UPRS Sodba IV U 133/2018-10

Jedro

Sodišče v upravnem sporu ne presoja primernosti ali ustreznosti posameznega merila iz javnega razpisa, predmet presoje pa je lahko skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom, št. 4300-11/2017/660 z dne 11. 7. 2018, odločilo, da se vloga za sofinanciranje operacije »...«, ki jo je vložil prijavitelj A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeča stranka, zavrne (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovilo, da stroški v postopku niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožeča stranka na Javni razpis za sofinanciranje razvoja in promocije integralnih produktov turističnega gospodarstva podala pravočasno in popolno vlogo, ki je bila obravnavana in ocenjena s strani strokovne komisije za izvedbo javnega razpisa. V fazi strokovne presoje in ocenjevanja vlog so bili upoštevani kriteriji, določeni v 5. točki javnega razpisa in v 2.6. točki razpisne dokumentacije. Pri ocenjevanju je vloga tožeče stranke po posameznih sklopih meril za ocenjevanje dosegla skupno 63 točk, pri čemer je najvišje možno število doseženih točk 100. Tožena stranka je podala obrazložitev ocen po posameznih šestih sklopih meril, in sicer: vzdržnost in trajnost poslovnega modela prijavitelja, kakovost operacije, realnost izvedbe operacije, možnosti za preboj na tuji trg, regionalni kriteriji ter prispevek k družbenim spremembam. Ne glede na skupno število doseženih točk (63), ki dosega minimalni kriterij 60 točk, naveden v predmetnem javnem razpisu, se vloga tožeče stranke ni izbrala v sofinanciranje. Tožeča stranka je namreč v sklopu meril »realnost izvedbe operacije« dosegla zgolj 45,45 % vseh možnih točk pri tem sklopu, medtem ko je z razpisom določen prag najmanj 50 %. Prav tako je bilo pri ocenjevanju vloge ugotovljeno, da stroški tiska in priprave na tisk predstavljajo 59,67 % upravičenih stroškov sklopa oblikovanje, s čimer je presežen z razpisom določen prag 30 %. To pomeni, da je del stroškov, za katere je tožeča stranka predvidevala sofinanciranje, neupravičen in posledično v tej višini niso izkazani viri za pokrivanje teh stroškov. Navedeno neposredno vpliva na izpolnjevanje pogoja, vezanega na zaprtost finančne konstrukcije, saj viri v višini sofinanciranja ugotovljenih neupravičenih stroškov niso izkazani in je zato finančna konstrukcija nezaprta. Iz navedenih razlogov je tožena stranka, ob upoštevanju zadnjega odstavka 4.3. točke javnega razpisa, v katerem je določeno, da bodo vloge, ki ne izpolnjujejo pogojev, zavrnjene, odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta.

2. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri najprej izraža nestrinjanje s toženo stranko glede grafičnega oblikovanja vsebin, tiska in priprave na tisk, spletnega oglaševanja, oglaševanja prek elektronskih medijev in oglaševanja v tiskanih medijih, ki po tožbenem stališču predstavlja en in isti sklop, za katerega je tožeča stranka pridobila tudi enotno ponudbo. Vrednosti posameznih postavk so povsem arbitrarno premeščanje samega ponudnika, na katero tožeča stranka nima nobenega vpliva. Tožeča stranka navaja, da gre v vsakem primeru za oblikovanje, tisk in druge publikacije za ene in iste stvari.

3. Tožeča stranka nadalje v tožbi navaja, da se strošek »oblikovanje« izrecno nanaša na »vse vizualne vsebine«, torej tudi vse oglase, tako tiskane kot elektronske, tožena stranka pa je v obrazcu predvidela postavko »oblikovanje« le pri tiskovinah, čeprav v razpisu oblikovanje šteje kot oblikovanje vseh vizualnih vsebin. »Oblikovanje vizualnih vsebin«, kar je določeno kot imenovalec pogoja pod 2.11.1, je nekaj povsem drugega kot »Stroški oblikovanja« pod 2 v tabeli pod 5.14 razpisne dokumentacije. Pogoj je bil delež priprave na tisk in tiska do vsega oblikovanja vizualnih vsebin, obrazec pa predvideva le vpis oblikovanja tiskovin, t. j. brošur. Napačno je torej upoštevati le oblikovanje tiskovin, ker se le tam nahaja postavka oblikovanje, ne pa oblikovanje spletnih vsebin in elektronskih medijev ter tiskanih medijev, zato ker postavke »oblikovanje« tam ni. Tožeča stranka trdi, da na podlagi tako pripravljenega obrazca tožena stranka sploh ne more presojati deleža (skupnega) oblikovanja do stroškov priprave in tiska. Delež je mogoče presojati le po vsebini ponudbe, torej po tem, kaj je dejansko ponujeno pod posameznimi postavkami. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da bi morala tožena stranka obrazec sestaviti tako, da bi bil Razvoj integralnih turističnih produktov svoja točka, oblikovanje (če gre za vso vizualno oblikovanje), svoja točka, tisk svoja, digitalna prenova svoja in oglaševanje svoja točka. Ker pa je tožena stranka oblikovanje umestila pod točko 2 skupaj z (le) tiskom, je tožeča stranka tja vpisovala (le) stroške oblikovanja brošur, takšna pa je tudi ponudba.

