<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 233/2019-10

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.233.2019.10
Evidenčna številka:UP00049520
Datum odločbe:01.06.2021
Senat, sodnik posameznik:mag. Mojca Muha (preds.), mag. Marjanca Faganel (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:KONCESIJE - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
Institut:koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - koncesijska pogodba - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča

Jedro

Gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo o spremembi koncesijske odločbe, izdano po uradni dolžnosti, v 1. točki izreka tožeči stranki spremenila čas trajanja koncesije, podeljene z odločbo št. 0142-361/2008/14 z dne 13. 10. 2008 za področje nevrologije z EMG laboratorijem, in sicer se koncesija podeljuje za obdobje 15 let, v trajanju od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2032, z možnostjo podaljšanja. V 2. točki izreka je odločila, da na podlagi te odločbe v 30 dneh od njene dokončnosti koncesionar in Ministrstvo za zdravje skleneta dodatek h koncesijski pogodbi, in da v nasprotnem primeru velja ta odločba. Iz 3. točke izreka sledi še ugotovitev, da ni bilo posebnih stroškov postopka.

2. V razlogih izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K), ki v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Določeno je še, da koncedent v 12 mesecih od uveljavitve ZZDej-K izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu z ZZDej-K in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Če koncesionar ne želi skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, glede trajanja koncesije veljajo določbe odločbe o spremembi koncesijske odločbe.

3. Glede na to, da je ZZDej-K začel veljati 17. 12. 2017, toženka ugotavlja, da 15-letni rok izteče 16. 12. 2032, ko koncesija preneha veljati, ter navaja, da je ob izpolnjevanju predpisanih pogojev iz ZZDej-K koncesijo mogoče podaljšati.

4. Za konkreten primer se v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka pridobila koncesijo na podlagi odločbe toženke, ki je navedena v izreku izpodbijane odločbe, , s katero je toženka prenesla koncesijo na področju specialistične zdravstvene dejavnosti nevrologije z EMG laboratorijem iz zasebnega zdravstvenega delavca A.A. na tožečo stranko - koncesionarja. Koncesija je bila koncesionarju podeljena za nedoločen čas. Zato je tožena stranka v skladu s citiranim četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K po uradni dolžnosti odločila o spremembi koncesijske odločbe in z njo odločila tako, kot sledi iz izreka odločbe. Dodaja še, da po datumu, ko izteče čas veljavnosti koncesije, to je po 16. 12. 2032 ob izpolnjevanju predpisanih pogojev iz ZZDej-K navedeno koncesijo mogoče podaljšati.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

6. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se z njo posega v pravico tožeče stranke izvajati koncesijsko pravico za nedoločen čas, ki jo je že pridobila na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Določbo 41. člena ZZDej-K šteje za neustavno, ker učinkuje retroaktivno, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Razen tega sta po navedbah v tožbi določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z določbami 33., 49., in 74. člena Ustave, pa tudi z 2., 155. in 158. členom Ustave, kar vse tožeča stranka obširno utemeljuje v nadaljevanju tožbe ter poudarja, da niti zakonodajalec v predlogu sprememb zakona niti toženka v obrazložitvi odločbe nista utemeljila retroaktivnega posega v pridobljeno pravico in javnega interesa za takšno ureditev. Argumentacija, ki izhaja iz predloga zakona, po navedbah tožnice ravno nasprotno kaže na očitno protiustaven poseg z retroaktivnimi učinki, brez javnega interesa in brez nujnosti. Neobrazloženo pa ostaja tudi obdobje podelitve koncesije, ki je določeno drugače kot pri lekarniški dejavnosti in po določbah ZJZP. Toženka je kljub temu, in ne da bi bil s strani predlagatelja zakona oziroma z njene strani opravljen test sorazmernosti, oblastno posegla v pridobljeno pravico tožnice in s tem kršila načelo pravne države in zaupanja v pravno varnost iz 2. člena Ustave ter posegla tudi v njene druge, že navedene ustavne pravice. Pri tem izpostavlja zlasti poseg v pravico do lastnine iz 33. člena in v pravico do izvajanja dela iz 49. člena Ustave. Ker pa je izpodbijana odločba nezakonita že zato, ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z Ustavo, tožeča stranka sodišču predlaga, da prekine postopek s tožbo in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZZDej-K pred Ustavnim sodiščem.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za povračilo stroškov postopka. Meni, da so očitki tožbe neutemeljeni ter vztraja, da je ravnala v skladu z veljavnimi predpisi in na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K izdala zakonito odločbo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje. Tožbene navedbe in predlogi, ki se nanašajo na šesti odstavek istega člena, so zato za odločitev neupoštevni in jih kot takšne sodišče zavrača.

10. Nadalje sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno. Prav tako ni sporna skladnost izpodbijane odločbe z določbami četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki so podlaga za odločitev.

11. Sporna pa tudi ni več in ne more biti ustavnost omenjene zakonske ureditve, saj je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni v neskladju z Ustavo.

12. Sodišče je glede na povedano spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi izven glavne obravnave.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (2017) - ZZDej-K - člen 41, 41/4

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS sodba I U 476/2019-11, z dne 01.06.2021, ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.476.2019.11

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS sodba I U 552/2019-10, z dne 01.06.2021, ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.552.2019.10

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS sodba I U 872/2019-10, z dne 01.06.2021, ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.872.2019.10

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxNDU3