UPRS Sodba II U 229/2017-14

Jedro

Glede na dejstvo, da je bilo o vrnitvi denacionalizacijskega premoženja tožeči stranki že odločeno, ni mogoče obravnavati zahtevka za odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe za čas po izdaji navedene odločbe v upravnem postopku oziroma upravnem sporu.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi in se odločbo Upravne enote Ptuj, št. 331-683/2014 z dne 3. 1. 2017 v točki 3. izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ptuj (v nadaljevanju upravni organ) kot prvostopenjski organ zavrgla zahtevo Agrarne skupnosti A. za vrnitev solastnega deleža parc. št. 717 v izmeri 21,3152 ha k.o. ..., ID ..., v deležu 9679/233152 za bivše člane Agrarne skupnosti A. (1. točka). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo Agrarne skupnosti A. za odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe po odločbi dne 18. 6. 2001 vrnjenih zemljišč (2. točka). Zahtevo po razširitvi denacionalizacijskega zahtevka Agrarne skupnosti A. (v nadaljevanju A.), za še vrnitev neodločenega nacionaliziranega premoženja površine 9,6477 ha, je prvostopenjski organ zavrnil (3.točka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe izhaja kronologija odločanja upravnega organa v zvezi s parc. št. 717 in 722 in obsegom vračanja premoženja glede na celoten denacionalizacijski zahtevek. Iz obrazložitve izhaja, da sta z odločbo Upravne enote Ptuj št. D 321-71/01-0511 z dne 18. 6. 2001 bili upravičencem med drugim vrnjeni parcela 717 v površini 23,3158 ha in parcela 722 v deležu 73000/218178, skupaj vse parcele v obsegu - 85,7191 ha. Na podlagi predloga tožeče stranke za obnovo postopka, je upravni organ izdal odločbo, št. 321-113/2004-05082 z dne 17. 11. 2004 in spremenil odločbo z dne 18. 6. 2001 tako, da je tretjo vrsto 1. točke 1 c) razveljavil in nadomestil tako, da se v 2. točki popravi b) točka, ki se glasi: b) parc št. 722 njiva 4 br v deležu 78860/436356 in dodal novo c) točko, ki se glasi: c) parc. št. 717 njiva 4 br v deležu 217587/233152.

3. Upravni organ je s sklepom št. 330-683/2014-4 z dne 26. 5. 2014 zavrnil predlog tožeče stranke za odpravo pomot in izrek ničnosti delne odločbe Upravne enote Ptuj št. D 321-71/01-05111 z dne 18. 6. 2001, ki je postala pravnomočna dne 6. 8. 2011. Zoper izdani upravni akt je tožeča stranka podala pritožbo, o kateri je odločala tožena stranka z odločbo št. 490-39/2014/5 z dne 27. 11. 2014, ki je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Prvostopenjskemu organu je naložila, da naj odloči še o delu zahtevanega nepremičnega premoženja, o katerem še ni bilo odločeno.

4. Upravni organ je v ponovnem ugotovitvenem postopku sledil drugostopenjski odločbi št. 390-39/2014/5 z dne 27. 11. 2014 ter v sklepu navedenega organa št. 490-39/2014/8 in dne 14. 7. 2015 izdal dopolnilno odločbo, s katero je bivšim članom Agrarne skupnosti A. vrnil premoženje po deležih, kot jim je bilo podržavljeno, in sicer v solastnino parc. št. 722 v izmeri 21,8178 ha k.o. ..., v deležu 39430/218178 ter parc. št. 717 v izmeri 23,3152 ha k.o.... v deležu 9679/233152. Zoper izdano odločbo je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS podal pritožbo, katero je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dne 22. 10. 2015 z odločbo 490-48/2015/7 zavrnilo. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je vložil tožbo v upravnem sporu zoper prvostopenjsko odločbo. Upravno sodišče RS je izdalo sodbo št. I U 1723/2015 z dne 10. 8. 2016, s katero je tožbi ugodilo ter dopolnilno odločbo Upravne enote Ptuj, št. 330-683/2014-25 z dne 14. 7. 2015 odpravilo v delu, ki se nanaša na vrnitev parc. št. 717 k.o. ..., v deležu 9679/233152 in v tem delu vrnilo v ponovni postopek. Nadalje navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča izhaja, da je z odločbo Upravne enote Ptuj št. D 321-71/0/01-05111 z dne 18. 6. 2001 v celoti odločeno o denacionalizacijskem zahtevku tožeče stranke. Upravni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo pri odločanju o vračilu parc. št. 717 v deležu 9679/233152 že odločil o tem, kar je bilo odločeno glede na dejstva, ki jih je sam v izpodbijani odločbi navedel. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjski organ povzel obrazložitev sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 172/2015 dne 10. 8. 2016, in sicer da je z odločbo z dne 18. 6. 2001 bila parc. št. 717 tožeči stranki vrnjena v celoti. Glede na navedena dejstva je upravni organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izpodbijani sklep zavrgel.

