UPRS Sodba IV U 129/2018-10

Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ker tožnici odločba prvostopenjskega organa ni bila vročena, kot je to navajala tožnica. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog kot nedovoljen zavrže.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog A.A., v tem upravnem sporu tožnice, za vrnitev v prejšnje stanje (točka 1 izreka) in ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (točka 2 izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve najprej opisuje okoliščine vročitve odločbe, ki se nanaša na tožničino pritožbo zoper ravnanje inšpektorice B.B., v kateri je tožnica zapisala, da naj se njena vloga šteje kot zahteva za vrnitev v prejšnje stanje in naj se ji akt ponovno vroči, saj naj bi ji bila zaradi nepravilne vročitve onemogočena pravica do vložitve pravnega sredstva. Po prepričanju prvostopenjskega organa je bila tožnici pošta pravilno vročena, zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen. Glede na navedeno je prvostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ga je navedel v uvodu izpodbijanega sklepa, in drugega odstavka 107. člena ZUP, na katerega se je skliceval v zaključku njegove obrazložitve, odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je župan tožene stranke kot drugostopenjski organ zavrnil (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovil, da v pritožbenem postopku niso nastali posebni stroški postopka (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve ponavlja ugotovitve prvostopenjskega organa, da je bilo pritožnici pravilno vročeno pismo prvostopenjskega organa ter kot pravilno ocenjuje odločitev prvostopenjskega organa, da na podlagi določb 106. člena ZUP zavrže tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je vrnitev v prejšnje stanje po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP možna le, če je stranka zamudila rok ali narok ali kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, kar pomeni, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ker tožnici odločba prvostopenjskega organa ni bila vročena, kot je to navajala tožnica. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog kot nedovoljen zavrže. Pritožbeni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru vrnitev v prejšnje stanje ni možna, zato se v vsebinsko presojo razlogov za vrnitev v prejšnje stanje ni spuščal.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, kot navaja iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnih določb.

5. Tožnica v tožbi najprej oporeka pravilnosti pravnega pouka, ki ga je drugostopenjski organ navedel v svoji odločbi. Slednji namreč napotuje na dopustnost upravnega spora zoper akt drugostopenjskega organa, čeprav je v zadevi vsebinsko odločil prvostopenjski organ. Tožnica pojasnjuje, da se s predmetno tožbo izpodbija sklep prvostopenjskega organa.

6. Bistveni tožbeni očitek je v nasprotju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka. Prvostopenjski organ je namreč v izreku sklepa odločil, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže, v obrazložitvi pa navaja, da je predlog neutemeljen. V glavi izpodbijanega sklepa je kot pravna podlaga naveden tretji odstavek 106. člena ZUP, v obrazložitvi pa drugi odstavek 107. člena ZUP. Tožnica navaja, da se ne da ugotoviti, kaj konkretno ima slednja določba z odločitvijo inšpektorata. Tako se takšnega sklepa ne da preizkusiti, saj ni jasno, ali je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavržen ali pa je predlog neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti.

7. Nadalje tožnica v tožbi zatrjuje, da razlogi za zavrženje niso podani. S sklepom se namreč predlog zavrže, če je predlog prepozen ali nedovoljen. Po stališču tožnice nobeden od teh v tem postopku ni izkazan in je zato odločitev prvostopenjskega organa nezakonita. Prvostopenjski organ je v glavi izdanega sklepa navedel, da izdaja sklep na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZUP, vendar ni obrazloženo, ali je predlog prepozen ali nedovoljen. Podlage za pravilnost odločitve prvostopenjskega organa pa tudi drugostopenjski organ ni navedel, saj je navedel zgolj, da se prepozen in nedovoljen predlog zavrže. Ne opredeli pa in ne konkretizira, ali je bil v konkretnem primeru predlog prepozen ali je bil predlog nedovoljen in zakaj je nedovoljen oziroma prepozen.

8. Tožnica še navaja, da bi moral prvostopenjski organ, če bi menil, da je zahtevek neutemeljen, takšen predlog zavrniti, vendar bi moral takšno svojo odločitev utemeljiti. V konkretnem primeru pa je prvostopenjski organ zgolj zapisal: »…da je prepričan, da je bil akt (odločba) pravilno vročen in da zato zahtevek ni utemeljen.«

9. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v višini odmerjene sodne takse.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe ter najprej podaja ugovor pasivne legitimacije, pri čemer se sklicuje na peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotavlja, da tožnica toži prekrškovni organ mestne uprave in ne lokalno skupnost, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Nadalje tožena stranka meni, da izpodbijani sklep sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne gre za akt v smislu 2. člena ZUS-1, pa tudi ne za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Tako po stališču tožene stranke sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo navedenega sklepa uveljavljajo hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari. Sicer pa tožena stranka vztraja pri izreku in obrazložitvi izpodbijanih odločb ter zatrjuje, da je iz obeh upravnih aktov jasno pojasnjena pravna podlaga, na katero je oprta odločitev. Če zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni (kot npr., ker tožnici odločba prvostopenjskega organa ni bila vročena), se tak predlog kot nedovoljen zavrže. Tako je pritožbeni organ ugotovil, da v konkretnem primeru vrnitev v prejšnje stanje iz tega razloga ni možna, zato se v vsebinsko presojo razlogov za vrnitev v prejšnje stanje ni spuščal. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podredno kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa, s katerim je bil zavržen tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

13. Sodišče se uvodoma opredeljuje do procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko obravnavo tožbe in v zvezi s katerimi je sodišče na podlagi 36. člena ZUS-1 zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo izpostavila, da po njenem stališču določene procesne predpostavke v obravnavanem upravnem sporu niso izpolnjene. V zvezi s tem sodišče pripominja, da mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 na razloge iz prvega odstavka tega člena, ki predstavljajo procesne predpostavke, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Tako sodišče opravi predhodni preizkus tožbe in v primeru ugotovitve, da katera od procesnih predpostavk ni izpolnjena, tožbo s sklepom zavrže.

