UPRS Sodba I U 425/2020-17

Jedro

Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o sporazumu o varstvu in vzgoji otrok, ki jih ima tožnik z bivšo partnerico, zaradi česar njen sodni preizkus ni mogoč.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 131/2020 z dne 11. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek dodelitve otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo ter določitve preživnine in stikov, ki še ni uveden.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka na podlagi vpogleda v uradne evidence ugotovila, da je tožnik v obdobju od decembra 2019 do februarja 2020 prejel plačo, in sicer 958,13 EUR (16. 12. 2019), 834,19 EUR (15. 1. 2020) in 856,12 EUR (14. 2. 2020). Dne 28. 6. 2019 je prejel regres v znesku 1.050,00 EUR, kar na mesečni ravni znaša 87,50 EUR, za omenjeno obdobje pa 262,50 EUR. Glede na navedeno so tožnikovi skupni prejemki znašali 2.910,94 EUR.

3. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnikova sinova ne živita na istem naslovu kot tožnik, zaradi česar nista člana njegovega gospodinjstva. Iz gospodinjske evidence je namreč razvidno, da je tožnik edini član svojega gospodinjstva. Zato se po stališču tožene stranke navedeni dohodek deli le na enega družinskega člana. Tožena stranka s tem v zvezi ugotavlja, da je iz prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči razvidno, da mesečna preživnina za otroka še ni določena in da tožnik po lastni izjavi bivši partnerki mesečno nakazuje med 120 in 150 EUR. Zato je tožena stranka upoštevala, da tožnik nakazuje 150 EUR mesečno, kar pomeni, da je v spornem obdobju nakazal 450 EUR.

4. Glede na navedeno tožnikov preostali dohodek znaša 2.460,94 EUR. Ker se prihodek deli na enega družinskega člana, to na mesečni ravni pomeni 820,31 EUR.

5. Tožena stranka je še pojasnila, da se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvne storitve, ki od 1. 8. 2019 znaša 402,18 EUR, dvakratnik pa je 804,36 EUR. Ker tožnikov mesečni povprečni dohodek presega dvakratnik zneska osnovnega minimalnega dohodka, je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo. Pri tem ni upoštevala mesečne anuitete v znesku 150,00 EUR, saj kredit ne sodi med odhodke, ki jih Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) določa kot upoštevne pri ugotavljanju zmanjšanja lastnega dohodka.

Povzetek tožnikovih trditev

6. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, iz katere je razvidno, da je prejel naslednje zneske plače, in sicer 16. 12. 2019 plačo za november v znesku 958,13 EUR neto, 15. 1. 2020 plačo za december v znesku 834,19 EUR neto, 14. 2. 2020 plačo za januar 2020 v znesku 856,12 EUR neto in 28. 6. 2019 regres za letni dopust za leto 2019 v znesku 1.050,00 EUR (kar znaša 87,50 EUR mesečno). Tožnik meni, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju dohodkovnega pogoja upoštevati njegovo plačo za december 2019 ter januar in februar 2020 in ne za november in december 2019 ter januar 2020. Prav tako naj bi zmotno upoštevala sorazmerni del regresa, ki ga je tožnik več kot tri mesece pred vložitvijo vloge za BPP prejel za leto 2019 in ne za leto 2020. Pojasnjuje, da je že vlogi za BPP priložil plačilno listo za februar 2020, iz katere izhaja, da plača za ta mesec znaša 880,41 EUR neto. Navaja, da povprečna mesečna plača za zadnje tri mesece pred vložitvijo vloge ne znaša povprečno 882,81 EUR, ampak 856,90 EUR.

7. V nadaljevanju meni, da bi tožena stranka lahko upoštevala le sorazmerni del regresa za december 2019 (znesek 87,50 EUR) in ne za januar in februar 2020. Glede na navedeno bi tožnikovi povprečni dohodki zadnjih treh mesecev pred vložitvijo vloge znašali 886,06 EUR. Meni, da se regres za letni dopust, izplačan dne 28. 6. 2019, nanaša na leto 2019 in ne na 2020, za katero zapade v plačilo šele 1. 7. 2020.

