UPRS Sklep II U 243/2021-8

Jedro

Izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnem spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegom v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretne značilnosti posameznega primera.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) izdala investitorju A.A. gradbeno dovoljenje za novogradnjo hleva za govedo – kapacitete 87 GVŽ in gnojišča, na zemljišču parc. št. 211, 212, 213 in 215, vse k.o. ..., pod pogoji navedenimi v izreku izpodbijane odločbe.

2. Zoper navedeno gradbeno dovoljenje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) je pritožbo zavrnilo. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje ugotovil, da so za izdajo gradbenega dovoljenja za predmetno gradnjo izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji, določeni v 43. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in je tako ugodil zahtevi investitorja in izdal izpodbijano gradbeno dovoljenje. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da v predmetni zadevi ni sporno, da se gradnja nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine A (v nadaljevanju OPN). Zemljišča s parc. št. 211, 212, 213 vsa k.o. ... se po OPN nahajajo v območju stavbnih zemljišč, z oznako podrobnejše namenske rabe SK – površina podeželjskega naselja, v enoti urejanja prostora (EUP) – TE-2. Zemljišče s parc. št. 215 k.o. ..., na katerem je deloma predvidena gradnja gojišča, je na območju K2 – druga kmetijska zemljišča.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da se začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo napadenega akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda.

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z gradnjo na navedeni lokaciji ne strinja, da je tloris in lokacija ter vzpostavitev samega govejega hleva s kanali za zbiranje gnojevke in odprtega gnojišča v postopku ustne obravnave do izdaje napadenega akta nedvomno spremenjena in tožeča stranka nikakor ni bila seznanjena s kakršnokoli spremembo projektne in njemu predložene projektne dokumentacije, saj so bile z namenom zavajanja in zakrivanja dejanskega stanja v fazi od ustne obravnave do izdaje napadenega akta izvzeti deli kot so skladišče krme, šupa za seno in slamo, predviden silos, vse pa z nedvoumnim ciljem zavajanja in prikrivanja dejanskih okoliščin same nameravane gradnje. Tožeča stranka ob tem jasno zatrjuje in ves čas postopka skuša dokazati, da je sam kmetijski objekt glede na napaden akt nikakor ni kakorkoli vkomponiran v samo naselje in bi dokazano izstopal in bil izpostavljen ter prevladujoč, sama taka gradnja pa bi dokazno posegala v njihove pravice ali pravno korist, ob tem pa bi nedvoumno posegla v možnost rabe mejne nepremičnine. Nadalje tudi navaja, da je sam izdan akt brez temeljne preveritve vseh nedvoumno nujno potrebnih pogojev in okoliščin, brez temeljite in zakonite uporabe predpisov, ki urejajo področje presoje vplivov na okolje, brez temeljite vsaj delne agrarno tehnične ocene, brez vsaj tožeči stranki neznane izdelane strokovne ocene, ki tožeči stranki ni bila kakorkoli predočena glede vplivov emisije snovi, toplogrednih vplivov v skladu z določili Uredbe o emisiji snovi v zraku iz nepremičnih virov onesnaževanja.

5. Tožena stranka odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni podala, je pa sodišču posredovala upravne spise.

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. Tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oz. začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je tako trditveno, kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso, gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti (začasno), odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršite izpodbijanega upravnega akta, oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.¹ Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določeno realno izkazane posledice in takšni, kot jih je mogoče dokazno ovrednotiti. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. Zgolj zahtevek tožnika, da naj sodišče začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne izdaje odločbe in pavšalna navedba tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku težko popravljiva škoda, brez dodatne konkretizacije škode, tako po vsebini kot po višini nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ni utemeljen zahtevek za izdajo začasne odredbe.

11. Ker tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, katere nastanek bi bilo treba preprečiti, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem prizadetosti javne koristi.

12. Vrhovno sodišče je v svoji praksi večkrat poudarilo, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnem spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegom v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretne značilnosti posameznega primera².

13. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018
² Sklep Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Up 145/2018 z dne 26. 7. 2018

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep II U 190/2020-10
• Sklep I Up 138/2007
• UPRS Sklep I U 1070/2021-8