljuje 3. točka 2. člena ZPPreb-1. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da se v register stalnega prebivalstva vpiše tožnikov naslov v Republiki Hrvaški, kar določa drugi odstavek 21. člena ZPPreb-1, ker je naslov tožnikovega prebivanja v tej državi pristojni upravni enoti znan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Mozirje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim aktom odločila, da se z dnem dokončnosti odločbe A.A., v tem upravnem sporu tožniku, odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije in se v register stalnega prebivalstva vpiše naslov ..., 40000 Pribislavec, Hrvaška (točka 1 izreka) in ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov (točka 2 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je za tožnika po uradni dolžnosti začel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča v skladu z 18. členom Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1), ker je bil obveščen, da tožnik na prijavljenem stalnem naslovu ..., B., ne prebiva. Na podlagi izjav tožnikove sestre C.C. in tožnikove nečakinje D.D., s katerima je prvostopenjski upravni organ opravil zaslišanje, ugotovitev Policijske postaje Mozirje, vpogleda v telefonski imenik Hrvaške in tožnikovih navedb, je bilo ugotovljeno, da tožnik prebiva na Hrvaškem, na zgoraj navedenem naslovu, zato je prvostopenjski upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe) in ugotovilo, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega upravnega organa in ocenjuje, da je odjava tožnikovega stalnega prebivališča skladna z drugim odstavkom 21. člena ZPPreb-1. Prvostopenjski upravni organ je tožniku na navedeni naslov na Hrvaškem vročil pisno seznanitev in prvostopenjsko odločbo. Nadalje navaja, da tožnik odjavi stalnega prebivališča ne nasprotuje in celo priznava, da v Republiki Hrvaški prebiva že skoraj 40 let, prijavo stalnega prebivališča v Sloveniji pa želi ohraniti zaradi slovenskega zdravstvenega zavarovanja in zaradi pridobitve slovenskih dokumentov, kar je v nasprotju z določili ZPPreb-1.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je rojen 31. 7. 1947 v Mozirju in je zadnjih 10 let prijavljen v Mozirju kljub temu, da živi z ženo na navedenem naslovu na Hrvaškem. Prvostopenjski upravni organ ga želi izbrisati iz naslova prebivališča, s čimer mu bo onemogočeno zdravstveno zavarovanje, ki si ga je zaslužil po upokojitvi. Po njegovem mnenju gre za kršitev pravice do zdravstvenega zavarovanja, ki mu po upokojitvi pripada. Sodišče prosi, da izniči odlok o izbrisu iz zdravstvenega zavarovanja, torej smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi. Tožena stranka poudarja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za ohranitev stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije, ker je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da tožnik stalno ne prebiva na naslovu ..., B., ampak se je s tega naslova odselil na navedeni naslov na Hrvaško. Za ohranitev prijave stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije je bistveni pogoj dejansko prebivanje oziroma naselitev na območju Republike Slovenije. Nedopustna in v nasprotju z določili ZPPreb-1 pa je fiktivna prijava stalnega prebivališča na naslovu v Republiki Sloveniji, ki bi opravičevala možnost uveljavljanja drugih pravic. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi izpodbijanega akta navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je ustrezno argumentiral tudi pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

8. ZPPreb-1 ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji, stalnim in začasnim naslovom v tujini, register stalnega prebivalstva, evidenco začasno nastanjenih, prijavo in odjavo gosta ter evidenco gostov (1. člen ZPPreb-1). V skladu s 3. točko 2. člena ZPPreb-1 je »stalno prebivališče« naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in se stalno naseli v tujini, najpozneje v 15 dneh od naselitve pristojnemu organu prijavi stalni naslov v tujini, spremembo stalnega naslova v tujini pa najpozneje v 15 dneh od spremembe. Stalni naslov lahko prijavi tudi pred naselitvijo v tujini, če ob prijavi navede datum naselitve (tretji odstavek 5. člena ZPPreb-1).

9. Če pristojni organ, t. j. pristojna upravna enota, dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena tega zakona, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni (prvi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Posameznik v osmih dneh po prejemu obvestila iz prejšnjega odstavka izpolni prijavno obveznost ali da izjavo, da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (drugi odstavek 18. člena ZPPreb-1). Upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva (tretji odstavek 18. člena ZPPreb-1). Posledice, če upravna enota v postopku iz 18. člena tega zakona ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, določa drugi odstavek 21. člena ZPPreb-1, in sicer upravna enota v tem primeru posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivalstva vpiše stalni naslov v tujini, če je upravni enoti znan, oziroma državo, v katero se je odselil. Stalno prebivališče odjavi in vpiše stalni naslov v tujini na podlagi dokončne odločbe, izdane v tem postopku.

10. V predmetni zadevi ni sporno, da je postopek ugotavljanja stalnega prebivališča stekel na podlagi 18. člena ZPPreb-1 po tem, ko je bila pristojna upravna enota obveščena, da tožnik na prijavljenem naslovu v B. ne prebiva. Med strankama upravnega spora tudi ni sporno, da tožnik dejansko ne prebiva na tem naslovu, ampak na navedenem naslovu v Republiki Hrvaški. To dejstvo je prvostopenjski upravni organ ugotovil na podlagi dokazov, ki jih je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložil (izjav dveh prič, ugotovitev Policijske postaje B., vpogleda v telefonski imenik Hrvaške in tožnikovih navedb v postopku), temu pa ne oporeka niti tožnik v vloženi tožbi, ampak nasprotno navaja, da skupaj z ženo živi na navedenem naslovu na Hrvaškem.

11. Glede na zgoraj navedene ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in navedbe tožnika v tožbi, sodišče kot pravilno ocenjuje odločitev, da se tožniku z dnem dokončnosti odločbe odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije, saj tožnik na naslovu v B. stalno ne prebiva in ta naslov ni središče njegovih življenjskih interesov ter med tožnikom in tem naslovom ne obstajajo tesne in trajne povezave, kot stalno prebivališče opredeljuje 3. točka 2. člena ZPPreb-1. Prav tako je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da se v register stalnega prebivalstva vpiše tožnikov naslov v Republiki Hrvaški, kar določa drugi odstavek 21. člena ZPPreb-1, ker je naslov tožnikovega prebivanja v tej državi pristojni upravni enoti znan.

12. Sodišče tako zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na posledico izdaje izpodbijane odločbe, ki je po tožbenem zatrjevanju v onemogočanju koriščenja pravic iz zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Sodišče izpostavlja, da se v obravnavanem upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega upravnega organa, da tožniku odjavi stalno prebivališče z območja Republike Slovenije in v register stalnega prebivalstva vpiše tuji naslov, in ne morebitni odvzem ali onemogočanje tožnikove pravice do zdravstvenega zavarovanja. Iz tega razloga sodišče kot nerelevantne zavrača te tožbene ugovore. V nasprotju z določili ZPPreb-1 pa bi tudi bila fiktivna prijava stalnega prebivališča tožnika na območju Republike Slovenije, ki bi opravičevala možnost uveljavljanja druge pravice, kot sta to pravilno ugotovila tako prvostopenjski kot pritožbeni upravni organ.

13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago, odločilno za izdajo izpodbijane odločbe (naslov dejanskega prebivanja tožnika), ampak zgolj ocena teh dokazov v povezavi z uporabo relevantnih materialnih predpisov, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, pri čemer glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank upravnega spora.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 419/2020-27
• UPRS Sodba II U 361/2019-35
• Sodba U 78/93