UPRS Sodba III U 127/2019-26

Jedro

Upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, v postopku le preveri, ali so k PGD priložena vsa s predpisi zahtevana soglasja. Soglasja namreč po svoji vsebini predstavljajo potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija v skaldu s predpisi iz njegove pristojnosti. To pa pomeni, da upravni organ zakonitosti soglasij ne preverja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 12. 5. 2017 A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka) izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-90/2017/13 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje), s katerim ji je dovolila gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 1215/18 k.o. B.. Gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno dne 27. 5. 2018. Na podlagi predloga za obnovo postopka, ki sta ga dne 26. 7. 2017 vložila C.C. (v nadaljevanju tožnica) in D.D., dne 10. 8. 2018 pa še E.E. (v nadaljevanju tožnik) in F.F., je prvostopenjski organ s sklepoma št. 351-411/2017/8 z dne 16. 10. 2017 in št. 351-391/2017/7 z dne 11. 10. 2018 dovolil obnovo postopka v obsegu, da se ti predlagatelji postopka udeležujejo kot stranke postopka.

2. Prvostopenjski organ je z odločbo, št. 351-90/2017/67 z dne 22. 11. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločil, da gradbeno dovoljenje ostane v veljavi, predlagateljem obnove postopka v plačilo naložil plačilo stroškov postopka, njihovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pa zavrnil. V obnovljenem postopku je bila v zadevi opravljena ustna obravnava, katere vsebino prvostopenjski organ povzema, kot tudi povzema vsebino pripravljalnih vlog in odgovorov nanje, ki so jih posredovali udeleženci postopka. Pojasnjuje, da je odločitev sprejel na podlagi materialnih predpisov, ki so veljali v času izdaje gradbenega dovoljenja ter na podlagi dejstev, ki so obstajala v tem času.

3. Tožnica in D.D. sta v ponovljenem postopku oporekala soglasju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju MONG), št. 478-540/2016-4 z dne 11. 1. 2017, za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 1215/18 k.o. B., ki se bo preko parc. št. 1215/19 in 1215/13, obe k.o. B., navezal na kategorizirano občinsko cesto. Poudarjala sta, da je prizadeta stranka dne 18. 6. 1996 že pridobila soglasje za izvedbo priključka preko takratne nepremičnine s parc. št. 1215/2 k.o. B., danes parc. št. 1215/12, ki je v lasti tožnika in njegove žene, ki pa v naravi nikoli ni bil izveden. Prav to soglasje pa je bilo priloga k vlogi za izdajo soglasja MONG z dne 11. 1. 2017, kar vse po njunem mnenju pomeni, da je soglasje MONG nezakonito in izdano za priključek, ki v naravi ne obstaja. Prvostopenjski organ je ta ugovor tožnice in D.D. zavrnil z utemeljitvijo, da je soglasje samostojna upravna odločba, ki v skladu s točko 5.5.1 prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pomeni potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Naloga upravnega organa je, da v postopku preveri, ali so pridobljena vsa predpisana soglasja, ki po vsebini predstavljajo potrditev pristojnega soglasodajalca da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti, na njihovo vsebino pa je upravni organ vezan in zato njihove zakonitosti ne presoja. V konkretnem primeru je bilo k projektni dokumentaciji predloženo soglasje MONG z dne 11. 1. 2017 za navezavo bodočega objekta prizadete stranke na kategorizirano občinsko cesto, s tem pa je bil v tem delu izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ je zavrnil tudi trditve, da naj bi bila dostopna pot neustrezne širine ter da zaradi betonskega zidu, cvetličnih korit in žičnate ograje ob tej dovozni poti ni ustrezna za dostop reševalnih (gasilskih) vozil. Del projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja je namreč tudi zasnova požarne varnosti št. ZPV 09/16, z datumom februar 2017, ki jo je izdelal projektant G. d.o.o., ki izkazuje, da je izpolnjena bistvena zahteva varnosti pred požarom in da je objekt načrtovan v skladu s 7. členom Pravilnika o požarni varnosti v stavbah in sicer z uporabo domačih tehničnih smernic TSG-1-001:2010, pri načrtovanju dostopa gasilcev pa da je bil upoštevan še standard SIST DIN 14090 (točka 4.5.5.). Glede na podane ugovore je upravni organ še ugotovil, da imajo gasilci za gašenje sicer na razpolago vozila različnih velikosti in tipov, primerna za različne dostope, ponovno pa izpostavil, da je strokovno oceno o dostopu bodočega objekta prizadete stranke do javne ceste podal MONG v okviru svoje pristojnosti, na kar je prvostopenjski organ vezan.

