UPRS Sodba IV U 202/2019-14

Jedro

Tožnikova vloga na javni razpis za podukrep M06.1 za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2018 je bila zavrnjena zaradi ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v Uredbi o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) in predmetnem javnem razpisu, ki se nanašajo na prvo vzpostavitev kmetijskega gospodarstva in predhodni prejem sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike, saj je bil v preteklosti v register kmetijskih gospodarstev že vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva in je v okviru tega tudi prejemal finančna sredstva iz naslova ukrepov kmetijske politike.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 33119-182/2018/2 z dne 22. 7. 2019, zavrnila vlogo št. 33119-182/2018, prejeto 29. 1. 2019, ki jo je vložil A.A., v tem upravnem sporu tožnik, na javni razpis za podukrep M06.1 za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2018 (točka 1 izreka), pri tem pa še določila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 2 izreka) in ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da je tožnik podal predmetno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz podukrepa Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete, ki so bila razpisana z javnim razpisom za podukrep M06.1 za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2018. Pri obravnavi vloge je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v Uredbi o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba) in predmetnem javnem razpisu. Kot pravno podlago za sprejem izpodbijane odločitve je navedel šesti in sedmi odstavek 5. člena Uredbe. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da je postal tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva za KMG MID-u ... z dnem 7. 10. 2013 in je imel vpisane grafične enote rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva (v nadaljevanju GERK), kot je razvidno iz registra kmetijskih gospodarstev. Prav tako je tožnik iz naslova ukrepov skupne kmetijske politike za navedeno KMG v letih 2013 in 2014 dobil izplačana finančna sredstva v skupni višini 2.840,00 EUR. Ker je imel tožnik v RKG vpisane GERK-e v obdobju več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na predmetni javni razpis in je pred tem 24-mesečnim obdobjem prejel sredstva iz naslova ukrepov skupne kmetijske politike, je prvostopenjski upravni organ zaključil, da ne izpolnjuje pogojev Uredbe in javnega razpisa, zato je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tudi tožena stranka) kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). Tožena stranka v obrazložitvi potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega upravnega organa in ponovno navaja razloge iz izpodbijane odločbe. Opredeljuje se tudi do pritožbenih navedb tožnika, ki jih zavrača kot neutemeljene. V zvezi s tem pojasnjuje, da je tožnik kot nosilec kmetijskega gospodarstva daljše časovno obdobje upravljal z njim, vlagal vloge in pridobival sredstva, zato pritožbene navedbe, da gre za birokratski vpis niso prepričljive. Navaja še, da bi bilo v nasprotju s ciljem ukrepa, če bi se podpiralo upravičence, ki prehajajo iz enega kmetijskega gospodarstva na drugega z namenom pridobiti finančna sredstva ukrepov kmetijske politike. Tako je utemeljeno zaključiti, da tožnik ne predstavlja mladega kmeta, ki prvič pričenja s kmetovanjem in potrebuje zagonska sredstva. Odobritev mimo tega pogoja, kot je zapisan v javnem razpisu in Uredbi, bi po stališču pritožbenega organa pomenilo zaobid pravil in s tem neenako obravnavanje vseh vlagateljev na razpisu.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

5. Tožnik v tožbi najprej navaja, da v letu 2013, ko je postal nosilec kmetijskega gospodarstva po pokojni teti, določba iz Uredbe, ki bi kakorkoli omejevala ali povezovala dejstvo nosilstva z upravičenostjo do sredstev iz naslova mladega prevzemnika, ni obstajala.

6. Nadalje tožnik tožbeno zatrjuje, da je pogoje oziroma omejitve iz Uredbe lahko razumeti tako, da so povezani z nosilstvom kmetije, ki je oziroma bo predmet prenosa na mladega prevzemnika. Sam je namreč postal nosilec domačega kmetijskega gospodarstva po prenosu s kmetije z očeta na njegovo ime znotraj dovoljenih 24 mesecev.

