UPRS Sodba III U 328/2018-8

Jedro

Izrek nadomestne odločbe ni določen, saj se v njegovi 1. točki navaja, da se pritožbi ugodi, vendar pa glede na besedilo 2. točke izreka ni jasno, ali se s tem odpravlja (tudi) odmerna odločba ali ne. Nedoločen in z zahtevami ZUP neskladen je tudi stroškovni del, v katerem je navedeno le, da se zahtevi stranke za povrnitev stroškov v pritožbenem postopku ugodi, ni pa določen znesek stroškov, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, kar bi prvostopenjski organ moral navesti v izreku nadomestne odločbe, ker ni odločil, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odpravijo se nadomestna odločba Občinske uprave Mestne občine Koper, Turistične organizacije Koper št. 423-50/2017-56554-5 z dne 13. 9. 2018 in odločba Župana Mestne občine Koper št. 423-22/2018 z dne 8. 11. 2018, odločba Občinske uprave Mestne občine Koper, Turistične organizacije Koper št. 423-50/2017-56554-1 z dne 12. 4. 2018 oziroma 16. 4. 2018 in popravni sklep Občinske uprave Mestne občine Koper, Turistične organizacije Koper št. 423-50/2017-56554-3 z dne 19. 6. 2018 ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 423-50/2017-56554-1 (v nadaljevanju: odmerna odločba) z dne 12. 4. 2018 (tako izvod v upravnem spisu) oziroma 16. 4. 2018 (tako tožniku vročeni izvod) je Občinska uprava Mestne občine Koper, Turistična organizacija Koper kot prvostopenjski organ tožniku za leto 2017 odmerila in v plačilo naložila turistično takso v letnem pavšalnem znesku v višini 230,00 EUR za nepremičnino - počitniški objekt na naslovu ... ulica 14, s površino 78,40 m2, v lasti tožnika, pri čemer je upoštevala število 2000 točk in vrednost točke 0,115 EUR. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da se bo taksa, če ne bo plačana do 30. 5. 2018, prisilno izterjala in da posebni stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju: ZSRT-1) in Odloka o turistični taksi na območju Mestne občine Koper (v nadaljevanju: Odlok) ter navaja, da je po javno dostopnih evidencah tožnik lastnik opisane nepremičnine na navedenem naslovu.

2. Po tem, ko je tožnik zoper odmerno odločbo vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal, da ni ter niti v letu 2017 ni bil lastnik nepremičnine na naslovu ..., je prvostopenjski organ izdal popravni sklep št. 423-50/2017-56554-3 z dne 19. 6. 2018, s katerim je sklenil, da se odmerna odločba popravi tako, da se "v izreku citirane odločbe objekta na naslovu ... ulica 14, številka 14 nadomesti s številko 13, tako da se celotni naslov pravilno glasi ... ulica 13," in da v tem postopku stroški niso nastali. V obrazložitvi popravnega sklepa se prvostopenjski organ sklicuje na 223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter navaja, da je pri navedbi hišne številke nepremičnine - počitniškega objekta, za katerega je bila odmerjena turistična taksa, prišlo do pomote, ki jo s tem sklepom popravlja.

3. Po prejemu popravnega sklepa je tožnik vložil pritožbo zoper popravni sklep, oziroma podrejeno zoper odmerno odločbo v zvezi s popravnim sklepom. V pritožbi je navedel, da predmetne poprave odločbe ni mogoče šteti za popravo pomote, kot jo dopušča 223. člen ZUP, ter da pri nepremičnini - stanovanju št. 10 na naslovu ... ulica 13, katerega lastnik je, ne gre za počitniški objekt, ampak za stalno naseljeno stanovanje in zato tožnik ni zavezanec za plačilo turistične takse. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in se popravni sklep odpravi ter odloči o pritožbi zoper odmerno odločbo, oziroma da se pritožbi ugodi in se odmerno odločbo v zvezi s popravnim sklepom odpravi.