4. Glede navedb, da je bil dostop do parcel št. 1218/18 in 1217/1, obe k.o. B., do nedavnega travnik oz. kolovoz in da se tla že v fazi gradnje na zemljišču 1217/1 k.o. B. posedajo in udirajo, je prvostopenjski organ pojasnil, da predmet projektne dokumentacije, posledično tudi gradbenega dovoljenja, ni gradnja dostopne ceste kot gradbeno inženirskega objekta in zato odmik dostopne poti od sosednjih parcel v konkretnem primeru ni potreben. Gre namreč le za predviden dostop prizadete stranke preko svojih parcel do bodočega stanovanjskega objekta, noben predpis pa od lastnika ne zahteva, da bi smel do svoje stavbe pripeljati po svojem zemljišču le po točno določenem delu. Neutemeljeno pa je od prizadete stranke tudi zahtevati, da v PGD navede s kakšnimi vozili se bo v času gradnje in kasneje vozila po svojih parcelah. Kolikor bi prizadeta stranka z izvrševanjem lastninske pravice drugim osebam povzročila materialno oz. nematerialno škoda, lahko oškodovanci svoje pravice in koristi zaščitijo pred pristojnimi inšpekcijskimi organi oziroma sodišči. Poudarja pa tudi, da lahko stranski udeleženec v upravni postopek vstopi le zaradi zaščite svojega pravnega položaja, ne more pa more uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi, kot je skladnost projekta za gradnjo s pogoji prostorskih aktov, v kolikor ti pogoji obenem ne pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev. Glede trditve E.E. in F.F., da naj bi bilo s predvidenim dostopom poseženo v njuno služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in za vse namene, prvostopenjski organ še navaja, da pomeni ureditev dostopa prizadete stranke do bodočega objekta po zemljišču, ki je v njeni lasti, izvrševanje njenih lastninskih upravičenj ter da s tem ni poseženo v pravice služnostnih upravičencev.

5. Zoper odločitev prvostopenjskega organa so tožnica in D.D. ter tožnik in F.F. vložili pritožbi, ki pa ju je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35108-247/2018/6 z dne 26. 3. 2019 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnilo. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijane odločbe, ki se ji pridružuje. Posebej izpostavlja, da je bila v konkretnem primeru obnova postopka dovoljena po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to je zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi oseb, ki v prvotnem postopku niso sodelovale kot stranke, kar pa pomeni, da se lahko ugovori nanašajo le na koristi, določene v katerem od predpisov, ki jih je treba uporabiti v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, torej koristi, ki so pravno priznane. Za pritožnike je sporna ureditev dovozne poti do parc. št. 1215/18 k.o. B., zatrjujejo pa, da s tem ščitijo svoje premoženje in želijo preprečiti gospodarsko škodo. S takimi trditvami ne morejo uspeti, saj ne izkazujejo, da gre za poseg v njihove pravice ali pravne koristi. Sporni priključek je obstoječ in poteka po zemljišču, ki je v lasti prizadete stranke, kar pomeni, da se pravni položaj pritožnikov z izdajo gradbenega dovoljenja prizadeti stranki ne bo v ničemer spremenil.

6. Zoper odločitev tožene stranke sta tožbo v upravnem sporu vložila tožnika, medtem ko D.D. in F.F. tožbe nista vložila. Tožnika vlagata tožbo iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj jima tudi povrne stroške postopka. V predlogu za obnovo postopka sta navajala konkretne kršitve svojih pravic in pravnih koristi, in sicer prvi tožnik poseg v služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi in za vse namene, ki jo ima na parc. št. 1215/13 k.o. B., last prizadete stranke, tožnica pa je zatrjevala, da bo s predvideno ureditvijo cestnega priključka do parc. št. 1215/18 k.o. B. poseženo tudi v njeno parc. št. 1217/2 te k.o.. Soglasje MONG za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 1215/18 k.o. B. je bilo prizadeti stranki izdano le pod pogojem, da se bo za dostop koristil obstoječi cestni priključek iz kategorizirane občinske ceste s parc. št. 1353 te k.o., ki se ga obvezno uredi s talno signalizacijo, to je stop črto in s polno črto med parc. št. 1215/13 in 1217/2 k.o. B.. S tem bo poseženo tudi v lastninsko pravico lastnikov slednje navedene parcele.

7. Obstoječi cestni priključek do parcel tožnikov poteka po parc. št. 1215/13 in 1217/2 k.o. B.. V projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja je dostopna pot do parc. št. 1215/18 k.o. B. opredeljena kot obstoječi cestni priključek, ki pa še ni v celoti zgrajen. Zato bi moral biti projektiran in bi moralo biti tudi ugotovljeno ali je skladen s prostorskimi akti. Širina parc. št. 1215/13 k.o. B. je v delu, kjer se navezuje na javno pot s parc. št. 1353 k.o. ..., 3 m, nato pa se zoži na širino 2,91 m2, zaradi česar pot ne ustreza veljavnim predpisom. Soglasje glede ustreznosti poti je bilo torej prizadeti stranki izdano v nasprotju z veljavnimi predpisi. Nesprejemljiva je trditev tožene stranke, da se zakonitosti soglasij ne preverja. Tožnika sta na to ves čas opozarjala in bi moral zato upravni organ preveriti resničnost njunih navedb, in to bodisi z ogledom cestnega priključka ali na drug način. To, da obstoječi priključek v naravi še ni niti zgrajen, razen v dolžini cca 20 m za potrebe stanovanjskega objekta na parc. št. 1215/12 k.o. B., izhaja tudi iz pojasnil družbe H. k elaboratu, izdelanem za analizo dostopa do parc. št. 1217/1 k.o. B. in služi tudi kot dostop do parc. št. 1215/18 te k.o.. Ker priključna pot na parc. št. 1215/13 k.o. B. in v nadaljevanju na parc. št. 1215/19 te k.o. še ni zgrajena, je za dograditev potrebno soglasje lastnikov sosednjih parcel, torej tudi tožnikov, kar bi moralo biti pridobljeno pred izdajo spornega gradbenega dovoljenja.

