<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1012/2017-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1012.2017.9
Evidenčna številka:UP00042564
Datum odločbe:01.07.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar (preds.), mag. Darinka Dekleva Marguč (poroč.), dr. Boštjan Zalar
Področje:TUJCI
Institut:dovoljenje za prebivanje tujca v RS - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva, da se tujec ne podreja pravnemu redu RS

Jedro

Tožnik je za nepravilnosti sicer vedel, vendar pa je za to navedel tudi resne in argumentirane razloge (zaradi ženine težke bolezni, kar je podkrepil tudi z listinskimi dokazi), do česar pa se tožena stranka ni kakorkoli opredelila, niti ni zavrnila navedenih dokaznih predlogov v svoji obrazložitvi, kar po mnenju sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker se odločba v tem delu ne da preizkusiti in ker je posledično za odločitev relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Zakonodajalec v ZTuj-2 ni določil, da je domneva iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 o nepodrejanju pravnemu redu avtomatično podana, čim prosilec izvrši katerikoli prekršek oziroma je spoznan za krivega njegove storitve, pač pa je pri presoji pomembna tudi teža prekrška in njegov morebitni izbris iz evidence prekrškov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 201-13571/2016-18 z dne 6. 4. 2017 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca (1. točka izreka) in hkrati odločila, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

2. Sprejeto odločitev utemeljuje na podlagi določil 33., 37., 54. in 55. člena Zakona o tujcih, po katerih pristojni organ tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda in podaljša enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če organ, ki je pristojen za zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja po kateremkoli izmed določil prve do enajste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tako je med drugim v šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predvidena domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, na kateri temelji izpodbijana odločba.

3. Tožena stranka v obrazložitvi opiše potek ugotovitvenega postopka med tekom katerega je na podlagi listin, ki jih je k svoji vlogi in naknadno predložil tožnik, ter podatkov, ki jih je po uradni dolžnosti pridobila sama tožena stranka iz registra AJPES, evidenc Policije, Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Finančne uprave Republike Slovenije (FURS). Tako je ugotovila, da je tožnik zakoniti zastopnik in lastnik 100 % deleža gospodarske družbe A. d.o.o., s katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi in ki ni redno ter pravočasno v predpisanih rokih oddajala REK obrazcev za tožnika in ostale zaposlene. Zato finančni organ ni evidentiral vseh dejanskih davkov in prispevkov iz naslova delovnega razmerja za zaposlene, saj nekateri REK obrazci niso bili oddani. V zvezi z neporavnanimi davki in drugimi obveznimi dajatvami, ki jim je potekel rok za plačilo, je po ugotovitvi tožene stranke na dan 27. 1. 2017 njihova skupna višina znašala 25.070,86 EUR, skupaj z obračunanimi obrestmi, vendar pa kljub tolikšni višini dolga navedena gospodarska družba ni zaprosila za odlog ali obročno plačilo dolga. Pri tem še ugotavlja, da je v dopisu, ki ga je prejela dne 13. 12. 2016, tudi tožnik sam navedel, da družba A. d.o.o. ni predlagala REK obrazcev; kolikor pa je izjavil, da teh obveznosti ni izpolnjeval tedanji računovodja, to še ne razbremenjuje tožnika kot zakonitega zastopnika družbe za navedene nepravilnosti, ker je kot zakoniti zastopnik družbe odgovorna oseba za njeno poslovanje in tudi zato, ali pravilno upošteva finančne predpise, le-ti pa niso bili upoštevani v skladu z načeli vestnega in poštenega gospodarstvenika. Prav tako je poravnavanje davčnih obveznosti del pravnega reda Republike Slovenije, ravnanje v nasprotju s tem pa zato predstavlja njegovo kršitev. Po oceni tožene stranke so ugotovljene kršitve takšne, da predstavljajo zadosten razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnem redu Republike Slovenije. To je po 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog, da se zaprošeno dovoljenje ne izda tožniku, ki je bil v času kršitev davčnih predpisov s strani družbe A. d.o.o. njen zakoniti zastopnik, ki je po stališču tožene stranke odgovoren za njeno celotno poslovanje in tudi za upoštevanje davčnih predpisov v skladu z načelom vestnega in poštenega gospodarstvenika. Tožnika je s svojimi ugotovitvami seznanila prek njegove pooblaščenke z dopisom, ki ji je bil osebno vročen 7. 3. 2017, vendar se tožnik v postavljenem 8-dnevnem roku ni odzval. Zato je njegovo vlogo zavrnila in skladno s 1. odstavkom 60. člena ZTuj-2 tudi odredila tožniku rok, v katerem mora zapustiti državo.

