UPRS Sodba I U 1879/2019-13

Jedro

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, zoper katere so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu.

Tudi po presoji sodišča izrednega prvnega sredstva iz 88. člena ZDavP-2 ni mogoče uporabiti v primeru sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ugotovila višino dolžnega zneska obveznosti iz naslova prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki znaša na dan 8. 10. 2018 skupaj 5.032,72 EUR, od česar odpade na glavnico 4.180,99 EUR, zamudne obresti 841,73 EUR in stroške davčne izvršbe 10,00 EUR. Obveznosti tožnice temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni na straneh 1 do 20 izpodbijanega sklepa (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Iz 2., 3. in 4. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri banki A. D.D. ..., ki opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2 ter zarubljena sredstva prenese na prehodni podračun, ki je naveden. Od označenih glavnic v tabeli je banka dolžna obračunati in plačati tudi zamudne obresti za obdobje od 9. 10. 2018 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Iz 5., 6. in 7. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se sklep DT 4934-146611/2018-1 08-711-01 z dne 8. 10. 2018 (v nadaljevanju sklep z dne 8. 10. 2018) nadomesti s tem sklepom, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe, ter da davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ s sklepom z dne 8. 10. 2018 začel davčno izvršbo zoper tožnico. V pritožbenem postopku je bilo ugotovljeno, da sklep z dne 8. 10. 2018 ni vseboval vseh pravilnih sestavin, kot to določa 145. člen in 151. člen ZDavP-2, saj pri navedbi izvršilnih naslovov ni razvidno obdobje, na katero se nanašajo posamezni izvršilni naslovi. Davčni organ navaja, da s tem sklepom navaja pravilne izvršilne naslove. Tožnici pojasni, da v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Pojasni, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je treba zoper njo v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Od davkov, ki jih tožnica ni plačala v predpisanem roku, se v skladu z določili 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. Davčni organ se nadalje med drugim sklicuje na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na denarna sredstva, ki so izvzeta iz davčne izvršbe (166. člen ZDavP-2), stroške davčne izvršbe (152. člen ZDavP-2), prednostni status davčnih obveznosti pred ostalimi tožnikovimi dolgovi (94. člen ZDavP-2) ter vrstni red plačevanja v primeru nezadostnosti izterjanega zneska (93. člen ZDavP-2).

3. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka pojasnila, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine, ter da so podani pogoji za začetek davčne izvršbe skladno s 143. členom ZDavP-2. Poudarja, da tožnica ne more v tem postopku izpodbijati pravilnosti in zakonitosti izvršilnih naslovov, zaradi česar se pritožbeni organ ni spuščal v presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek odmere teh odločb.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da je napačna ugotovitev davčnega organa, da naj bi bila od dne 1. 1. 2012 do 11. 1. 2013 zavarovana z zavarovalno podlago 040, kot družbenik, ki je poslovodna oseba, saj je bila v navedenem obdobju zavarovana kot zavarovanka iz naslova delovnega razmerja pri družbi B. d.o.o. Ob tem se sklicuje na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 22. 12. 2016, ki je bila izdana kasneje kot odmerne odločbe, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Iz navedene odločbe ZPIZ z dne 22. 12. 2016 izhaja, da tožnica nima lastnosti zavarovanca kot družbenik družbe B. d.o.o., saj je v skladu s 13. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) obvezno zavarovana kot zaposlena na območju RS. Navaja, da so bile s tem odločbe o odmeri prispevkov za socialno zavarovanje za lastnike zasebnih podjetij od DT 4250-73-01505/2016 08-241-16 do DT 4250-73-01517/2016 08-241-16 z dne 6. 6. 2016 odpravljene, kar pomeni, da davčni organ izterjuje obveznosti po odpravljenih izvršilnih naslovih. V trenutku izdaje dokončne odločbe z dne 22. 12. 2016 delodajalec tožnice ni več obstajal, zaradi česar bi se moral kot zavezanec za plačilo prispevkov smatrati delodajalec tožnice in ne tožnica sama. Sklicuje se tudi na predlog za obnovo postopka, ki po tožničinem mnenju ni bil prepozen, saj je lahko reagirala šele takrat, ko je izvedela za izdajo sklepa o davčni izvršbi in ne takrat, ko je prejela odločbo ZPIZ.

5. Tožnica se nadalje sklicuje na nepravilno uporabo materialnega prava in navaja, da mora davčni organ po uradni dolžnosti s sklepom ustaviti davčno izvršbo, če se opravi proti nekomu, ki ni dolžnik ter če je pravnomočno odpravljen izvršilni naslov. Tožnica zato izpodbija izvršilne naslove, saj temelj za davčno izvršbo ne obstaja več. Nadalje se sklicuje tudi na podan predlog za odpravo in razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2. Navaja, da se ne strinja s pritožbenim organom, da o navedenem predlogu ne more odločati, ker z izpodbijanim sklepom tožnici ni bilo ničesar odmerjeno. Zatrjuje tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka in navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ter da ignoriranje kasneje izdane odločbe ZPIZ krši načelo zakonitosti v davčnih zadevah in načelo materialne resnice. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijani sklep.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene ugovore in vztrajala pri razlogih obrazložitve odločbe. Sodišču je predlagala, da zavrne tožbo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje:

9. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti (vsi so pred datumom izdaje izpodbijanega sklepa). Tožnica svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnila, kar med strankama ni sporno, saj tožnica temu dejstvu v tožbi ne oporeka.

10. Tožnica pa s tožbo nasprotuje izvršilnim naslovom, pri čemer se sklicuje na odločbo ZPIZ z dne 22. 12. 2016, iz katere naj bi izhajalo, da tožnica nima lastnosti zavarovanca kot družbenik družbe A. d.o.o., ter da je bila tudi v obdobju od 1. 1. 2012 do 11. 1. 2013 v skladu s 13. členom ZPIZ-1 obvezno zavarovana kot zaposlena na območju RS. Navaja, da so bili pravnomočno odpravljeni izvršilni naslovi ter navaja, da temelj za davčno izvršbo ne obstoji več.

11. V zvezi z navedenimi tožbenimi ugovori sodišče tožnici pojasnjuje, da se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, zoper katere so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

12. Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano. Tožnica bi tovrstne ugovore lahko podala v postopku izdaje izvršilnih naslovov, zato je s tovrstnimi ugovori v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi prepozna. Tožbene ugovore, da izvršilni naslovi ne obstajajo več pa sodišče kot povsem pavšalne in nekonkretizirane zavrača. Sodišče po povedanem zavrača tudi tožbene ugovore, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

13. V zvezi s tožbenimi ugovori o uporabi izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe, sodišče tožnici pojasnjuje, da ker gre v postopku davčne izvršbe za procesni akt, je že zato uporaba izrednega pravnega sredstva odprave po nadzorstveni pravici izključena. Besedilo 88. člena ZDavP-2 namreč jasno določa, da lahko davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni le „odmerno odločbo“, kar pomeni, da uporaba tega pravnega sredstva ni mogoča zoper sklep o dovolitvi izvršbe ali zoper druge akte, izdane v postopku izvršbe. Tako tudi po presoji sodišča izrednega pravnega sredstva iz 88. člena ZDavP-2 ni mogoče uporabiti v primeru sklepa o davčni izvršbi¹. Tako izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.²

14. Glede na navedeno sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so relevantne za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 2231/2018-12 z dne 19. 5. 2020.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 170/2015 z dne 27. 8. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep III U 270/2014
• UPRS Sodba I U 2231/2018-12
• UPRS sodba II U 173/2015