UPRS Sodba III U 14/2020-39

Jedro

Tožnika sta tožbeni zahtevek za odpravo zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin postavila po 1. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 (izdaja akta). Iz sklepa z dne 8. 12. 2020 pa izhaja, da je občinski svet toženke izdal akt, katerega izdajo zahtevata tožnika s tožbo, zato v obravnavani zadevi ni (več) opustitve dolžnega odločanja, ki jo kot podlago zatrjevanih kršitev tožnika uveljavljata s predmetno tožbo in je posledično tožbeni zahtevek na izdajo akta, ki je bil (že) izdan, neutemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila tožbo zaradi molka toženke, ker ni odločila o njuni zahtevi za odvzem statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena na nepremičninah s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, vse k.o. A..¹ Okrožno sodišče v Novi Gorici je namreč s pravnomočno sodbo, št. I P 71/2013 z dne 21. 12. 2015 (v nadaljevanju: pravnomočna sodba Okrožnega sodišča), odločilo, da sta tožnika solastnika vsak do idealne ½ stanovanjske hiše in delavnice ter skladiščnih prostorov skupne površine 96 m², stoječih na parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, skupaj s stavbiščem na teh nepremičninah, status javnega dobra na navedenih nepremičninah, pa tožnikoma onemogoča vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in s tem izvršitev pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča. Tukajšnje sodišče je s sklepom, št. III U 73/2019-11 z dne 14. 6. 2019, tožbo zavrglo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, št. I Up 186/2019 z dne 22. 1. 2020, pritožbi tožnikov ugodilo, navedeni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče RS je pritrdilo stališču tega sodišča, da tožnika v konkretnem primeru ne moreta uveljavljati sodnega varstva zaradi molka organa, saj občinska uprava toženke ni bila dolžna izdati odločbe na njuno zahtevo, vprašanje samega vpisa lastninske pravice, ki je bila pridobljena originarno, in pogojev zanj, pa je predmet zemljiškoknjižnega postopka pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti, ne pa predmet odločanja v upravnem sporu. Je pa Vrhovno sodišče RS izpostavilo, da je bil cilj sprožitve tega upravnega spora tudi doseči odločanje občinskega sveta o ukinitvi spornega statusa na nepremičninah v smislu sodnega varstva po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), pri čemer je to edino sodno varstvo tožnikov pred nezakonitostjo ravnanja (to je opustitvijo dolžnega odločanja) oblastnega organa, ki naj bi posegalo v njune človekove pravice, tožnikoma zagotovljeno v upravnem sporu. Vrhovno sodišče RS je zato v tem delu tukajšnje sodišče napotilo, da v okviru materialnega procesnega vodstva tožnikoma omogoči dopolnitev (morebiti) nepopolnih tožbenih navedb in pravilno oblikovanje tožbenega predloga za izdajo akta. Napotku je to sodišče sledilo s pozivom tožnikoma, št. III U 14/2020-26 z dne 27. 5. 2020.

2. Tožnika sta v vlogi z dne 18. 6. 2020 tožbeni zahtevek popravila tako, da sodišču primarno predlagata, da pri nepremičninah s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4 ukine ter odvzame status grajenega javnega dobra; podrejeno pa, da sodišče občinskemu svetu toženke naloži, da v roku 60 dni po izdaji sodbe izda sklep, s katerim bo pri navedenih nepremičninah ukinjen ter odvzet status grajenega javnega dobra, sicer bo ta sklep kot izvršilni naslov nadomestila sodba sodišča. V vsakem primeru tožnika zahtevata, da jima toženka vrne stroške tega postopka.

3. Tožnika navajata, da je občinski svet toženke opustil dolžno odločanje glede odvzema statusa javnega dobra na njunih nepremičninah v zvezi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča, s čemer so kršene njune človekove pravice in temeljne svoboščine, zato zahtevata sodno varstvo v okviru 4. člena ZUS-1. Na obravnavanih nepremičninah, na katerih je v zemljiški knjigi vpisan status javnega dobra, se nahaja dom tožnikov, s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča pa je bilo (že) odločeno, da sta tožnika lastnika nepremičnin in sta lastninsko pravico pridobila originarno. Zaznamba javnega dobra na nepremičninah izključuje vsa lastninsko pravna upravičenja tožnikov ter onemogoča vpis njunega lastništva v zemljiški knjigi, ostane jima le gola lastninska pravica, pri čemer bi morala (glede na status javnega dobra) vsakomur omogočiti uporabo svojega doma. Opustitev dolžnega odločanja občinskega sveta ima tako za posledico kršitev njune pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), pravice do doma (35. člen Ustave RS in 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, EKČP), osebnega dostojanstva in varnosti (35. člen Ustave RS), zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) ter pravico so sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave RS), postopanje toženke pa je tudi v nasprotju s prepovedjo razlastitve ter veljavo in vezanostjo na pravnomočne odločbe državnih organov (sodišč). Tožnika menita, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, sicer pa podredno predlagata, da izdajo posamičnega akta sodišče naloži toženki (občinskemu svetu).

