UPRS Sodba II U 374/2019-41a

Jedro

V zadevi so bila na podlagi kontrole na terenu ugotovljena odstopanja med zaračunanimi postavkami in dejanskim stanjem na terenu, in sicer v postavki, ki se nanaša na dobavo gostinskih stolov in postavki, ki se nanaša na inox nevtralni točilni pult. Ker je obrazložitev tožene stranke pomanjkljiva oziroma preuranjena, se bo tožena stranka morala opredeliti do zatrjevanja tožeče stranke, da so bili dejansko dobavljeni in plačani gostinski stoli primerljive oziroma boljše kvalitete. Ker tožena stranka zatrjuje, da je inox nevtralni točilni pult na kraju samem drugačnih dimenzij, kot je zaračunan, pri tem pa se tožena stranka ni opredelila do ugovora tožeče stranke, da gre za odstopanja, ki jih je zahtevala montaža pulta v prostor in so minimalna oziroma ni pojasnila, ali to dejstvo ima in kakšen vpliv ima na pravilen obračun postavke v spornem računu, zato je bila tudi v tem delu njena odločitev preuranjena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33150-178/2012/42 z dne 22. 9. 2015, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega in tega postopka v znesku 812,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33150-178/2012/6 z dne 15. 10. 2012, ki ga je vložil A.A. s.p., delno ugodila v višini 99.101,40 EUR, del zahtevka v višini 98.488,80 EUR pa zavrnila. Odločitev temelji na ugotovitvi, da so bila stranki odobrena nepovratna sredstva v višini do 197.590,20 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 311: diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti v nekmetijske dejavnosti za leto 2012, razpisana z javnim razpisom z istim naslovom (Uradni list RS, št. 109/2011, v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so bila odobrena po postopku in pogoji navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osti Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 in Javnem razpisu.

2. Dne 31. 8. 2015 je bila pri stranki opravljena kontrola na kraju samem, o kateri je bil sestavljen zapisnik, ki ga je stranka podpisala. Iz tega zapisnika izhaja, da je v okviru računa št. 188/2014 z dne 30. 12. 2014, ki ga je izdalo podjetje B. d.o.o., kontrola na terenu ugotovila določena odstopanja zabeležena v zapisniku. Stranka ima pri navedenem računu presežek v znesku 35.599,09 EUR brez DDV, skupni znesek neupravičenih stroškov v okviru tega računa pa znaša 15.339,26 EUR. Ker ima stranka pri tem računu presežek, se neupravičeni stroški, ugotovljeni ob kontroli na terenu, pokompenzirajo s presežkom.

3. Iz zapisnika z dne 31. 8. 2015 izhaja tudi, da je kontrola na terenu pri pregledu računa 064/2014 z dne 30. 12. 2014 ugotovila, da dobavljeni stoli niso takšni kot so zaračunani, zato postavka 1. na tem računu, v skupnem znesku 35.200,00 EUR, brez DDV, predstavlja neupravičen strošek financiranja. Nadalje iz zapisnika izhaja, da na kraju samem postavka 8 na računu ni identična zaračunani. Nanaša se na inox nevtralni točilni pult, ki je na kraju samem drugačnih dimenzij, kot je zaračunan, tako, da neupravičen strošek v tej postavki znaša 3.655,00 EUR, brez DDV. Pri računu 064/2014 z dne 30. 12. 2014 je Agencija v okviru administrativnega pregleda ugotovila tudi, da stranka ni predložila ustreznega dokazila o delnem plačilu navedenega računa v znesku 73.198,60 EUR, zato ima stranka pri računu št. 064/2014 z dne 30. 12. 2014, v znesku 82.960,00 EUR brez DDV presežek v znesku 886,00 EUR, ki se pokompenzira z višino ugotovljenih neupravičenih stroškov iz kontrole na terenu, to je z zneskom 38.855,00 EUR brez DDV in tako po kompenzaciji znaša znesek neupravičenih stroškov kontrole na terenu 37.969,00 EUR. Zaradi vsega navedenega se celoten račun 064/2014 šteje kot neupravičen strošek za izplačilo sredstev.