5. Zahtevo tožeče stranke za odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe po delni odločbi št. D 321-71/01-05111 z dne 18. 6. 2001 vrnjenih zemljišč, pa je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo pod 2. točko zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na drugi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj iz ZDen ne izhaja, da bi lahko takšen zahtevek obravnavali že v denacionalizacijskem postopku, ampak je tega mogoče uveljavljati v pravdnem postopku.

6. Z izpodbijano odločbo pod 3. točko, je prvostopenjski organ zahtevo tožeče stranke za razširitev denacionalizacijskega zahtevka še neodločenega nacionaliziranega premoženja v površini 9,6477 ha, zavrnil. Prvostopenjski organ se sklicuje na določilo 64. člena ZDen, in sicer da gre za novo zahtevo, ki je bila vložena po izteku roka, ki je določen v navedenem členu za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov.

7. Tožena stranka je kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijan sklep in odločbo zavrnila. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da so bile parc. št. 709, 712 in 717 vse k.o. ... vrnjene z odločbo Upravne enote Ptuj z dne 18. 6. 2001 tožeči stranki ter skoraj sočasno še s tremi odločbami drugim vlagateljem zahtev za denacionalizacijo, in sicer parc. št. 717 k.o. ... v deležu 5886/233151 in parc. št. 722 k.o. ... v deležu 33255/218178 z odločbo z dne 2. 3. 2001 (pravilno 7. 2. 2001) upravičencema B.B.. Parc. št. 709 k.o. ... v deležu 2952/67270 z odločbo z dne 19. 2. 2002 (pravilno 19. 12. 2002) upravičencema A.A., parc. št. 712 k.o. ... v deležu 4798/216727 z odločbo z dne 23. 5. 2002 upravičencema B.B. in parc. št. 717 k.o. ... v deležu 9679/233152 z odločbo z dne 3. 9. 2002 upravičencema C.C. Vse navedene odločbe, kjer so bili upravičenci fizične osebe, so bile v postopkih obnove na predlog tožeče stranke spremenjene, in sicer tako, da so bile upravičencem B.B., A.A. in C.C. po zgoraj navedenih odločbah za predmetne parcele dane druge parcele. Navedeno pomeni, da bi lahko bile parc. št. 717, 709 in 712 k.o. ... vrnjene tožeči stranki oz. bi bila spet možna izvršitev odločbe z dne 18. 6. 2001, s katero so bile te parcele vrnjene tožeči stranki.

8. Glede na pritožbo tožeče stranke, v kateri navaja, da še ji vedno ni bila vrnjena parc. št. 717 k.o. ... v izmeri 9679 m2, se je drugostopenjski organ skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1723/2015 z dne 10. 8. 2016, kjer je bilo ugotovljeno, da je že pred izdajo dopolnilne odločbe z dne 14. 7. 2015 bila tožeči stranki vrnjena v celoti parc. št. 717 k.o. ... in zato dodatno vračanje te parcele v izmeri 9679 m2 ni imelo podlage.

9. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zoper izpodbijan sklep in odločbo zaradi grobega neupoštevanja veljavnih zakonskih določil, nepravilne in necelovite ugotovitve dejanskega stanja vračanja podržavljenega in pridobljenega premoženja, nespoštovanja pridobljenih pravic, onemogočanja imeti v posesti vrnjeno premoženje, vse v škodo upravičenca Agrarne skupnosti ... Navaja, da prvostopenjski organ v izpodbijanem aktu tožeči stranki v pravnem pouku zoper sklep ni ponudil možnosti pritožbe, zato je potrebno že zaradi tega upravni akt odpraviti. Tožeča stranka navaja, da je dne 5. 5. 1993 vložila zahtevo za vračilo nacionalizirane nepremičnine v površini 93,6076 ha in je bilo tožeči stranki z delno odločbo št. D 321-71/01-05111 z dne 18. 6. 2001, pravnomočno dne 6. 8. 2001 med drugim tudi vrnjena parc. št. 717 v izmeri 23,3152 ha. Ko je tožeča stranka želela pridobljeno pravnomočno pravico vpisati v zemljiški knjigi sodišča, to ni bilo mogoče, saj je upravna enota v postopkih vračanja več upravičencem zaradi očitne napake oz. nezadostne evidence o že vrnjenih nepremičninah izdala še štiri odločbe, ki so bile neusklajene. Tožeča stranka je med drugim vložila dne 17.12. 2004 zahtevo za obnovo postopka zoper odločbo z dne 18. 6. 2001, odločbo z dne 17. 11. 2004, v povezavi z odločbo z dne 3. 9. 2002, ki pa do vložitve tožbe v delu odločbe z dne 17. 11. 2004 v povezavi z odločbo z dne 3. 9. 2002 za zmotno odvzeto površino 0,9679 ha, ni bila obravnavana. Tožeča stranka navaja, da je glede vračanja podržavljenega premoženja na lokaciji v komasaciji nastali parc. št. 717, prejela po odločbi Upravne enote Ptuj celotno parcelo št. 717 v površini 23,3152 ha, ki pa jih ni bilo mogoče vknjižiti v zemljiško knjigo, ker je bila na isti parceli izdana odločba fizični osebi B.B. z dne 7. 2. 2001 za površino 0,5886 ha ter na isti parceli tudi odločba fizični osebi C.C., vendar pozneje, to je dne 3. 9. 2002 za površino 0,9679 ha. S tem je tožeči stranki bila nezakonito že odvzeta pridobljena pravica. Z odločbo z dne 17. 11. 2004 se je tožeči stranki prenesla z enako površino na prosto lokacijo parc. št. 722, ni pa se odpravila napaka odvzete pridobljene pravice za površino 0,9679 ha. Očiten namen odprave napake nezakonitega odvzema pridobljene pravice v korist tožeče stranke v tej površini je nedvoumno izražen z odločbo 7. 6. 2006, ki pa še ni le dokončno izveden. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na priloženo strokovno mnenje geodetskega podjetja B. d.o.o. z dne 19. 5. 2015, ki dokazuje nastalo razliko v škodo tožeče stranke v velikosti 4,9135 ha, nastale z aktom Upravne enote Ptuj z dne 18. 6. 2001 in z aktom z dne 17. 11. 2004, s tem, da je površina 3,9430 ha ponovno vrnjena po dolgem pritožbenem postopku z odločbo z dne 14. 7. 2015, sedaj kot je izkazano, pa še ne površina 0,9679 ha, ki jo tožeča stranka zahteva v tej tožbi.

10. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja tudi odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenih zemljišč s pravnomočno odločbo z dne 18. 6. 2001, zaradi odločb upravnega organa na istih lokacijah navedenim fizičnim osebam in neupravičeno odvzetih zemljišč po odločbi Upravne enote Ptuj z dne 17. 11. 2004, in sicer za čas od 18. 6. 2001 do 17. 11. 2004 za površino 1,5565 ha in od časa 17. 11. 2004 do 18. 8. 2016 za površino 4,9135 ha, vse zaradi tega, ker zemljišča ni bilo mogoče obdelovati. V pravnomočni odločbi izdani 18. 6. 2001 je določeno kdo je zavezanec za vračilo in da mora zavezanec v 15. dneh po pravnomočnosti odločbe torej najkasneje do 6. 8. 2001 dodeljeno zemljišče prepustiti upravičencu, pa še to v celoti ni bilo izvedeno.