4. Tožnik se ne strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke, ki ji očita, da je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo in zagrešila bistvene kršitve določb postopka. Predvsem se ne strinja z ugotovitvijo, da na dan vložitve vloge 17. 10. 2016 njegov delodajalec ni imel poravnanih svojih davčnih obveznosti. Posebej poudarja, da je Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije dne 3. 1. 2017 izdal soglasje k izdaji zaprošenega dovoljenja, česar ne bi storil v primeru neporavnanih finančnih obveznosti, kljub izdanemu soglasju pa je tožena stranka nadaljevala s poizvedbami pri FURS, čeprav sta imela na dan vložitve vloge poravnane vse obveznost tako delodajalec kot tudi sam tožnik osebno, zaradi česar tožnik meni, da je v tem delu bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Ker je tožnik tedaj izpolnil vse pogoje za izdajo pozitivne odločbe, so po njegovem mnenju razlogi za zavrnitev njegove prošnje v izpodbijani odločbi sami s seboj v nasprotju in tudi niso dovolj obrazloženi. V tožbi še očita, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, saj mu ni bil osebno vročen dopis za seznanitev z ugotovitvami v postopku in je zato odločba tudi iz tega razloga nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja svoja stališča in predlaga zavrnitev tožbe.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje zakonitost izdane odločbe o tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, ker po oceni tožene stranke obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije po 6. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ki v dejanskem pogledu temelji na podatkih FURS, ki si jih je med postopkom po uradni dolžnosti sama pridobila, po katerih gospodarska družba v 100 % lasti tožnika, ki je tudi njen zakoniti zastopnik, obenem pa je družba tudi delodajalec tožnika, ni redno in pravočasno predložila vseh predpisanih REK obrazcev oz. obračunov davčnega odtegljaja ne za zadnje tri mesece in tudi ne večkrat v preteklosti ter je imela na dan 27. 1. neporavnane zapadle obveznosti v višini 25.070,86 EUR. Tožnik v tožbi ne izpodbija navedenih ugotovitev tožene stranke oziroma glede teh podatkov ne navaja kakorkoli drugače, zato so torej med strankama nesporni. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali je to že samo po sebi zadosten razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

8. Po presoji sodišča zgolj sklicevanje tožnika na izdano soglasje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje k izdaji zaprošenega enotnega dovoljenja za zaposlitev in delo tujca namreč še ne zadostuje za izdajo zaprošenega dovoljenja, saj je zakonodajalec za to predpisal številne pogoje, ki jih mora prosilec izpolnjevati, razen tega pa je z določili 1. do 11. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 predpisal tudi več negativnih pogojev, ki za ugoditev prošnji prosilca ne smejo biti individualno podani. Pri izdaji soglasja pa Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje nikakor ne preverja, ali ima prosilec izpolnjene davčne obveznosti (14. člen Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev). Tožnik pa je samoiniciativno v dopisu z dne 13. 12. 2016 navedel, da je njegova gospodarska družba po krivdi tedanjega računovodje občasno neredno in nepravočasno predlagala REK obrazce oziroma izpolnjevala obveznosti ter da je bil tedanji računovodja prav iz tega razloga tudi zamenjan, pri tem pa je omenil tudi diagnozo težke bolezni, za katero je v tedanjem obdobju zbolela tožnikova žena.