4. Strošek ugotovljenih pomanjkljivosti pri kontroli na terenu in neupravičen strošek administrativne kontrole skupaj predstavljata neupravičen strošek v višini 82.074,00 EUR, brez DDV. Strankina naložba je sofinancirana 60%, kar pomeni, da neizplačan znesek zaradi ugotovljenih neupravičenih stroškov predstavlja 60% ugotovljenega neupravičenega stroška, to je 49.244,40 EUR. Če razlika med neupravičenimi stroški, ki se priznajo na podlagi vloženega zahtevka za izplačilo sredstev in višino stroškov, ki jih upravičenec uveljavlja v zahtevku za izplačilo sredstev presega 3%, se za razliko uporabi sankcija znižanja zneska v skladu s 30. členom Uredbe 65/2011 EU. V konkretnem primeru znesek znižanja znaša 49.244,40 EUR oziroma 24,92%. Skupno znižanje zahtevka je tako znašalo 98.488,80 EUR. Navedeni znesek predstavlja znesek 49.244,40 EUR zaradi ugotovljenih neupravičenih stroškov in znižanje v vrednosti 49.244,40 EUR, zaradi preseganja dovoljenega praga 3% - sankcija.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih pravil in nepravilne uporabe materialnega prava. Razlogi zavrnitve priznanja stroškov so neutemeljeni iz razloga protispisnosti in iz razloga nedopustnega diskrecijskega odločanja. Neutemeljena in protispisna je trditev, da zaračunani stoli ne ustrezajo stolom na kraju samem. Ves čas postopka se je navajalo „npr.; Murales stol 2020“. Ta navedba se je uporabljala ob hkratni navedbi „dobava gostinskih stolov iz kakovostnega masivnega lesa in visoko kvalitetne prevleke sedalnega in naslonjalnega dela“. Slednje izhaja tako iz prijavnega obrazca, kot računa št. 064/2014 z dne 30. 12. 2014. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na zavrnitev računa pri poziciji 8, inox nevtralni točilni pult, saj gre za le minimalni odstop od zapisanih mer, ki so ga povzročile praktičnega potrebe prostora, sicer pa izmere v skupnem seštevku ostajajo nespremenjene.

6. Plačilo sredstev na podlagi računa družbe C. št. 064/2014 z dne 30. 12. 2014 je bilo zavrnjeno neupravičeno. Tožeča stranka pojasnjuje, da A.A. s.p., A. d.o.o. in C. d.o.o. niso povezane družbe, ne po prvem odstavku 527. člena Zakona o gospodarskih družbah, ne po 16. in 17. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Ta račun je delno, v višini 73.198,00 EUR, plačala družba A. d.o.o., na podlagi obstoječega dolga do A.A. s.p.. Kompenzacijski poboti med obema podjetjema so zakoniti in dovoljeni instrument za medsebojno zaprtje vzajemnih, istovrstnih in zapadlih terjatev. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe dodatno pojasnila zakaj se ne strinja z zavrnitvijo zneskov pri spornem računu št. 064/2014 z dne 30. 12. 2014. Toženi stranki očita, da izpodbijana odločba ni obrazložena v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila oziroma povzela razloge za svojo odločitev ter sodišču predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

8. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe in prvi pripravljalni vlogi vztrajala pri svojih ugovorih v tožbi.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče je o vloženi tožbi odločilo s sodbo, opr. št. II U 419/2015-18 z dne 7. 2. 2017 tako, da je tožbo zavrnilo, o reviziji zoper navedeno sodbo pa je odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sklepom, opr. št. X Ips 156/2017 z dne 3. 7. 2019 reviziji ugodilo ter prej navedeno sodbo, na podlagi prvega odstavka 93. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

11. V ponovljenem postopku je sodišče izvedlo glavno obravnavo dne 7. 1. 2020, na kateri je vpogledalo upravne spise in kot nepotrebne zavrnilo druge dokaze. Tožeča stranka v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je tožena stranka zahtevku za izplačilo sredstev, ki ga je vložil A.A. s.p., določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33150-178/2012/6 z dne 15. 10. 2012, delno ugodila v višini 99.101,40 EUR, del zahtevka v višini 98.488,80 EUR, pa je zavrnila.