11. Nadalje se tožeča stranka v tretjem delu tožbe sklicuje na ugotovitve tožene stranke v svoji odločbi 490-48/2015/7 z dne 22. 5. 2015, ki prvostopenjskem organu namreč posebej nalaga, da odloča še o neodločenem zemljišču površine 9,6477 ha, tega v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ ni izvedel na tak način, da bi dokazal kako je odločal o tej površini. Tožeča stranka torej ugotavlja, da izpodbijani sklep in odločba prvostopenjskega organa v nobeni svoji trditvi ni dokazana, utemeljena, niti obrazložena, kakor tudi ne zavrnilna odločitev tožene stranke, št. 490-7/2017/4 z dne 27. 3. 2017.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, kot je že pojasnila v svoji odločbi in za del zahtevka tudi že Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1723/2015 z dne 10. 8. 2016, je tožeča stranka v določenem delu dobila vrnjeno podržavljeno in zahtevano premoženje. Za določen del premoženja tožeče stranke je bilo pri organu prve stopnje vloženih več zahtevkov tudi drugih vlagateljev, katerim je bilo to premoženje tudi vrnjeno. Za premoženje tožeče stranke, ki je bilo pravnomočno vrnjeno tudi drugim upravičencem, tožeča stranka lahko uspešno zahteva njegovo vračilo po določbah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) v upravnem postopku le, če bi bilo predhodno po določbah ZUP ugotovljeno ob uporabi izrednih pravnih sredstev, da tako vračilo ni bilo zakonito.

13. Tožba je delno utemeljena.

14. Sodišče v obravnavani zadevi presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa in odločbe Upravne enote Ptuj, št. 331-683/2014 z dne 3. 1. 2017, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-7/2017/4 z dne 27. 3. 2017.

Glede izreka pod 1. točko izpodbijanega sklepa

15. Iz upravnega spisa izhaja, da je dne 5. 5. 1993 bila podana vloga za vrnitev podržavljenega premoženja bivši Agrarni skupnosti A. po ZDen, ki jo je podal pravni naslednik enega od upravičencev. Po sprejemu ZPVAS so pravni nasledniki upravičencev pristopili k ponovni vzpostavitvi Agrarne skupnosti A.. Premoženje je bilo podržavljeno na podlagi odločbe Okrajnega ljudskega odbora na Ptuju, z dne 19. 5. 1948, premoženje Agrarne skupnosti A. v skupni izmeri 59,0243 ha, in sicer na parc. št. 709 njiva v izmeri 6,7270 ha (ki se je po končani komasaciji delila v parc. št. 709/1 in 709/2) parc. št. 712 njiva v izmeri 21,6821 ha in parc. št. 717 njiva v izmeri 23,3152 ha ter preostanek še na parc. št. 722 njiva, ki v celoti meri 21,8178 ha. Navedeno izhaja iz delne odločbe Upravne enote Ptuj, št. D 321-71/01-05111 z dne 18. 6. 2001. Do razlike med vrednostjo podržavljenega premoženja in vrnjenega premoženja je prišlo zaradi kulturnih sprememb zemljišča. Po četrtem odstavku 8. člena ZPVAS v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena ZDen ni bilo mogoče vrniti tistih nepremičnin v naravi, ki so bile v lasti fizičnih oseb. Navedena odločba (z dne 18. 6. 2001) je postala pravnomočnega dne 6. 8. 2001. Odprava napake glede vračila celotnega zemljišča parc. št. 717 k.o. ..., ki v času izdaje te odločbe ni bila več v celoti v lasti družbene lastnine in iz navedenega razloga tudi ta odločba ni bila zemljiško knjižno izvršljiva, je bila z izdajo odločbe Upravne enote Ptuj, št. 321-113/004-05082 z dne 17. 11. 2004 (po obnovi postopka), ki je postala pravnomočna 10. 12. 2004 in je spremenila odločbo z dne 18. 6. 2001 tako, da je tretjo vrsto 1. točke 1 c) razveljavil in nadomestil tako, da se v 2. točki popravi b) točka, ki se glasi: b) parc št. 722 njiva 4 br v deležu 78860/436356 in dodal novo c) točko, ki se glasi: c) parc. št. 717 njiva 4 br v deležu 217587/233152.

