UPRS Sodba III U 330/2018-27

Jedro

Ker je eden od investitorjev pokojni in ker dediči po pokojnem soinvestitorju ne morejo biti inšpekcijski zavezanci, je kot (so)inšpekcijskega zavezanca treba določiti lastnika zemljišča oziroma v predmetni zadevi upravljavca predmetnega zemljišča, to je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-4744/2017-24 z dne 1. 8. 2018 (v nadaljevanju: prvostopenjska odločba), odločil; da morata inšpekcijska zavezanca Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu Sklad) in A.A. (v nadaljnjem besedilu tožnik) kot inšpekcijska zavezanca takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo stanovanjsko-gospodarskega objekta na severozahodnem vogalu parc.št. 4194 k.o. B. nepravilne tlorisne oblike zunanje velikosti 12,55 m x 17,15 m, etažnosti K+P+1 (1. točka izreka); da morata inšpekcijska zavezanca v treh mesecih od vročitve odločbe odstraniti stanovanjsko-gospodarski objekt iz 1. točke izreka te odločbe ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka); inšpekcijska zavezanca je opozoril, da bo v primeru, če ne bosta izvršila naložene obveznosti, kot je določeno v 2. točki izreka, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljena po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); za objekt iz 1. točke izreka je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov ( ZGO-1) (4. točka izreka) ter še odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da v postopku niso nastali posebni stroški (5. in 6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ odločil v ponovnem postopku potem, ko je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo, št. 06122-4744/2017-9 z dne 30. 1. 2018 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek zato, ker je bilo dejansko stanje (kdo je inšpekcijski zavezanec) nepopolno ugotovljeno. V dopolnjenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da sta bila investitorja obravnavane nelegalne gradnje sedaj že pokojni C.C., zoper katerega je bil inšpekcijski postopek ustavljen, ter njegov sin A.A. (tožeča stranka). Kot investicijskega zavezanca je zato določil A.A. kot soinvestitorja ter Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je kot inšpekcijski zavezanec določen na podlagi sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS, I U 83/2013-15 z dne 4. 11. 2015) kot naslednik inšpekcijskih obveznosti po pokojnem soinvestitorju C.C..

3. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti dne 10. 1. 2018 opravil ogled stanovanjsko-gospodarskega objekta na parc. št. 4194 k.o. B. in ugotovil, da je na severovzhodnem vogalu parc.št. 4194 k.o. B. v gradnji stanovanjsko-gospodarski objekt etažnosti K+P+1, zunanje velikosti nepravilne tlorisne oblike 22,55 m x 17,15 m, za katerega si investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja. Z vpogledom v zemljiško knjigo je ugotovil, da je zemljišče, na katerem se nahaja sporna gradnja, v lasti Republike Slovenije, v upravljanju Sklada, ki je bil tudi podpisnik zakupne pogodbe za sporno zemljišče s pokojnim C.C., ki je dne 16. 6. 2014 umrl in je bil zoper njega inšpekcijski postopek za odstranitev nelegalne gradnje stanovanjsko-gospodarskega objekta na parc.št. 4194 k.o. B. ustavljen.

4. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ odločil, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajen objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (1. in 2. točka izreka odločbe). V nadaljevanju navaja zakonske določbe 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki opredeljuje nelegalno gradnjo ter da je opozorilo iz 3. točke izreka utemeljeno s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi iz 4. točke izreka prvostopenjske odločbe pa so utemeljene s 158. členom ZGO-1, ki ga v nadaljevanju citira. Skladno s prvim odstavkom 159. člena ZGO-1 inšpektor odločbo nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ta pa po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo v njej vsebovanih odredb in prepovedi ter ugotovljenih bremen po določbah tega zakona. Odločitev, da pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, temelji na tretjem odstavku 246. člena ZGO-1, medtem ko 6. točka izreka glede stroškov postopka temelji na petem odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

5. Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo 0612-34/2018/4 z dne 9. 11. 2018 pritožbo Sklada in tožeče stranke C.C. kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Ugotovilo je, da v zadevi ni sporno, da je predmetni objekt zgrajen brez predpisanega gradbenega dovoljenja, sporno pa je, kdo je inšpekcijski zavezanec v predmetni zadevi. V zvezi z ugovorom Sklada, da ne more biti inšpekcijski zavezanec, je navedlo, da je primarno inšpekcijski zavezanec investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če to ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je nelegalna gradnja. V skladu z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) je bil Sklad ustanovljen z namenom gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije (prvi odstavek 2. člena ZSKZ). Kar pomeni, da mora (tudi) v primeru nelegalnih gradenj na zemljiščih, s katerimi gospodari v imenu in na račun Republike Slovenije prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku in se pri tem sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS.

7. Na ugovor Sklada, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kateri del objekta mora odstraniti kateri od zavezancev, je odgovoril, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen soinvestitorju predmetnega objekta A.A. in lastniku zemljišča oziroma njegovemu upravljavcu Skladu, ki sta zavezanca za izvršitev inšpekcijske odločbe kot solidarna dolžnika, saj je obveznost inšpekcijskih zavezancev glede odstranitve nelegalnega objekta nedeljiva.

8. Glede ugovora A.A., da so določbe 152. in 156.a člena ZGO-1 neustavne, pa je navedlo, da je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U I 64/14-20 ugotovilo, da sta 152. in 156.a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo RS in državnemu zboru naložilo odpravo ugotovljenih protiustavnosti. Določbe 152. člena ZGO-1 ni razveljavilo, določba 156.a člena ZGO-1 pa v tej fazi postopka še ni relevantna.

9. Tožnik A.A. v tožbi izpodbija odločbo prvostopenjskega organa v zvezi z drugostopenjsko odločbo. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek istemu organu. V tožbi navaja, da je inšpektor ogled sporne gradnje opravil dne 10. 1. 2018 in glede te gradnje vodil inšpekcijska postopka, št. 06122-3452/2010 in 6122-2457/2013, ki sta bila ustavljena. Vsled navedenega, tožnik meni, da je potrebno odločitev tožene stranke razveljaviti in postopek zoper tožnika ustaviti, saj se je v isti upravni zadevi že vodil upravni postopek, o katerem je bilo pravnomočno odločeno (129. čl. ZUP). Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tako naložil odstranitev celotnega objekta nezakonito in brez zakonske podlage.

10. V nadaljevanju ugovarja napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju in napačni uporabi materialnega predpisa. Ukrep odstranitve v izpodbijani odločbi je odrejen na podlagi 152. člena ZGO-1, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS (odločba U-I-64/14-20 z dne 20. 10. 2017). V konkretnem primeru ni sporno, da gradnja, ki je predmet tega postopka, predstavlja edini dom tožnika in njegove družine. Pravica do spoštovanja doma fizični osebi v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje zagotavlja, da objekt, v katerem domuje, ne bo odstranjen, dokler obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bil poseg v pravico do spoštovanja doma nesorazmeren. Odgovor drugostopenjskega organa na pritožbene navedbe tožnika ne vzdrži pravne presoje, saj je Ustavno sodišče v obrazložitvi izpostavilo, da je potrebno pri posegih v domove inšpekcijskih zavezancev presojati ali gre za nesorazmerni poseg v pravico do spoštovanja doma in nenazadnje presoditi tudi ali obstajajo drugi manj invazivni ukrepi, česar tožena stranka ni storila oziroma celo z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve legalizacijo objekta povsem onemogočila. Tožnik je podal vlogo za nakup zemljišča, kar bi mu omogočilo pridobitev lastništva in legalizacijo nelegalnega objekta. Gre za zemljišče, ki ni trajno nezazidljivo, do navedenih ugovorov pa se tožena stranka ni opredelila, gre pa za pravno pomembna dejstva, v smislu zasledovanja manj invazivnih ukrepov. Nadalje ugovarja, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter pravica do izjave, s čimer sta bila kršena 9. in 146. člen ZUP.

11. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

12. Sklad, ki mu je bila tožba vročena kot stranki z interesom na podlagi 19. člena ZUS-1, odgovora na tožbo ni podal.

13. Sodišče je v upravnem sporu dne 23. 2. 2021 opravilo glavno obravnavo v navzočnosti tožnika in predstavnika Sklada, kot stranke z interesom. Tožena stranka se glavne obravnave ni udeležila, kljub izkazanemu vabilu, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičila. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo predlagane dokaze z vpogledom v upravni spis, vpogledom odločbe Mestne občine Koper, št. 351-151/90 z dne 7. 6. 1991, ki pa je že del upravnega spisa ter dopis sklada z dne 10. 2. 2021 in z zaslišanjem tožnika.

K točki I. izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločitev, sprejeto s prvostopenjsko odločbo, s katero je bil njemu kot soinvestitorju in Skladu kot pravni osebi ustanovljeni z namenom gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije kot inšpekcijskima zavezancema izrečen inšpekcijski ukrep, ki ga za primer nelegalne gradnje predpisuje 152. člen ZGO-1, to je ukrep ustavitve in odstranitve obravnavane nelegalne gradnje stanovanjsko-gospodarskega objekta na severovzhodnem vogalu parc.št. 4194 k.o. B..

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, so bila pravilno ugotovljena odločilna dejstva, odločitev je oprta na relevantne materialne predpise. Prvostopenjski organ se je v bistvenem opredelil do tožnikovih navedb v postopku. Drugostopenjski organ pa je obrazložitev dopolnil in ustrezno odgovoril na pritožbene ugovore tožeče stranke. Sodišče navedenim razlogom izpodbijane odločbe, dopolnjene z razlogi drugostopenjske odločbe, sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa še dodaja:

17. Iz na glavni obravnavi izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je prvostopenjski organ dne 10. 1. 2018 po uradni dolžnosti opravil ogled sporne nelegalne gradnje stanovanjsko-gospodarskega objekta stoječega na severozahodnem vogalu parc. št. 4194 k.o. B.. Objekt je nepravilne tlorisne oblike zunanje velikosti 12,55 m x 17,15 m, etažnosti K+P+1. Oblika in velikost stanovanjsko-gospodarskega objekta je razvidna iz skice, ki je del zapisnika ter priloženih fotografij. Prvostopenjski organ je dne 15. 1. 2018 vpogledal v upravni spis istega organa, št. 06122-3452/2010 in 06122-2457/2013 inšpekcijskega zavezanca C.C. ter ugotovil, da je inšpekcijski zavezanec C.C. dne 16. 6. 2014 umrl, zato se je izvršilni postopek s sklepom, št. 06122-2457/2013-37 z dne 22. 12. 2017, ustavil, z odločbo, št. 06122-3452/2010-18 z dne 10. 1. 2018, pa odločbo, št. 6122-3452/2010/9 z dne 3. 6. 2011, s katero je bil za isto nelegalno gradnjo izrečen inšpekcijski ukrep, izrekel za nično. Prvostopenjski organ je dne 15. 1. 2018 z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot izhaja iz dne 10. 1. 2018 opravljenega inšpekcijskega ogleda in ugotovitvami predhodnega inšpekcijskega postopka, seznanil tako tožnika kot Sklad in ju pozval, da se o ugotovljenih dejstvih izjasnita, kar sta tožnik in Sklad s svojima izjavama z dne 24. 1. 2018 in 26. 1. 2018 tudi storila. V nadaljevanju je prvostopenjski organ dne 30. 1. 2018 izdal odločbo, št. 06122-4744/2017-9, s katero je Skladu kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel inšpekcijski ukrep odstranitve spornega objekta, na pritožbo inšpekcijskega zavezanca - Sklada in stranskega udeleženca A.A., sedaj tožnika, je bila ta odločba z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-34/2018/2 z dne 22. 5. 2018, odpravljena ter zadeva vrnjena v ponoven postopek prvostopenjskemu organu.

18. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ dne 27. 6. 2018 opravil zaslišanje tožnika in z zaslišanjem tožnika ugotovil, da sta bila soinvestitorja gradnje spornega stanovanjsko-gospodarskega objekta tako tožnik kot njegov pokojni oče C.C.. Po tem, ko si je prvostopenjski organ v ponovnem postopku pridobil tudi pisno izjavo Sklada, je izdal izpodbijano odločbo, ki je predmet obravnave v tem postopku.

19. Sodišče ugotavlja kot nesporne dimenzije objekta, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa tako glede velikosti kot glede etažnosti. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe pa nadalje izhaja, da si investitor za objekt, ki je predmet inšpekcijskega postopka ni pridobil za to potrebnih upravnih dovoljenj. Kakor je izpovedal tožnik na glavni obravnavi, je Občina Koper dne 7. 6. 1991 izdala odločbo o dovolitvi izvajanja priglašenega posega v prostor - gradnjo poljske shrambe na parc. št. 4194 k.o. B.. Iz upravnega spisa, v katerem se nahaja tudi navedena odločba s pripadajočim grafičnim delom, tlorisom, temeljev in kleti, pritličja in ostrešja ter prerez in fasada s prilogami (list. št. 3 upravnega spisa) pa izhaja, da je bila priglašena gradnja pravokotne oblike dimenzij 6x8 m torej gradnja bistveno manjše velikosti in je tudi po mnenju sodišča sporno gradnjo, ki več kot štirikrat presega v odločbi z dne 7. 6. 1991 dopustno površino gradnje, potrebno šteti za nelegalno gradnjo. Izrečeni inšpekcijski ukrep pa utemeljen na podlagi 152. člena ZGO-1. Tudi sicer pa navedeni ugovor predstavlja tožbeno novoto, ki je sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati, saj jo je tožnik uveljavljal šele na glavni obravnavi, ne da bi obrazložil razloge, zakaj tega ni storil že v upravnem postopku.

20. Ugovor tožnika, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti zato, ker je o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, ni utemeljen. Kakor je sodišče že navedlo, je sicer upravni organ prve stopnje vodil za isto gradnjo inšpekcijski postopek, vendar z drugim inšpekcijskim zavezancem, v katerem je bila dne 3. 6. 2011 res izdana odločba, št. 06122-3452/2010/9, ki pa je bila z odločbo, št. 06122-3452/2010-18 z dne 10. 1. 2018, izrečena za nično po tem, ko je bil izvršilni postopek, št. 06122-2457/2013 s sklepom prvostopnega organa, št. 06122-2457/2013-37 z dne 22. 12. 2017 zaradi smrti inšpekcijskega zavezanca ustavljen. V zadevi torej ne gre za odločanje v isti upravni zadevi, ampak gre za nov upravni postopek, ki se je pričel z inšpekcijskim ogledom z dne 10. 1. 2018, o katerem je bil sestavljen zapisnik. Pri tem sodišče dodaja, da odločanje o zakonitosti sklepa o izreku ničnosti inšpekcijske odločbe in ustavitvi izvršilnega postopka, nista predmet presoje tega upravnega spora.