8. Iz obrazložitve sklepa MONG, s katerim je bil pri tem organu obnovljen postopek izdaje soglasja prizadeti stranki, izhaja, da priključek, kot je v projektni dokumentaciji, ni tak, kot je izveden v naravi. Pri navedbi parcel je izpuščena parc. št. 1217/2 k.o. B., po delu katere dejansko poteka priključek. Iz soglasja Cestnega podjetja, ki je bilo dano k lokacijski dokumentaciji za gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1217/2 k.o. B., izhaja, da je obstoječi priključek skupen dovoz tudi za sedanjo parc. št. 1215/12 k.o. B., ki je last tožnika. Opredeljen je kot individualni in ne skupinski priključek. Dostop do glavne ceste je bil prej predviden po parc. št. 1215/12 k.o. B. in ne tam, kjer poteka sedaj. Prestavitev priključka je prizadeta stranka izvedla brez ustreznih gradbenih dovoljenj, preden je bila odmerjena parc. št. 1215/13 k.o. B.. MONG je torej izdala soglasje za priključek, ki v naravi ne obstaja in je zato dejansko stanje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno.

9. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je zavijalni lok, ki iz javne ceste poteka izključno preko parc. št. 1215/13 k.o. B., premajhen in morajo zato vozila zapeljati tudi na parc. št. 1217/2 te k.o., last tožnice, ki pa ni dala soglasja za vožnjo po njeni parceli niti na njej ni ustanovljena služnost. Pri vožnji z večjimi vozili gre torej za poseg v njeno lastninsko pravico, prav tako tudi poseg v pravne koristi tožnika, ki mu tožnica dovoljuje vožnjo preko svoje parcele. Okoliščine glede vožnje je ugotovilo tudi sodišče v sodbi št. P 66/2018, izdane v postopku glede vznemirjanja služnostne pravice, ki ga je sprožil tožnik skupaj s svojo ženo. Že med gradnjo na parc. št. 1217/1 k.o. B. je prišlo do poškodovanja zidu na parceli tožnika, s čimer mu je nastala škoda in zid ni bil vzpostavljen v prvotno stanje. Nedopustno je, da gradbena in druga večja vozila vozijo po pločniku, ki je namenjen pešcem, do tega pa bo vsekakor prihajalo tudi ob gradnji pa parc. št. 1215/18 k.o. B. in ob gradnji na sosednjih parcelah.

10. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku, v katerem je bila dovoljena obnova postopka po 9. točki 260. člena ZUP, torej v obsegu, kolikor bi se z odločbo poseglo v pravne koristi tožnikov, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Obnova postopka pa ni bila dopuščena zaradi zavarovanja javne koristi, dovoljenega obsega obnove pa ni dopustno preseči. Vsi ugovori, ki jih v tožbi uveljavljata tožnika, so že bili obravnavani in obrazloženo zavrnjeni v izpodbijani odločbi. Upravni organ je ugotovil, da gradnja prizadete stranke ne posega v pravice ter pravne koristi tožnikov, tej odločitvi pa je pritrdil tudi drugostopenjski organ. Srž tako obravnavanega kot tudi številnih drugih postopkov, ki jih sprožata tožnika ali njuna partnerja zoper prizadeto stranko in v zvezi z gradnjo soseda I.I. je izključno v tem, da si ne želita sosedov, pač pa prost pogled iz svojih nepremičnin. Gre za njune prijave policiji, civilne tožbe, ovadbe, inšpekcijske prijave ter dogovore z občinskimi veljaki, vse s ciljem, da bi si prizadeta stranka premislila glede gradnje. Prizadeta stranka je v teh postopkih vsakič dolžna reagirati, kar pa ji z leti povzroča škodo, tako materialno kot nematerialno.

12. V konkretnem postopku se je obravnavalo vprašanje, ali lahko prizadeta stranka do predvidene gradnje dostopa po lastni parceli, saj tožnika trdita, da tega ne bi smela. Iz dokumentacije jasno izhaja, da prizadeta stranka z dostopom preko svoje parcele ne posega v nepremičnini tožnikov, pač pa je situacija ravno obratna, saj tožnik koristi brezplačno služnost hoje in vožnje po tej poti za dostop do svoje nepremičnine. Predmetni postopek tako predstavlja tipičen primer zlorabe procesnih pravic.