4. Tožeča stranka navaja, da ni utemeljeno, zakaj je tožena stranka priznala tožeči stranki 0 točk pri merilu Realnost višine predvidenih stroškov za operacijo za vsako posamezno aktivnost. Po tožbenem stališču bi morala tožeča stranka pri tem merilu prejeti 4 točke, saj je višina stroškov ne samo jasno prikazana, ampak temelji tudi na priloženi ponudbi. Ta kriterij nič ne govori o deležu priprave in tiska do oblikovanja in tega pri točkovanju po tem kriteriju tudi ni mogoče upoštevati.

5. Po tožbenih navedbah se tožena stranka ni držala lastnega postopka. Dejansko je namreč vlogo tožeče stranke zavrnila, ker ni bila popolna. Ker se pomanjkljivosti niso nanašale na stvari, ki so v točki 2.13 izrecno opredeljene, da jih ni mogoče spreminjati, bi morala tožena stranka vlogo vrniti tožeči stranki v dopolnitev in ji dopustiti, da bodisi poda dodatna pojasnila glede deleža oblikovanja bodisi poveča udeležbo v projektu, če delež priprave in tiska presega okvire financiranja.

6. Glede postopka tožeča stranka navaja, da se je ocenjevanje vršilo po timih 2 članov komisije, in sicer različni timi za različne vloge. Takšno ocenjevanje je najprej sporno zato, ker lahko člani le pripravljajo gradiva za delo komisije (tako tudi sodba v zadevi I U 512/2013). Nadalje je sporno zato, ker so različne vloge ocenjevali različni ocenjevalci, s čimer so kršili načelo enakosti obravnave. Končno pa tožeča stranka meni, da je treba v takem primeru navesti vsaj člane komisije, ki so vlogo dejansko obravnavali, da se preveri morebitna pristranost. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožeči stranki (pravilno toženi stranki) naloži predložitev vseh zapisnikov ocenjevanja pri predmetnem razpisu.

7. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter ponovno in dodatno pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih je po njenem stališču izpodbijana odločitev pravilna. Navaja, da so tožbene navedbe, da naj bi se v prijavnici pod sklopom »oblikovanje« predvidevali zgolj stroški oblikovanja tiskovin, zavajajoče. Kot izhaja iz točke 2.11.1 razpisne dokumentacije javnega razpisa, so v okviru sklopa oglaševanje vključeni stroški oblikovanja vizualnih vsebin, kar pomeni vseh vizualnih vsebin, vezanih na integralni turistični produkt in ne zgolj vsebin, vezanih na t. i. brošure, kot si to napačno razlaga tožeča stranka. Navedbe tožeče stranke negira tudi sama ponudba, iz katere izhaja, da so v vrednosti postavke oblikovanje všteti poleg stroškov oblikovanja letakov in brošur tudi stroški izdelave celostne grafične podobe integralnega turističnega produkta. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da nima vpliva na vrednosti posameznih postavk, ki jih avtonomno določa ponudnik, tožena stranka pojasnjuje, da bi morala tožeča stranka takšno ponudbo zavrniti.

9. Tožena stranka oporeka tudi tožbeni navedbi napačne ocene pri merilu 3.2. in pojasnjuje, da je tožeča stranka v vlogi v točkah 5.14 in 5.17 določila, koliko znašajo upravičeni stroški oblikovanja ter stroški priprave na tisk in tisk. Pri ocenjevanju tega merila se je postopalo v skladu s podanim pojasnilom v točki 4.12 v okviru odgovora na vprašanja, ki so bila predhodno objavljena in so sestavni del razpisne dokumentacije. Tako je tožena stranka postopala transparentno in v skladu z določili razpisa oziroma razpisne dokumentacije.

10. Glede tožbenih očitkov, ki se nanašajo na postopek, tožena stranka navaja, da vloga tožeče stranke ni bila zavrnjena, ker bi bila nepopolna, ampak zaradi neizpolnjevanja navedenih pogojev. Tožeča stranka si napačno razlaga, da bi ji bilo treba v fazi dopolnjevanja omogočiti dopolnitev vloge, v okviru katere bi lahko povečala lastno udeležbo, ker je to v nasprotju z 12. točko javnega razpisa in točko 2.13 razpisne dokumentacije. V zvezi s tožbenimi navedbami o neustreznosti ocenjevalcev, tožena stranka navaja, da so se vloge presojale v skladu s pogoji in ocenjevale v skladu z merili, objavljenimi v javnem razpisu in razpisni dokumentaciji. Vsako vlogo sta v posameznih fazah obravnavala dva člana strokovne komisije, izsledke njunih ugotovitev in ocen pa je strokovna komisija uporabila pri pripravi predlogov odločitev, kar je bilo potrjeno na sejah strokovne komisije. Z namenom dodatnega poenotenja samega postopka ocenjevanja vlog, pa je komisija potrdila tudi usmeritve za ocenjevanje, ki so služile kot pomoč ocenjevalcu pri ocenjevanju vlog. Tako so bile vse vloge po prepričanju tožene stranke obravnavane transparentno in enakopravno.

11. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži stroške tega postopka.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

14. Med strankama v predmetni zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila, da se vlogo tožeče stranke za sofinanciranje zavrne, kar je posledica točkovnega ovrednotenja kriterijev, ki so bili določeni v predmetnem javnem razpisu in jih je tožena stranka uporabila pri sprejemu izpodbijane odločitve. Tožeča stranka v nasprotju s toženo stranko smatra, da je slednja pri določenih sklopih nepravilno določila in ovrednotila merila, pomembna za odločitev o sofinanciranju, ter kršila pravila postopka.

15. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je predmetni javni razpis v točki 2.6 določil merila za izbor upravičencev, ki izpolnjujejo pogoje, kar je bilo v navedeni točki javnega razpisa natančno razdelano. V tej točki javnega razpisa je določeno tudi, da mora poleg praga števila točk, nad katerim bo odobreno sofinanciranje (60 točk), znašati minimalno skupno število doseženih točk tudi pri posameznih sklopih od 1 do 4 (vključno za tožečo stranko spornim sklopom Realnost izvedbe) najmanj 50 % vseh možnih točk pri teh sklopih, ter da bo v primeru, če skupno število točk iz navedenih sklopov ne doseže navedenega praga, vloga zavrnjena, ne glede na to, če skupno število točk vloge doseže oziroma preseže prag za sofinanciranje.

16. Tožena stranka je v postopku pred izdajo izpodbijanega akta preverila, če tožeča stranka izpolnjuje zgoraj navedene pogoje, na podlagi teh ugotovitev pa je izdala izpodbijani sklep, v katerem je podala obrazložitev ugotovitev strokovne komisije, ki vključuje opisno obrazložitev ocen po posameznih sklopih meril, vključno s prikazom najvišjega možnega števila točk in ocene doseženih točk za tožečo stranko.

17. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni podane podlage za ugotovitev, da je tožena stranka napačno izvedla ocenjevanje meril, določenih v predmetnem javnem razpisu, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da gre pri javnih razpisih za javnopravno stvar (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in ne za odločanje o pravici stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Bistvo pri tovrstnih postopkih je, ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka na podlagi 4. člena ZUP, v spoštovanju načela enake možnosti ponudnikov, pri čemer morajo biti pogoji javnega razpisa za vse prijavitelje enaki in morajo biti vsi prijavitelji enako obravnavani. Sodelovanje na javnih razpisih pa ne more pomeniti, da bo vsak od prijavljenih subjektov na razpisu tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Uspeh prijaviteljev je odvisen tako od razpoložljivih sredstev kot od števila prijaviteljev, ki izpolnjujejo pogoje in od tega, v kolikšni meri posamezni prijavitelj izpolnjuje razpisne pogoje. Iz ustaljene sodne prakse izhajajo že razviti standardi presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga in glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Odločitev v tovrstnih zadevah sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, očitno nerazumna. To izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), št. X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, v katerem Vrhovno sodišče poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javne razpise, sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču Vrhovnega sodišča v navedenem sklepu, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov je po navedenem zadržana v smislu, da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se tako ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oziroma v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani strokovne komisije. Sodišče v tovrstnih zadevah zgolj presoja pravilno uporabo materialnega in procesnega prava. Ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo ugledni strokovnjaki z zadevnega področja. Sodišče po povedanem presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa javni razpis in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila oziroma kriterije iz javnega razpisa ter po predpisanem postopku.