12. Postopek odločanja v zadevah kot je obravnavana, temelji na določbi prvega odstavka 53. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki določa, da strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, pristojni organ izda odločbo o pravici do sredstev. V skladu s to določbo je upravni organ tožeči stranki izdal odločbo z dne 16. 10. 2012, pri čemer je upošteval določbe relevantnih predpisov in Javnega razpisa ter odločil, da se tožeči stranki za sofinanciranje iz ukrepa Diverzifikacja v nekmetijske dejavnosti, ki je bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep 311, odobrijo nepovratna sredstva programa razvoja podeželja sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, v višini do 197.590,20 EUR, za nakup gostinske opreme, peči na lesno biomaso in adaptacijo objekta.

13. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožeča stranka 31. 12. 2014 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 197.590,20 EUR, izpodbijana odločitev pa je bila izdana v skladu s 56. členom ZKme-1, po katerem stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke (prvi odstavek te določbe); če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek te določbe); zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne (četrti odstavek te določbe).

14. V obravnavani zadevi je sporna utemeljenost zahtevka za izplačilo predloženega računa, št. 064/2014, za dobavo gostinske opreme za objekt Gostilna A., v skladu s priloženo specifikacijo v skupnem znesku 82.960,00 EUR brez DDV, ki ga je izdala družba C. d.o.o. in ki ga je tožena stranka, zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v celoti štela kot neupravičen strošek za izplačilo sredstev.

15. Iz navedenega računa je razvidno, da se nanaša na mizarska dela in opremo in sicer dobavo gostinskih stolov iz kakovostnega masivnega lesa in visoko kvalitetne prevleke sedalnega in naslonjalnega dela (npr. Murales stol 2020) z dodatno prevlečenim naslonjalom, v višini 35.200,00 EUR; dobavo gostinskih miz iz kakovostnega masivnega lesa v višini 23.290,00 EUR; dobavo hlajenega retro pulta v višini 6.450,00 EUR; inox nevtralnega retro pulta v višini 2.125,00 EUR; inox pulta za postavitev Green Eggov dim v višini 1.275,00 EUR; inox hlajeni točilni pult v višini 3.315,00 EUR; ogrevan točilni pult v višini 1.513,00 EUR; inox nevtralni točilni pult v višini 3.655,00 EUR; ledomat icematic 25 kg v višini 1.792,00 EUR in podpultni pomivalni stroj Winterhalter v višini 4.345,00 EUR, skupaj 82.960,00 EUR.

16. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je bilo v okviru administrativnega pregleda strankinega zahtevka za izplačilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni predložila ustreznega dokazila o delnem plačilu računa št. 064/2014, v višini 73.198,60 EUR. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka 20. 2. 2015 toženi stranki predložila dokazilo o plačilu računa 064/2014 z dne 30. 12. 2014, iz katerega je razvidno, da je 22. 5. 2014 podjetje A. d.o.o. delno plačalo predračun št. 0250422/14 z dne 25. 4. 2014 podjetju C., v znesku 73.198,60 EUR, niti ni sporno, da je bilo dne 3. 3. 2015 predloženo tudi originalno dokazilo o delnem plačilu tega računa, ki mu je bila priložena tudi kompenzacijska pogodba z dne 31. 12. 2014, sklenjena med A.A. s.p. in A. d.o.o. in iz katere izhaja pobot terjatev oziroma obveznosti med tema subjektoma.