9. Iz podatkov upravnega spisa med drugim izhaja, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika pisno seznanila svojimi ugotovitvami z dopisom, ki je bil osebno vročen tedanji tožnikovi pooblaščenki dne 7. 3. 2017, s čimer mu je bila dana možnost, da se izreče o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, kar je v skladu z določili 89. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je dokument pravilno osebno vročila neposredno osebi, ki jo je za sprejem pisanj pooblastil sam tožnik. Tožnik je tako nedvomno imel zagotovljeno možnost sodelovanja v postopku, vendar se na dopis pristojnega organa ni odzval niti ni zaprosil za podaljšanje danega roka. Zato po presoji sodišča toženi stranki ni mogoče očitati kršitve načela zaslišanja stranke v konkretnem primeru.

10. Pač pa se sodišče strinja s tožnikom, da tožena stranka ni prepričljivo z ustrezno pojasnjenimi razlogi utemeljila odgovornosti izključno tožnika za nepravočasno in neredno predložitev REK obrazcev, pri čemer se je oprla zgolj na njegov položaj zakonitega zastopnika in lastnika 100 % deleža navedene gospodarske družbe v obdobju, ko je do opisanih kršitev davčnih predpisov prišlo, češ da naj bi bil kot zakoniti zastopnik tožnik odgovoren za celotno poslovanje družbe, med drugim tudi za upoštevanje davčnih predpisov. To pa ni v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso, kot izhaja med drugim iz pravnomočne sodbe št. I U 531/2016 z dne 22. 2. 2017, v kateri je sodišče že izrazilo stališče, da položaj zakonitega zastopnika per se ne pomeni odgovornosti za vsa morebitna nepravilna ravnanja družbe, pač pa mora organ obrazložiti njegovo osebno krivdo pri teh nepravilnostih, česar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila, pač pa je odgovornost tožnika utemeljevala zgolj posplošeno oziroma povsem pavšalno. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je tožnik za omenjene nepravilnosti sicer vedel, vendar pa je za to navedel tudi resne in argumentirane razloge (zaradi ženine težke bolezni, kar je podkrepil tudi z listinskimi dokazi), do česar pa se tožena stranka ni kakorkoli opredelila, niti ni zavrnila navedenih dokaznih predlogov v svoji obrazložitvi, kar tudi po mnenju sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), ker se odločba v tem delu ne da preizkusiti in ker je posledično za odločitev relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (2. točka 1. odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je že v zgoraj citirani sodbi št. I U 531/2016 z dne 22. 2. 2017 namreč tudi opozorilo, da zakonodajalec v ZTuj-2 ni določil, da je domneva iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 o nepodrejanju pravnemu redu avtomatično podana, čim prosilec izvrši katerikoli prekršek oziroma je spoznan za krivega njegove storitve, pač pa je pri presoji pomembna tudi teža prekrška in njegov morebitni izbris iz evidence prekrškov.

11. V ponovljenem postopku bo zato potrebno podrobneje raziskati, ali je izključno tožnik odgovoren za opisane nepravilnosti v poslovanju omenjene gospodarske družbe in se izreči tudi o tožnikovih dokaznih predlogih ter to tudi ustrezno obrazložiti in zatem presoditi, ali so v skladu z ustaljeno upravo-sodno prakso podani razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije po 6. točki 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, pri čemer bo moral pristojni organ upoštevati tudi to, ali obstajajo podani upravičeni razlogi za to, da navedena gospodarska družba, katere edini družbenik je tožnik, ni redno in pravočasno izpolnjevala svojih obveznosti

12. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V zadevi je odločilo na seji brez glavne obravnave, ki jo je sicer izrecno predlagal tožnik, ker je že iz tožbe in predloženih upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožena stranka bo nov upravni akt morala izdati v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku 285,00 EUR, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), povečanih za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek povrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 55, 55/1, 55/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MDc1