UPRS sodba I U 42/2019-14

Jedro

Gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti v zadevi uskladitve odločbe o koncesiji, tožeči stranki spremenila čas trajanja predhodno podeljene koncesije, tako da se koncesija podeljuje za obdobje 15 let v trajanju od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2032, z možnostjo podaljšanja (1. točka izreka). V 2. točki je odločila, da na podlagi te odločbe v 30 dneh od njene dokončnosti tožeča in tožena stranka skleneta dodatek h koncesijski pogodbi in da v nasprotnem primeru velja ta odločba, ter v 3. točki izreka ugotovila, da ni bilo posebnih stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožena stranka sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K), ki v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Določeno je še, da koncedent v 12 mesecih od uveljavitve ZZDej-K izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu z ZZDej-K in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Ker je ZZDej-K začel veljati 17. 12. 2017, se 15-letni rok izteče 16. 12. 2032, ko koncesija preneha veljati, jo je pa ob izpolnjevanju predpisanih pogojev možno podaljšati. Za konkreten primer se ugotavlja, da je bila na tožečo stranko koncesija na področju psihiatrije prenesena z zasebnice A.A., pri čemer je bila koncesija podeljena za nedoločen čas. Zato je tožena stranka po uradni dolžnosti izdala odločbo o spremembi koncesijske odločbe, s katero je trajanje koncesije spremenila v koncesijo za določen čas, in sicer za 15 let od uveljavitve ZZDej-K, to je do 16. 12. 2032, s tem da je navedeno koncesijo možno podaljšati. Navaja se še, da se po določbah ZZDej-K glede trajanja koncesije sklene dodatek h koncesijski pogodbi in da v primeru, če koncesionar ne želi skleniti dodatka, veljajo določbe izpodbijane odločbe o spremembi koncesije. V zvezi s 3. točko izreka se navaja še, da je o stroških postopka toženka odločila v skladu s 118. členom Zakona o splošnem upravnem postopku.

3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Najprej opisuje tek dosedanjega postopka in redosled izdanih odločb, v zvezi s čimer predlaga tudi zaslišanje tožeče stranke, tožene stranke in sekretarke, ki je vodila postopek izdaje izpodbijane odločbe. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se z njo posega v pravico tožeče stranke izvajati koncesijsko pravico za nedoločen čas, ki jo je že pridobila na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Določbo 41. člena ZZDej-K šteje za neustavno, ker učinkuje retroaktivno, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Poleg tega sta po navedbah v tožbi določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z določbami 33., 49., in 74. člena Ustave, pa tudi z 2., 155. in 158. členom Ustave, kar vse tožeča stranka obširno utemeljuje v nadaljevanju tožbe ter poudarja, da niti zakonodajalec v predlogu sprememb zakona niti toženka v obrazložitvi odločbe nista utemeljila retroaktivnega posega v pridobljeno pravico in javnega interesa za takšno ureditev. Argumentacija, ki izhaja iz predloga zakona, po navedbah tožeče stranke ravno nasprotno kaže na očitno protiustaven poseg z retroaktivnimi učinki, brez javnega interesa in brez nujnosti. Neobrazloženo pa ostaja tudi obdobje podelitve koncesije, ki je določeno drugače kot pri lekarniški dejavnosti in po določbah ZJZP. Toženka je kljub temu, in ne da bi bil s strani predlagatelja zakona oziroma z njene strani opravljen test sorazmernosti, oblastno posegla v pridobljeno pravico tožnice in s tem kršila načelo pravne države in zaupanja v pravno varnost iz 2. člena Ustave ter posegla tudi v njene druge, že navedene ustavne pravice. Pri tem izpostavlja zlasti poseg v pravico do lastnine iz 33. člena in v pravico do izvajanja dela iz 49. člena Ustave. Ker pa je izpodbijana odločba nezakonita že zato, ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z Ustavo, tožeča stranka sodišču predlaga, da prekine postopek s tožbo in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZZDej-K pred Ustavnim sodiščem.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da so očitki tožbe neutemeljeni ter vztraja, da je ravnala v skladu z veljavnimi predpisi in na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K izdala zakonito odločbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma konstatira, da med strankama ni nobenega spora o teku dosedanjega upravnega postopka in redosledu izdanih odločb, zato je vsakršno dokazovanje v tej smeri nepotrebno.

7. V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje. Tožbene navedbe in predlogi, ki se nanašajo na šesti odstavek istega člena, so zato za odločitev neupoštevni in jih kot takšne sodišče zavrača.

8. Nadalje sodišče ugotavlja, da pravnorelevantno dejansko stanje, torej tisto, ki se nanaša na okoliščine po četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, v zadevi ni sporno. Prav tako ni sporna skladnost izpodbijane odločbe z določbami četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki so podlaga za odločitev. Glede na to, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, pa tudi ustavnost omenjene zakonske ureditve ni več vprašljiva.

9. Sodišče je glede na povedano spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 500/2019-22
• UPRS Sodba I U 124/2019-31, enako tudi , , , , ,
• UPRS Sodba I U 914/2019-11