7. Bistvena vsebina tožbenih ugovorov se nanaša na dejstvo, da je tožnik postal nosilec kmetije njegove tete, kot zatrjuje v tožbi, zgolj na formalni ravni. Po nenadni smrti tožnikove tete je bilo treba določiti nosilca njene kmetije. Tožnik od tete ni pridobil nobenega premoženja, iz česar izhaja, da je bila njegova vloga nosilca zgolj tehnična in posledica spleta življenjskih okoliščin. Poslovodenje na kmetiji tožnikove tete je še naprej ostalo v rokah tožnikovega očeta ter njegovih bratov in sester, tožnik pa ni sodeloval pri nobenih tovrstnih odločitvah. Vloge nosilca, ki jo določajo predpisi, ni opravljal. Priznava prejem sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike, vendar zatrjuje, da je bil pri tem zgolj posrednik, saj je ob vsakem nakazilu sredstva dvignil, tožnikov oče pa jih je razdelil med dediče po pokojni teti. Tako so bila nakazila sredstev zgolj tehnično povezana s tožnikovim imenom, saj sam tožnik ni imel nobenih premoženjskih koristi, povezanih z ukrepi kmetijske politike na kmetijskem gospodarstvu njegove tete. Tožbi je priložil tudi izjavo, ki sta jo podpisala z očetom, iz katere izhaja, da je bil oče tisti, ki je prevzel vsa izplačana sredstva in je bil on tisti, ki je tudi dejansko opravljal s posestvom pokojne tete. Priložil je tudi izjavo ostalih dedičev (B.B., C.C., D.D.), ki potrjujejo navedena dejstva. V zvezi s tem se sklicuje na stališče v odločitvi sodišča v zadevi I U 1291/2017. Poleg tega še izpostavlja, da se je v obdobju nosilstva tetine kmetije ukvarjal s popolnoma drugo dejavnostjo, saj je bil samostojni podjetnik, ki se je ukvarjal z glasbo, prevozi in tehničnim projektiranjem.

8. Tožnik v tožbi še navaja, da je upravni organ v konkretnem primeru odločal v okviru birokratskih načel in nikakor ne z miselnostjo, da je treba obdelovalce hribovitih območij dodatno zaščititi. Pri javnih razpisih je treba po stališču tožnika paziti tudi na namen in logiko samega javnega razpisa. Navaja, da je izpolnil vse zahteve in pogoje, zato je kot obdelovalec visokogorske kmetije tudi upravičen do sredstev.

9. Tožnik še navaja, da je upravni organ ravnal nesorazmerno, ko je nosilstvo, ki je bilo zgolj formalno, upošteval na način, ki je pomenila zavrnitev vloge v celoti. Pojasnjuje, da je glede na področno zakonodajo nosilec oseba, ki upravlja s kmetijskim gospodarstvom, odloča o dnevnem dogajanju in razvoju, je odgovoren za razvoj in nosi določene pravice in dolžnosti. V njegovem primeru pa je zgolj «posodil svoje ime«, kot se je izrazil v tožbi, sorodnikom, in sicer za kmetijsko gospodarstvo, ki ni povezano s kmetijo, ki jo je dejansko prevzel in s tem prevzemom tudi kandidiral na javnem razpisu.

10. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in primarno samo ugotovi, da tožniku pripadajo nepovratna sredstva iz naslova navedenega podukrepa, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov predmetnega postopka. Kot dokaz sodišču predlaga pregled listinske dokumentacije ter lastno zaslišanje in zaslišanje zakonitih dedičev kot prič.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi obeh upravnih odločb. Tožena stranka dodatno pojasnjuje, da tožnik ni izpolnjeval pogojev, kot so bili določeni s predmetnim javnim razpisom in uredbo, s katerimi je bil seznanjen pred oddajo vloge in veljajo za vse vlagatelje. Ponovno navaja vsebino šestega in sedmega odstavka 5. člena Uredbe, pri čemer izpostavlja, da se dikcija predpisa osredotoča na sam vpis osebe v register gospodarstev. Po stališču tožene stranke tožnik izkrivlja definicijo mladega kmeta, ki je postavljena v alineji n) prvega odstavka 2. člena Uredbe EU 1307/2013. Besedna zveza »prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo« jasno nakazuje na katerokoli kmetijsko gospodarstvo, saj se vzpostavitev ne more opravljati večkrat za isto kmetijo oziroma kmetijsko gospodarstvo. Ker je tožnik v preteklosti že prevzel nosilstvo kmetijskega gospodarstva in tudi prejemal sredstva iz ukrepov kmetijske politike, se po stališču tožene stranke skladno s predpisi ne more več šteti kot mlad kmet. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelil do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Strinja se, da je z definicijo mladega kmeta iz navedene uredbe določeno, kateremu delu prebivalstva je podpora namenjena, vendar vztraja pri zatrjevanju, da te pogoje izpolnjuje tudi sam. Tekom celotnega postopka ostaja sporno izpolnjevanje pogoja »prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo«, v zvezi s čimer tožnik ponavlja tožbene navedbe o formalnem nosilstvu kmetijskega gospodarstva svoje tete. Njegova vloga nikakor ne more pomeniti vzpostavitve kmetijskega gospodarstva. Ob prevzemu očetove kmetije je dejansko prvič vzpostavil kmetijsko gospodarstvo, zato v celoti izpolnjuje definicijo iz Uredbe 1307/2013. Vztraja pri tožbenih navedbah.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

15. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga na javni razpis za podukrep M06.1 za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2018 zaradi ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v Uredbi in predmetnem javnem razpisu, ki se nanašajo na prvo vzpostavitev kmetijskega gospodarstva in predhodni prejem sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike. Tožnik nasprotno zatrjuje, da je odločitev upravnega organa napačna, ker izpolnjuje vse predpisane pogoje, saj je prvič prevzel vodenje kmetijskega gospodarstva za kmetijo, povezano z njegovo predmetno vlogo, pred tem pa v končni fazi tudi ni prejel nobenih sredstev za kakršnokoli kmetijsko gospodarstvo.

