UPRS Sodba III U 225/2019-9

Jedro

Sodišče meni, da vloga tožnice ni razumljiva, saj jo je mogoče razumeti na dva načina - glede na njen naslov kot vlogo za oprostitev plačila globe (kot je to štela tožena stranka), glede na njeno vsebino pa kot zahtevo za sodno varstvo v prekrškovnem postopku. Tožena stranka bi zato morala, preden je sprejela odločitev, razjasniti namen tožničine vloge in jo s tem namenom pozvati, naj jo popravi tako, da bo razumljiva in jo bo mogoče obravnavati, če pa tega tožnica ne bi storila, njeno vlogo zavreči.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4291-7985/2019-3 z dne 21. 5. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 4291-7985/2019-3 z dne 21. 5. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrgla vlogo tožnice za odpis obveznosti iz naslova glob za prekrške. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je tožnica v vlogi navedla, da ji je bila s plačilnim nalogom št. DT 71010-4659/2019-2/11-560-15 z dne 19. 3. 2019 izrečena zelo visoka globa v višini 2.000,00 EUR ker ni predložila obračuna DDV za mesec december 2018 v predpisanem roku. FURS ugotavlja, da ima tožnica od 13. 3. 2018 dalje priglašeno dejavnost oddajanja zasebnih sob gostom kot samozaposlena delodajalka. V nadaljevanju citira določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ureja odpis, delni odpis in odlog plačila davka ter pojasnjuje, da se po 110. členu tega zakona ta določba ne uporablja za globe, ki jih izreka davčni organ in stroške postopka o prekršku. Za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo dolga tožnice iz naslova glob torej ni zakonske podlage.

2. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev z odločbo št. DT-499-31-72/2019-2 z dne 23. 8. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi povzema vsebino tožničine pritožbe ter izpodbijanega sklepa, ki mu v celoti pritrjuje. Glede tožničine navedbe, da ji plačilni nalog ni bil osebno vročen, pojasnjuje, da to vprašanje ni predmet postopka.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da ji je tožena stranka plačilni nalog izdala po elektronski pošti ter ji z njim izrekla globo v višini 2.000,00 EUR, to pa zato, ker obračuna DDV za mesec december 2018 ni vložila v predpisanem roku, to je do 31. 1. 2019, pač pa šele dne 6. 3. 2019. V mesecu decembru 2018 sicer storitev ni opravljala. Izrečena globa jo je šokirala, meni pa tudi, da je taka globa predvidena za hujše kršitve zakona. V njenem primeru pa ni šlo za izogibanje plačila davka, saj takrat davčna obveznost niti ni nastala. Meni, da jo s tako globo tožena stranka obravnava kot prevarantko in davčno utajevalko.

4. Po tem, ko se je podrobneje seznanila z vsebino zakona, je ugotovila, da ji je bila globa izrečena neupravičeno, bila pa je v dilemi kaj naj stori. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper elektronski plačilni nalog je bil zamujen. Četudi je bilo v plačilnem nalogu navedeno, da bo opravljena tudi osebna vročitev plačilnega naloga, se to ni zgodilo. V taki situaciji se je zato odločila, da napiše vlogo za oprostitev plačila globe. V tej vlogi je izpostavila, da ji plačilni nalog ni bil osebno vročen in da je prišlo pri izreku globe do napačne uporabe zakona. Tožena stranka take vsebine vloge sploh ni upoštevala, pač pa jo zavrgla s pojasnilom, da niso podani zakonski razlogi za oprostitev plačila globe, četudi se na to v vlogi ni niti sklicevala in je bil s tem v celoti prezrt namen vloge in dejanski razlogi zaradi katerih je predlagala oprostitev. Ker ji tožena stranka ni osebno vročila plačilnega naloga, je bila oškodovana, saj ni imela možnosti do sodnega varstva. Zato predlaga, naj sodišče tako izpodbijani sklep kot tudi plačilni nalog odpravi.

5. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je tožnica sporno vlogo naslovila kot "Vloga za oprostitev plačila globe v višini 2.000,00 EUR zaradi objektivnih razlogov in nejasnosti določil Zakona o davku na dodano vrednost", kot zvezo pa navedla "Plačilni nalog Finančne uprave RS Nova Gorica št.: DT 71010-4659/2019-2 (11-560-15) z dne 19. 3. 2019". Kljub poimenovanju vloge kot "vloge za oprostitev plačila globe", pa v njeni vsebini te oprostitve ni predlagala, pač pa je zatrjevala, da ji je bil plačilni nalog vročen le po elektronski pošti, kjer je bilo navedeno, da bo sledila še osebna vročitev, do katere pa ni prišlo, oporekala pa tudi presoji tožene stranke, da naj bi storila prekršek in višini izrečene globe. Tožena stranka je o tožničini vlogi odločila z izpodbijanim sklepom, s katerim je zaključila postopek obravnave te vloge in je zato sodišče tožničino tožbo tudi sprejelo v obravnavo (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. Sodišče meni, da taka vloga tožnice ni razumljiva, saj jo je mogoče razumeti na dva načina - glede na njen naslov kot vlogo za oprostitev plačila globe (kot je to štela tožena stranka), glede na njeno vsebino pa kot zahtevo za sodno varstvo v prekrškovnem postopku. Tožena stranka bi zato morala, preden je sprejela odločitev, razjasniti namen tožničine vloge in s tem namenom tožnico v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pozvati, naj svojo vlogo popravi tako, da bo razumljiva in jo bo mogoče obravnavati, če pa tega tožnica ne bi storila, pa njeno vlogo zavreči.

9. Tožena stranka pravilno pojasnjuje, da glede na določbe ZDavP-2 oprostitev plačila globe, izrečene za storjeni prekršek, ni dopustna, tožnico pa dodano seznanja tudi z možnostjo obročnega plačila obveznosti in pogojev, ki jih mora za to izpolnjevati. Tako o oprostitvi plačila globe kot tudi o obročnem plačilu te obveznosti pa je mogoče razpravljati šele, kolikor je plačilni nalog, s katerim je taka globa izrečena, pravnomočen in izvršljiv. Tožnica tako v vlogi kot tudi tožbi trdi, da ji plačilni nalog doslej še ni bil osebno vročen. Kolikor bi temu bilo tako, bi to pomenilo, da plačilni nalog še ni postal pravnomočen in izvršljiv. V tem kontekstu bi bilo zato mogoče tožničino vlogo šteti kot zahtevo za sodno varstvo, saj plačilnemu nalogu oporeka glede vsebine in glede višine izrečene globe. Ker pa niti iz upravnega spisa, ki ga je tožena stranka posredovala sodišču niti iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ni mogoče razbrati podatka o tem, ali je bil plačilni nalog tožnici vročen in ali je postal pravnomočen in izvršljiv, tožničina vloga pa ni povsem jasna, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti ali je tako vlogo treba šteti kot vlogo za oprostitev plačila globe ali kot zahtevo za sodno varstvo.

10. Ker je tožničino vlogo torej mogoče razumeti na dva različna načina - kot predlog za oprostitev plačila globe ali kot zahtevo za sodno varstvo, to pomeni, da je ta nejasna, odločitev tožene stranke, ki se je oprla zgolj na naslov vloge, ne da bi razjasnila njen namen, pa preuranjena. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnico najprej pozvati k razjasnitvi sporne vloge, po tem, ko bo nesporno ugotovljeno, kaj je bil njen namen, pa o njej ponovno odločiti.

11. Tožnica je v tožbi še predlagala, naj sodišče razveljavi plačilni nalog, vendar pa za tako odločitev ni pristojno. Kolikor je zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo, je namreč za odločanje pristojno okrajno sodišče, ki pa o taki zahtevi odloča le, kolikor je pravočasna. Ali gre v konkretnem primeru za tako zahtevo za sodno varstvo in ali je pravočasna, pa je vprašanje, na katerega bo odgovorila tožena stranka v ponovljenem postopku, kot je to pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve.

12. Sodišče je odločitev sprejelo ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi izpodbijanega sklepa, tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Izvedbe glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 113/2021-7
• UPRS Sodba I U 1105/2021-16
• Sodba I Up 1302/2002