UPRS Sodba IV U 189/2019-17

Jedro

Odločitev o tem, ali je gozdno vlako dovoljeno načrtovati tudi na zemljišču tožnikov, temelji na določbi sedmega odstavka 37. člena ZG, ki določa, da se za gradnjo gozdnih prometnic, kot dokazilo o pravici graditi po zakonu, ki ureja graditev objektov, šteje overjeno soglasje lastnikov gozdov, ki imajo v lasti več kot 3/4 površin zemljišč na trasi predvidene gozdne prometnice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), je z izpodbijano odločbo, št. 3408-08-2133-N001/19-4 z dne 8. 4. 2019, odločil, da se A.A., v tem upravnem sporu prizadeti stranki, dovoli posek in odmik dreves ter izvedbo drugih potrebnih del za gradnjo gozdne prometnice na zemljišču trase predvidene gozdne vlake na zemljišču v lasti B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Določil je potek trase gozdne prometnice št. 12185-1 ter dovolil izvedbo poseka in odmika dreves v skupnem obsegu 0,79 m3. Določil je tudi, da se bo po izvršenem poseku in odmiku dreves strankam dovolila izvedba potrebnih del za izgradnjo gozdne prometnice, ki se bodo izvajala skladno z elaboratom gozdne vlake (točka 1 izreka). V nadaljnjih točkah izreka izpodbijane odločbe je določil, da so lastniki zemljišč iz 1. točke izreka dolžni na svojem zemljišču A.A. dopustiti dejanja iz 1. točke izreka ter opustiti vse, kar otežuje ali ovira izvedbo te odločbe (točka 2 izreka) in da se odločba izdaja za čas od vročitve odločbe solastnikom parc. št. 1, k. o. Z., do 7. 4. 2024 (točka 3 izreka). V točki 4 izreka je ugotovil, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani.

2. Prvostopenjski upravni organ je odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da poteka predvidena trasa gozdne prometnice po parc. št. 2 in 3, oboje k. o. Z., v lasti A.A., ter parc. št. 1, k. o. Z., v solasti B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. A.A. ima v lasti 88 % površin zemljišč na trasi predvidene gozdne prometnice. Solastnici zemljišča B.B. in D.D. sta podali soglasje in pooblastilo, s katerim dovoljujeta pripravo gozdne vlake čez parcelo št. 1, k. o. Z., tožniki kot ostali solastniki pa soglasja niso podali. Prvostopenjski upravni organ je opravil ustno obravnavo in na podlagi osmega odstavka 37. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožniki so zoper izpodbijano odločbo vložili pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), zavrnilo pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (točka 2 izreka). Pri tem v obrazložitvi potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega upravnega organa in ponovno navaja razloge iz izpodbijane odločbe. Opredeljuje se še do pritožbenih navedb tožnikov, ki jih obrazloženo zavrača kot neutemeljene.

4. Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in zoper izpodbijano odločbo vlagajo tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka.

5. Tožniki v tožbi navajajo, da so solastniki nepremičnine parc. št. 1, k. o. Z., do skupnega deleža 3/8 celote. Na tej nepremičnini imajo neomejeno lastninsko pravico, A.A. pa na tej nepremičnini nima vpisanih nobenih stvarnih pravic. Sklicujejo se na določbo 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in poudarjajo, da je lahko lastninska pravica omejena samo z zakonom in na tam določen način, kot to izhaja iz 87. člena Ustave. Iz ZG takšna omejitev lastninske pravice ne izhaja, zato predstavlja izdana odločba razlastitev lastnikov v javno korist oziroma tretje osebe. Na podlagi ZG je očitno, da ima status gozdne ceste oziroma prometnice za lastnika nepremičnine, po kateri ta poteka, pravno relevantne posledice, zato bi morala biti omejitev lastninske pravice in postopek za omejitev jasno določena oziroma definirana v zakonu. Vendar pa ZG določb, ki bi uzakonjale takšno omejitev lastninske pravice, ne predpisuje. Sklicujejo se na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče), št. U 478/2010 z dne 5. 9. 2011 in sklep, št. I U 1517/2009 z dne 18. 8. 2010. Iz ZG torej ne izhaja omejitev lastninske pravice, na podlagi katere bi morali tožniki dopustiti spremembo njihovega zemljišča v gozdno prometnico.

