UPRS Sodba IV U 148/2018-10

Jedro

Za začasni odvzem licence na podlagi 10. člena ZNPosr je bistveno, da nepremičninski posrednik ne opravi dopolnilnega usposabljanja v predpisanem roku, navedena ugotovitev pa ni odvisna od dostave potrdila o udeležbi na izobraževanju. Tožniku tako ukrep začasnega odvzema licence ni bil izrečen, ker naj ne bi pravočasno dostavil potrdila, temveč iz razloga, ker se v roku ni udeležil dopolnilnega usposabljanja.

Tožena stranka je v določbah tretjega odstavka 144. člena ZUP imela zakonsko podlago za to, da je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem postopku, brez udeležbe oziroma izjave tožnika in je odločitev oprla zgolj na podatke uradnih evidenc, s katerimi je razpolagala, to je podatke o (ne)opravi dopolnilnega usposabljanja, ki jih je vpogledala in ki med strankama niso sporni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, št. 35208-6/2013 z dne 13. 8. 2018, odločilo, da se nepremičninski posrednik A.A., v tem upravnem sporu tožnik, po pravnomočnosti te odločbe o začasnem odvzemu licence, začasno izbriše iz imenika nepremičninskih posrednikov in s tem začasno izgubi status nepremičninskega posrednika ter se mu začasno odvzame licenca za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja št. ... (točka 1 izreka), da je tožnik dolžan deponirati izkaznico nepremičninskega posrednika pri toženi stranki v roku 15 dni po dokončnosti te odločbe (točka 2 izreka), ter ugotovilo, da stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka). Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da ji tožnik ni predložil dokazila o udeležbi na dopolnilnem usposabljanju, kar tožena stranka tudi ni prejela od izobraževalne ustanove, to pa je v nasprotju z določbo 8. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (v nadaljevanju ZNPosr), pri čemer bi se moral tožnik tega usposabljanja udeležiti do 12. 2. 2018 in nato toženo stranko obvestiti o udeležbi na dopolnilnem usposabljanju v roku 15 dni. Iz navedenih razlogov je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

3. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da je zagrešila dve absolutni bistveni kršitvi določb postopka. Kot prvo navaja kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni obvestila o tem, da je bil postopek začasnega odvzema licence uveden in tako tožnik ni imel nobene možnosti sodelovanja v postopku oziroma podaje izjave o dejstvih, na katere je tožena stranka oprla odločbo. Kot drugo kršitev pa tožnik navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker tožena stranka ne obrazloži, kdaj naj bi bilo izvedeno dopolnilno usposabljanje, ki naj bi se ga tožnik moral udeležiti. Tožnik tudi ni bil obveščen ali povabljen k opravljanju dopolnilnega usposabljanja za nepremičninskega posrednika. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali tožena stranka odločbo izdaja zato, ker naj se tožnik ne bi udeležil dopolnilnega usposabljanja v roku petih let ali zato, ker naj se tožnik ne bi udeležil dopolnilnega usposabljanja zaradi spremembe predpisov.

4. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da so bili nepravilno uporabljeni relevantni predpisi, ker rok za dostavo dokazila o dopolnilnem usposabljanju po predpisih še ni potekel. Šesti odstavek 23. člena Pravilnika o strokovnem izpitu, licencah in vodenju imenika nepremičninskih posrednikov (v nadaljevanju Pravilnik) namreč določa, da je dolžan nepremičninski posrednik predložiti dokazilo o opravljenem dopolnilnem usposabljanju najkasneje v enem letu po preteku petih let od zadnjega dopolnilnega usposabljanja. Ker Pravilnik drugačnega roka v primeru prvega dopolnilnega usposabljanja ne določa, je treba šteti, da ta rok tožniku teče po preteku petih let od vpisa v imenik nepremičninskih posrednikov, kar je bilo v konkretnem primeru v letu 2013 in bi tako moral tožnik dostaviti dokazilo o dopolnilnem usposabljanju v letu 2019. Po tožbenem stališču je tako izpodbijana odločba preuranjena in zanjo ni zakonskih pogojev.