4. Prvostopenjski organ je nato izdal nadomestno odločbo št. 423-50/2017-56554-5 z dne 13. 9. 2018 (v nadaljevanju: nadomestna odločba), s katero je odločil: da se pritožbi zavezanca, po pooblastilu odvetnika A.A., ugodi (1. točka izreka), da se popravni sklep št. 423-50/2017-56554-3 z dne 19. 6. 2018, podrejeno zoper odločbo št. 423-50/2017-56554-1 z dne 12. 4. 2018 Mestne občine Koper, Turistične organizacije Koper, odpravi (2. točka izreka) in da se zahtevi stranke za povrnitev stroškov postopka v pritožbenem postopku ugodi (3. točka izreka). V obrazložitvi nadomestne odločbe prvostopenjski organ ugotavlja, da je pritožba utemeljena. Ob sklicevanju na ZSRT-1 in Odlok pojasnjuje, kdo so zavezanci za plačilo turistične takse ter da se predmetna tožnikova nepremičnina ne more šteti za nastanitveni objekt oziroma počitniško stanovanje iz 3. člena Odloka. Zato je, kot navaja, izdal nadomestno odločbo, popravni sklep, podrejeno zoper odmerno odločbo, pa odpravil. Kot še navaja prvostopenjski organ, je glede na ugotovitev, da tožnik ni zavezanec za plačilo turistične takse, na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP postopek ustavil. Ker se je postopek končal ugodno za tožnika, je bilo treba skladno z drugim odstavkom 113. člena ZUP ugoditi zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov. Znesek 351,13 EUR se izplača tožniku v 30 dneh po dokončnosti te odločbe.

5. Župan Mestne občine Koper je z odločbo št. 423-22/2018 z dne 8. 11. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) odločil: 1. da se tožnikova pritožba zoper nadomestno odločbo v celoti zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba prvostopenjskega organa, 2. da v postopku izdaje te odločbe ni bilo nikakršnih stroškov in 3. da se zahteva za povrnitev stroškov v pritožbenem postopku zavrne.

6. Tožnik je na tukajšnje sodišče vložil tožbo, v kateri povzema potek zadevnega postopka odmere turistične takse. Navaja, da je odmerna odločba nezakonita, nadomestna odločba pa nerazumljiva in neizvršljiva, saj z njo ni bilo odločeno o pravilnosti oziroma veljavnosti odmerne odločbe, z zakonsko določeno vsebino izreka pa tudi ne glede stroškov postopka, ki jih mora toženka plačati tožniku. Pri tem se sklicuje na določbe petega in šestega odstavka 213. člena ZUP. Opozarja, da obrazložitev nadomestne odločbe sicer govori o nepravilnosti odmerne odločbe, vendar izrek nadomestne odločbe glede (odprave) odmerne odločbe ni jasen, iz njegove 2. točke namreč ni jasno, ali je prvostopenjski organ odpravil tako popravni sklep kot tudi odmerno odločbo ali samo popravni sklep. V 3. točki izreka nadomestne odločbe je sicer navedeno, da se tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov ugodi, ni pa odločeno skladno z ZUP, kolikšen je njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku. Izrek je tisti del odločbe, ki edini postane pravnomočen in izvršljiv, zato mora biti določen, popoln in jasen, kar izrek nadomestne odločbe v 2. in 3. točki vsekakor ni. Tožnik se v dokaznem smislu sklicuje na spise zadeve ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi odmerno odločbo in nadomestno odločbo, toženki pa naloži, da mu povrne v tožbi priglašene stroške (upravnega in tega sodnega) postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Potek obravnavanega postopka odmere turistične takse in vsebina v njem izdanih upravnih aktov sta bila že predhodno opisana, zato tega sodišče na tem mestu ne ponavlja.

