UPRS Sodba II U 231/2018-17

Jedro

Sodišče sme meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se naloži Javnemu štipendijskemu, razvojnemu, invalidskemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije, naj v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izda upravni akt, s katerim odloči o delu zahtevka tožeče stranke z dne 13. 3. 2015, ki presega 680,26 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 313,50 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 388/2016 z dne 20. 9. 2017, s katero je bila odpravljena odločba Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad), št. 4932-2-1301975-6 z dne 20. 6. 2016 in sklep opr. št. 4932-2-1301975-6 z dne 13. 6. 2016, od njega dne 7. 11. 2017 zahtevala takojšno vrnitev 1.365,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2016 do plačila, kolikor mu je bila tega dne prisiljena plačati po navedeni odločbi in priznanje ter plačilo njenih stroškov upravnega postopka. Upravno sodišče RS je namreč opozorilo, da Sklad ni imel obnovitvenega razloga po 89. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zato je bila njegova zahteva tožeči stranki vrnitve 1.340,77 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.243,76 EUR od 21. 6. 2016 do plačila, nezakonita. Ker Sklad o zadevi ni odločil, je tožeča stranka dne 14. 2. 2018 vložila pritožbo zaradi molka organa na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Tožena stranka je Skladu podaljšala rok za odločanje en mesec. Tožeča stranka meni, da se Sklad izmika odločanju, zato je primarno zahtevala, da sodišče samo odloči, podrejeno pa predlagala, da sodišče toženi stranki naloži, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati odločbo.

2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Sklad v zvezi z pravnomočno sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 388/2016 z dne 20. 9. 2017 v ponovnem postopku izdal odločbo, št. 4932-2-1301975-6-Z2018 z dne 24. 8. 2018, s katero je delno ugodil zahtevku tožeče stranke z dne 13. 3. 2015 in ji vrnil znesek v višini 680,26 EUR in zamudne obresti od 9. 9. 2016 dalje. V preostalem delu zahtevka glede priglašenih stroškov bo Sklad odločil s posebnim sklepom. Prav tako je Sklad v ponovnem postopku izdal sklep št. 4932-2-1301975-6-Z2018 z dne 27. 8. 2018, s katerim je ugodil zahtevku tožeče stranke z dne 7. 11. 2017 in vrnil tožeči stranki stroške v višini 341,04 EUR.

3. Tožeča stranka navaja, da je Sklad res odločil o delu zahtevka, vendar iz odločbe Sklada izhaja, da v preostalem delu zahtevek ni utemeljen, vendar z izrekom te odločbe preostali del zahtevka tožeče stranke ni zavrnjen.

4. Tožena stranka pa poudarja, da je po tem, ko je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. X Ips 69/2015 z dne 24. 2. 2016 odpravilo prejšnjo odločitev Sklada in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, Upravno sodišče RS izdalo sodbo opr. št. II U 82/2016, s katero je zavrnilo tožbo tožeče stranke in s tem potrdilo odločbo o obveznosti plačila št. 4932-2-1301975-6 z dne 19. 3. 2014. Tako je odpadel tudi temelj za zahtevek tožeče stranke za vračilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, ki ga je vložila dne 13. 3. 2015.

5. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da očitno Sklad ne bo dopolnil odločbe z dne 24. 8. 2018, zato je preoblikovala tožbeni zahtevek, tako, da sodišče toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izda in tožeči stranki vroči odločbo o njeni pritožbi zaradi molka Sklada glede zahteve tožeče stranke z dne 7. 11. 2017 za vrnitev 1.365,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2016 do plačila in priznanje ter plačilo njenih stroškov upravnega postopka opr. št. 4932-2-1301975 in v istem roku odloči o zadevi, v kolikor o njeni zahtevi že ni odločeno z izrekom odločbe Sklada št. 4932-2-1301975-6-Z-2018 z dne 24. 8. 2018. Tožeča stranka uveljavlja tudi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kolikor bo pa sodišče odločilo v obsegu polne jurisdikcije pa predlaga, da je tožena stranka dolžna v breme svojega Sklada tožeči stranki plačati 685,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2016 do plačila v 8. dneh pod izvršbo. Uveljavlja tudi stroške sodnega postopka.

6. Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče RS, opr. št. II U 388/2016 z dne 20. 9. 2017 ugodilo tožbi tožeče stranke tako, da je odpravilo izpodbijani sklep Javnega jamstvenega preživninskega in invalidskega sklada z dne 13. 6. 2016 in odločbo tega Sklada z dne 20. 6. 2016 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da bo v ponovnem postopku treba ugotoviti, ali so podani pogoji za obnovo postopka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in nato ustrezno odločiti. O delu zahtevka, v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo zneska 1.365,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, bo v skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 treba odločiti v ponovljenem postopku, zato sodišče tudi ni o tem določalo. Sodišče je še dodalo, da ne glede na izid obnove postopka predstavlja sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 82/2016 z dne 23. 3. 2016 skupaj z odločbo št. 4932-2-1301975-6 z dne 21. 3. 2014 pravnomočni izvršilni naslov, ki tožeči stranki nalaga plačilo obveznosti iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

8. Iz podatkov upravnega spisa sledi, da je tožeča stranka dne 7. 11. 2017 naslovila zahtevo na Sklad, da o njej odloči upoštevaje sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 388/2016 z dne 20. 9. 2017, s katero je bila odpravljena odločba Sklada opr. št. 4932-2-1301975-6 z dne 20. 6. 2016. Ker Sklad ni odločil je tožeča stranka dne 14. 2. 2018 podala pritožbo zaradi molka toženi stranki in dopolnitev dne 21. 3. 2018 in jo pozvala, da naloži Skladu, da tožeči stranki vrne zahtevani znesek 1.365,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016 in plača stroške zahteve z dne 7.11.2015, po poteku zakonskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Po določbi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sme stranka začeti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, z zakonom določenem času ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje, in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe (četrti odstavek 28. člena ZUS-1).

10. Skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 sodišče tožbi zaradi molka ugodi, če spozna, da je upravičena in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda.

11. V zadevi ni sporno, da tožena stranka v ponovnem postopku, po (pravnomočni) sodbi opr. št. II U 388/2016 z dne 20. 9. 2017, v roku iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 (30 dni od dneva prejema sodbe), pa vse do izdaje te sodbe, nove odločbe o zahtevi tožeče stranke po vrnitvi 1.365,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016 ni odločila v celoti, kljub temu, da jo je tožeča stranka na to pozvala.

12. Iz upravnega spisa izhaja, da je Sklad izdal odločbo, št. 4932-2-1301975-6-Z2018 z dne 24. 8. 2018, s katero je delno ugodil zahtevku tožeče stranke z dne 13. 3. 2015 in ji vrnil znesek v višini 680,26 EUR in zamudne obresti od 9. 9. 2016 dalje. Prav tako je Sklad v ponovnem postopku izdal sklep št. 4932-2-1301975-6-Z2018 z dne 27. 8. 2018, s katerim je ugodil zahtevku tožeče stranke z dne 7. 11. 2017 in vrnil tožeči stranki stroške v višini 341,04 EUR.

13. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 ugotovilo, da je tožba tožnika utemeljena, ker so izpolnjeni procesni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka upravnega organa. V tem primeru naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda (prvi odstavek 69. člena ZUS-1). Zato je sodišče Skladu naložilo, da o vlogi tožnika z dne 13. 3. 2015 odloči v celoti oz. o delu zahtevka, ki presega 680,26 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2016 dalje do plačila (kolikor o njeni zahtevi že ni odločeno z izrekom odločbe Sklada št. 4932-2-1301975 z dne 24. 8. 2018). Navedeno pomeni, da mora Sklad odločiti še o delu zahtevka v višini 685,39 EUR z zakonitimi obrestmi od 10. 9. 2016 dalje do plačila, o katerem v izreku odločbe Sklada št. 4932-2-1301975-6-Z-2018 z dne 24. 8. 2018, še ni odločil. Svojo odločitev mora Sklad ustrezno obrazložiti v skladu z napotili sodišča v sodbi opr. št. II U 388/2016 z dne 20. 9. 2017. Pri presoji sodišča je 30 dnevni rok za odločitev Sklada v zadevi primeren glede na težavnost zadeve ter pri tem upoštevalo naravo zadeve na eni strani in dolgotrajnost tega postopka na drugi strani.

14. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, sicer pa že narava stvari, glede na kompleksnost obravnavane zadeve, tega ne dopušča. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti¹. Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki jih tožeča stranka ne zatrjuje oziroma v obravnavani zadevi niso izkazane. Po povedanem je sodišče na podlagi 69. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu tretjega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR in v skladu s 4. členom pravilnika še 10%, za pojasnila z obrazloženimi vlogami, vse z 22 % DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki (2.točka izreka sodbe).

16. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------
¹ Glej: B. Domjan Pavlin v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, E. Kerševan (ur.), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 390-3. Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 1770/2019 z dne 27.2.2020.

Datum zadnje spremembe:

11.05.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 454/2010
• sodba I U 455/2010
• Sklep I Up 447/2001