13. Tožnika nista uspela dokazati, da naj bi prizadeta stranka s tem, ko bi do predvidene gradnje na parc. št. 1215/18 k.o. B. dostopala izključno preko svoji parc. št. 1215/13 te k.o., posegala v njune pravne koristi in pravice. Tožnika to dostopno pot uporabljata kot edini dostop do njunih parcel, prav tako je to edina dostopna pot do stanovanjske hiše na parc. št. 1215/1 k.o. B.. Pot uporabljajo še lastniki nižje ležečih kmetijskih zemljišč, vsi kot služnostni upravičenci. Prizadeta stranka bo torej do predvidene gradnje dostopala izključno po svoji parceli, kar izhaja tudi iz dokumentacije v upravnem spisu in ne drži trditev tožnikov, da naj bi njen dostop segal na parc. št. 1217/2 k.o. B.. Okrajno sodišče v Novi Gorici, ki je s sodbo št. P 66/2018 odločalo o domnevnih ovirah na služnosti poti, ni odločalo o posegih na parc. št. 1217/2 k.o. B., prav tako tudi ni odločalo o tem, ali lahko prizadeta stranka uporablja svojo parcelo, saj je to jasno samo po sebi. Trditve v tožbi so torej v nasprotju z dejstvi in listinami v pravdnem spisu, odločitev sodišča pa tudi še ni pravnomočna.

14. Upravni organ je v zadevi že zavzel stališče, da noben predpis od lastnika ne zahteva, da ne bi smel do stavbe zapeljati le po točno določenem delu svojega zemljišča in zato ni ovir, da prizadeta stranka do predvidene gradnje ne bi dostopala po dostopni poti, ki je v njeni lasti. Neprepričljiva je navedba, da naj bi bil dostop primeren le do točke, do katere jo uporablja tožnica, nato pa od te točke dalje ne več. Gre za prirejanje dejstev za potrebe postopka in za zlorabo procesnih pravic. Prizadeta stranka za dostop do lastne parcele ne potrebuje dostopa preko meja svoje nepremičnine in zato ne drži, da bi za ta dostop potrebovala soglasje sosedov. Ne držijo pa niti navedbe o premajhnem zavijalnem loku, kar izhaja iz podatkov v spisu.

15. Tožnika zahtevata ponovno presojo celotne dokumentacije v zadevi, zlasti presojo zakonitosti pravnomočnega in dokončnega soglasja MONG, št. 478-540/2016-4 z dne 11. 1. 2017. Trdita, da se to soglasje nanaša na priključek, ki v naravi ne obstaja, četudi je predviden potek dostopne poti razviden iz PGD. Dostopna pot je omejena na parc. št. 1215/13 k.o. B., ki je v lasti prizadete stranke. Soglasje MONG je samostojna upravna odločba in predstavlja potrditev pristojnega organa, da je projektna dokumentacija skladna s predpisi iz njegove pristojnosti, na vsebino takšne odločitve pa je upravni organ vezan in ne more presojati zakonitosti izdanega soglasja, ki sodi v izvirno pristojnost občine. Tožnika sta med tekom postopka obnove izdaje gradbenega dovoljenja sicer poskušala doseči odpravo za njiju spornega soglasja pri MONG, vendar pa neuspešno, dogovarjanja in postopki v zvezi s tem pa so razvidni iz upravnega spisa. Upravni organ je preveril vse ugovore tožnikov o zatrjevanih vplivih novogradnje na njihove pravne koristi in pravice, tudi dostopnost za gasilna vozila in zaključil, da je predvideni dostop iz javne poti do parc. št. 1215/18 k.o. B. zakonit in v skladu s pravili stroke.

16. Na odgovor prizadete stranke se je z vlogo z dne 13. 9. 2019 odzval tožnik ter navajal, da tožbo dopolnjuje s sklepom Medobčinske uprave Mestne občine Nova Gorica in Brda, iz katerega je razvidno, da obstaja več soglasij, ki naj bi bila veljavna, vendar ni moč presoditi, katero je merodajno za kontrolo ustreznosti oziroma skladnosti priključka. MONG bi morala določiti individualni priključek in odločiti, katero soglasje je veljavno. Ta sklep dokazuje njihove dosedanje trditve o neustreznosti soglasij in priključka, posledično pa je podlaga za obnovo postopka.

17. Sodišče je v zadevi dne 3. 3. 2021 izvedlo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo listine iz upravnega spisa zadeve. Vse stranke so vztrajale pri svojih stališčih in jih dodatno pojasnjevale.