5. Tožnik v tožbi še zatrjuje nezakonitost izpodbijane odločbe iz razloga, ker ni bil uporabljen Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah (v nadaljevanju ZNPK), v zvezi s tem pa je bil nepravilno uporabljen ZNPosr. Tožnik je namreč za pridobitev dovoljenja opravljati poklic nepremičninskega posrednika opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo (v nadaljevanju NPK). Šteje se, da je oseba s pridobljeno NPK usposobljena za opravljanje poklica. ZNPK kot specialni predpis glede na ZNPosr določa zgolj, da se kvalifikacija podeli in ne, da jo je treba tudi obnavljati, spreminjati, se dopolnilno izobraževati ali kaj podobnega. Glede na ZNPK je torej treba šteti, da se nepremičninskemu posredniku, ki ima NPK za nepremičninskega posrednika, ni treba dopolnilno izobraževati, saj ZNPK v tem delu derogira določila ZNPosr. Tožnik v podkrepitev pravilnosti predmetne tožbene trditve izpostavlja članek z dne 9. 4. 2018, v katerem vodja Sektorja za stanovanja pri toženi stranki navaja, da »sistem NPK-ja omogoča pridobitev trajne javno veljavne listine o poklicni uposobljenosti, zato je podeljevanje licenc z dopolnilnim usposabljanjem, kot v preteklosti, v nasprotju z NPK-jem«. Vse navedeno po tožbenem stališču utemeljuje sklep, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe neutemeljeno in nezakonito posegla v pridobljene pravice tožnika.

6. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih (branju listin in zaslišanju tožnika) izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz naslednjih razlogov. Ponovno navaja, da bi se moral tožnik, če bi želel ohraniti status nepremičninskega posrednika, dopolnilno usposobiti najkasneje do 12. 2. 2018 in nato toženo stranko o udeležbi na dopolnilnem usposabljanju obvestiti v roku 15 dni. Dodatno navaja, da je pravna podlaga, ki določa pogoje za pridobitev statusa nepremičninskega posrednika, določena v ZNPosr in ne v ZNPK, pridobljena poklicna kvalifikacija pa še ne pomeni avtomatične pridobitve statusa nepremičninskega posrednika. Glede članka z izjavo vodje Sektorja za stanovanja pri toženi stranki navaja, da so bile te navedbe le eden izmed argumentov za ukinitev dopolnilnega usposabljanja v poskusu spreminjanja ZNPosr in so ta trenutek brezpredmetne, saj sprememba ZNPosr ni bila sprejeta. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa v plačilo naloži tudi stroške tožene stranke, nastale v tem upravnem sporu.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

10. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o začasnem odvzemu licence tožniku za opravljanje poslov nepremičninskega posrednika in začasnem izbrisu iz imenika nepremičninskih posrednikov ter s tem začasno izgubi statusa nepremičninskega posrednika, na tej podlagi pa tudi o tožnikovi dolžnosti deponiranja izkaznice nepremičninskega posrednika pri toženi stranki. Tožena stranka je kot razlog za takšno odločitev navedla ugotovitev, da tožnik v predpisanem roku ni opravil dopolnilnega usposabljanja, kot to določa 8. člen ZNPosr (t. j. Zakon o nepremičninskem posredovanju), tožnik pa takšni odločitvi kot nezakoniti tožbeno oporeka.

