UPRS Sodba II U 89/2018-35

Jedro

Minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oz. izvajalca carinskih storitev. Carinska uprava nima navedene pristojnosti, zato je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) ugodila zahtevi (z dne 14. 7. 2017) za rešitev spora družbe A. d.o.o. (v nadaljevanju naslovnik pošiljke) tako, da je družbi B. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka) naložila obveznost vrnitve stroškov iz naslova postopka preverjanja v višini 6,00 EUR, nastale pri carinjenju poštne pošiljke št. RB260952640SG. Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija na podlagi 62. člena v zvezi z drugim odstavkom 39. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) reševala spor glede zaračunanega stroška carinskega posredovanja v primeru, ko se je v postopku carinskega posredovanja ugotovilo, da carinska deklaracija oziroma izjava ni vsebovala natančnih navedb glede vsebine in vrednosti blaga, ki se pošilja, uvozne dajatve pa niso bile obračunane. Agencija je ugotovila, da je B. prekoračila javno pooblastilo iz drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (v nadaljevanju ZICZEU) s tem ko je poleg izdaje potrdila o dolgovanem znesku opravila še druga dejanja (preverjanje vsebine pošiljke, obveščanje strank in skladiščenje blaga) in jih zaračunala po ceniku, ki ga je sama sprejela. Pri teh dejanjih gre za tržne oziroma komercialne storitve, upravičenost katerih je potrebno presojati na podlagi civilnega (obligacijskega) prava. Opravljena dejanja, ki presegajo javno pooblastilo se štejejo za pogodbene storitve, teh pa stranka pri B. ni naročila, sama storitev pa se je izkazala za neupravičeno, saj niti potrdila o dolgovanem znesku (na podlagi javnega pooblastila iz 27. člena ZICZEU) ni bilo potrebno izdati, s tem pa je odpadla podlaga za zaračunavanje stroškov. Tožena stranka doda, da B. v veljavni nacionalni zakonodaji nima neposrednega pooblastila za zaračunavanje izvajanja dejanj preverjanja v postopkih carinskega preverjanja po svojem ceniku, zato lahko ta dejanja opravlja zgolj kot pogodbeno storitev, to pa mora stranka pri B. naročiti oziroma z njo soglašati, da jih lahko zaračuna.

2. V predmetnem upravnem sporu tožeča stranka vlaga tožbo v kateri navaja, da izpodbijane odločbe ni izdal pristojni organ, da je odločba nezakonita in deloma arbitrarna, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in bistveno kršila določila postopka, dejansko stanje pa je ugotovila nepopolno in nepravilno. S tožbo zahteva, da se odločbo odpravi. Tožeča stranka je sodišču sporočila, na podlagi vpogleda v javno objavljene podatke Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanj AJPES) oz. podatke sodnega registra, da je za družbo A. d.o.o. ugotovila, da je bila ta družba dne 12. 6. 2020, torej po vložitvi tožbe v predmetnem upravnem sporu, izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku Okrožnega sodišča v Kopru Opr.: Srg ..., z dne 11. 3. 2020. Glede na navedeno je s spremembo tožbe podredno postavila zahtevek na ugotovitev, da je izpodbijana odločba nezakonita.

3. V tožbi in pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da je Agencija na podlagi 62. člena ZPSto-2 pristojna za reševanje sporov med uporabniki poštnih storitev in izvajalci v zvezi z dostopom do storitev in izvajanjem storitev samo, če se ti spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2 ali na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti. Predmetni spor pa se nanaša na postopek carinjenja, ki je podvržen carinskim predpisom. Tožena stranka tako ni pristojna za izdajo izpodbijane odločbe, svoje pristojnosti tudi ni obrazložila, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. S tem, ko je tožena stranka enostransko posegla v izvajanje pravic in obveznosti tožeče stranke ji je kršila načela pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije.

