<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1589/2020-6

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1589.2020.6
Evidenčna številka:UP00049541
Datum odločbe:30.10.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
Institut:mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Bangladeša

Jedro

Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bil v primeru vrnitve v Bangladeš kakorkoli ogrožen ali soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (prva in druga alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega dokumenta s sliko. Iz lastnoročno napisane izjave je razvidno, da je Bangladeš zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Ob vložitvi prošnje je nato povedal, da je izvorno državo zapustil leta 2015. Najdlje je ostal v Grčiji, tri leta, vse dokler ni mogel več opravljati dela. Povedal je, da je v Bangladešu preveč ljudi, tam vlada revščina, dela ni. Za odhod ni bil kriv noben konkreten dogodek, odšel je zaradi finančnih težav. Na osebnem razgovoru je poleg ekonomskih razogov povedal še, da je Bangladeš zapustil tudi zaradi težav s stricem. Te so se začele leta 2014. Stričeva družina je namreč večja in ker niso imeli dovolj prostora za bivanje v svoji hiši, so se polastili še njihove. To se je zgodilo v letu 2016. Takrat je njegova žena skupaj z otrokoma odšla živet k svojim staršem. Če bi tožnik še bival v Bangladešu bi skušal to preprećiti. Stričevih ravnanj policiji niso prijavili. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je glavni razlog, zaradi katerega je tožnik odšel iz Bangladeša, ekonomski. Reševanju ekonomskih in socialnih težav pa mednarodna zaščita ni namenjena.

3. V zvezi z drugim razlogom, ki ga je tožnik navajal, in sicer sporom s stricem, pa meni, da tožnik sam teh zežav ni imel, sicer pa so te zasebne narave. Tožnik ni navajal razlogov, ki bi bili povezani s katerim izmed razlogov iz Ženevske konvencije, ampak samo dejstva, ki so nepomembna, teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega je Bangladeš Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Iz navedenega tudi ni moč zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi grozila resna škoda po 28. členu ZMZ-1. Tožnik tudi ni izkazal pogojev za subsidiarno zaščito. Prav tako je splošno znano, da v Maroku ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, nasprotnega niti tožnik ni zatrjeval.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Navaja, da nasilja s strani stričeve družine resda ni utrpel, vendar zato, ker je še pravi čas odšel iz Bangladeša. Toženi stranki očita, da ni dovolj natačno izprašala tožnika v zvezi z njegovimi težavami s stričevo družino. Tožena stranka bi lahko ocenila tožnovo verodostojnost le, v kolikor bi mu omogočila sproščeno izpovedbo. Ugotovitev, da tožnik stričevega ravnanja ni prijavil policiji, tožniku ne more biti v škodo, saj tožena stranka ni ugotavljala informacij v zvezi z delovanjem policije in sodstva v izvorni državi tožnika.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka, ker meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača tožbene očitke. Poudarja, da v kolikor je bil spor s stricem zaradi posesti tako moteč, bi tožnik lahko izkoristil policijsko in sodno varstvo v svoji državi, česar pa ni storil. Pojasnjuje, da je tožnika večkrat pozvala, da natančno navede razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, poleg tega pa je bil tožnik na osebnem razgovoru zastopan po pooblaščencu, ki bi tožniku lahko še dodatno pojasnil potek postopka, kolikor je menil, da mu ni bil jasen. Tožnik v tožbi sam priznava, da je izvorno državo zapustil zaradi pomanjkanja sredstev, da bi si kaj ustvaril in ne zaradi stričevih groženj, ki tožniku po njegovih lastnih navedbah niti ni nikoli grozil. Sam tožnik je kot ključni dogodek za odhod iz države navedel pomanjkanje sredstev in na vprašanje, ali bi ostal v Bangladešu, če bi imel dobro plačano službo, odgovoril pritrdilno. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot nepomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bil v primeru vrnitve v Bangladeš kakorkoli ogrožen ali soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je med razlogi navajal težave s stricem ter ekonomske težave. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do navedenih tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države opredelila na pravilen način in je tudi dovolj celovito ugotovila dejansko stanje, zato je lahko uporabila določbo 1. alineje 52. člena ZMZ-1. V zvezi s težavami zaradi strica, ki so po tožnikovih navedbah poleg ekonomskih težav drugi razlog zaradi katerega je odšel iz Bangladeša, namreč ni moč spregledati, da je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke povedal, da stričevih ravnanj policiji ni prijavil, kar je relevantno ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017) in Ustavnega sodišča RS (npr. odločba Up-229/17-24 U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019).

9. Prav tako se sodišče pridružuje ugotovitvam tožene stranke, da tožniku tudi ne grozi resna škoda po 28. členu ZMZ-1. Resne škode namreč ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih škod1, ki jih tožnik izrecno niti ne navaja.

10. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Bangladeš, ki je z Odlokom Vlade RS razglašen za varno izvorno državo, ne bi bil varen za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan te države. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve individualnih posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi. V zvezi z navedenim sodišče še pripominja, da iz 6. strani prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožena stranka tožniku pojasnila, da se Bangladeš nahaja na seznamu varnih izvornih držav ter ga nato pozvala, da navede morebitne razloge, zaradi katerih se tja ne more vrniti. Tožnik je tako imel vse možnosti, da svoje razloge celovito pojasni, za te pa tako tožena stranka kot sodišče ugotavljata, da tožniku ne dajejo upravičenja do mednarodne zaščite. Tožniku je tožena stranka na ustrezen način, to je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Način izvajanja ugotovitvenega postopka ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev, takšna dejstva pa ne izhajajo niti iz trditvene podlage v tožbi. Tožnik je torej imel možnost, pa ni prepričljivo opisal subjektivne komponente strahu.

11. Kot je torej razvidno iz predloženega upravnega spisa je bil tožnik o svojih pravicah in obveznostih ustrezno poučen tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 1, 2, 5, 6 in 7 zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 3. 9. 2020), kot tudi ob samem osebnem razgovoru (stran 1 in 2, zapisnika o osebnem razgovoru z dne 7. 10. 2020). Prav tako je imel tožnik na osebnem razgovoru pravno pomoč z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu, ki je tudi imel možnost postavljati vprašanja.

12. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.2

-------------------------------
1 Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
2 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxNTMx