UPRS Sodba I U 53/2019-12

Jedro

V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K. Glede na to, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, ustavnost omejene zakonske ureditve ni več vprašljiva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, tožeči stranki spremenil čas trajanja predhodno podeljene koncesije, ugotovil, da se tožeči stranki za nedoločen čas podeljena koncesija s področja zobozdravstvenega varstva odraslih šteje za koncesijo, podeljeno za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, tj. od dne 17. 12. 2017 dalje (1. točka izreka). V 2. točki je odločil, da veljajo določbe prejšnje točke te odločbe, če koncesionar ne bo želel skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, ter v 3. točki izreka ugotovil, da stroški v postopku niso bili zaznamovani.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožena stranka sklicuje na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K), ki v 41. členu določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Določeno je še, da koncedent v 12 mesecih od uveljavitve ZZDej-K izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu z ZZDej-K in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Za konkreten primer se ugotavlja, da je toženka vzpostavila koncesijsko razmerje za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti na področju zobozdravstvenega varstva odraslih tožeči stranki, in sicer za nedoločen čas. Glede na navedena določila ZZDej-K je bilo odločeno, kot sledi iz izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, sklicujoč se pri tem na ZZDej-K in s pojasnjevanjem, da nima pravice in pristojnosti presojati ustavnosti predmetne novele, saj mora upravni organ odločati na podlagi zakona, podzakonskih predpisov, predpisov lokalne skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. To v konkretnem primeru pomeni, da mora odločati na podlagi ZZDej-K in ne more odločati mimo te novele, zato je izpodbijana odločba zakonita.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Najprej opisuje tek dosedanjega postopka in redosled izdanih odločb, v zvezi s čimer predlaga tudi zaslišanje tožeče stranke, tožene stranke, direktorja občinske upravne in pravnice, ki je vodila postopek na drugi stopnji. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker se z njo posega v pravico tožeče stranke izvajati koncesijsko pravico za nedoločen čas, ki jo je že pridobila na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Določbo 41. člena ZZDej-K šteje za neustavno, ker učinkuje retroaktivno, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Poleg tega sta po navedbah v tožbi določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z določbami 33., 49., in 74. člena Ustave, pa tudi z 2., 155. in 158. členom Ustave, kar vse tožeča stranka obširno utemeljuje v nadaljevanju tožbe ter poudarja, da niti zakonodajalec v predlogu sprememb zakona niti toženka v obrazložitvi odločbe nista utemeljila retroaktivnega posega v pridobljeno pravico in javnega interesa za takšno ureditev. Argumentacija, ki izhaja iz predloga zakona, po navedbah tožeče stranke ravno nasprotno kaže na očitno protiustaven poseg z retroaktivnimi učinki, brez javnega interesa in brez nujnosti. Neobrazloženo pa ostaja tudi obdobje podelitve koncesije, ki je določeno drugače kot pri lekarniški dejavnosti in po določbah ZJZP. Toženka je kljub temu, in ne da bi bil s strani predlagatelja zakona oziroma z njene strani opravljen test sorazmernosti, oblastno posegla v pridobljeno pravico tožnice in s tem kršila načelo pravne države in zaupanja v pravno varnost iz 2. člena Ustave ter posegla tudi v njene druge, že navedene ustavne pravice. Pri tem izpostavlja zlasti poseg v pravico do lastnine iz 33. člena in v pravico do izvajanja dela iz 49. člena Ustave. Ker pa je izpodbijana odločba nezakonita že zato, ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z Ustavo, tožeča stranka sodišču predlaga, da prekine postopek s tožbo in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZZDej-K pred Ustavnim sodiščem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka. Meni, da bistvo problema ni dejansko stanje ali postopanje tožene stranke, temveč je bistvo problema vsebina materialnopravnega predpisa, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Meni, da v pridobljene pravice tožeče stranke ni bilo poseženo. Na navedbe tožeče stranke ne bo obširno odgovarjala, ker se tožeča stranka ves čas vrti okoli enega in istega vprašanja, tj. retroaktivnosti, poleg tega pa gre za stvar zakonodajalca, tožena stranka pa mora spoštovati veljavno zakonsko ureditev. Vseeno pa se s tožečo stranko ne strinja, saj meni, da je časovna omejitev izvajanja koncesije utemeljena v prevladujočem javnem interesu, določen čas 15 let pa koncedentu omogoča vzpostavitev mreže javne zdravstvene službe, ki je primarni način. Tožeča stranka je zaradi zmotnega pravnega izhodišča opredelitve narave ustavne kršitve navajala nepomembna dejstva.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma konstatira, da med strankama ni nobenega spora o teku dosedanjega upravnega postopka in redosledu izdanih odločb, zato je vsakršno dokazovanje v tej smeri nepotrebno.

V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje. Tožbene navedbe in predlogi, ki se nanašajo na šesti odstavek istega člena, so zato za odločitev neupoštevni in jih kot takšne sodišče zavrača.

Nadalje sodišče ugotavlja, da pravnorelevantno dejansko stanje, torej tisto, ki se nanaša na okoliščine po četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, v zadevi ni sporno. Prav tako ni sporna skladnost izpodbijane odločbe z določbami četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki so podlaga za odločitev. Glede na to, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, pa tudi ustavnost omenjene zakonske ureditve ni več vprašljiva.

Sodišče je glede na povedano spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 228/2019-19
• UPRS sodba III U 69/2019-15, enako tudi , , , , , , ,
• UPRS Sodba I U 157/2019-19, enako tudi , , , , ,