18. Pooblaščenec tožnice je navajal, da je bilo tožnici oziroma njenemu pravnemu predniku J.J. izdano gradbeno dovoljenje s tem, da je bil obenem urejen tudi priključek na javno cesto, in to na način, kot izhaja iz soglasja cestnega podjetja št. III/3-GO-15/37 z dne 17. 6. 1999, medtem ko je bilo prizadeti stranki izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano na podlagi soglasja za vključevanje na javno cesto, ki pa to priključevanje ureja na povsem drugačen način kot za tožnico, pa četudi je točka priključevanja ista. Za tožnico je soglasje predvidelo uvoz po parceli št. 1215/13 k.o. B., izvoz na javno cesto pa po lastni parceli. Soglasje občine za priključek, ki je bilo izdano prizadeti stranki pa predvideva priključek le na parceli 1215/13 k.o. B., torej kot obojestranski priključek, kar pomeni, da sta si soglasji med sabo v nasprotju in zato prihaja do vožnje tudi v nasprotni smeri glede na soglasje, ki je bilo izdano tožnici. Gre za dva različna načina ureja priključevanje na javno cesto, kar pomeni, da je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, ki je bil prizadeti stranki izdan na podlagi soglasja MONG, poseženo v pravice tožnice. Soglasje, ki ga je pridobila prizadeta stranka, zahteva, da se na meji med parcelo 1217/2 in 1215/13 k.o. B. nariše neprekinjena talna črta, ki je po svoji vsebini prometni znak stop in ureja promet. Ta talna označba tožnici preprečuje zavijanje na njeno parcelo, oziroma bi v primeru, kolikor bi tako zavila, šlo za storitev prekrška. Soglasje za priključitev na javno cesto, ki je bilo izdano prizadeti stranki, je bilo izdano na podlagi idejne zasnove, ki je na strani 1 v točki 2.1. navajala, da se priključek uredi na podlagi lokacijske dokumentacije za zgrajen priključek za objekt na parceli 1215/12 k.o. B., in to iz leta 1996, ki pa ni bil nikoli izveden. S tem je bil upravni organ zaveden, da je soglasje za priključek že izdelano, četudi temu ni bilo tako, saj priključek poteka po parceli 1215/13 k.o. B., oziroma na točki priključka tudi po parceli 1217/2 te k.o., ki je v solasti tožnice. Vprašanje soglasja za priključek je bilo predmet drugih upravnih postopkov in se odločitev o tem prav tako izpodbija pri tem sodišču v drugem postopku upravnega spora. Tožnica v predmetnem postopku varuje svoje interese in svoje pravice, ne pa javnih pravic oziroma javnega interesa. Kasneje izdano soglasje za priključevanje ureja prometni režim na istem delu zemljišča drugače kot ga ureja soglasje za priključitev, ki je bilo izdano tožnici, kar je poseg v njeno pravico, ki jo je pridobila s soglasjem za priključitev. V postopku pa varuje tudi svojo lastninsko pravico, saj poseg, ki ga je omogočilo izpodbijano gradbeno dovoljenje, onemogoča in otežuje dostop do njene parcele v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in soglasjem, kot je bilo izdano njenemu pravnemu predniku.

19. Tožnik je glede vloge z dne 13. 9. 2019, ki je v sodnem spisu, izrazil pomislek v verodostojnost podpisov in povedal, da se ne spomni, da bi to vlogo poslal sodišču, je pa njena vsebina točna. Enako kot pooblaščenec tožnice poudarja, da je bilo soglasje cestnega podjetja z dne 18. 6. 1996 del gradbene dokumentacije, četudi s tem soglasjem predvideni priključek v naravi ni bil nikoli izveden in bi danes njegova izvedba pomenila, da bi pot potekala skozi njihovo dnevno sobo. Kljub temu pa je bilo to soglasje brez njihove vednosti uporabljeno v postopku pridobivanja izpodbijanega gradbenega dovoljenja. V kupoprodajni pogodbi, ki jo je sklenil, je navedeno, da gre za nakup nepremičnine z dovozom, vse sedanje nepremičnine na tem območju pa so bile del nekdanjega kompleksa, ki je bil v lasti prizadete stranke. Pooblaščenka tožnika je še dodala, da tožnik koristi za dovoz in izvoz do svoje parcele tudi del parc. št. 1217/2 k.o. B., in obratno, kar mu lastnika parcele tudi dovoljujeta in zato ni potrebe po vpisovanju služnosti v zemljiško knjigo.

20. Pooblaščenka prizadete stranke je vztrajala pri vseh svojih dosedanjih stališčih. Sklicuje se na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je skladna s stališčem Ustavnega sodišča, po kateri lahko tožnika, ki v obnovljenem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja sodelujeta kot stranska intervenienta, varujeta samo svoje neposredne pravice in koristi, ne moreta pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist. Tožnika z ugovori, ki se nanašajo na izdano soglasje in predhodne odločbe, izdane v drugem upravnem postopku, ne uveljavljata svojega pravnega interesa, temveč javni oziroma dejanski interes, za kar pa nimata podlage v prvem odstavku 43. člena ZUP. Tožnici s soglasjem MONG z dne 11. 1. 2017 ni bilo poseženo v njene pravice do dostopa. Na ustni obravnavi pri upravnem organu je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da izvedba talne črte v skladu s soglasjem MONG v delu med parc. št. 1215/13 k.o. B. in parcelo tožnice te ne moti, predloženo pa je bilo tudi tehnično poročilo označitve meje v naravi družbe M. d.o.o. z dne 1. 12. 2017, iz katerega izhaja, da so parcelne meje parc. št. 1215/13 k.o. B. urejene, pa tudi da zarisana talna označba med parc. št. 1215/13 in parc. št. 1217/2 te k.o. ne posega v slednjo parcelo. Prizadeta stranka zato vztraja, da tožnica ni uspela izkazati, da bi se zaradi izdanega gradbenega dovoljenja njen položaj kakorkoli spremenil ali poslabšal in tudi ne, da je bilo zaradi tega poseženo v njeno lastninsko pravico. Za tožnika pa je dostop po parc. št. 1215/13 k.o. B. njegov edini dostop in je zato nerazumljivo, zakaj je ta isti dostop zanj zakonit, za dostopanje prizadete stranke do njene parcele pa naj ne bi bil ustrezen, pa čeprav je tožnik le služnostni upravičenec, prizadeta stranka pa lastnica parcele.