8. Tožnik pojasnjuje, da tožena stranka ni upoštevala namestitvenih stroškov in hrane v času, ko sta otroka pri njem (v celoti vsak drug teden). Tudi sicer znesek med 120 in 150 EUR ne zadošča za kritje preživninskih stroškov obeh otrok. Zato meni, da bi tožena stranka kot družinska člana morala upoštevati tudi oba tožnikova otroka.

9. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah je tožnik še navedel, da so trije koledarski meseci pred vložitvijo prošnje december 2020, januar 2020 in februar 2020, zaradi česar bi se morala upoštevati plača, ki jo je prejel za te mesece, in ne plača, ki jo je v teh mesecih prejel za nazaj. Meni še, da regres za letni dopust ni naveden med občasnimi, neperiodičnimi dohodki v 23. členu ZSVarPre. Poleg tega se skladno z drugim odstavkom istega člena občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz 20. člena ZSVarPre, vendar v obdobju dvanajstih mesecev pred mesecem vložitve vloge, upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (kar znese 19.304,64 EUR). Ti dohodki se štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov. Tožnik je 28. 6. 2019 prejel regres v znesku 1.050,00 EUR, s čimer ni presegel 48 osnovnih zneskov, zaradi česar se regres ne bi smel upoštevati niti v deležu 3/12.

10. Zmotno naj bi bilo tudi stališče tožene stranke, da otrok A.A. in B.B. ni mogoče šteti kot članov gospodinjstva tožnika. Tožena stranka naj bi spregledala, da otroka (še) nista zaupana v vzgojo varstvo in oskrbo nobenemu od staršev, saj je tožnik ta postopek šele nameraval začeti, zaradi česar je zaprosil za dodelitev BPP. V obravnavani zadevi odločitev o skrbništvu otrok še ni bila sprejeta, zaradi česar naj bi tožena stranka nepravilno uporabila 10. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Skladno z drugim odstavkom tega člena bi morala tožena stranka poleg tožnika pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevati tudi oba otroka, saj ju je tožnik dolžan preživljati po zakonu.

11. Nepravilno naj bi bilo tudi sklicevanje tožene stranke v dopolnitvi odgovora na tožbo, da tožnikovo nepremično premoženje presega vrednost 48 minimalnih zneskov. Tožena stranka naj bi spregledala, da ima tožnik na nepremičninah le 1/7 delež. Sicer pa iz izpisa GURS, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi niti ni sklicevala, izhaja, da gre pretežno za kmetijska in gozdna zemljišča, ki pa se na podlagi 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upoštevajo kot premoženje, če dajejo dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja. Tožena stranka bi tako lahko upoštevala le 1/7 katastrskega dohodka, ki ga daje to premoženje in ne vrednosti nepremičnin, katerih solastnik je tožnik.

Povzetek trditev tožene stranke

12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da ne drži, da bi morala pri ugotavljanju dohodkovnega pogoja upoštevati tožnikovo plačo za mesece december 2019, ter januar in februar 2020, ampak dohodke in prejemke, ki so bili izplačani v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje. Ker med strankama ni sporno, da je bila prošnja vložena marca 2020, je po njenem mnenju treba preveriti dejanske dohodke in prejemke v zadnjih treh mesecih, torej v decembru 2019, januarju 2020 in februarju 2020.

13. V nadaljevanju tožena stranka meni, da regres predstavlja občasni, neperiodični dohodek, ki ga je treba upoštevati. Izplačan je bil namreč 28. 6. 2019, torej v obdobju zadnjih 12 mesecev pred vložitvijo prošnje. Tožena stranka pojasnjuje, da se skladno s prvo točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS v dohodek, ki se upošteva, štejejo dohodki in prejemki vseh oseb, med drugim obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Regres je bil sicer v letu 2019 oproščen plačila dohodnine, kar pa po mnenju tožene stranke ne pomeni, da je ta prihodek lahko izvzet iz dohodkov pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz četrte točke drugega odstavka 12. člena ZUPJS namreč izhaja, da se upoštevajo tudi drugi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine. Med te dohodke pa po mnenju tožene stranke spada tudi regres (37. člen v zvezi s 44. členom Zakona o dohodnini). Po oceni tožene stranke je bilo torej treba sorazmerni del regresa, ki je bil izplačan v zadnjih dvanajstih mesecih pred mesecem vložitve prošnje, upoštevati pri ugotavljanju, ali prosilec izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. S tem v zvezi naj bi bila neutemeljena tudi tožbena navedba, da bi tožena stranka lahko upoštevala zgolj sorazmerni del regresa za december 2019.