4. Tožeča stranka navaja, da ima na podlagi odločbe Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS) Dovoljenje za nastopanje v vlogi deklaranta in Navodila za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju B. v vlogi deklaranta v poštnem prometu (v nadaljevanju Navodila), ki jih je izdal FURS. Carinsko področje je regulirano z zakonodajo Evropske unije, to je s Carinskim zakonikom, ki je bil sprejet z Uredbo (EU) št. 952/2013. Zakonik je v Sloveniji zavezujoč in se uporablja neposredno (na podlagi 288. člena Pogodbe o Evropski Uniji), dopušča pa, da se samo določena področja uredijo z nacionalno zakonodajo, v Sloveniji je to ZICZEU. Člen 185. Carinskega zakonika daje carinskemu organu možnost, da gospodarskemu subjektu dovoli, da izvaja določene carinske formalnosti, da določi znesek plačljive uvozne in izvozne dajatve ter da izvaja določene kontrole pod carinskim nadzorom. Za izvajanje teh nalog je predviden postopek izdaje dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta, ki ga je tožeča stranka prejela s strani FURS-a skupaj z Navodili. Navodila določajo, da mora tožeča stranka oceniti pravilnost in popolnost podatkov, ki izhajajo iz poštne dokumentacije in drugih spremnih dokumentov ter izločiti pošiljke, pri katerih je treba preveriti ali sta blago in spremna dokumentacija skladna s prijavljenimi podatki (26. člen Navodil). Če se ugotovi, da niso mora tožeča stranka sprejeti ustrezne ukrepe (obvestiti naslovnika pošiljke in zahtevati dodatno dokumentacijo, z njo dopolni podatke, ki so potrebni za carinjenje posamezne pošiljke 29. člen Navodil). Iz Publikacije December 2015 (za katerega tožeča stranka navaja, da je javno objavljen uradni dokument s strani FURS) in iz spletne strani FURS izhaja, da je tožeča stranka pristojna in odgovorna za vse postopke v povezavi s pošiljkami, ki so v carinskem postopku ter da ima pravico do obračunavanja stroškov carinjenja v skladu s Cenikom 2017.

5. Dovoljenje za nastopanje v vlogi deklaranta je tožeča stranka pridobila na podlagi takrat veljavne Izvedbene uredbe 1993 in ne na podlagi 27. člena ZICZEU kot to zmotno navaja tožena stranka. Navedeni člen se sklicuje na Izvedbeno uredbo 2015, ki ureja izdajo potrdil za ustne deklaracije za blago, za katerega veljajo uvozne ali izvozne dajatve. Tožena stranka je materialno pravo napačno uporabila, njegove uporabe pa ni obrazložila v izpodbijani odločbi, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Poleg publikacije, ki jo je izdala FURS in spletne strani omenjenega državnega organa, daje tožeči stranki pravico do zaračunavanja carinskih storitev tudi 20. člena Svetovne poštne konvencije in 16. člen ZICZEU, ki daje carinskemu organu pravico, da lahko zahteva povrnitev stroškov za pregled blaga za namene preverjanja. Če ima takšno pravico carinski organ jo ima tudi tožeča stranka, ki na podlagi dovoljenja opravlja enake obveznosti preverjanja v carinskih postopkih.

6. Tožena stranka je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, s tem ko navaja, da stranka ni dala soglasja na izvedbo carinskega preverjanja in da se posledično storitev ne more zaračunati niti na podlagi obligacijskega prava. Naslovnik pošiljke je bil z obvestilom pozvan na predložitev dokumentov iz katerih bo razviden predmet nakupa, cena in stroški pošiljanja. V tem obvestilu je bil izrecno obveščen, da bodo storitve carinskega posredovanja obračunane skladno z veljavno javno objavljenim cenikom tožeče stranke. Na podlagi obvestila je naslovnik pošiljke posredoval zahtevano dokumentacijo, s tem pa najmanj konkludentno pristal na storitev preverjanja in na plačilo. Obvestilo je možno šteti za ponudbo oziroma za sklenitev špediterske pogodbe.