10. Glede na vsebino tožbe sodišče ugotavlja, da tožnik utemeljeno ugovarja, da izrek nadomestne odločbe ni skladen z zakonom, to je 213. členom ZUP, po katerem mora biti izrek upravne odločbe (v katerem se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank in ki tudi edini postane pravnomočen in izvršljiv) določen (šesti odstavek navedenega člena ZUP). V izreku pa se mora odločiti tudi o tem, ali so nastali stroški postopka, pri čemer je treba določiti njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali pa navesti, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (peti odstavek 213. člena ZUP). Izrek v obravnavanem primeru izdane nadomestne odločbe ni določen, saj se v njegovi 1. točki navaja, da se pritožbi ugodi, vendar pa glede na besedilo 2. točke izreka ni jasno, ali se s tem odpravlja (tudi) odmerna odločba ali ne. Nedoločen in z zahtevami ZUP neskladen je tudi stroškovni del, torej 3. točka izreka nadomestne odločbe, v katerem je navedeno le, da se zahtevi stranke za povrnitev stroškov v pritožbenem postopku ugodi, ni pa določen znesek stroškov, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, kar bi prvostopenjski organ po petem odstavku 213. člena ZUP moral navesti v izreku nadomestne odločbe, ker ni odločil, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep. Poleg tega je podano očitno neskladje med izrekom nadomestne odločbe in njeno obrazložitvijo, v kateri se navaja, da je upravni organ na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP postopek ustavil, pri čemer pa takšen sklep v izreku ni vsebovan. Iz povedanega sledi, da so bila pri izdaji nadomestne odločbe bistveno kršena pravila ZUP; posledično pa tudi odločitev drugostopenjskega organa, ki je, namesto da bi odpravil opisane pomanjkljivosti, pritožbo zoper nadomestno odločbo zavrnil in navedeno odločbo potrdil, ni pravilna.

11. Že iz ugotovitev samega prvostopenjskega organa - ki ob izdaji nadomestne odločbe ugotavlja, da tožnik ni zavezanec za plačilo odmerjene turistične takse po določbah ZSRT-1 in Odloka, ker se njegova nepremičnina, to je stanovanje 10 na naslovu ... ulica 13, ne more šteti za nastanitveni objekt oziroma počitniško stanovanje iz 3. člena Odloka, pri čemer je že predhodno, ob izdaji popravnega sklepa, ugotovil, da tožnik ni lastnik nepremičnine na naslovu ... ulica 14 - pa tudi izhaja, da pri izdaji (prvotne) odmerne odločbe kot tudi popravnega sklepa dejansko stanje ni bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno ter da je bilo posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo (določbe ZSRT-1 in Odloka).

12. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo nadomestno odločbo ter na podlagi 2. in 4. točke istega člena ZUS-1 odmerno odločbo, in v skladu s pooblastili, ki jih ima po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1, tudi popravni sklep in drugostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Ta bo moral, kolikor ni podlage za odmero turistične takse tožniku, postopek ustaviti ter glede na končni uspeh tožnika v postopku odločiti tudi o vseh v zadevnem upravnem postopku nastalih stroških, katerih povračilo je (tudi v svojih pritožbah) uveljavljal tožnik (izplačati pa mu bo nato moral le tisti del v izreku sprejete odločitve določenega zneska stroškov, ki tožniku še ni bil plačan). Prvostopenjski organ mora v ponovnem postopku odločiti v roku 30 dni od prejema te sodbe, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1.

13. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, za kar ima podlago v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov tožbi očitno treba ugoditi in izdane akte odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije glede na to, da je takšno odločanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1) zgolj možnost, izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki se uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti ustreznega varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru, tudi glede na naravo zadeve, ne gre.

K II. točki izreka:

14. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo povračilo stroškov tega upravnega spora v pavšalnem znesku 285,00 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti stroške tega upravnega spora v višini 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Povračilo stroškov upravnega postopka je, kot že povedano, stvar odločanja v ponovnem postopku pred prvostopenjskim organom. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1276/2009
• sodba U 1526/2008
• sodba U 2070/2008