17. Sodišče v ponovljenem postopku odločanja ponovno pojasnjuje, da predložena pobotna (kompenzacijska) pogodba z dne 3. 12. 2014, ki je uvrščena v IV poglavje Obligacijskega zakonika (prenehanje obveznosti), v obravnavani zadevi ne more predstavljati izpolnitve pogoja iz 6. točke IV/3 poglavja Javnega razpisa, ki določa, da morajo biti računi ob vložitvi zahtevka za izplačilo plačani. Pobot oziroma kompenzacija je namreč na podlagi določbe 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) medsebojni obračun vzajemnih obligacij, vzajemne obligacije pa so tiste, kjer so v igri isti subjekti v različnih vlogah. OZ določa pogoje za dovoljeno oziroma uspešno pobotanje, vendar v spornem primeru taka pogodba, sama po sebi, brez dokazila, da je šlo za izpolnitev obveznosti tretjega in brez soglasja upnika, ne dokazuje, da je upravičenec poravnal svojo obveznost do družbe C. d.o.o., niti takega učinka, torej plačila računa tožeče stranke, ne dokazuje v listinah upravnega spisa predložena kompenzacijska pogodba sklenjena 30. 12. 2014 med tožečo stranko in družbo C. d.o.o. in ne upravnemu spisu predložene kartice komitenta.

18. Ne glede na izraženo stališče sodišča v predhodni točki obrazložitve te sodbe, pa sodišče meni, da v obravnavani zadevi ugotovitev, ali je bil sporni račun v tem delu plačan (v skladu z zahtevo javnega razpisa), v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni obrazložena tako, da bi omogočala preizkus odločitve. Tožena stranka je namreč obrazložila, da predložena dokumentacija ne omogoča vsebinske sledljivosti, da je podjetje A. d.o.o. v imenu A.A. s.p., plačalo račun in se do posameznih dokazil v upravnem spisu, na katera se sklicuje tožeča stranka (kartica komitenta) in obstoj dolga, ki ga družba C. d.o.o šteje za poravnanega, ni opredelila.

19. V nadaljevanju pa sodišče opozarja, da sporna odločitev v tem delu ni odvisna samo od razlage določb OZ, ampak predvsem od izpolnjevanja pogojev razpisa, na katerem mora temeljiti odločitev tožene stranke.

20. Javni razpis v točki IV/1 opredeljuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni ob oddaji vloge. Med drugim v 8. točki tega poglavja, ki se nanaša na naložbe, določa, da če se vlagatelj v skladu s predpisi, ki urejajo javno naročanje, ne šteje za naročnika, mora v skladu z drugim odstavkom 120. člena Uredbe PRP, za stroške vseh storitev, dobav, del in opreme, ki so višji od 10.000 EUR, brez DDV, pridobiti tržno primerljive pisne ponudbe najmanj treh med seboj neodvisnih ponudnikov, prav tako pa pri izvedbi naložbe ne sme sodelovati s podjetji ali posamezniki, s katerimi bi zaradi sodelovanja lahko prišlo do dogovarjanja o netržnih pogojih poslovanja. Javni razpis v točki IV/3 določa tudi pogoje, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vlaganju zahtevka za izplačilo sredstev. Tako mora v skladu s 6. točko teh pogojev, ki temelji na drugem odstavku 127. člena Uredbe PRP, biti naložba ali del naložbe na katerega se zahtevek za izplačilo sredstev nanaša, zaključen in vsi računi plačani. Zahtevku mora upravičenec priložiti dokazila, med drugim tudi originalne izvode računov oziroma overjene fotokopije računov ter dokazila o plačilih (overjena kopija položnice oziroma blagajniškega prejemka ali originalno potrdilo banke o izvršenem plačilu), v 7. točki poglavja IV/3, pa je zahtevano, da vsi računi in dokazila glasijo na upravičenca.

