UPRS Sklep I U 943/2020-14

Jedro

Pravne posledice izpodbijanega sklepa so prenehale z izdajo sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe, pravni interes tožnice za tožbo pa je prenehal z dnem, ko je prejela sklep toženke, saj se od tega dne dalje ni več posegalo v pravne koristi tožnice. Gre namreč za ustavitev postopka v zvezi z istim sklepom z dne 21. 11. 2019, zoper katerega je tožnica vložila predmetno tožbo, ustavljeni postopek pa se ne more več nadaljevati. To pa tudi pomeni, da, v kolikor bi tožnica v tem upravnem sporu uspela, bi se odločitev nanašala na že ustavljen postopek davčne izvršbe po izpodbijanem sklepu, torej tožnica ne bi mogla v ničemer več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarna sredstva tožnice, in sicer zaradi izterjave globe v znesku 925,19 EUR in stroškov izdaje sklepa v znesku 10,00 EUR. Obveznosti tožnice temeljijo na izvršilnem naslovu, plačilnem nalogu št. PN 801/2019 z dne 3. 6. 2019. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala dolgovanih obveznosti, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa navaja tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, prednostno naravo davčnih obveznosti pri poravnavanju, vrstni red plačevanja, idr.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Izpodbijani sklep vsebuje vse obvezne sestavine v skladu s 151. členom ZDavP-2, prihaja le do določenih pomanjkljivosti pri navajanju podatkov o izvršilnem naslovu, kar pa predstavlja zgolj pisno pomoto, ki na samo odločitev v zadevi ne vpliva. Plačilni nalog je bil opremljen s klavzulo izvršljivosti in pravnomočnosti, zato ni mogoče ugotoviti očitane kršitve 145. člena ZDavP-2. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, in ne v postopku davčne izvršbe. Ker s plačilnim nalogom naložena globa v skupnem znesku 925,19 EUR ni bila poravnana s strani tožnice, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in podal predlog za izterjavo.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da je kot izvršilni naslov naveden dokument, ki ni izvršilni naslov. Izpodbijani sklep prav tako ni bil sestavljen skladno s 151. členom ZDavP-2. Izvršba se vodi na podlagi terjatve, terjane po izvršilnem naslovu, ki sploh ne obstaja, zato za davčno izvršbo ni podlage. Prav tako tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnica je dne 3. 10. 2019 vložila zahtevo za razveljavitev klavzule o izvršljivosti in pravnomočnosti sklepa PN-801/2019 z dne 3. 6. 2019, saj tožnici v navedeni zadevi sploh ni bilo vročeno nobeno pisanje. Njena zahteva je bila zavrnjena s sklepom z dne 11. 10. 2019, na katerega se je tožnica pritožila, o pritožbi pa še ni bilo odločeno. Tudi v zadevi U06172-575/2019 je organ povsem napačno postopal glede vročanja navedenega sklepa, kar je potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ni dvoma, da domnevni izvršilni naslov ni izvršljiv in zato nima narave izvršilnega naslova. Prvostopenjski organ ne bi smel izdati izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Toženka je tudi dolžna povrniti stroške postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v izreku izpodbijanega sklepa zgolj nedosledno navedena številka izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi 12005-05-801/2019 in ne PN 801/2019. Gre le za očitno pomoto v navedbi številke izvršilnega naslova. Sicer pa toženka ugotavlja, da je bila klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti v zvezi s predmetnim plačilnim nalogom po vložitvi tožbe s strani Okrajnega sodišča v Brežicah razveljavljena. Prvostopenjski organ je že pred tem, na predlog predlagatelja izvršbe, postopek izvršbe po izpodbijanem sklepu s sklepom št. DT 4933-105238/2019-24 z dne 20. 10. 2020 ustavil in vsa dejanja odpravil. To pomeni, da za tožnico z izpodbijanim sklepom niso nastale nobene posledice, saj se je vzpostavilo stanje pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnica nima več pravnega interesa za tožbo, zato toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrže, predlaga pa tudi zavrnitev zahteve za povračilo stroškov postopka.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je Okrajno sodišče v Brežicah ugodilo njeni zahtevi za sodno varstvo in razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa PN 801/2019 z dne 3. 6. 2019. Plačilni nalog ni bil pravilno vročen, zato ni mogel postati pravnomočen in izvršljiv. Po prejemu sodbe je tožnica vložila zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pa je z odločbo z dne 30. 12. 2020 plačilni nalog odpravila in postopek o prekršku ustavila. To pomeni, da sta v tem postopku izpodbijana sklepa nezakonita, saj podlage za davčno izvršbo ni, izvršilni naslov namreč ne obstoji. Tudi če je bil postopek davčne izvršbe na predlog predlagatelja izvršbe ustavljen in vsa dejanja odpravljena, to ne pomeni, da za tožnico z izpodbijanima aktoma niso nastale nobene posledice. Izpodbijana akta še vedno ostajata dokončna, tožnici je tudi naloženo plačilo stroškov izvršbe, zato bi bilo potrebno akta odpraviti in vrniti toženki v ponovno odločanje. Šele s tem bo tožnica postavljena v prvotni položaj, zato ima interes za predmetno tožbo. Sicer je pa tožnica nedvomno imela interes za vložitev predmetne tožbe, saj se je iz odločitve Okrajnega sodišča v Brežicah in iz priznanja toženke v njenem odgovoru na tožbo, nedvomno izkazalo, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti.

6. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnice vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Meni, da je bilo za tožnico relevantno izpodbijanje klavzule izvršljivosti in pravnomočnosti izvršilnega naslova, ki se je z izpodbijanim sklepom izvrševal, navedenega pa tožnica v predmetnem postopku ni mogla in ne more storiti oziroma doseči. S predmetno tožbo tožnica ni dosegla ne odprave klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, kot tudi ne ustavitve izvršbe in odprave posledic, saj je bilo navedeno doseženo v drugem, od tega postopka ločenem postopku. Zato toženka vztraja pri zavrženju tožbe.

7. Tožba ni dovoljena.

8. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče pa je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače njegove pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da upravni spor za tožnika pomeni možnost izboljšanja pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči.

10. Sodišče je po pregledu spisa in ob upoštevanju navedb toženke ugotovilo, da je Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, dne 20. 10. 2020 izdalo sklep št. DT 4933-105238/2019-24, s katerim je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnico po sklepu, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ustavljen, vsa dotlej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa odpravljena. Prav tako je bilo z navedenim sklepom predlagatelju izvršbe, Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, naloženo, da je dolžan plačati stroške izdaje neupravičenega sklepa v višini 10,00 EUR.

11. Pravne posledice izpodbijanega sklepa so torej prenehale z izdajo sklepa z dne 20. 10. 2020, torej sklepa o ustavitvi postopka davčne izvršbe, pravni interes tožnice za tožbo pa je prenehal z dnem, ko je prejela sklep toženke z dne 20. 10. 2020, saj se od tega dne dalje ni več posegalo v pravne koristi tožnice. Gre namreč za ustavitev postopka v zvezi z istim sklepom z dne 21. 11. 2019, zoper katerega je tožnica vložila predmetno tožbo, ustavljeni postopek pa se ne more več nadaljevati. To pa tudi pomeni, da, v kolikor bi tožnica v tem upravnem sporu uspela, bi se odločitev nanašala na že ustavljen postopek davčne izvršbe po izpodbijanem sklepu, torej tožnica ne bi mogla v ničemer več izboljšati svojega pravnega položaja.

12. Iz navedenih razlogov je treba tožbo v skladu s prej navedeno 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 brez vsebinske obravnave zavreči.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

14. Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 66/2015
• UPRS Sodba I U 2251/2018-10
• UPRS Sodba II U 381/2019-21