UPRS Sodba I U 1087/2019-12

Jedro

Opomin pred izvršbo ni upravni akt, saj se z njim z ničemer ne posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi stranke, kar je pogoj za možnost uporabe pravnega sredstva. Obravnavani opomin pred izvršbo po vsebini predstavlja zgolj informacijo dolžniku o zapadlem dolgu, ki še ni poravnan ter poziv, naj ga poravna. Po povedanem po presoji sodišča pritožba zoper opomin za plačilo sodne takse ni dovoljena, saj opomin ni upravna odločba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla kot nedovoljeno tožnikovo pritožbo zoper opomin pred izvršbo DT 4933-2108/2019-2 z dne 11. 1. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je finančni organ prejel predlog za izterjavo sodne takse po izvršljivem plačilnem nalogu za plačilo sodne takse I U 1199/2016-13 z dne 11. 1. 2018 in tožniku poslala opomin pred izvršbo DT 4933-2108/2019-2 z dne 11. 1. 2019, s katerim je tožnika pozvala, naj poravna dolgovani znesek 50,00 EUR. Z opominom dolžnikov finančni organ zgolj poziva dolžnike k prostovoljnem plačilo zapadlih dolgovanih obveznosti pred pričetkom izvršilnega postopka. Z opominom dolžnik pridobi informacije o zapadlem dolgu in ne gre za upravni akt, na podlagi katerega bi lahko tožnik uveljavljal pravno varstvo. V skladu z določbami 229. člena in 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa je pritožba možna le zoper upravne akte. Opomin pred izvršbo pa ni tak upravni akt, marveč zgolj akt informativnega značaja s katerim se ne posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika. Zoper obravnavani opomin je tožnik vložil pritožbo v kateri finančnemu organu očita nezakonitost postopka. Ker po povedanem zoper opomin pred izvršbo pritožba ni dovoljena je finančni organ na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP pritožbo kot nedovoljeno zavrgel.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in tožnika opozoril, da ugovori zoper izvršilni naslov v tem postopku niso predmet presoje, marveč zgolj ugovori glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 240. člena ZUP je finančni organ opravil predhodni preizkus pritožbe (dovoljenost, pravočasnost in ali ga je vložila upravičena oseba). Na podlagi 3. točke prvega odstavka 13. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ z izdanim opominom obvešča zavezance o stanju njihovih zapadlih davčnih obveznostih. Izdaja opomina pred izvršbo ni obvezna in je le akt informativnega značaja z namenom seznanitve zavezancev o neplačanih zapadlih davčnih obveznostih. Z njim davčni organ ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. Slednje pa je pogoj za dopustnost pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Posledično zoper opomin pritožba ni dovoljena. Na podlagi prvega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa je pritožba dovoljena zoper sklep o izvršbi, ki je upravni akt.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja pravni temelj. Določba 25. člena Ustave RS vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Nezakonita je navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da pritožba ni dovoljena. Tožnik pa tudi v postopku ni bil zaslišan in ni imel možnosti, da se izjasni. Gre za kršitev ZUP. V nadaljevanju navaja 3. člen, 23. člen, 25. člen in 33. člen Ustave RS. Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2 in poudarja, da toženka ni izvedla zakonitega postopka in tožnika ni zaslišala, kot to določa 9. člen ZUP. Tako mu ni omogočila, da se o relevantnih dejstvih pred izdajo upravnega akta tudi izreče. Grožnja v primeru neplačila z zaporno kaznijo pomeni kršitev 1. člena 4. Protokola k EKČP, ki prepoveduje zaporno kazen zaradi dolgov. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Sklicuje se na kršitev 1. člena 1. protokola h EKČP. Navaja 14. člen, 23. člen, 24. člen, 25. člen, 27. člen, 29. člen, 33. člen in 155. člen Ustave RS. Sklicuje se na 6. člen in 13. člen EKČP in 1. člen 1. Protokola k EKČP. Sodišču predlaga, da naj tožbi v celoti ugodi in upošteva, pravico iz 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva brez vsakršnih omejitev. Predlaga, da se postopek izvršbe ustavi, ker ni bilo izvedenih postopkov v skladu z EKČP, Ustavo RS in sodbami ESČP. Predlaga, da se upošteva, da ni nobene sodbe sodišča v skladu s 23. členom Ustave RS. Nadalje predlaga, da se upošteva, da v skladu s 3. členom Ustave RS FURS ne predstavlja sodne oblasti ter, da se upošteva, da grožnja v primeru neplačila z zaporno kaznijo pomeni kršitev 1. člena 4. Protokola h EKČP, ki prepoveduje zaporno kazen zaradi dolgov.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. V pripravljalni vlogi tožnik ponovno navaja pravni temelj in prereka vse navedbe toženke. Določba 25. člena Ustave RS vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Nezakonita je navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da pritožba ni dovoljena. Poudarja, da toženka ni izvedla zakonitega postopka in tožnika ni zaslišala. Tako mu ni omogočila, da se o relevantnih dejstvih pred izdajo upravnega akta tudi izreče. Podana je kršitev ZUP. Navaja 3. člen, 22. člen, 23. člen in 33. člen Ustave RS. Sklicuje se na 9. člen, 138. člen in 146. člen ZUP. Grožnja v primeru neplačila z zaporno kaznijo pomeni kršitev 1. člena 4. Protokola k EKČP, ki prepoveduje zaporno kazen zaradi dolgov. Zaradi kršitev postopka je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da naj tožbi v celoti ugodi in upošteva, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga javno in pošteno sojenje. Nadalje predlaga tudi izvrševanje sodb ESČP, kjer RS nastopa kot stranka v skladu s 46. členom EKČP.