16. Pravna podlaga za odločanje o vlogah na predmetni javni razpis predstavljajo določila Uredbe (t. j. Uredbe o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020) in iz le-te prenesene zahteve javnega razpisa. Ta Uredba je bila sprejeta z namenom izvajanja pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete, to je za vzpostavitev kmetijskega gospodarstva in kmetijske dejavnosti (prvi odstavek 1. člena in 4. člen Uredbe). Upravičenec do te podpore je, med drugim, mladi kmet, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva ter prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo (prvi odstavek 5. člena Uredbe). V šestem odstavku 5. člena Uredbe je določeno, da ob oddaji vloge na javni razpis vzpostavitev še ne sme biti dokončana, kot dokončana vzpostavitev kmetijskega gospodarstva pa se med drugim šteje, če je upravičenec v primeru fizične osebe vpisan v register kmetijskih gospodarstev kot nosilec kmetijskega gospodarstva v obdobju do največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis (druga alineja šestega odstavka 5. člena Uredbe). Sedmi odstavek 5. člena Uredbe pa določa, da lahko ne glede na določbe druge, tretje in četrte alineje prejšnjega odstavka postane nosilec kmetijskega gospodarstva v obdobju več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis, če pred tem obdobjem še ni prejel sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike, razen iz ukrepa 111 usposabljanje za delo v kmetijstvu, gozdarstvu in živilstvu iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 oziroma ukrepa 1 prenos znanja in dejavnosti informiranja iz PRP 2014–2020, in pred tem 24-mesečnim obdobjem kmetijsko gospodarstvo ni imelo v RKG vpisanih grafičnih enot rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva. Postopek pridobitve nepovratnih sredstev določa Uredba v III. poglavju. Sredstva se razpišejo z zaprtim javnim razpisom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razpisna dokumentacija z navodili za izpolnjevanje obrazcev pa na spletni strani ministrstva in prvostopenjskega upravnega organa (12. člen Uredbe). Obravnava oddane vloge se prične s preveritvijo njene popolnosti in se nato, kolikor je popolna in izpolnjuje vstopne pogoje, oceni na podlagi meril, določenih z Uredbo in javnim razpisom (15. člen Uredbe).

17. V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik 7. 10. 2013 postal nosilec kmetijskega gospodarstva za KMG MID-u ... in je imel vpisane grafične enote rabe zemljišč kmetijskega gospodarstva. To je razvidno iz registra kmetijskih gospodarstev. Prav tako ni sporno, da je tožnik 28. 1. 2019 oddal vlogo na predmetni javni razpis. Nesporno je tudi, da je tožnik v letih 2013 in 2014 na svoj transakcijski račun prejel sredstva iz naslova ukrepov kmetijske politike v skupni višini 2.840,05 EUR.

18. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da je bil tožnik v preteklosti v register kmetijskih gospodarstev že vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva in je v okviru tega tudi prejemal finančna sredstva iz naslova ukrepov kmetijske politike. Tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je bil tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva po pokojni teti zgolj na formalni ravni. Po presoji sodišča je bistveno, da je bil tožnik vpisan v register kmetijskih gospodarstev kot nosilec kmetijskega gospodarstva v obdobju do največ 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis, kar kot pogoj določata tako Uredba kot javni razpis. Takšen pogoj za upravičenost do podpore je v tem delu popolnoma jasno določen in pogojuje finančno spodbudo z zahtevo po vpisu v register kmetijskih gospodarstev ne več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis, kar je bilo 28. 1. 2019. Uredba in javni razpis ne določata pogoja dejanskega opravljanja nalog nosilca kmetijskega gospodarstva, ampak zgolj vpis v register, zato na presojo pravilnosti odločitve pristojnega upravnega organa po presoji sodišča ne morejo vplivati tožbene navedbe, da tožnik ni bil dejansko nosilec kmetijskega gospodarstva po pokojni teti. Tako sodišče kot nerelevantne zavrača tudi tožbene ugovore, da se je tožnik v obdobju nosilstva tetine kmetije ukvarjal s popolnoma drugo dejavnostjo. Ne gre za odločanje v nasprotju z namenom javnega razpisa in v okviru birokratskih načel, kot to v tožbi zatrjuje tožnik, ampak je nasprotno takšen pogoj iz Uredbe in javnega razpisa skladen z namenom predmetnega javnega razpisa, ki je v pomoči mladim kmetom, ki prvič vzpostavljajo kmetijsko gospodarstvo. Takšna je tudi opredelitev mladega kmeta v Uredbi EU 1307/2013, ki v alineji a) točke 2 člena 50 določa, da mlad kmet pomeni osebo, ki med drugim prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo kot nosilec tega gospodarstva.