4. Vlogo, s katero sta tožnika popravila tožbeni zahtevek, je sodišče vročilo toženki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Izpostavlja, da je zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 57/2017 z dne 4. 10. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. I Cp 163/2016 z dne 7. 12. 2016 in v zvezi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča, vložila ustavno pritožbo zaradi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in kršitev načela varstva javnega dobra (70. člen Ustave RS). Zadeva pred Ustavnim sodiščem RS še ni rešena. Toženka meni, da primarni toženi zahtevek ni skladen z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1, saj bi, kolikor bi sodišče ugodilo takšnemu zahtevku, prišlo do nezakonitega in nedopustnega posega sodne oblasti v izvirne pristojnosti toženke. Enako velja glede podrednega zahtevka, kolikor je v njem navedeno, da "sicer bo navedeni sklep kot izvršilni naslov nadomestila ta sodba". S sodnimi odločbami namreč ni dopustno nadomeščati sklepov, za sprejem katerih so pristojni le predstavniški organi lokalnih skupnosti, ter odločb, za izdajo katerih je pristojna občinska uprava. Nasprotna odločitev sodišča bi predstavljala nedopusten poseg v lokalno samoupravo in avtonomnost delovanja občine ter bi posegla v samostojnost občine glede razpolaganja s svojim premoženjem. Toženka poudarja, da tožnika na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča nista (niti) vložila zemljiškoknjižnega predloga.

5. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 3. 2. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, katere se je udeležil pooblaščenec toženke B.B.. Toženka vztraja pri dosedanjih navedbah in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasni, da je bistvo zadeve v tem, da poteka pod hišo tožnikov pokriti kanal hudournika (na nepremičninah s parc. št. 503/2, 503/3 in 503/4), čeprav je v katastru pri teh nepremičninah navedeno javno dobro kot cesta. Zaradi dane situacije je toženka v zvezi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča vložila ustavno pritožbo zaradi zaščite pravice do javnega dobra. Zadeva, ki se pred Ustavnim sodiščem RS vodi pod št. Up 1586/18, naj bi se rešila konec leta 2020 oziroma v začetku leta 2021, iz iskalnika Ustavnega sodišča RS ni razvidno, da bi bilo na dan glavne obravnave o ustavni pritožbi že odločeno. Toženka še poudari, da je občinski svet dne 8. 12. 2020 sprejel sklep o odvzemu statusa grajenega javnega dobra in odločil, da začne veljati, ko bo Ustavno sodišče RS odločilo o navedeni ustavni pritožbi. Po oceni toženke je s sprejemom sklepa občinskega sveta, ki ga je sodišču na glavni obravnavi predložila, odpravljena zatrjevana kršitev ustavnih pravic.