21. Tožena stranka je tožečo stranko dne 30. 6. 2015 v pozivu k obrazložitvi stanja sicer opozorila na prej citirane določbe javnega razpisa, vendar svojega očitka, da je tožnik ravnal v nasprotju z navedeno določbo javnega razpisa ni obrazložila oziroma se ni opredelila do izpolnjevanja pogojev iz IV. poglavja javnega razpisa, to je razmerja med tožečo stranko in družbo A. d.o.o.., kar je po presoji sodišča ključna ugotovitev za pravilno in zakonito odločitev.,

22. V zadevi so bila na podlagi kontrole na terenu ugotovljena odstopanja med zaračunanimi postavkami in dejanskim stanjem na terenu, in sicer v postavki, ki se nanaša na dobavo gostinskih stolov v skupnem znesku 35.200,00 EUR in postavki, ki se nanaša na inox nevtralni točilni pult v vrednosti 3.655,00 EUR. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ obe postavki opredelil kot neupravičen strošek financiranja, ker ne stoli, ne inox pult ne predstavljata nakupa, kot je bil zaračunan.

23. Na podlagi listin predloženega upravnega spisa in izjave tožeče stranke dane na ustni obravnavi, sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da niso bili dobavljeni (in zaračunani) gostinski stoli Murales 2020, ampak stoli Murales hrastovi, sporno pa je, ali gre za pravilno zaračunano gostinsko opremo skladno s pogoji jasnega razpisa.

24. Tožeča stranka je že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zatrjevala, da gre za vrsto (v celoti primerljivih) stolov, ki so v predračunu št. 0250422714 zajeti zgolj opisno in zato v tem delu zaračunana postavka ne odstopa od dejanskega stanja. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke, ob upoštevanju prej navedene postavke iz predračuna, pomanjkljiva oziroma preuranjena. Po presoji sodišča se bo namreč tožena stranka, ob upoštevanju podatka, da so stoli Murales 2010 navedeni zgolj kot primer stolov za dobavo, morala opredeliti do zatrjevanja tožeče stranke, da so bili dejansko dobavljeni in plačani gostinski stoli primerljive oziroma boljše kvalitete.

25. V zadevi pa je sporno tudi, ali je tožeča stranka pravilno zaračunala inox nevtralni točilni pult. Tožeča stranka zatrjuje, da je inox nevtralni točilni pult na kraju samem drugačnih dimenzij, kot je zaračunan, tako da neupravičen strošek v tej postavki znaša 3.655,00 EUR, brez DDV. Po presoji sodišča gre za ugotovitev, ki sama po sebi med strankama ni sporna, vendar tožeča stranka zatrjuje, kar izhaja tudi iz zapisnika o kontroli na kraju samem, da gre za odstopanja, ki jih je zahtevala montaža pulta v prostor in so minimalna. Gre za ugovor, do katerega se tožena stranka ni opredelila oziroma ni pojasnila, ali to dejstvo ima in kakšen vpliva ima na pravilen obračun postavke v spornem računu, zato je bila tudi v tem delu njena odločitev preuranjena.

26. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da tožena stranka dejanskega stanja na katerega je oprla svojo odločitev ni ugotovila pravilno (10. člen ZUP), v posledici pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je zato izpodbijano odločbo, na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, ob upoštevanju stališč sodišča navedenih v obrazložitvi te sodbe, ponovno presoditi obseg upravičenih stroškov.

K točki II izreka:

27. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo in revizijo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

28. Stroške za tožbo je sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) v pavšalnem znesku v višini 385 EUR povečano za 22% DDV v višini 84,70 EUR, torej skupno 469,70 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

29. Stroške revizijskega postopka je sodišče odmerilo po priglašenih stroških v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Revizijski stroški obsegajo nagrado za revizijo (5. točka Tarifne številke 30 v zvezi s Tarifno številko 18 OT), kar znaša 275,40 EUR, pavšalni znesek 2% za materialne stroške v višini 5,5 EUR, ter znesek DDV v priglašeni višini 22%, kar znaša 61,80 EUR, skupaj 342,70 EUR.

30. Skupaj znašajo priznani stroški 812,40 EUR, ki jih je tožena stranka tožeči dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačane sodne takse bodo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife ZST-1 vrnjene tožeči stranki po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 124/2015
• UPRS Sodba III U 122/2015-12
• UPRS Sodba II U 290/2018-24a