14. V zvezi s tožnikovima otrokoma tožena stranka ponavlja stališče, da ju ni mogoče šteti za člana tožnikovega gospodinjstva, saj z njim ne prebivata. Neizkazane in pavšalne naj bi bile tudi tožbene navedbe, da znesek v višini 150 EUR ne zadošča za preživetje otrok. Meni, da bi tožnik višje stroške moral določno opredeliti že v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pojasnjuje še, da strošek najema ni odhodek, ki jih ZSVarPre določa kot upoštevne pri ugotavljanju zmanjšanja lastnega dohodka.

15. V dopolnitvi odgovora na tožbo je tožena stranka še navedla, da je tožnik solastnik večjega števila nepremičnin, pri čemer skupna vrednost njegovih solastniških deležev presega 48 zneskov minimalnega dohodka.

16. Tožena stranka je v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ponavljala svoja stališča.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

19. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

20. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po ZUPJS. Na podlagi drugega odstavka 14. člena ZBPP pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Določba prvega odstavka 14. člena ZBPP napotuje na uporabo ZUPJS. V skladu s prvo točko njegovega 11. člena pa se pri ugotavljanju materialnega položaja osebe ne upoštevajo otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, niso bili zaupani v vzgojo in varstvo vlagatelju ali osebi, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.

21. Glede na navedeno je od ugotovitve, ali sta bila v prošnji za BPP navedena otroka tožniku zaupana v vzgojo in varstvo, odvisna presoja, ali je treba tožnika šteti za samsko osebo v smislu enajstega odstavka 10. člena ZUPJS.¹ Od te presoje pa je odvisen način upoštevanja tožnikovih povprečnih mesečnih dohodkov in prejemkov. Iz prvega odstavka 20. člena ZSVarPre je namreč razvidno, da se kot lastni dohodki samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Drugi odstavek navedenega člena pa določa, da se kot lastni dohodek družine upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.

22. Ob upoštevanju navedenega zakonskega izhodišča izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o sporazumu o varstvu in vzgoji otrok (138. in nadaljnji členi Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ), ki jih ima tožnik z bivšo partnerico, zaradi česar njen sodni preizkus ni mogoč. Zato je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Na presojo sodišča ne morejo vplivati tožnikove navedbe v prošnji za BPP, iz katerih je razvidno, da je svojima sinovoma določil drug naslov stalnega ali začasnega prebivališča in da bivši partnerki plačuje od 120 do 150 EUR mesečne preživnine. Ob upoštevanju določb DZ o varstvu in vzgoji otrok in tožnikove izjave v prošnji, da preživnina še ni določena, namreč iz upoštevnega dejanskega stanja (na katero tožnik opira svoj zahtevek) ni razvidno, ali sta bila otroka res zaupana v vzgojo in varstvo tožnikovi bivši partnerici.

23. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo moral organ za BPP razčistiti dejanske okoliščine glede tožnikovega materialnega položaja, ki jih obe stranki izpostavljata v svojih vlogah v upravnem sporu. Ugotoviti bo torej moral, kakšen je dejanski način izvajanja varstva in vzgoje tožnikovih otrok (ali res živita s tožnikom izmenično po teden dni) ter na tej podlagi presojati materialni položaj tožnika ob upoštevanju oseb, ki morebiti živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja bo moral ob upoštevanju pravil posebnega ugotovitvenega postopka (145. in nadaljnji členi ZUP) pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

24. Glede na navedeno sodišče ni presojalo ostalih tožbenih navedb.

25. Sodišče je o tožbi odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženo vlogo, se mu priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska, torej 28,5 EUR. Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 68,97 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

-------------------------------
¹ Ta se v relevantnem delu glasi: "Če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otroka, se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva pri tistem izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Če se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče."

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 119/2016
• UPRS sodba III U 258/2014
• UPRS sodba III U 179/2015