11. V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZNPosr se je nepremičninski posrednik dolžan dopolnilno usposabljati vsakih 5 let oziroma ob spremembi predpisov, katerih poznavanje se zahteva v sklopu strokovnega izpita za nepremičninskega posrednika. Da je udeležba nepremičninskega posrednika na dopolnilnem usposabljanju obvezna, določa tudi Pravilnik (t. j. Pravilnik o strokovnem izpitu, licencah in vodenju imenika nepremičninskih posrednikov) v četrtem odstavku 23. člena. V primeru neudeležbe na dopolnilnem usposabljanju pristojno ministrstvo začasno odvzame licenco za opravljanje poslov posredovanja (tretji odstavek 10. člena ZNPosr). Licenca se začasno odvzame do izpolnitve pogoja dopolnilnega usposabljanja (četrti odstavek 10. člena ZNPosr).

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik pridobil status nepremičninskega posrednika 12. 2. 2013, ko je bil vpisan v imenik nepremičninskih posrednikov. Iz tega med strankama upravnega spora nespornega dejstva, upoštevajoč zgoraj opisano vsebino prvega odstavka 8. člena ZNPosr, izhaja pravilna ugotovitev tožene stranke, da bi se moral tožnik do 12. 2. 2018 udeležiti dopolnilnega usposabljanja. Da tožnik dopolnilnega usposabljanja do izteka navedenega roka ni opravil, v zadevi ni sporno, saj tožnik v tožbi tega ne zatrjuje, temveč le navaja, da rok za predložitev potrdila v času izdaje izpodbijane odločbe še ni potekel. Za začasni odvzem licence na podlagi 10. člena ZNPosr je bistveno, da nepremičninski posrednik ne opravi dopolnilnega usposabljanja v predpisanem roku, navedena ugotovitev pa ni odvisna od dostave potrdila o udeležbi na izobraževanju. Tožniku tako ukrep začasnega odvzema licence ni bil izrečen, ker naj ne bi pravočasno dostavil potrdila, temveč iz razloga, ker se v roku ni udeležil dopolnilnega usposabljanja.

13. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na rok predložitve dokazila o dopolnilnem usposabljanju. Prav tako so po presoji sodišča neutemeljene tožbene navedbe, da se nepremičninskemu posredniku, ki ima NPK za nepremičninskega posrednika, ni treba dopolnilno usposabljati in da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v tožnikove pridobljene pravice, saj samo obveznost dopolnilnega usposabljanja in roke določa zakon, ki ureja pogoje za pridobitev statusa nepremičninskega posrednika in pogoje, ki jih mora nepremičninski posrednik po pridobitvi tega statusa za opravljanje svojih nalog izpolnjevati, vključno z obdobnim dopolnilnim izobraževanjem. Vse navedeno ureja ZNPosr kot specialni predpis in v ureditev teh pogojev ne more posegati ZNPK, kot to napačno zatrjuje tožnik. Samo stališče vodje določenega sektorja pri toženi stranki, objavljeno v članku, na drugačno presojo sodišča o pravilnosti ravnanja tožene stranke ne more vplivati, saj je bilo to stališče izraženo v okviru nameravanih sprememb te zakonodaje, do katere pa ni prišlo. Pri pogojih, ki jih je moral tožnik kot nepremičninski posrednik izpolnjevati, se upošteva v času odločanja veljavna zakonodaja. Sodišče ponovno in sklepno poudarja, da je v predmetni zadevi bistveno, da tožnik v predpisanem roku ni opravil dopolnilnega usposabljanja, nasprotno pa tudi sam tožnik v tožbi ne zatrjuje.

14. Tožnik tožbeno uveljavlja tudi bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi ju tožena stranka zagrešila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče te tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