7. V odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah tožena stranka navaja, da se lahko javno pooblastilo podeli le z zakonom ali na njegovi podlagi, da je stroške izvajalca poštnih storitev treba ločiti od odmere carinskih dajatev in DDV ugotovljenih v carinskih postopkih, za katere tožeča stranka ni pristojna. Sporno plačilo ni predpisano kot obvezno v nobenem zakonu ali podzakonskem predpisu in tudi ni prihodek carinskih organov oziroma države, temveč je prihodek izvajalca poštnih storitev, torej gre za komercialno storitev, za katero tožeča stranka nima podlage v veljavnih predpisih, niti v javnem pooblastilu ali Navodilu FURS (ki so interni akt), niti v Konvencije svetovne poštne zveze ali v Carinskem zakoniku, temveč samo v svojem ceniku. Carinski predpisi ne predpisujejo takšne javne dajatve, kot jo zaračunava tožeča stranka. Že Ustava RS v 147. členu določa, da lahko davke, carine in druge dajatve predpiše le država z zakonom. Te nato odmerijo carinski organi na podlagi zakona v za to predpisanih upravnih postopkih z ustreznim upravnim aktom. Tožeča stranka pa je ceno za storitev določila sama, izdala račun in jo vsilila stranki s tem, ko jo je opozorila, da bo v primeru njenega neplačila pošiljko poslala nazaj pošiljatelju. Tožeča stranka zaračuna storitev samo v primeru, če podatki na pošiljki niso ustrezni, s tem pa dobi strošek kaznovalno naravo in je naložen v plačilo naslovniku pošiljke, ki ni odgovoren za napačne podatke na pošiljki, te namreč zapiše pošiljatelj. Tožena stranka predlaga, da se tožbo (tudi po spremembi kateri ne nasprotuje) kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v predmetni zadevi v skladu z določili Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere imata stranki pravico, saj se šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

9. Tožeča stranka je vztrajala pri tožbi in navedla, da ni bistveno ali ima tožeča stranka v zakonodaji izrecno pooblastilo za zaračunavanje teh stroškov, bistveno je da je dolžna in pooblaščena za izvajanje storitev carinskega posredovanja, zaradi česar je tudi z vidika ustavnih načel upravičena, da opravljeno storitev zaračunava. Pri uporabi civilnopravne zakonodaje bi prišli do enakega zaključka. Naslovnik pošiljke je bil obveščen o obstoju splošnih pogojev in o tem da bo tožeča stranka opravljeno storitev zaračunala po ceniku, ki je javno objavljen na spletnih straneh tožeče stranke. Naslovnik se lahko izogne plačilu stroška preverjanja, če je deklaracija skladna s vsebino pošiljke ali če ne posreduje zahtevane dokumentacije. Kako se izogne plačilu pa piše v Carinskem zakoniku.

10. Tožena stranka prav tako vztraja pri odgovoru na tožbo in pri pripravljalnih vlogah in pove, da tožeča stranka nima javnega pooblastila, naslovniku pošiljke zaračunati opravljeno uradno preverjanje. Dejansko tožeča stranka zaračunava upravno takso za oblastno dejanje, za kar nima podeljene pravice, vse na podlagi cenika, ki ga je sama sprejela. S cenikom Agencija ni bila seznanjena in ga ni odobrila. Obvestilo, ki ga je tožeča stranka poslala naslovniku pošiljke deluje kot uradni poziv upravnega organa, da naj naslovnik opravi določeno dejanje, sicer ga bo zadela negativna posledica v obliki vrnitve pošiljke pošiljatelju. V pozivu ni opozorila na obstoj splošnih pogojev, omenjen je le zgolj cenik storitev carinskega posredovanja. Pri izvajanju nalog javne oblasti je bistveno, da so pooblastila izrecna, jasna in točno določena. Zasebni subjekt ne sme opraviti nobenega dejanja, kot le tistega za katerega je pooblaščen. To velja tudi za zaračunavanje stroškov izvedbe uradnih dejanj. Rokovanje s pošiljko zapade pod univerzalno poštno storitev, carinski postopek pa spada pod carinsko zakonodajo, ta v drugem odstavku 16. člena ZICZEU določa, da višino stroškov izvedbe carinskih dejanj določi minister za finance, to zagotavlja enako obravnavanje naslovnikov poštnih pošiljk. Tožeča stranka je naslovnika pošiljke sama napotila na reševanje spora pred Agencijo, ves čas postopka pristojnosti ni prerekala. Agencija je pristojna že iz tega razloga, ker tožeča stranka nima javnega pooblastila za zaračunavanje spornega stroška. Sporni strošek tožeča stranka zaračunava kot komercialno storitev za katero pa potrebuje soglasje naslovnika pošiljke, tega v obravnavanem primeru ni bilo. Tožena stranka poudarja, da se v tem primeru naslovnik pošiljke obravnava kot potrošnik in da je potrebno upoštevati tudi določila Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot).

