UPRS Sklep II U 161/2021-8

Jedro

Obstoj pravnomočno razsojene stvari in pravočasnost tožbe sta procesni predpostavki, na kateri mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Obstoj vložene tožbe pa je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 16. 6. 2021 pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo št. 0611-1123/2017-6 z dne 5. 6. 2017, hkrati je s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagala zadržanje izvršitve te odločbe. Navedla je, da je bila z izpodbijano odločbo tožečima strankama naložena odstranitev bivalnega zabojnika z nadstrešnico parc. št. 2716/20 k.o. ..., pri čemer je rok za izvršitev bil določen na dan 31. 10. 2017. Tožeči stranki sta zoper navedeno odločbo vložili pritožbo, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP) pa je dne 18. 9. 2017 pritožbo tožnikov zavrnilo. V tem postopku je bila kot zadnja v vrsti aktov izdana odločba MKGP št. 0611-1214/2021/2 z dne 10. 5. 2021 o zavrnitvi pritožbe zoper sklep inšpektorata št. 0611-1123/2017-19 z dne 19. 3. 2021 o upravni izvršbi s posredno prisilitvijo, pri čemer je bilo v pravnem pouku strankama pojasnjeno, da zoper navedeni sklep upravni spor ni dovoljen, je pa možen zoper prvostopno odločbo, kar tožeči stranki uveljavljata z vložitvijo te tožbe.

2. Nadalje tožnika v tožbi pojasnjujeta, da je bila bistvena napaka, ki je bila zagrešena v postopku, neupoštevanje načela kontradiktornosti oz. zaslišanje stranke, kot ga določa 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožečima strankama namreč v postopku ni bila dana možnost izjave, na kar sta drugostopenjski organ opozorila že v svoji pritožbi z dne 20. 6. 2017. Arbitrarna odločitev drugostopenjskega organa, ki je potrdil prvostopno odločbo, da naj izjava ne bi bila pomembna za odločitev v postopku, ne drži. Odločba je bila namreč izdana, še preden sta tožeči stranki na drugi stopnji pojasnili situacijo, njuna prošnja za podaljšanje roka za podajo izjave pa je ostala neobravnavana. Tožeči stranki se v postopku nista mogli izjaviti iz objektivnih razlogov, ki so bili izven njune vplivne sfere. Sprememba namembnosti zadevnega zemljišča (med tem je prišlo tudi do parcelacije) je še vedno predmet obravnave pred Uradom za okolje in prostor Mestne občine Koper. Postopek je sprožila bivša lastnica oz. prodajalka zemljišča, ki je zaradi urejanja zadev z občino posedovala dokumentacijo, bila pa je med tekom roka za podajo izjave za tožeči stranki nedosegljiva. Inšpektor svoje odločbe ne bi smel opreti na dejstvo, glede katerega strankama ni bila dana možnost, da se o njih izjavita, zato predlagata, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba zaradi posega v pravice in pravne koristi tožečih strank nezakonita in predlagata, da se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno presojo.

3. V predlogu za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe pa tožnika navajata, da bi jima z izvršitvijo izpodbijanega akta kmetijskega inšpektorja bila prizadeta težko popravljiva škoda, saj bi rušenje objekta za tožečo stranko dejansko pomenilo finančno breme, ki ga zaradi svoje težke finančne situacije ne bi mogla kriti. Prvotožena stranka v tem bivalnem zabojniku tudi živi in zato sodišče naproša, naj pri tehtanju med eventualno prizadetostjo javne koristi ter bremenom, ki za tožečo stranko pomeni izvršitev odločbe še pred odločitvijo o upravnem sporu, upošteva načelo sorazmernosti.

4. Sodišče je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe poslalo toženi stranki v odgovor. Slednja je sodišče z dopisom z dne 21. 6. 2021 obvestila, da je Upravno sodišče RS že odločilo o tožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo, in sicer s sodbo opr. št. II U 507/2017-14 z dne 20. 5. 2020.

5. Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe nista dopustna.

6. V skladu z 8. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. Po vpogledu v vpisnik tukajšnjega sodišča, sodišče ugotavlja, da sta tožnika tožbo zoper izpodbijano odločbo št. 0611-1123/2017-6 z dne 5. 6. 2017 v zvezi z odločbo MKGP št. 0611-1767/2017/2 z dne 18. 9. 2017 vložila tudi v predhodni zadevi opr. št. II U 507/2017, tukajšnje sodišče pa je o predmetni tožbi že odločilo s sodbo z dne 20. 5. 2020, s katero je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

7. Sodišče tako ugotavlja, da je s to tožbo izpodbijana odločba že bila predmet presoje, odločitev o tem pa je pravnomočna. O tožbi, ki je predmet tega postopka in se nanaša na že razsojeno zadevo zato ni dopustno ponovno odločati.

8. Razen tega je predmetna tožba tudi prepozna. V skladu z prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Glede na to, da je zoper izpodbijano odločbo bila vložena pravočasna tožba v zadevi opr. št. II U 507/2017, v kateri je sodišče izdalo sodbo, s katero je tožbo zavrnilo dne 20. 5. 2020, je tožba, vložena dne 17. 6. 2021 ponovno zoper isti akt prepozna.

9. Obstoj pravnomočno razsojene stvari in pravočasnost tožbe pa sta procesni predpostavki, na kateri mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je zato v skladu z 8. in 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

10. Ker tožnica ni izkazala procesnih predpostavk za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, je slednje tudi razlog za nedopustnost odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe. Obstoj vložene tožbe je namreč procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.¹ Ker je sodišče s tem sklepom tožničino tožbo zavrglo, ta procesna predpostavka ni več izpolnjena in tako ni več pogojev za meritorno odločanje o predlagani začasni odredbi, zato se sodišče tudi ni ukvarjalo s presojo morebitne škode kot predpostavke za izdajo začasne odredbe. Nujna posledica odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je namreč ta, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe.²

11. Po obrazloženem je sodišče zavrglo tudi zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe v skladu z 32. členom ZUS-1 v zvezi s smiselno uporabo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

12. V zvezi z navedbo tožnikov, da je bilo v pravnem pouku odločbe MKGP št. 0611-1214/2021/2 z dne 10. 5. 2021 navedeno, da je v pravnem pouku zapisano, da zoper navedeni sklep upravni spor ni dovoljen, je pa možen zoper prvostopno odločbo, pa sodišče pojasnjuje, da je v pravnem pouku res tak zapis, vendar navedeno pomeni, da je mogoče izpodbijati prvostopno odločbo, ki jo je MKGP preizkušal z odločbo z dne 10. 5. 2021, to pa je kot je obrazloženo v tej odločbi sklep o upravni izvršbi s posredno prisilitvijo št. 0611-1123/2017-19 z dne 19. 3. 2021, ki ga je izdal inšpektor RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo.

-------------------------------
¹ Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Tretji odstavek 32. člena ZUS-1 pa določa, da lahko tožnik iz razloga iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.
² Tako sklep VSRS I Up 166/2019 z dne 9. 10. 2019, in sklepa UPRS IX U 208/2010 z dne 9. 11. 2010 ter I U 2321/2018-2 z dne 20. 11. 2018.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1931/2020-9
• Sodba I Ips 7/2010
• Sodba IV Ips 100/2008, enako tudi IV Ips 80/2010