15. V zadevi odločanja o začasnem odvzemu licence za opravljanje poslov nepremičninskega posrednika in začasnem izbrisu iz imenika nepremičninskih posrednikov gre po presoji sodišča v skladu z določilom prvega odstavka 2. člena ZUP za odločanje v upravni zadevi in je tožena stranka, ob upoštevanju vsebine prvega odstavka 1. člena ZUP, pri odločanju v navedeni zadevi dolžna postopati po tem zakonu, t. j. ZUP. Ta zakon v prvem odstavku 9. člena določa, da je stranki, preden se izda odločba, načeloma treba dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (t. i. načelo zaslišanja stranke). Kot določa tretji odstavek 9. člena ZUP, namreč organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Zakon torej lahko določi izjeme od načela zaslišanja stranke. Takšne izjeme določa ZUP v prvem odstavku 144. člena, po katerem lahko, kot izhaja iz 2. točke prvega odstavka te določbe, organ po skrajšanem postopku odloči o zadevi tudi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Kot izrecno določa tretji odstavek 144. člena ZUP, v primerih iz prvega odstavka tega člena stranke ni treba zaslišati. Tožena stranka je v navedenih določbah ZUP imela zakonsko podlago za to, da je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem postopku, brez udeležbe oziroma izjave tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožena stranka odločitev oprla zgolj na podatke uradnih evidenc, s katerimi je razpolagala, to je podatke o (ne)opravi dopolnilnega usposabljanja, ki jih je vpogledala in ki med strankama niti niso sporni. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je dopolnilno usposabljanje dejansko opravil, zato ni bilo razloga, ki bi toženi stranki narekoval, da bi morala tožnika posebej zaslišati, to je, mu dati možnost izjave za zavarovanje njegovih pravic oziroma pravnih koristi. Da je bilo takšno postopanje utemeljeno, potrjuje odsotnost v tem pogledu relevantnih vsebinskih ugovorov v tožbi. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da se kot neutemeljen izkaže tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16. Sodišče pa kot neutemeljen zavrača tudi očitek o pomanjkljivi obrazložitvi odločbe, ki da je zato ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe je primerna in zadosti zahtevanim kriterijem obsega obrazložitve odločbe iz prvega odstavka 214. člena ZUP, iz katerega ne izhaja zahteva, da je treba odločbo obrazložiti z vseh možnih dejanskih in pravnih vidikov, ki bi morebiti lahko prišli v poštev. Odločba mora imeti razloge o tistih dejstvih in okoliščinah, ki glede na predpise lahko vplivajo na odločitev v konkretni zadevi. Da so v obravnavanem primeru podana kakšna takšna dejstva in okoliščine, ki jih tožena stranka ni ugotovila oziroma obrazložila, tožnik konkretizirano niti ne zatrjuje. Tako tožnik ne zatrjuje, da se je v predpisanem roku udeležil kateregakoli od dopolnilnih usposabljanj, torej niti dopolnilnega usposabljanja vsakih pet let niti dopolnilnega usposabljanja ob spremembi predpisov, katerih poznavanje se zahteva. Iz tega razloga sodišče kot neupošteven šteje tožbeni ugovor, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katerega od teh usposabljanj se tožnik ni udeležil. Po presoji sodišča pa tudi za sprejem izpodbijane odločitve ni relevantno, kdaj naj bi bilo izvedeno dopolnilno usposabljanje in izostanek obvestila o opravljanju tega usposabljanja, ker je rok za opravo tega usposabljanja določen v zakonu in tožena stranka tožnika ni bila dolžna obveščati o tej njegovi obveznosti. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče še pripominja, da gre za začasni ukrep, saj lahko nepremičninski posrednik na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZNPosr v primeru začasnega odvzema licence zaradi dopolnilnega neusposabljanja, ponovno pridobi licenco, ko izpolni pogoj dopolnilnega usposabljanja, določen v 8. členu tega zakona.

18. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi poleg branja listin predlagal tudi lastno zaslišanje. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem v delu predlaganega zaslišanja tožnika, pa tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer, glede na zgoraj opisano stališče sodišča o uporabi materialnega prava, ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Glede na navedeno je sodišče o stroških, katerih povrnitev sta priglasili tožeča in tožena stranka, odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 407/2017-10
• UPRS Sodba II U 409/2017-12
• VSL sodba I Cp 3065/2012