18. V obravnavanem primeru je presoja strokovne komisije temeljila na dejstvih, ki jih je tožena stranka ustrezno obrazložila v izpodbijanem sklepu. Ocena in obrazložitev strokovne komisije je po mnenju sodišča logična in razumna. Razloge za zavrnitev vloge tožeče stranke na predmetni javni razpis je tožena stranka navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tako da je pri vsakem kriteriju iz javnega razpisa dovolj izčrpno in jedrnato pojasnila razloge, zaradi katerih je vlogi tožeče stranke dodelila določeno število točk. Po presoji sodišča je zahtevi po obrazloženosti ocene strokovne komisije povsem zadoščeno, saj je iz izpodbijanega sklepa razvidno tako število točk, ki jih je prejela vloga tožeče stranke po posameznem merilu, kot obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na točkovanje oziroma oceno, s tem pa na zavrnitev sofinanciranja. Objektivnost je pri javnih razpisih s tako raznolikimi projekti in tako široko zastavljenimi kriteriji in merili varovana prav z načinom ocenjevanja, kjer zahteven proces strokovne presoje opravi neodvisna strokovna komisija.

19. Glede na navedeno tožbeni razlogi, ki se nanašajo na zatrjevanje, da predstavlja grafično oblikovanje vsebin, tiska in priprave na tisk, spletno oglaševanje, oglaševanje prek elektronskih medijev in oglaševanje v tiskanih medijih isti sklop, da so vrednosti posameznih postavk arbitrarno premeščanje samega ponudnika, na katero tožeča stranka nima vpliva, ter na vsebino stroška oblikovanje, niso utemeljeni in sodišče te očitke zavrača. Kot že navedeno zgoraj, namreč sodišče v upravnem sporu ne presoja primernosti ali ustreznosti posameznega merila iz javnega razpisa, predmet presoje pa je lahko skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Sodišče ugotavlja, da razpisni pogoji iz točk 2.6.3 in 2.11.1 v zvezi z obrazcem v točki 5.14 predmetnega javnega razpisa niso arbitrarni, netransparentni, diskriminatorni in nezakoniti. Sporno določilo je del javnega razpisa, ki je bil objavljen in v tej vsebini dostopen vsem prijaviteljem, ki so se z njim lahko seznanili. Tako velja to določilo za vse prijavitelje v identični vsebini. Obrazložitev tožene stranke, zakaj je izdala izpodbijani sklep, je dovolj obrazložena, utemeljena in preverljiva. Z določitvijo teh pogojev ni okrnjena pravica do sodnega varstva prijaviteljev, vključno s tožečo stranko. Sporna merila so po presoji sodišča dovolj jasno opredeljena, da ni dvoma o tem, kaj le-ta po vsebini predstavljajo. Sodišče tudi ne vidi nasprotja med merili iz javnega razpisa in izdelanimi obrazci, pa tudi sicer sodišče iz že navedenih razlogov zavrača tožbene navedbe glede tega, kako bi morala tožena stranka sestaviti obrazce. Vsi ti razlogi podpirajo sklep sodišča, da določitev teh pogojev ni nezakonita. V zvezi s tem pa sodišče ponovno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v samo primernost razpisnih pogojev, vključno s spornimi določili.

20. Prav tako sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru o nepravilni oceni kriterija Realnost višine predvidenih stroškov za operacijo za vsako posamezno aktivnost, ko bi morala tožena stranka priznati tožeči stranki po njenem stališču 4 točke (tožena stranka pri tem merilu tožeči stranki ni priznala nobene točke), pri čemer sodišče ponovno opozarja, da se v primernost strokovne ocene ne more spuščati, argumentacija tožene stranke v izpodbijanem sklepu pa je v tem delu povsem utemeljena, logična in razumna.