16. Upravna enota Ptuj je dne 14. 7. 2015 izdala dopolnilno odločbo št. 330-683/2014, s katero je bivšim članom Agrarne skupnosti A. vrnila v solast parc. št. 722 v izmeri 21,8178 ha v deležu 39340/218178 in parcelo 717 v izmeri 23,3152 ha v deležu 9679/233152 (1. točka izreka) ter odločila, da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS). Po pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano le-to zavrnilo z odločbo št. 490-48/2015/7 z dne 22. 10. 2015. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je podal tožbo v upravnem sporu in je Upravno sodišče RS z sodbo opr. št. I U 1723/2015 z dne 10. 8. 2016 ugodilo in dopolnilno odločbo Upravne enote Ptuj št. 330-683/2014-25 z dne 14. 7. 2015 odpravilo v delu, ki se nanaša na vrnitev parc. št. 717 k.o. v deležu 9679/233152 in v tem delu vrnilo v ponovni postopek. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo Upravne enote Ptuj z dne 18. 6. 2001 parc. št. 717 tožeči stranki vrnjena v celoti. Upravna enota Ptuj je z odločbo izdano z dne 17. 11. 2004 omogočila zemljiškoknjižni vpis pravnomočne odločbe deleža 9679/233152 na parc. št. 717 (odločba št. D 321-588700-0502118 z dne 3. 9. 2002) v korist fizičnih oseb C.C., medtem ko je bil delež 5886/233152 pri parc. št. 717 že ob izdaji odločbe z dne 18. 6. 2001 vknjižen v zemljiški knjigi v korist fizičnih oseb B.B.. Z odločbo z dne 17. 11. 2004 je bila tožeči stranki vrnjena parcela 717 v deležu 217587/233152 (prejšnja odločitev o vrnitvi celotne parcele z odločbo z dne 18. 6. 2001 pa razveljavljena). Z upoštevanjem deležev 9679 (C.C.), 5886 (B.B.) in 217587 (Agrarni skupnosti z odločbo z dne 17. 11. 2004) je bila vrnjena celotna parc. št. 717 v izmeri 23,3152 ha¹.

17. Glede na zgornje ugotovitve je Upravna enota Ptuj z izpodbijanim sklepom zahtevek tožeče stranke za vrnitev solastnega deleža parc. št. 717 v izmeri 21,3152 ha k.o. ... v deležu 9679/233152 za bivše člane Agrarne skupnosti A., zavrgla. Pri tem se je v sklepu pravilno sklicevala na 4. točko prvega odstavka 129. člen ZUP, ki določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

18. Navedena dejstva ne more spremeniti predloženo mnenje geodetskega podjetja B. d.o.o. z dne 19.5.2015, na katerega se sklicuje tožeča stranka, kjer ni razvidno ali so bile upoštevane odločbe, ki so bile izdane posameznim vlagateljem in so bile v lasti fizičnih oseb.

19. Na podlagi obrazložitve je sodišče zaključilo, da je izpodbijan sklep v 1. točki pravilen in zakonit, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo v 1. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede izreka pod 2. točko izpodbijane odločbe

20. Glede izpodbijane odločbe pod 2. točko izreka se je prvostopenjski organ pravilno skliceval na določilo drugega odstavka 72. člena ZDen, ki določa, da se ne priznajo odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona. Drugi odstavek 72. člena ZDen pomeni izjemo od splošnega pravila civilnega prava, da lastniku pripada zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, povzročene po tretji osebi, določena odškodnina. Enako izjemo od splošnega pravila določa tudi glede odškodnine za vzdrževanje nepremičnine v času od podržavljenja le teh do dneva uveljavitve ZDen. Odškodninski zahtevki, ki bi temeljili na splošnih predpisih, se ne bodo priznavali niti v postopku denacionalizacije niti v katerem koli sodnem postopku, če je bi jih upravičenec uveljavljal v takšnem postopku.

21. Razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen po načelu a contrario pa pripelje do jasne ugotovitve, da se tovrstni zahtevki denacionalizacijskih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionalizacijskega premoženja². Tožeča stranka s tožbo zahteva odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe po delni odločbi z dne 18. 6. 2001 vrnjenih zemljišč. Glede na dejstvo, da je bilo o vrnitvi denacionalizacijskega premoženja tožeči stranki že odločeno, ni mogoče obravnavati zahtevka za odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe za čas po izdaji navedene odločbe v upravnem postopku oziroma upravnem sporu. Prav tako je bil zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS.

22. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba v 2. točki pravilna in zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo v 2. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede izreka pod 3. točko izpodbijane odločbe

23. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka v izjavi na zapisnik dne 18.10.2016 podala zahtevo po razširitvi denacionalizacijskega postopka – vrnitev še neodločenega nacionaliziranega premoženja v površini 9,6477 ha. Glede na stališče tožene stranke, da gre za novo zadevo, saj je bil vložen po poteku roka na podlagi 64. člena ZDen, je v tem delu zahtevek tožeče stranke zavrnila. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločbe dopolnil izpodbijano odločbo v tem delu in navedel, da je z določbo Upravne enote Ptuj št. 330-683/2014 z dne 14. 7. 2015 vrnjena tožeči stranki parc. št. 722 k.o.... v deležu 39430/218178. Po vloženi tožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. IU 1723/2015 z dne 10. 8. 2016 odločbo prve stopnje pustilo v veljavi, zato je tožena stranka v obravnavani izpodbijani določbi razširitev denacionalizacijskega zahtevka zavrnila.

24. Sodišče ugotavlja, da navedbe tožene stranke glede na stanje v upravnem spisu v obrazložitvi niso točne. Iz izreka sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1723/2015 z dne 10. 8. 2016 izhaja, da je bila dopolnilna odločba Upravne enote Ptuj št. 330-683/2014 z dne 14. 7. 2015 odpravljena v delu vrnitve parc. št. 717 k.o. ..., glede vrnitve parc. št. 722 v deležu 39430/218178 pa Upravno sodišče RS ni odločalo (kot to izhaja iz izreka sodbe) in v obrazložitvi pojasnilo, da se do ugovora o celotnem vračilu denacionalizacijskega zahtevka že z odločbo z dne 18. 6. 20001, ni opredelilo. Navedeno torej pomeni, da z sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. IU 1723/2015 z dne 10. 8. 2016 ni bilo odločeno o tem ali je bila tožeči stranki vrnjena celotna zahtevana površina parc. št. 722 k.o. ...

25. Sodišče v navedem delu izreka ne more preizkusiti izpodbijane odločbe, saj ni obrazloženo zakaj tožena stranka šteje zahtevek tožeče stranke po vrnitvi premoženja v površini 9,6477 ha za nov zahtevek, glede na dejstvo, da je slednja v postopku pred upravnim organom zatrjevala, da o tem delu zahtevka, torej vrnitvi celotne sporne prac. št. 722 še ni bilo odločeno.

26. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je upravni organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe.

27. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v 3. točki izreka odpravilo in na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je upravni organ po četrtem odstavku tega člena vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka in bo moral obrazložiti zahtevek tožeče stranke po vrnitvi nacionaliziranega premoženja v površini 9,6477 ha.

28. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), prav tako pa nobena izmed strank ni predlagala izvedbe glavne obravnave in podala predloga o zaslišanju. V 2. točki izreka je sodišče obravnavalo le pravno vprašanje glede dopustnosti odškodnine. Glede 3. točke izreka pa sodišče ugotavlja, da je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

¹ Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1723/2015 z dne 10.8.2016.
² Komentar ZDen GV Ljubljana 2000, str. 482-484.

Datum zadnje spremembe:

11.05.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 593/2010
• UPRS Sodba II U 38/2017-13
• Sodba I Up 349/2005