11. Tožeča stranka še navede, da je tožena stranka na glavni obravnavi navedla nova dejstva v zvezi z neobstojem soglasja k ceniku in splošnim pogojem carinskega posredovanja, zato sodišče prosi za določitev roka za odgovor na ta nova dejstva. Tožena stranka temu nasprotuje in navaja, da je zgolj odgovorila na vprašanje sodišča: ali je cenik carinskega posredovanja odobrila v skladu z ZPSto-2.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da ima tožeča stranka veljavno Dovoljenje na podlagi katerega nastopa kot deklarant¹ in po potrebi dolžnik v carinskem postopku ter da je v obravnavanem primeru sporni znesek carinskega posredovanja v višini 6,00 EUR prihodek tožeče stranke, sporno pa je na kateri pravni podlagi zaračunava naslovniku poštne pošiljke stroške iz naslova postopka preverjanja poštne pošiljke oz. podatkov na carinski izjavi CN 22 in ali je bila za reševanje spora pristojna tožena stranka.

14. Tožeča stranka izvaja postopek carinskega posredovanja na podlagi Dovoljenja št. 4240-1557/2014-4/1100-001 z dne 24. 4. 2014² (v nadaljevanju Dovoljenje). Navodila, ki spremljajo Dovoljenje določajo, da če med postopkom zazna, da se podatki na carinski izjavi CN 22 (ki jo izpolni pošiljatelj iz tretje države pred oddajo pošiljke) ne ujemajo z dejanskim stanjem, začne postopek preverjanja. Tega izvede tako, da obvesti naslovnika pošiljke in od njega zahteva dostavo dodatne dokumentacije (29. točka Navodil za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju A. v vlogi deklaranta v poštnem prometu, št. 2/2017, ki ga je izdala Finančna uprava RS dne 24. 4. 2017, v nadaljevanju Navodila). Če je dokumentacija po dopolnitvi popolna, tožeča stranka odpremi pošiljko v dostavo naslovniku (28. točka Navodil), če še vedno ostaja dvom, pošiljko ustrezno označi v aplikaciji APM in jo preda v obravnavo oddelku za carinjenje (31. točka Navodil). Oddelek za carinjenje nato preverja: ali so pošiljki priloženi vsi potrebni dokumenti; ali je potrebna obravnava glede na prepovedi in omejitve in ali so podatki v spremni dokumentaciji pravilni in verodostojni. Če temu ni tako postopa v skladu z navodili, ki urejajo carinjenje blaga v primeru, ko je vložena elektronska deklaracija ter z navodili, ki urejajo področje prepovedi in omejitev.

15. V obravnavanem primeru je naslovnik dopolnil podatke tako, da so bili popolni in verodostojni, zato bi se na podlagi 28. točke Navodil pošiljka odpremila v dostavo naslovniku. A. je odpremila pošiljko naslovniku, vendar pod pogojem, da prej plača 6,00 EUR stroška carinskega preverjanja, z opozorilom, da v primeru neplačila pošiljko vrne pošiljatelju.

16. Med Splošnimi pogoji izvajanja storitev carinskega posredovanja (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki jih je na podlagi 28. člena Akta o ustanovitvi družbe B. d.o.o. izdala A. julija 2014 (veljati so začeli 1. 8. 2014) je zapisano, da lahko carinska pošta kot poštni špediter pozove naslovnika pošiljke (komitenta) k dopolnitvi carinske dokumentacije, naslovniki pa imajo pravico izbrati drugega špediterja (7. odstavek 14. člena Splošnih pogojev). V 20. členu Splošnih pogojev pa, da „na podlagi zaključenega carinskega postopka organ izvajalec (B. d.o.o.) naslovniku obračuna carinske dajatve skladno z veljavno carinsko zakonodajo (in so prihodek Finančne uprave RS, tako 10. člena Splošnih pogojev) in izvedene storitve carinskega posredovanja skladno z vsakokrat veljavnim cenikom storitev carinskega posredovanja izvajalca - Cenik storitev carinskega posredovanja B. (Cenik velja od 1. 4. 2017). V tem ceniku je kot: Vrsta storitve: Osnovne storitve carinskega posredovanja: Postopek preverjanja, določena cena v EUR z DDV v višini 6,00 EUR, kar je prihodek B. d.o.o..