K točki I izreka:

21. Tožba ni utemeljena.

22. Sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov presoja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe v celoti sledi, se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter še navaja:

23. Prvostopenjski organ je prizadeti stranki dne 12. 5. 2017 izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 1215/18 k.o. B., s predvidenim dostopom do javne ceste s parc. št. 1353 preko zemljišč s parc. št. 1215/19 in 1215/13, vse te te k.o., ki sta obe v njeni lasti. Pri parc. št. 1215/13 k.o. B. je po zemljiškoknjižnih podatkih vknjiženih več služnostnih pravic, med drugim tudi brezplačna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 1215/12 te k.o., (sedaj solast tožnika in F.F.), enaka služnostna pravica vknjižena tudi v korist parc. št. 1217/1 k.o. ..., nadalje vknjižena stvarna služnostna pravica izgradnje, uporabe in vzdrževanja vodovoda, električnega voda, plinovoda, telefonskega voda in kabla za internet v korist parc. št. 1219/4, 1219/3, 1217/1, 1219/1, 1218/1 in 1224/9 k.o. B. ter vknjižena brezplačna služnostna pravica hoje in vožnje z vso kmetijsko mehanizacijo in delovnimi stroji in z osebnim avtomobilom s prikolico, vse za potrebe dostopa za namene kmetijske obdelave oziroma sečnje lesa v korist istih parcel.

24. Prvostopenjski organ je s sklepom, št. 351-391/2017/7 z dne 11. 10. 2017, na predlog tožnice in D.D. dovolil obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem, ki je bilo izdano prizadeti stranki, in sicer v obsegu, da se postopka udeležujeta kot stranki. V enakem obsegu je obnovo postopka s sklepom, št. 351-411/2017/8 z dne 16. 10. 2017, dovolil tudi na predlog tožnika in F.F.. V sklepu, ki je bil izdan na predlog tožnice in D.D., je prvostopenjski organ pojasnil, da se bo priključek na javno cesto, po katerem bo prizadeta stranka dostopala do predvidene gradnje za zemljišču s parc. št. 1215/18 k.o. B. uredil s talno signalizacijo tudi ob njunem zemljišču s parc. št. 1217/2 k.o., ter da imata zato interes sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za zaščito svojih pravic in pravnih koristi; v sklepu, ki je bil izdan na predlog tožnika in F.F. pa, da njun interes izhaja iz dejstva, da je na parc. št. 1215/13 k.o. B. vknjižena služnostna pravica v korist njune parc. št. 1215/12 te k.o..

25. Tožena stranka je torej na predlog tožnikov (ter D.D. in F.F.) dovolila obnovo postopka pravnomočnega gradbenega dovoljenja na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, to je iz razloga, ker tožnikoma, ki bi morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja prizadeti stranki kot stranska udeleženca, ni bila dana možnost udeležbe tem v postopku. Obnova postopka se po 9. točki 260. člena ZUP dovoli le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka, kar pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v predmetnem primeru z gradbenim dovoljenjem) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 23/2012 z dne 2. 10. 2013). S pravno koristjo je opredeljen tudi obseg udeležbe take osebe v konkretnem postopku, kar pomeni, da ne more opravljati dejanj ali dajati navedb, ki niso namenjena varovanju te koristi, saj se postopek ne vodi na njeno zahtevo, pravica, ki jo varuje pa ni identična s pravico ali obveznostjo, ki je predmet odločanja v postopku.¹