6. Ker gre za procesni sklep je zadevo obravnavala sodnica posameznica na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep, s katerim je kot nedovoljeno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper opomin za plačilo sodne takse pred izvršbo.

10. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno ko je prejel tožnikovo pritožbo zoper opomin pred izvršbo, s katerim je tožnika finančni organ pozval na plačilo sodne takse v višini 50,00 EUR na podlagi izvršljivega plačilnega naloga za plačilo sodne takse v zadevi I U 1199/2016-13 z dne 11. 1. 2018. V skladu z določbo prvega in drugega odstavka 240. člena ZUP je finančni organ opravil najprej predhodni preizkus pritožbe (dovoljenost, pravočasnost in ali je pritožbo vložila upravičena oseba). Po presoji sodišča je finančni organ povsem pravilno ugotovil, da pritožba zoper opomin pred izvršbo v upravnem postopku ni dovoljena. Tudi po mnenju sodišča opomin pred izvršbo ni upravni akt, saj se z njim v ničemer ne posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi stranke, kar je pogoj za možnost uporabe pravnega sredstva, ki ga določa 25. člen Ustave RS. Obravnavani opomin pred izvršbo po vsebini predstavlja zgolj informacijo dolžniku o zapadlem dolgu, ki še ni poravnan ter poziv, naj ga poravna. Po povedanem po presoji sodišča pritožba zoper opomin za plačilo sodne takse ni dovoljena, saj opomin ni upravna odločba.

11. Stališče, da opomin pred izvršbo ni upravni akt, zoper katerega je možno v upravnem postopku vložiti pritožbo, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 817/2005 z dne 6. 7. 2005, v sodbi X Ips 526/2005 z dne 25. 10. 2007, v sodbi in sklepu X Ips 752/2005 z dne 29. 10. 2008 ter drugih.

12. Ugovori v zvezi z izvršilnim naslovom so preuranjeni in jih bo lahko tožnik uveljavljal v postopku izvršbe, zato se sodišče do njih ne opredeljuje, saj v obravnavani zadevi presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe.

13. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP, Listine EU o temeljnih pravicah, 1. in 4. Protokola h EKČP, pri čemer pa teh kršitev v ničemer ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (opomin za plačilo sodne takse pred izvršbo ni upravni akt), kot to določa prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 220/2011
• UPRS Sodba II U 126/2018-9
• UPRS Sodba II U 195/2020-11