17. Tožeča stranka je torej s cenikom in Splošnimi pogoji, ki ju je sama sprejela, določila svoj prihodek v višini 6,00 EUR za preverjanje carinske izjave CN 22 v postopku, ki ga opravlja kot deklarant in ga poimenovala strošek carinskega preverjanja, pri tem navaja, da je to storila na podlagi Dovoljenja. Navaja, da je sam prihodek zanjo pomemben, ker ji Finančna uprava RS za opravljeno preverjanje podatkov na carinski izjavi CN 22 ne plača, sama pa ima letno okoli 100.000 pošiljk pri katerih mora opraviti takšno preverjanje. Strošek zaračuna naslovniku na podlagi 16. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se „poštnim pošiljkam, predanim v carinske postopke v skladu z veljavno zakonodajo, ki ne zapadejo pod zavezo plačila uvoznih dajatev (kakor je v obravnavanem primeru³), uvozne dajatve ne zaračunajo. Za te pošiljke pa ima izvajalec pravico obračunati nastale stroške naslovniku skladno s cenikom izvajalca, naslovnik pa jih je dolžan plačati“.

18. Dovoljenje in Odločba, ki ga dopolnjuje določata, da se B. dovoli, da nastopa kot deklarant in po potrebi dolžnik v primerih prijave blaga iz 237/1 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454 z dne 2. julij 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku skupnosti⁴ ter kdaj je blago pripravljeno za sprostitev v prost promet (če je predložena deklaracija CN 22 s popolnimi podatki); kako se določi znesek carinskega dolga; da je blago prepuščeno v trenutku vročitve naslovniku; da B. pripravi zbirni tedenski obračun dajatev; način kako na njegovi podlagi izvrši plačilo dajatev; da se B.dovoli selekcija pošiljk; da je odgovorna za točnost navedb ter da nadzor izvaja Finančni urad Slovenije.

19. Iz Dovoljenja ali Odločbe torej ne izhaja, da je na tožečo stranko prenesena pristojnost zaračunavanja kakršnihkoli storitev preverjanja naslovniku poštne pošiljke v okviru carinskega postopka.

20. Carinski postopek izvaja Finančna uprava RS. Ustava RS v 120. členu določa, da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Pravne ali fizične osebe lahko samo z zakonom ali na njegovi podlagi dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog javne uprave (121. člen Ustave RS). Vsebino javnega pooblastila mora jasno in podrobno določiti zakon⁵ (in ne mednarodne pogodbe ali javne publikacije na katere se sklicuje tožeča stranka). Enako določbo ima tudi Zakon o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) v 15. členu in Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v drugem odstavku 1. člena, ki določata, da morata biti prenos opravljanja upravnih nalog na zasebne subjekte in obseg nalog določena z zakonom, okoliščina, da je določen zasebni subjekt nosilec javnega pooblastila, še ne pomeni, da njeno celotno delovanje/dejavnost pomeni izvajanje tega pooblastila.⁶ Zato dejstvo, da si je tožeča stranka v Splošnih pogojih določila strošek „carinskega“ preverjanja, ki ga zaračunava naslovniku pošte, ne pomeni, da je to del nalog, ki jih izvaja na podlagi javnega pooblastila (Dovoljenja in Odločbe).

21. ZICZEU⁷ v drugem odstavku 27. člena določa, da lahko carinski organ pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev. Takšno pooblastilo je tožeča stranka prejela v obliki Dovoljenja in Odločbe. Strošek, ki ga je poimenovala strošek „carinskega posredovanja/preverjanja“ in ga kot svoj prihodek zaračunava na podlagi svojih splošnih pogojev in cenika naslovniku pošte pa je določila sama, javno pooblastilo ji te pravice ne podeljuje. Strošek carinskega posredovanja je umestila v postopek izvajanja javnega pooblastila in ga poimenovala tako, da daje vtis, da je del izvajanja oblastvenega dejanja - carinskega preverjanja. V postopku naslovnik pošiljke ni imel vpliva na začetek postopka preverjanja pošiljke - saj deklaracijo CN22 izpolni pošiljatelj in ne izbire, saj je pošiljatelj izbral izvajalca poštnih storitev. Moral pa je izpolniti obveznost plačila stroška, drugače pošiljke ne bi prejel. Po plačilu pa je imel možnost vložiti reklamacijo pri tožeči stranki. V obravnavanem primeru je naslovnik pošiljke prejel obvestilo z dne 29. 6. 2017, da je prispela nanj naslovljena pošiljka, ki je predmet uvoznih carinskih postopkov. Obvestilo je vsebovalo opozorili, da se bo pošiljka vrnila pošiljatelju, če ne bodo predloženi vsi potrebni dokumenti in da bodo storitve carinskega posredovanja obračunane v skladu z veljavnim javno objavljenim cenikom B. (Cenik Storitev carinskega posredovanja). Z majhnim tiskom pa na koncu piše, da tožeča stranka posluje v skladu s splošnimi pogoji B.. Glede možnosti izogiba plačila stroška, je tožeča stranka na glavni obravnavi izjavila, da to piše v Carinskem zakoniku, vsebina katerega pa običajnemu prejemniku poštne pošiljke ni znana.