19. Sodišče kot nedovoljeno tožbeno novoto ocenjuje tožnikov dokaz s predložitvijo izjav prič (v spisu se nahaja samo tožnikova izjava, sopodpisana s strani tožnikovega očeta). Tožnik namreč tega dokaza ni posredoval upravnemu organu tako ne pred izdajo izpodbijane odločbe kot ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Prav tako tožnik ni pojasnil razlogov, zakaj tega ni storil prej, pri čemer sodišče pojasnjuje, da je na tožeči stranki breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta. Tožnik bi ta dejstva, na katere je prvič opozoril v tožbi, nedvomno lahko navedel kadarkoli tekom upravnega postopka. V zvezi s tem sodišče zavrača tudi tožbeno sklicevanje na sodno prakso, ker gre za drugačno dejansko stanje in pravno podlago. Ne glede na to in obrazložitev v prejšnji točki, pa sodišče ugotavlja, da v zvezi s tožnikovim nosilstvom kmetijskega gospodarstva, ki je bil vpisan v register kmetijskih gospodarstev, velja načelo zaupanja v uradne evidence. Poleg tega ni mogoče spregledati, da je bil tožnik daljše časovno obdobje udeležen v ravnanju, ki se nanaša na kmetijsko gospodarstvo po pokojni teti, pri tem pa je opravljal vsa potrebna opravila, vključno s podajanjem vlog, predvsem pa je prejemal tudi finančna sredstva.

20. V zvezi s finančnimi sredstvi iz naslova ukrepov kmetijske politike sodišče ugotavlja, da tožnik sam priznava prejem teh sredstev. Ker je pogoj iz Uredbe in javnega razpisa, vezan na ta sredstva, nesporen in se navezuje na prejem teh sredstev pred obdobjem več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na javni razpis, pri čemer niso podane v Uredbi določene izjeme, je prvostopenjski upravni organ po presoji sodišča tudi v tem delu pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje tudi tega pogoja. Kot je tožnik sam navedel, je ta sredstva dvignil s svojega transakcijskega računa, kako je z njimi nadaljnje razpolagal, pa za predmetno zadevo ni relevantno.

21. Sodišče nadalje zavrača tožbeni ugovor, da Uredba v času, ko je tožnik postal nosilec kmetijskega gospodarstva po pokojni teti, ni določala omejitve sredstev iz naslova mladega prevzemnika. Uredba namreč določa pogoje, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob prijavi na predmetni javni razpis, ki se nanaša na izvajanje podukrepa pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete kot del ukrepa razvoj kmetij in podjetij iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 ter s kmetijskim gospodarstvom, katerega nosilec je postal tožnik v letu 2013, nima nobene zveze. Prav tako ni utemeljena tožbena navedba, da so pogoji iz Uredbe povezani z nosilstvom kmetije, ki je predmet prenosa na mladega prevzemnika. Namen razpisa je pomoč mladim kmetom, ki prvič vzpostavljajo kmetijsko gospodarstvo, zato se upošteva celokupno ukvarjanje oziroma nosilstvo prijaviteljev s kmetijskimi gospodarstvi.

22. Javni razpis je materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in zato lahko uspešno kandidira na javnem razpisu le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom. S tem je zagotovljena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije ter se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse (tako npr. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi I Up 33/2013). Zato sodišče zavrača tudi tožbeno zatrjevanje tožnika o nesorazmernem ravnanju upravnega organa, ko je zgolj formalno nosilstvo kmetijskega gospodarstva upošteval na način, ki je pomenil zavrnitev vloge v celoti. Ravnanje prvostopenjskega upravnega organa je bilo pravilno, ker gre za vprašanje izpolnjevanja pogojev iz Uredbe in javnega razpisa, v zvezi s čimer se vloga v primeru, če se ugotovi, da prijavitelj katerega od teh pogojev ne izpolnjuje, zavrne in tako ni mogoče presojati sorazmernosti takšne zavrnitve.

23. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi poleg branja listin predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje prič. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem v delu predlaganega zaslišanja tožnika in prič, pa tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer, glede na zgoraj opisano stališče sodišča o uporabi materialnega prava, ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

25. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 873/2018-8
• UPRS Sodba I U 1296/2019-13
• UPRS Sodba III U 141/2017-17