14. Sodišče je najprej presojalo, ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke, čemur slednja oporeka. Predmetna tožba je bila vložena zoper Mestno občino C., Inšpektorat. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je neutemeljeno stališče tožene stranke, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženec država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je bil v konkretnem primeru postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega organa, to je župana Mestne občine C., ki je organ lokalne skupnosti, pomeni, da je v tem primeru toženka lokalna skupnost. Zato je sodišče kljub temu, da je tožnica kot toženo stranko navedla Mestno občino C. , Inšpektorat, v skladu z njegovo ustaljeno sodno prakso (npr. zadevi I U 1932/2009, U 2250/2008) štelo, da je bila z navedbo Mestne občine C. tožena stranka pravilno opredeljena. Tako stališče temelji na vsebini upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka lokalna skupnost, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi.

15. Glede na zgoraj navedeno ugotovitev sodišča, je sodišče nadalje presojalo, ali predstavlja izpodbijani sklep upravni akt ali akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pri čemer je v primeru zaključka, da je ta procesna predpostavka (in ostale) izpolnjena, sodišče dolžno presojati utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožena stranka namreč stoji na stališču, da izpodbijani sklep ne uživa samostojnega pravnega varstva. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da se v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika. V obravnavanem primeru je to sklep prvostopenjskega organa, s katerim je bil predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje zavržen, s tem pa tudi poseženo v njen pravni položaj. Ta sklep je postal dokončen z izdajo odločbe župana kot drugostopenjskega organa. Tako sodišče kot pravilne ugotavlja navedbe v tožbi, da je predmet sodne presoje sklep prvostopenjskega organa in ne odločba pritožbenega organa, kot je to napačno navedeno v pravnem pouku te odločbe. Ker je tožnica pravilna vložila tožbo zoper sklep prvostopenjskega organa, takšna pomanjkljivost drugostopenjske odločbe po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost postopka.

16. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem upravnem sporu za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe izpolnjene vse procesne predpostavke, določene v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, zato je sodišče presojalo, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o zavrženju tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

17. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 16. 4. 2018 vložila »pritožbo zoper ravnanje inšpektorice ga. B.«, v kateri je navedla, da naj se ta njena vloga šteje kot zahteva (pravilno predlog) za vrnitev v prejšnje stanje, če bo prvostopenjski organ štel, da je bilo tožnici pismo (odločba pod št. 0610-1/2017-2) pravilno vročeno. Predlaga, da se ji akt ponovno (pravilno) vroči. Takšnemu predlogu prvostopenjski organ ni sledil in je z izpodbijanim sklepom o njem odločil tako, da ga je zavrgel.

18. Inštitut vrnitve v prejšnje stanje ureja ZUP v določbah od 103. do 108. člena. Po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje in sicer v rokih, ki jih določa 105. člen ZUP. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. O vrnitvi v prejšnje stanje odloči organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (drugi odstavek 106. člena ZUP). Prepozen in nedovoljen predlog se zavrže s sklepom (tretji odstavek 106. člen ZUP).

19. Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in glede na podatke v spisu, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, ko je predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel, ravnal pravilno. V konkretnem primeru je namreč tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz razloga, ker ji zgoraj navedena odločba ni bila vročena. Ker je po že navedeni določbi prvega odstavka 103. člena ZUP vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka zamudila rok ali narok ali kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, to pomeni, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, kot ga je navajala tožnica. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog kot nedovoljen zavrže. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru vrnitev v prejšnje stanje ni možna, se sodišče v vsebinsko presojo razlogov za vrnitev v prejšnje stanje ni spuščalo.

20. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbeni ugovor, da niso podani pogoji za zavrženje predmetnega predloga. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker je podano nasprotje med njegovim izrekom in obrazložitvijo. Sodišče sicer pritrjuje tožnici, da je v uvodu izpodbijanega sklepa kot pravna podlaga za odločitev naveden tretji odstavek 106. člena ZUP in skladno s tem v izreku predlog tudi zavržen, v nasprotju s tem pa v obrazložitvi zapisano, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen in kot pravna podlaga odločitve naveden drugi odstavek 107. člena ZUP. Vendar je takšno pomanjkljivost prvostopenjskega akta odpravil pritožbeni organ, ki je v svoji odločbi pojasnil, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ker tožnici odločba prvostopenjskega organa ni bila vročena, kot je to navajala tožnica. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog kot nedovoljen zavrže, pri čemer se sklicuje na določbe 106. člena ZUP. Podlaga za takšno ukrepanje pritožbenega organa predstavlja tretji odstavek 248. člena ZUP, ki določa, da organ druge stopnje v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pa organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Iz upravnega spisa ter izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožbeni organ svojo obrazložitev utemeljil na isti dejanski in pravni podlagi kot prvostopenjski organ, pri čemer je odpravil dvom, ali je bil tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku zavržen ali zavrnjen in na kakšni pravni podlagi je bila sprejeta ta odločitev. Tako sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da ni razvidno, ali je bil tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavržen iz razloga nepravočasnosti ali nedopustnosti.

21. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

23. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnica sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 589/2015
• VDSS Sklep Psp 94/2017
• VDSS Sklep Pdp 292/2021