UPRS Sklep I U 1269/2020-9

Jedro

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 8. 9. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (1. in 2. alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik musliman, Arabec, iz Maroka, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Povedal je, da je poročen, v Maroku pa živita še njegova starša, sestra in brat ter žena in hčerka, ob tem pa je edini, ki preživlja družino. Res je Maroko varna država, vendar pa je življenje tam zelo težko. Težave so pri zaposlovanju, šolstvu in zdravstvu, zlasti za revnejše prebivalstvo. Zaposlitev je iskal po celotnem Maroku, vendar so težave povsod enake. Njegov zaslužek ni zadoščal za dostojno življenje. Zadnje leto in pol je bil brez zaposlitve, s strani države pa ni prejel nobene finančne pomoči. Če bi imel redno delo in zdravstveno oskrbo, bi v Maroku ostal.

3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna in iz njih očitno izhaja, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega je Maroko Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter sodišču predlagal, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito. Ne strinja se s tem, da bi bili razlogi, ki jih je navajal nepomembni. V njegovi izvorni državi mu je bila kršena pravica do dela in dostojnega življenja. Meni, da je osebni razgovor opravljen pomanjkljivo, saj se tožena stranka ni opredelila do bistvenih vprašanj o stanju v Maroku in razmerah, zaradi katerih je moral tožnik Maroko zapustiti.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača vse tožnikove ugovore in vztraja pri izpodbijani odločbi.

6. Tožena stranka je 15. 9. 2020 sodišče obvestila, da je tožnik 8. 9. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti tožena stranka ne ve, kje se sedaj nahaja, zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

7. Sodišče je obvestilo o tožnikovi zapustitvi azilnega doma v vednost poslalo tožnikovi pooblaščenki.

8. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

9. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 8. 9. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

10. Sodišče se ob tem sklicuje na stališče oziroma ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), po kateri to sodišče šteje, da z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

11. Glede na zgoraj navedena stališča je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 785/2016
• UPRS sklep I U 301/2016
• UPRS sklep I U 1/2016