21. V obravnavani zadevi ni sporno, da je kmetijsko zemljišče, na katerem stoji nelegalni objekt, v lasti RS in da na njem ni ustanovljena stavbna pravica. Kot lastnica zemljišča je Republika Slovenija lastnica vsega, kar je po namenu z njim trajno spojeno (8. člen Stvarno pravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Tako je lastnica zemljišča tudi lastnica (nelegalno) zgrajenega objekta, ki stoji na zemljišču (upoštevajoč 8. in 54. člen SPZ). Soinvestitorja tako pokojni C.C. kot tožnik, ki sta skupaj gradila na tujem zemljišču tako nista postala lastnika gradnje in sicer zaradi upoštevanja načela povezanosti zemljišča in objekta. Ker je, kakor je bilo že pojasnjeno v odločbi drugostopenjskega organa eden od investitorjev (C.C.) pokojni in ker dediči po pokojnem soinvestitorju ne morejo biti inšpekcijski zavezanci, je kot (so)inšpekcijskega zavezanca treba določiti lastnika zemljišča oziroma v predmetni zadevi upravljavca predmetnega zemljišča, to je Sklad. Upoštevaje cilj izrečenega inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1, je bil v predmetni zadevi tako pravilno izrečen inšpekcijski ukrep tožniku kot soinvestitorju predmetnega objekta in lastniku zemljišča oziroma njegovemu upravljavcu. Zavezanca za izvršitev inšpekcijske odločbe sta tako inšpekcijska zavezanca kot solidarna dolžnika, saj je obveznost inšpekcijskih zavezancev odstranitve nelegalnega objekta nedeljiva.

22. Ne glede na navedeno pa upoštevaje sodno prakso¹ ustavitev postopka nima učinkov zunaj konkretnega postopka, saj ne ustvarja učinka pravnomočnosti niti v pozitivnem smislu pravnomočne odločitve o pravicah oziroma obveznostih, niti v negativnem smislu po načelu ne bis in idem. Zaradi odsotnosti učinka ne bis in idem ustavitev postopka tožnika ne varuje pred možnostjo, da bi v isti zadevi ne prišlo do ponovne uvedbe postopka, v konkretnem primeru zoper druge inšpekcijske zavezance.

23. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U I 64/14-20 z dne 12. 10. 2017 ugotovilo, da sta 152. in 156.a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo RS. Kakor je bilo tožniku že pojasnjeno, Ustavno sodišče določbe 152. člena ZGO-1 ni razveljavilo, pač pa je naložilo državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, poleg tega pa je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe tako, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico spoštovanja doma. To pomeni, da 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primeru nelegalnih gradenj, tako tudi sodna praksa². Določba 165.a člena ZGO-1 pa se nanaša na odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah in objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, kar pa ni predmet tega postopka in bo zavezanec lahko predlagal odlog izvršbe šele po tem, ko bo izvršilni postopek uveden.

24. Glede na v postopku izvedene dokaze tudi ni utemeljen ugovor, da tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter pravica do izjave. Kakor izhaja iz upravnega spisa, je prvostopenjski organ tožnika seznanil dne 15. 1. 2018 z ugotovljenim dejanskim stanjem (listovna št. 6 spisa) ter ga pred izdajo izpodbijane odločbe tudi zaslišal v postopku kot stranko, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju stranke z dne 27. 6. 2018 (listovna št. 19 upravnega spisa). Ugovori, ki jih tožnik navaja v zvezi z njegovimi aktivnostmi za legalizacijo objekta, ki je predmet inšpekcijskega nadzora ter postopki v zvezi s tem na odločitev o stvari v tej fazi postopka ne morejo vplivati, saj so za ugotovitev, da je bila sporna gradnja v času izdaje izpodbijane odločbe nelegalna, nerelevantni.

25. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo po izvedeni glavni obravnavi, na kateri je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagala tožnik in prizadeta stranka, Sklad, ki je bil v ta postopek pritegnjen kot solidarni inšpekcijski zavezanec.

K točki II izreka:

26. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za tožnika kot tudi za stranko z interesom. Stranka z interesom je sicer zahtevala povračilo materialnih stroškov, do katere pa ni utemeljena, saj je bila v postopku udeležena na strani tožnika in je bil njen interes v tem, da se izpodbijana odločba odpravi, s čimer pa ni uspela.

-------------------------------
¹ Sodba Upravnega sodišča RS I U 320/2015
² sodba Upravnega sodišča RS I U 1858/2017 z dne 11. 10. 2018

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba U 407/2008
• UPRS Sodba III U 108/2018-17
• UPRS sodba II U 71/2016