21. Nadalje tožeča stranka zatrjuje kršitve določb postopka, ki jih je po tožbenih zatrjevanjih zagrešila tožena stranka s tem, da je nepravilno, brez poziva na dopolnitev, zavrnila vlogo tožeče stranke, ker ni bila popolna, in napačno izvedla postopek ocenjevanja. V zvezi s temi tožbenimi navedbami sodišče že na tem mestu opozarja, da tožeča stranka ni konkretizirala katero od zakonsko določenih bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jo tožena stranka s tožbeno izpostavljenimi ravnanji zagrešila.

22. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka vlogo tožeče stranke zavrnila, ker ni bila popolna, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na določila točke 2.13 javnega razpisa. V skladu z vsebino teh določil je strokovna komisija dolžna k dopolnitvi pozvati tiste prijavitelje, katerih vloge niso popolne, pri čemer prijavitelj v dopolnitvi ne sme spreminjati višine zaprošenih sredstev, tistega dela vloge, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta vloge ali tistih elementov vloge, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove vloge glede na preostale vloge, ki jih je ministrstvo prejelo v postopku dodelitve sredstev. Določeno je še, da bodo nepopolne vloge, ki jih prijavitelji ne bodo dopolnili v skladu s pozivom za dopolnitev, s sklepom zavržene, strokovna komisija za dodelitev sredstev pa bo z merili za ocenjevanje obravnavala vse pravočasne, formalno popolne in ustrezne vloge. Vloga, ki ne izpolnjuje pogojev iz razpisne dokumentacije, se kot neustrezna zavrne. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno, v skladu z zgoraj navedenimi določili javnega razpisa, vlogo zavrnila, ker niso bili izpolnjeni razpisni pogoji. Ker pa je bila vloga popolna, ni bila podana podlaga, da bi tožena stranka tožečo stranko pozvala na dopolnitev vloge.

23. Sodišče tudi zavrača tožbeni očitek, ki se nanaša na sestavo ocenjevalcev. Postopek ocenjevanja je namreč predpisan v javnem razpisu, tožeča stranka pa je bila z njim seznanjena in je s podpisano izjavo o strinjanju z razpisnimi pogoji tudi sprejela vse pogoje, navedene v razpisni dokumentaciji. V točki 2.6 javnega razpisa je določeno, da bo postopek izbora operacij vodila strokovna komisija za izvedbo postopka javnega razpisa, ki jo je s sklepom imenoval minister. Določeno je, da bosta vsako popolno vlogo, ki izpolnjuje pogoje, ločeno ocenila dva člana strokovne komisije. V primeru, da se ugotovi razlika med njunima ocenama, se na seji strokovne komisije predstavijo argumenti ocenjevalcev za podajo ocene o merilu, pri katerem prihaja do razhajanj v oceni, na osnovi katerih nato člani strokovne komisije podajo končno oceno zadevnega merila. Vloge, ki bodo presegle prag za sofinanciranje, bodo predlagane ministru v odobritev sofinanciranja, med tem ko bo za vloge, ki tega praga ne bodo dosegle, predlagana zavrnitev. Na tej podlagi je tožena stranka izvedla postopek obravnave vlog, katere sta obravnavala dva člana strokovne komisije, izsledke njunih ugotovitev in ocen pa je strokovna komisija uporabila pri pripravi predlogov odločitev, kar je bilo potrjeno na sejah strokovne komisije. Z namenom dodatnega poenotenja samega postopka ocenjevanja vlog, je komisija potrdila tudi usmeritve za ocenjevanje, ki so služile kot pomoč ocenjevalcu pri ocenjevanju vlog, glede na objavljena merila. Vse te okoliščine je pojasnila tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo, tožeča stranka pa takšnega postopka ocenjevanja vlog ni prerekala. Upoštevajoč takšen postopek ocenjevanja vlog sodišče zavrača tožbene ugovore o kršitvi načela enakosti obravnave in preveritve morebitne pristranosti, ker zgolj dejstvo, da je bila vloga tožeče stranke obrazloženo zavrnjena, še ne vzbuja dvoma v pristranost strokovne komisije. Zato sodišče tudi ne sledi predlogu tožeče stranke, da naj sodišče toženi stranki naloži predložitev vseh zapisnikov ocenjevanja pri predmetnem razpisu, le-ti pa so del upravnega spisa.

24. Glede na navedeno razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, niso utemeljeni in sodišče te očitke zavrača. Tako je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, kršitev določb postopka ni podanih, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožečo in toženo stranko ni sporno, ampak je sporna le ocena teh dokazov (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

26. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1199/2011
• UPRS sodba I U 1415/2014
• sodba III U 159/2011