6. Izpodbijana odločba tako vzpostavlja učinke dejanske razlastitve ali učinke podobne služnosti v korist tretje osebe, zato sta določbi sedmega in osmega odstavka 37. člena ZG v neskladju z 33. in 87. členom Ustave, zaradi česar ju sodišče ne sme uporabiti, predlagajo pa, da sodišče prekine postopek in sproži ustavno presojo skladnosti citiranih določil z navedenima členoma Ustave.

7. Nadalje tožniki navajajo, da se pritožbeni organ z vprašanji ustavnosti in zakonitosti ni ukvarjal, sodišče pa se bo do tega moralo opredeliti. Tako se mora sodišče opredeliti do dejstva, da bi ZG moral vsebovati tudi jasne in natančne materialne in procesne določbe o pogojih in načinu ustanavljanja takšnih gozdnih prometnic, ki pa ne obstajajo. Obstaja le pooblastilo pristojnemu ministru, da izda predpise o gradnji, vzdrževanju in načinu uporabe gozdnih prometnic. Vendar v skladu z določilom 87. člena Ustave omejitve lastninske pravice ne morejo biti predpisane s podzakonskim aktom, ampak samo z zakonom, zato je tozadevni pravilnik v tem pogledu nepomemben, ker ne more predstavljati ustreznega pravnega temelja takšne omejitve lastninske pravice in ga sodišče pri odločanju v predmetni zadevi ne sme uporabiti (exceptio illegalis).

8. Določilo šestega odstavka 37. člena ZG daje ministru, pristojnem za gospodarstvo, pooblastilo, da v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje, izda predpise o gradnji, vzdrževanju in načinu uporabe gozdnih prometnic, ne more pa minister dopolnjevati s pravilnikom zakona, določati zakonskih definicij različnih vrst gozdnih prometnic, postopka njihovega nastanka, itd. Opozarjajo, da med gozdnima prometnicama, gozdno cesto in gozdno vlako ni bistvenih razlik, saj gre za gozdni prometnici javnega značaja in uporabe, kar pa v zadevi ni ključno, ampak je ključno, da gre za nedopustno omejitev lastninske pravice lastnika.

9. Tožniki oporekajo izdelanemu elaboratu, ki je po tožbenem stališču popolnoma neprimeren in nejasen ter ne more predstavljati primerne osnove za izdajo izpodbijane odločbe in poseg v lastninsko pravico tožnikov. Potek gozdne vlake iz tega elaborata namreč sploh ni razviden oziroma je popolnoma nejasen in nedoločen. Tako se sploh ne ve, ali bi trasa dejansko potekala preko predmetne parcele, last tožnikov, še manj pa, kje natančno naj bi potekala in v kakšnem obsegu je eventualno potrebna na tem zemljišču. Tožniki nasprotujejo tudi ugotovljeni potrebnosti dolžine in širine trase na njihovem zemljišču in zatrjujejo, da bi bila zadostna bistveno krajša in ožja trasa. Teh dejstev ni ugotavljal za to usposobljen in kvalificiran strokovnjak. Poleg tega je za gradnjo ceste najprej treba pridobiti gradbeno dovoljenje, katerega sestavni del mora biti tudi geološko poročilo in geodetska skica predvidenega posega. Zato je takšna odločba popolnoma nejasna, nedefinirana in neobrazložena ter je v delu poteka trase sploh ni mogoče preizkusiti. Ker je na te ugovore tožnikov odgovoril pavšalno tudi drugostopenjski upravni organ, je tudi njegova odločba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