6. Na glavni obravnavi je sodišče kot dokaze vpogledalo upravne spise zadeve (št. 461-27/95, št. 466-11/97, št. 35100-0406/2004 in št. 478-0136/2009 – I. in II. del) ter naslednje listine, ki sta jih tožbi in nadaljnjim vlogam priložila tožnika: sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. I P 71/2013 z dne 21. 12. 2015, s potrdilom o pravnomočnosti (priloga A7), zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnine s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4 (priloge A2-A5), dopise tožnikov toženki z dne 10. 1. 2019, 26. 3. 2018, 5. 11. 2018, 25. 1. 2018 in 10. 2. 2017 (priloge A6, A9, A10, A12 in A13) ter dopisa toženke tožnikoma z dne 23. 11. 2018 in 10. 7. 2017 (prilogi A8 in A11). Sodišče je vpogledalo tudi v grafični prikaz javnih podatkov GURS za predmetne nepremičnine ter v listini, ki jih je toženka predložila na glavni obravnavi, to je sklep občinskega sveta toženke, št. 478-0136/2009 z dne 8. 12. 2020 (priloga B2), in dopis Ustavnega sodišča RS z dne 21. 9. 2020 (priloga B3). Dokazni predlog tožnikov z ogledom v naravi je sodišče zavrnilo, saj ta dokaz ni pomemben za odločitev v zadevi, glede na razloge, razvidne iz nadaljevanja te obrazložitve.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnika s tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 uveljavljata, da je občinski svet toženke s tem, ko je v nasprotju s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča opustil dolžno odločanje v zvezi z odvzemom statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena na nepremičninah s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, kršil njuno pravico do zasebne lastnine (in druge). S tožbo zahtevata izdajo sklepa občinskega sveta (primarno, da ta sklep izda sodišče samo; podrejeno pa, da sodišče izdajo sklepa naloži občinskemu svetu toženke) v smislu določbe prvega odstavka 245. člena v zvezi s prvim odstavkom 247. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2). Tožnika sta torej tožbeni zahtevek za odpravo zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin postavila po 1. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 (izdaja akta), odločitve sodišča v subsidiarnem upravnem sporu pa so vezane na postavljeni tožbeni zahtevek.² Tožnika s tožbo tako ne tožita na ugotovitev kršitve njunih človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, na prepoved nadaljevanja dejanja ali odpravo posledic dejanja (2., 3. in 4. alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), zato je sodišče, kot že rečeno, odločalo v okviru tožbenega zahtevka na izdajo posamičnega akta.

9. Iz sklepa, št. 478-0136/2009 z dne 8. 12. 2020, ki ga je toženka predložila na glavni obravnavi, izhaja, da je občinski svet toženke izdal akt, katerega izdajo zahtevata tožnika s tožbo, saj je na podlagi 247. člena ZUreP-2, na zahtevo župana in na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča odločil, da se zemljiščem s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, ki so vknjižena kot lastnina toženke z zaznambo statusa grajeno javno dobro lokalnega pomena – cesta, odvzame status grajeno javno dobro lokalnega pomena – cesta, skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom. Iz povedanega tako izhaja, da v obravnavani zadevi ni (več) opustitve dolžnega odločanja občinskega sveta toženke, ki jo kot podlago zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tožnika uveljavljata s predmetno tožbo, in je posledično tožbeni zahtevek na izdajo akta, ki je bil (že) izdan, neutemeljen.

10. V III. točki navedenega sklepa z dne 8. 12. 2020 je določeno, da začne veljati, ko toženka prejme odločitev Ustavnega sodišča RS o njeni ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 57/2017 z dne 4. 10. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. I Cp 163/2016 z dne 7. 12. 2016, in v zvezi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča, če bo Ustavno sodišče odločilo v korist tožnikov, kar pomeni, da je bil sklep sprejet pod odložnim pogojem. Iz navedenega izhaja, da bo morala občinska uprava toženke, po vročitvi odločitve Ustavnega sodišča RS v navedeni zadevi,³ po uradni dolžnosti sprejeti ugotovitveno odločbo, s katero bo pri zadevnih nepremičninah odvzet status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, kot to izhaja iz sklepa občinskega sveta z dne 8. 12. 2020, razen v primeru, če bo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1586/18 ustavni pritožbi toženke ugodilo. Navedeno velja ne glede na to, da po zemljiščih, na katerih so (tudi) objekti, za katere je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča ugotovljeno, da so v solasti obeh tožnikov (skupaj s stavbiščem), poteka (pokriti) kanal hudournika.⁴ Glede na povedano je po mnenju sodišča navedeni odložni pogoj razumen in sorazmeren glede na obstoječe stanje zadeve.

11. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da ne gre za poseg v pravice kot ga tožnika s tožbo uveljavljata.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju obrazložitve sodbe katastrska občina A. pri opredelitvi nepremičnin ne bo več navedena, saj se vse zadevne nepremičnine zahajajo v katastrski občini A..
² Tako P. Golob v Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, stran 379.
³ Iz dopisa Ustavnega sodišča RS z dne 21. 9. 2020 toženki izhaja, da postopek z navedeno ustavno pritožbo poteka pod št. Up-1586/18 in da bo Ustavno sodišče RS vlogo obravnavalo v kratkem.
⁴ Kot to izhaja iz listin v upravnih spisih, npr. tudi iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca D.D. z dne 30. 3. 2015, ki je bilo izdelano v zadevi I P 71/2013 Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 186/2019
• UPRS Sodba I U 1238/2016-18
• UPRS sodba II U 227/2014