22. V obravnavanem primeru je iz dokumentacije (izpis spletnega pogovora med naslovnikom pošiljke in uslužbenko tožeče stranke z dne 10. 7. 2017 v postopku reševanja reklamacije, 7. točka Izjasnitve z dne 24. 8. 2017, ki jo je tožeča stranka poslala toženi stranki) v spisu razvidno, da je tožeča stranka sama napotila naslovnika pošte pošiljke na reševanje spora k toženi stranki in v postopku sodelovala (ustna obravnava z dne 21. 9. 2017, izjasnitev z dne 24. 8. 2017).

23. Zakon o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) v 62. členu določa, da kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (AKOS) v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. Agencija mora odločiti na podlagi zakona, podzakonskih aktov in splošnih aktov ter v skladu s cilji zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov poštnih storitev in spodbujanja konkurence na tem področju.

24. Ker zaračunan strošek nima pravne podlage v javnem pooblastilu Carinske uprave RS in čeprav je zaračunan za dejanje, ki se opravi v postopku carinskega preverjanja deklaracije CN 22, gre dejansko za pravno razmerje med izvajalcem poštnih storitev in uporabnikom poštnih storitev. Na zgoraj navedeni pravni podlagi je tožena stranka pristojna za reševanje sporov med tožečo stranko kot izvajalcem poštnih storitev in uporabnikom poštnih storitev - naslovnikom pošte pošiljke.

25. Poleg reševanja sporov Agencija izdaja tudi soglasja pred uveljavitvijo splošnih pogojev in cenikov izvajalca poštnih storitev.⁸ Na podlagi petega odstavka 37. člena ZPSto-2 lahko soglasje zavrne če: 1. s splošnimi pogoji ne bi bilo zadoščeno potrebam uporabnikov poštnih storitev in trga ali bi ne bila zagotovljena učinkovita konkurenca; 2. so predlagani splošni pogoji in cene v nasprotju z načeli preglednosti, nediskriminacije in zagotavljanja konkurence; 3. so predlagane cene oblikovane v nasprotju s 35. členom (cene univerzalne storitve⁹) tega zakona. V obravnavanem primeru je sporni strošek predviden v ceniku stroškov carinskega posredovanja torej kot del carinskega postopka, zanj pa drugi odstavek 16. člena ZICZEU določa, da minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oz. izvajalca carinskih storitev. Torej tudi Carinska uprava RS si ne more sama določiti stroška (višine in načina pobiranja), ampak ji to določi Ministrstvo za finance. Če Carinska uprava nima navedene pristojnosti, je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.¹⁰ Tožeča stranka torej ni imela podlage v javnem pooblastilu, ki ga je prejela v obliki Dovoljenja in Odločbe v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZICZEU, za zaračunavanje obravnavanih stroškov carinskega preverjanja.

26. Carinjenje oziroma carinsko posredovanje tako po presoji sodišča samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2 in na podlagi te zakonske določbe v sporu tudi odločila z izpodbijano odločbo.¹¹

27. Agencija je pristojna kot pravilno navaja tožena stranka že iz razloga ker tožeča stranka nima javnega pooblastila za zaračunavanje spornega stroška. Slednjega tožeča stranka zaračunava kot komercialno storitev za katero pa potrebuje soglasje naslovnika poštne pošiljke katerega pa ni bilo. Poštne storitve se zagotavljajo v javnem interesu v obsegu univerzalnih storitev (3. člen in prvi odstavek 5. člena ZPSto-2), kar ne pomeni, da ne more opravljati komercialnih storitev, glede katerih sta stranki med seboj v civilnopravnem razmerju, razen v kolikor v to razmerja zaradi zaščite javnega interesa oziroma dodatne zaščite uporabnikov poštnih storitev ne posega ZPSto-2. Slednji v 37. členu posega v oblikovanje cen poštnih storitev za katere izda Agencija soglasje k splošnim pogojem in cenam poštnih storitev (četrti odstavek 37. člena ZPSto-2).

28. Sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za določitev roka za odgovor glede navedbe o soglasju tožene stranke k splošnim pogojem in ceniku o carinskem posredovanju. Nesporno je, da gre za splošne pogoje carinskega posredovanja na katere se sklicuje tožeča stranka. Agencija je pristojna za poštne storitve, glede carinskega postopka/posredovanja pa nima pristojnosti tako tudi ne za izdajo soglasja k splošnim pogojem, ki se nanašajo na carinsko posredovanja in v zvezi s tem obravnavanim cenikom.

29. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo drugače kot v upravnem sporu opr. št. I U 1786/2018-13 z dne 24. 9. 2020, in sicer iz razlogov kot izhajajo iz gornje obrazložitve.

30. Sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo odločbe, ni našlo, zato je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Deklarant je oseba, ki izdela carinsko dokumentacijo v svojem imenu ali oseba v imenu katere je izdelana carinska deklaracija. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992, člen 4/18.
² Dovoljenje je izdal Carinski urad Ljubljana na podlagi 12. točke 12. člena Zakona o carinski službi (Ur.l.RS, št. 103/04), ki določa, da Carinski urad“odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad“. Dovoljenje dopolnjuje Odločba št. 4240-4861/2015-1 z dne 14. 12. 2015 (v nadaljevanju Odločba), ki jo je po uradni dolžnosti izdala Finančna uprava RS na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l.RS št. 13/11, 32/12, 94/12, 101/13, 111/13, 25/14, 40/14, 90/14) in določa, da je „za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji je stvarno pristojna Finančna uprava Republike Slovenije“.
³ Pošiljke z blagom v vrednosti do vključno 22,00 EUR (brez poštnine) so ob uvozu oproščene vseh dajatev.
⁴ „Za deklaranta in po potrebi dolžnika se v primerih iz odstavka 1Ašteje prejemnik, v primerih iz točke B pa pošiljatelj. Carinski organilahko predvidijo, da se poštna uprava šteje za deklaranta in po potrebiza dolžnika.“ Vir: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A01993R2454-20140101
⁵ Tako Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-137/01 in Upravno sodišče v zadevi I U 1607/2016-7 z dne 27. 2. 2018.
⁶ Tako Vrhovno sodišče v I Up 322/2015 z dne 23. 12. 2015.
⁷ ZICEU ureja izvajanje carinske zakonodaje EU in mednarodnih pogodb, med njimi tudi Carinskega zakonika.Veljavna carinska zakonodaja vir: https://www.fu.gov.si/carina/poslovanje_z_nami/carinski_predpisi/#c1496
⁸ Četrti odstavek 37. člena ZPSto-2.
⁹ Univerzalna storitev je trajno, redno in nemoteno izvajanje ene ali več s tem zakonom določenih poštnih storitev s predpisano kakovostjo na celotnem ozemlju Republike Slovenije ali na njenem delu po cenah, dostopnih za vse uporabnike poštnih storitev. (2) Kot univerzalna storitev se izvajajo te poštne storitve: 1. sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih pošiljk do mase 2 kg, 2. sprejem, usmerjanje, prevoz in dostava poštnih paketov do mase 10 kg, 3. storitev priporočene in vrednostne poštne pošiljke in 4. prenos poštnih pošiljk za slepe in slabovidne. Tako 3. člena ZPSto-2.
¹⁰ Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča npr. X Ips 90/2011 z dne 23. 1. 2013.
¹¹ Tako tudi sodba Upravnega sodišča , opr. št. I U 1786/2018 z dne 24. 9. 2020.

Datum zadnje spremembe:

16.07.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 318/2020-19
• UPRS Sodba II U 314/2022-16
• UPRS Sodba I U 1607/2016-7