10. Nadalje tožniki izpostavljajo vprašanje prometne varnosti. Predhodni del navezovalne ceste bi moral nujno prečkati tudi zemljišči 4 in 5, k. o. Z., last tožnikov, med tema zemljiščema pa se nahaja potok, preko katerega gre most, ki povezuje ti zemljišči tožnikov. Ta most je v izjemno slabem stanju in brez temeljite obnove ni zmožen in primeren za takšen promet, ki bi se na podlagi ureditve gozdne trase nato preko njega vršil. Ob uničenju mostu niti tožniki ne bi mogli več voziti, pa tudi za A.A. bi bila vsakršna nadaljnja trasa v tem primeru povsem neuporabna. O tem vprašanju bi se po tožbenem stališču moral opredeliti ustrezni izvedenec prometne stroke. Tožniki v zvezi s tem še opozarjajo na odsotnost pravice vožnje upravičenke A.A. na zemljiščih, na katerih leži predhodni del ceste, po kateri bi se do gozdne vlake iz javne prometne cestne infrastrukture sploh lahko prišlo. Cesta, ki poteka po teh zemljiščih, je v privatni lasti lastnikov in ne predstavlja javne ali gozdne ceste. Upravni organ se z ugotavljanjem teh dejstev sploh ni ukvarjal in je odločba tudi v tem pogledu neobrazložena in nezmožna preizkusa. Poleg tega ima po vednosti tožnikov upravičenka pravico in možnost dostopa do svojega gozda preko ceste na dveh parcelnih številkah in ji predmetna vlaka sploh ni potrebna. Do tega se upravni organ sploh ni opredelil.

11. Tožniki sodišču predlagajo, da po izvedenih dokazih (branju listin, zaslišanju strank in A.A.) tožbi ugodi ter primarno izpodbijani akt odpravi in odloči tako, da se predlog A.A. zavrne, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek. V obeh primerih predlagajo tudi povrnitev stroškov postopka.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v drugostopenjski odločbi. V delu tožbenih navedb, ki niso enake pritožbenim oziroma se izpodbijajo drugostopenjski zavrnilni razlogi, pa tožena stranka pojasnjuje, da je sklicevanje tožnikov na sodbo Upravnega sodišča, št. U 478/2010 z dne 5. 9. 2017, napačno, ker ta zadeva po oceni tožene stranke ni analogna konkretni zadevi, saj v tej zadevi ne gre za gozdno cesto, pač pa za gozdno vlako (obe sta vrsti gozdne prometnice, katerih vsebina ni enaka). Tožena stranka se opredeljuje še do tožbenega očitka glede uporabe instituta exceptio illegalis.

13. Tožba je bila v odgovor poslana tudi prizadetim strankam D.D., B.B. in A.A.. Prvi dve odgovora na tožbo nista podali, A.A. pa se je v odgovoru na tožbo opredelila do tožbenih ugovorov. Navaja, da na parceli nima gozdnih vlak za spravilo lesa do gozdne ceste in se je v namen zgraditve gozdne vlake obrnila za Zavod za gozdove. Skupaj z revirnim gozdarjem je bilo ugotovljeno, da je edina možnost spravila lesa do gozdne ceste čez parcelo št. 1, k. o. Z.. Edini, ki nasprotuje poti, je C.C., ki je za podajo soglasja postavljal več pogojev. Pojasnjuje, da je bilo enkrat v tej zadevi že odločeno, ampak je zaradi upravnega spora, ki se je iztekel z odločitvijo sodišča njej v prid, potekel rok veljavnosti te odločbe. Izraža upanje, da bo sodišče odločilo tako, kot prvič, na tej podlagi pa bo lahko pripravila vlako in začela s sečnjo najkasneje do jeseni 2020, torej smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

16. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v predmetni zadevi enkrat že izdana odločba z identično odločitvijo in s časovno omejitvijo veljavnosti odločbe, ki je bila določena do 31. 3. 2018 od vročitve odločbe solastnikom parc. št. 1, k. o. Z.. Po vloženi tožbi tožnikov zoper to odločbo je v tej zadevi sodišče izdalo sodbo, št. IV U 105/2016-13 z dne 18. 4. 2018, s katero je tožbo zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V nadaljevanju je bila izdana nova odločba, ki je predmet sodne presoje v obravnavani zadevi, v skladu s katero je bil A.A. za namen izgradnje gozdne vlake dovoljen posek in odmik dreves ter izvedba drugih potrebnih del za gradnjo gozdne prometnice na zemljišču v solasti tudi tožnikov.

17. Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ter opravljene ustne obravnave, na kateri so sodelovale vse stranke, tudi tožniki, ki se z načrtovano gradnjo gozdne vlake niso strinjali. Temelj ugotovitvenega postopka predstavlja Elaborat vlak, Priprava gozdnih vlak, št. 08-33-00172016, ki ga je izdelal Zavod za gozdove Republike Slovenije, Gozdno gospodarska enota ... . Iz upravnemu spisu predloženega elaborata izhaja, da se gozdna vlaka načrtuje na odseku ..., iz opisa stanja in poteka trase pa izhaja namen priprave gozdne vlake, točen potek vlake, pogoji za tehnologijo gradnje, ugotovitev, da soglasja niso potrebna ter kartni del elaborata. Tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na izdelan elaborat, kateremu tožniki očitajo neprimernost in nejasnost ter v povezavi s tem nedoločenost trase gozdne vlake, katere potek je tudi po presoji sodišča ustrezno opredeljen, in sicer v kartnem delu elaborata, ustrezno pa so opredeljene tudi karakteristike gozdne vlake, potrebne za namen, kateremu gozdne vlake služijo.

18. Ker je v obravnavani zadevi sporno, ali je gozdno vlako dovoljeno načrtovati tudi na zemljišču tožnikov, sodišče ugotavlja, da v tej zadevi odločitev temelji na določbi sedmega odstavka 37. člena ZG, ki določa, da se za gradnjo gozdnih prometnic, kot dokazilo o pravici graditi po zakonu, ki ureja graditev objektov, šteje overjeno soglasje lastnikov gozdov, ki imajo v lasti več kot 3/4 površin zemljišč na trasi predvidene gozdne prometnice. Določba osmega odstavka istega člena, ki se navezuje na gradnjo gozdnih prometnic, pa določa, da v takem primeru izda zavod za posek dreves in izvedbo drugih potrebnih del za gradnjo gozdne prometnice na zemljišču trase predvidene gozdne prometnice, katerega lastnik ni soglašal z gradnjo te prometnice, odločbo v upravnem postopku, na predlog lastnikov gozdov iz prejšnjega odstavka.

19. V obravnavani zadevi ni sporno, da je izpolnjen pogoj iz sedmega odstavka 37. člena ZG, listinam upravnega spisa pa je priloženo overjeno soglasje vlagateljice o lastništvu več kot 3/4 površin zemljišč na trasi predvidene gozdne prometnice, zato sodišče tožbeni ugovor, ki se nanaša na načrtovani potek gozdne prometnice po zemljišču tožnikov, kot neutemeljen zavrača.

20. Sodišče kot neutemeljene in v nasprotju z namenom zakona zavrača tudi tožbene ugovore, v katerih tožniki načrtovani gozdni prometnici, gozdni vlaki, pripisujejo učinek dejanske razlastitve ali učinek podoben služnosti v korist nelastnika, in zatrjujejo, da sta določbi sedmega in osmega odstavka 37. člena ZG v neskladju z 33. in 87. členom Ustave.