26. Za tožnika je, enako kot v obnovljenem postopku, sporna ureditev dovozne poti od javne ceste s parc. št. 1353 do parc. št. 1215/18, vse k.o. B., na kateri namerava prizadeta stranka graditi stanovanjski objekt, saj menita, da bo s tem poseženo v njune pravice in pravne koristi. Kot je ugotovila že tožena stranka, iz PGD izhaja, da je ta dovozna pot predvidena izključno po parc. št. 1215/13 in 1215/19 k.o. B., ki sta prav tako kot parc. št. 1215/18 te k.o. v lasti prizadete stranke. Prizadeta stranka bo torej kot dovozno pot koristila izključno lastne parcele. Nesporno je, da ima po njeni parc. št. 1215/13 k.o. B. dostop do svojega stanovanjskega objekta tudi tožnik, v korist njegove solastne nepremičnine s parc. št. 1215/12 k.o. B. pa je v zemljiški knjigi pri parc. št. 1215/13 te k.o. tudi vknjižena služnostna pravica poti. Sodišče meni, da s tem, ko bo prizadeta stranka po isti dovozni poti (v njeni lasti) dostopala do svoje parcele, ne bo z ničemer poseženo v služnostno pravico tožnika, saj se ta pravica zanj v ničemer ne spreminja in jo bo še v nadalje koristil v enakem obsegu kot doslej, dovozna pot pa tudi ne posega na njegovo nepremičnino. Trditve, da naj bi bilo tožniku z izdajo gradbenega dovoljenja prizadeti stranki, ki predvideva dostop do javne poti po njeni parc. št. 1215/13 k.o. B. (ter še po njeni parc. št. 1215/19 te k.o.), poseženo v njegovo služnostno pravico na tej nepremičnini tožnik tudi ni z ničemer izkazal. Navedbe o načinu vožnje tovornih vozil ob gradnji objekta, vožnja po pločniku, neustrezen zavijalni lok, in podobni načini vožnje oziroma uporabe dostopa v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem ne utemeljujejo njegovega pravnega interesa niti ne dokazujejo posega v njegove pravice, pač pa gre za dejanski interes, ki ga mora uveljavljati v za to predvidenih inšpekcijskih ali sodnih postopkih. To velja tudi za smiselno enake navedbe tožnice. To, da tožnik za dostop do svoje nepremičnine uporablja tudi del parc. št. 1217/2 k.o. B. in obratno, kar s tožnico pojasnjujeta v tožbi in navedbah na obravnavi, za predmetno zadevo ni relevatno, saj gre za vprašanje dogovora med tožnikom in tožnico, ne more pa ta njun dogovor vplivati na potek dovozne poti do nepremičnine prizadete stranke, ki je predviden izključno po njej lastni nepremičnini in ne posega na nepremičnini tožnikov. Tožnica sicer navaja, da že obstoječi cestni priključek, po katerem bo do svoje bodoče gradnje dostopala prizadeta stranka, poteka tudi po njej solastni nepremičnini s parc. št. 1217/2 k.o. B., vendar pa izvedeni dokazi tako njeno trditev izključujejo. Iz tehničnega poročila označitve meje v naravi podjetja M. d.o.o., z dne 1. 12. 2017 (ob označitvi je bil navzoč tudi solastnik nepremičnine s parc. št. 1217/2 k.o. B. D.D.) izhaja, da je meja med parc. št. 1215/13, 1217/2 in 1353 (javna cesta), vse k.o. B., dokončno urejena meja. Sporna dovozna pot poteka izključno po parc. št. 1215/13 k.o. B. in ne posega na parc. št. 1217/2 te k.o., prav tako pa tudi talna označba ne sega na to nepremičnino. Ob označitvi meje je bilo celo ugotovljeno, da je cvetlično korito, ki je postavljeno v tromeji prej navedenih parcel, nekoliko pomaknjeno v parc. št. 1215/13 k.o. B.. Dovozna pot, ki je predvidena za dostopanje do nepremičnine prizadete stranke je torej v celoti speljana le po njej lastni nepremičnini s parc. št. 1215/13 k.o. B. in zato tudi po presoji sodišča ne posega v lastninsko pravico tožnikov na njunih nepremičninah, niti ne v služnostno pravico tožnika. Trditev tožnikov, da bi morala tožena stranka za zgraditev dostopne poti dobiti njuno soglasje, prav tako ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj je predmet gradbenega dovoljenja stanovanjski objekt na zemljišču s parc. št. 1215/18 k.o. B. in ne izgradnja dostopne poti kot gradbeno inženirskega objekta. Gre za predviden dostop do bodočega objekta, za katerega pa bo prizadeta stranka v skladu s projektno dokumentacijo uporabljala izključno lastno nepremičnino, kolikor pa bi pri njeni uporabi tožnikoma nastajala škoda, imata pravico do zaščite v ustreznem sodnem postopku ali pred inšpekcijskimi organi, ne more pa zgolj hipotetično predvidevanje o možnosti nastanka škode, za kar tožnika nista ponudila nobenega dokaza, vplivati na izdajo gradbenega dovoljenja.

27. Tožnika svojo tožbo gradita prvenstveno na očitku, da je sestavni del dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja prizadeti stranki, tudi soglasje za priključitev na javno cesto, ki ga je MONG prizadeti stranki izdal dne 11. 1. 2017 pod št. 478-540/2016-4 (v nadaljevanju soglasje MONG z dne 11. 1. 2017). To soglasje je po njunem mnenju sporno zato, ker naj se ne bi nanašalo na dejansko izvedeni priključek na javno cesto, kot ga predvideva tudi gradbeno dovoljenje, pač pa je bilo izdano za priključek, ki bi bil, če bi bil izveden v skladu s soglasjem, izpeljan preko sedaj obstoječe stanovanjske hiše tožnika. Sodišče ugotavlja, da je bilo vprašanje tega soglasja eno od ključnih ugovorov tožnikov že v upravnem postopku. Ker je prvostopenjski organ med postopkom ugotovil, da je v teku postopek za odpravo tega soglasja po nadzorstveni pravici, je s sklepom, št. 351-90/2017/23 z dne 22. 12. 2017, postopek obnove postopka gradbenega dovoljenja prekinil do sprejema odločitve v tem postopku, MONG pa ga je z dopisom z dne 25. 4. 2018 dodatno obvestila, da je bil dne 25. 4. 2018 izdan še sklep, št. 478-540/2016-8, da se postopek izdaje soglasja prizadeti stranki za priključevanje na občinsko cesto obnovi, in sicer da se ugotovi pravilna določitev in ureditev obstoječega priključka. Z dopisom, št. 060-11/2017-34 z dne 2. 8. 2018, je nato MONG prvostopenjski organ obvestila, da je postopek obnove postopka izdaje soglasja z dne 11. 1. 2017 zaključen, saj je bil sklep o obnovi postopka z odločbo župana, št. 033-1/2018-26 z dne 9. 7. 2018, odpravljen, postopek po nadzorstveni pravici pa ni bil uveden in zato v zvezi s soglasjem ni več v teku noben postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.