21. ZG namreč že v določbi prvega odstavka 1. člena določa, da se s tem zakonom ureja varstvo, gojenje, izkoriščanje in raba gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnim bogastvom s ciljem, da se zagotovijo trajnostno, sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij. Prav tako zakon v III. poglavju z naslovom "Gradnja in vzdrževanje gozdne infrastrukture", v 37. členu določa osnovni pogoj za načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje gozdne infrastrukture tako, da se ob upoštevanju tehničnih, gospodarskih in ekoloških pogojev, gozdna tla, rastlinstvo in živalstvo čim manj prizadenejo. Določba tretjega odstavka tega člena določa, da je gradnja gozdnih prometnic v javnem interesu in določa, da gradnja gozdnih prometnic, njihovo vzdrževanje in uporaba ne smejo posegati v tem odstavku navedene naravne danosti. V četrtem odstavku pa je prepovedana uporaba gozdnih prometnic za namene, ki niso povezani z gospodarjenjem z gozdovi, s katero se zmanjša ali prepreči uporaba gozdnih prometnic oziroma povečajo stroški njihovega vzdrževanja, če ta zakon ne določa drugače. Določba petega odstavka 37. člena ZG določa poseben pogoj za gradnjo in vzdrževanje gozdnih vlak, ki mora biti usklajeno z usmeritvami, določenimi v gozdnogojitvenem načrtu. Šesti odstavek določbe 37. člena ZG pooblašča ministra, pristojnega za gozdarstvo, da v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje, izda predpise o gradnji, vzdrževanju in načinu uporabe gozdnih prometnic.

22. Navedene določbe, na katerih temelji izpodbijana odločitev in na podlagi katerih je bil izdan Pravilnik o gozdnih prometnicah (v nadaljevanju Pravilnik), po mnenju sodišča niso v neskladju z 33. in 87. členom Ustave, saj je celotna ureditev varstva, gojenja, izkoriščanja in rabe gozdov ter razpolaganja z njimi, skladna z namenom zakonodajalca, ki izhaja iz Poročevalca Državnega zbora (letnik 2013, datum objave 31. 5. 2013, besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZG – ZG-D) in v teh določbah izraženem javnem interesu varstva, gojenja, izkoriščanja in rabe gozdov ter razpolaganja z njimi.

23. Tako iz besedila Poročevalca izhaja, da je ena izmed poglavitnih rešitev ZG-D zajemala tudi v konkretnem upravnem sporu uporabljeno pravno podlago za odločitev, določbo sedmega odstavka 37. člena ZG. Iz gradiva izhaja tudi, da se je predlagatelj zakona oprl na v praksi ugotovljena nasprotovanja posameznih lastnikov gozdov ali situacije, ko lastnikov gozdov iz različnih vzrokov ni bilo mogoče ugotoviti ali najti. Iz Poročevalca izhaja razlaga k predlaganemu 5. členu sprememb in dopolnitev ZG, iz katere izhaja, da je zato, ker je gradnja prometnic v javnem interesu, ustrezno omrežje gozdnih prometnic osnovni predpogoj, da lahko država ali posameznik učinkovito ukrepa v primeru naravnih nesreč, po drugi strani pa gradnja gozdnih prometnic omogoča učinkovito gospodarjenje z gozdovi z manj stroški, kar povečuje tudi konkurenčnost gozdarskega sektorja. Pojasnjeno je tudi, da ravno zato, ker je gradnja gozdnih prometnic v javnem interesu, zakon določa, da se gozdne prometnice lahko gradijo tudi, če za gradnjo ni soglasja vseh lastnikov gozdov na trasi predvidene gozdne prometnice, če se s tem strinjajo lastniki gozdov, ki imajo v lasti več kot 2/3 površin zemljišč na trasi predvidene gozdne prometnice.

24. Iz zakonodajnega gradiva izhaja tudi, da predlagana sprememba temelji tudi na (zakonodajalčevi) presoji sorazmernosti glede posega v lastninsko pravico posameznika zaradi javnega interesa in pomembni ugotovitvi, da v skladu z ZG gozdna infrastruktura (gozdne ceste in gozdne vlake), ki ni odmerjena v samostojno parcelo, ostaja sestavni del gozda in v lastništvu lastnika gozda. Namenska raba se torej v primeru izgradnje gozdne ceste ali gozdne vlake ne spremeni. Zato po takem posegu gozdna prometnica ne postane javna prometnica, gozdna cesta, ne pa tudi gozdna vlaka, pa ima v skladu z ZG zgolj javni značaj. Z vidika vrednosti gozda se zaradi izgradnje gozdne prometnice vrednost poveča, zato ni razloga za izplačilo odškodnine lastniku gozda, z vidika lastnika gozda se namreč spremeni samo način uživanja lastnine. Na drugi strani je močno izražen interes drugih članov skupnosti k učinkovitem varovanju svoje lastnine, zato po mnenju predlagatelja navedenih sprememb ZG v takem primeru ne gre za prekomeren poseg v lastninsko pravico, sam poseg pa je nujen za varstvo pravic drugih lastnikov, ohranjanje zavarovanih območij in naravnih vrednot.