28. Tožena stranka po presoji sodišča pravilno pojasnjuje, da je soglasje MONG z dne 11. 1. 2017 samostojna upravna odločba. Preden pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje, mora med drugim preveriti tudi, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Soglasje je potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti (5.5.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Ker je po določbi 54. člena Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Nova Gorica za objekt, ki se gradi, obvezno priključevanje na komunalno opremo, ki zagotavlja minimalno komunalno oskrbo, med kar sodi tudi dostop do javne ceste, mora biti torej sestavni del PGD tudi ustrezno soglasje o priključevanju bodoče gradnje na javno cesto. V konkretnem primeru je zato sestavni del PGD za izgradnjo stanovanjske stavbe prizadete stranke na zemljišču s parc. št. 1215/18 k.o. B. tudi soglasje MONG z dne 11. 1. 2017, ki predvideva priključevanje objekta preko parc. št. 1215/19 in 1215/13 te k.o..

29. Upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja v postopku, torej le preveri, ali so k PGD priložena vsa s predpisi zahtevana soglasja. Soglasja namreč po svoji vsebini predstavljajo potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. To pa pomeni, da upravni organ zakonitosti soglasij ne preverja, saj soglasodajalec, za področje za katero je pristojen, z izdajo soglasja potrjuje, da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi s tega področja in je torej na vsebino takega soglasja upravni organ vezan (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. 277/2013, na katero se tudi sklicuje tožena stranka). Soglasje lahko odpravi, spremeni ali razveljavi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi le tisti organ, ki je tako soglasje izdal, to je v konkretnem primeru MONG, ki je izdal soglasje za priključevanje načrtovane stanovanjske stavbe prizadete stranke na javno cesto. V trenutku izdaje izpodbijane odločba je bilo soglasje MONG z dne 11. 1. 2017 dokončno in pravnomočno, vsi postopki v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi (obnova postopka in odprava odločbe po nadzorstveni pravici) pa ustavljeni oziroma niti niso bili uvedeni. Odločitev tožene stranke, da zato tudi na podlagi tega soglasja izda prizadeti stranki gradbeno dovoljenje in ob tem ne presoja njegove zakonitosti, je torej utemeljena, iz enakih razlogov pa tudi ni podlage, da bi o zakonitosti tega soglasja presojalo sodišče v konkretnem postopku odločanja o v obnovljenem postopku izdanem gradbenem dovoljenju. Šele kolikor bi bilo soglasje (pri za to pristojnem organu, to je izdajatelju soglasja) odpravljeno (tožnika navajata, da se o tem vodi tudi samostojni sodni postopek), bi na tej podlagi lahko tožnika znova predlagala obnovo postopka (takrat iz drugih razlogov po 260. členu ZUP in ne iz razloga po 9. točki tega člena, na podlagi katerega je bila obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja dovoljena v konkretnem primeru), pod pogojem, da bi bili za to izpolnjeni tudi preostali zakonsko zahtevani pogoji.

30. Iz smiselno enakih razlogov sodišče tudi ne sledi tožnikoma, ki zatrjujeta, da z gradbenim dovoljenjem predvideni dostop do nepremičnine prizadete stranke ne ustreza pogojem požarne varnosti, saj naj bi bila pot preozka. Izpolnjevanje zahtev varstva pred požarom v obravnavanem primeru izhaja iz zasnove požarne varnosti, ki je sestavni del PGD. Do teh vprašanj se je natančno in obsežno opredelil tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ in se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, s sprejetimi zaključki v celoti strinja, se jim pridružuje in jih ne ponavlja (zadnji odstavek na 8. strani in njegovo nadaljevanje na 9. strani obrazložitve prvostopenjske odločbe ter od drugega odstavka na 5. strani do vključno prvega odstavka na 6. strani obrazložitve drugostopenjske odločbe). Kot je navedla Gasilska enota N., predvideni dostop (navsezadnje enakega koristita tudi tožnika) sicer ni skladen s tehničnimi smernicami in standardom SIST DIN 14090, vendar pa je intervencija možna z voziloma GVC in AC, ki ju ima na razpolago, razmišljanja o tem, kako bo v bodoče, če teh vozil ne bi bilo, pa ne morejo vplivati na sprejeto odločitev, saj ne gre za dejstva, ki bi obstajala v času izdaje obnovljenega gradbenega dovoljenja.

31. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Prim.: Janez Čebulj in ostali: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 334 - 344.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 114/2015
• UPRS sodba III U 177/2014
• UPRS Sodba I U 112/2017-14