25. Sodišče iz navedenih razlogov v predmetnih določilih ZG ne vidi protiustavnosti, zato tudi ne sledi predlogu tožnikov za prekinitev postopka in vložitev presoje ustavnosti spornih določil tega zakona. Sodišče pripominja, da je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sodišče je na podlagi teh določb obravnavalo argumente tožbe v navedenem delu in presodilo, da sporna ureditev ZG iz zgoraj navedenih razlogov ni v neskladju z Ustavo. Pogoji za gradnjo gozdnih prometnic so določeni v področnem zakonu (ZG), v katerem je dano tudi pooblastilo resornemu ministru (ministru, pristojnem za gozdarstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje), da izda podzakonske predpise o gradnji gozdnih prometnic. V skladu z ustavnosodno prakso pa sodišče ni dolžno prekiniti postopka zgolj zaradi zahteve stranke v postopku, ampak samo, če sámo meni, da zakon ni v skladu z Ustavo (sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-70/96 z dne 22. 5. 1996). V zvezi s tem se tožniki sklicujejo na sodno prakso, vendar gre v teh zadevah po ugotovitvi sodišča za drugačno dejansko stanje in pravno podlago.

26. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena in omogoča preizkus njene zakonitosti in pravilnosti. Vsebuje namreč vse potrebne sestavine, vključno z opredelitvijo trase gozdne vlake (sklicujoč se na navedeni elaborat kot sestavni del izpodbijane odločbe) in razlogov njene vzpostavitve, čemur vse tožniki tožbeno oporekajo. Tudi drugostopenjska odločba, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnikov zoper prvostopenjski upravni akt, je ustrezno obrazložena, pritožbeni organ pa se je opredelil do pritožbenih navedb tožnikov, ki jih je obrazloženo zavrnil. Tako sodišče zavrača tožbene očitke o neobrazloženosti odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa in zatrjevanja, da ti odločbi zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na zatrjevani pogoj za gradnjo ceste, ki je v predhodni pridobitvi gradbenega dovoljenja, saj gre za gradnjo gozdne vlake, za katero pridobitev gradbenega dovoljenja iz razlogov enostavnega objekta ni potrebna. Vprašanje varnosti, ki se nanaša na tožbeno zatrjevanje neprimernosti mostu, in odsotnost pravice vožnje A.A. na zemljiščih, na katerih leži predhodni del ceste, pa se ne nanašajo na traso predmetne gozdne vlake, zato sodišče tudi te ugovore zavrača kot neutemeljene.

27. Na podlagi vsega zgoraj navedenega, sodišče ugotavlja, da načrtovana gozdna prometnica, gozdna vlaka, katere potek temelji na Elaboratu št. 08-33-001/2016 z dne 21. 1. 2016, temelji na pravilni pravni podlagi in pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Tožniki v tožbi sicer niso izrecno predlagali oprave glavne obravnave, so pa med drugim predlagali, da sodišče zasliši stranke in pričo A.A., zato je sodišče štelo, da so tožniki smiselno predlagali opravo glavne obravnave. Sodišče ugotavlja, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, ker ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, ampak je sporna le pravna presoja pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožniki so sodišču predlagali zgolj izvedbo dokazov z branjem listin ter zaslišanjem strank in priče, pri čemer se je sodišče z vsebino listin seznanilo na seji, predlog tožnikov za zaslišanje pa sploh ni substanciran, v vsakem primeru pa tožniki s svojimi navedbami niso izkazali, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ter niso utemeljili obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep IV U 189/2019-8
• sodba III U 480/2009
• sodba I U 2279/2011