UPRS Sodba IV U 66/2018-8

Jedro

Tožnik do 31. julija 2014 ni vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2013, je pa posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljal z vlogo z dne 29. 1. 2014, to je v zakonskem roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-2 (t. j. za odmerno leto 2013 do 5. 2. 2014), torej je prvostopenjski davčni organ razpolagal s podatkom o tožnikovem uveljavljanju navedene olajšave, ki pa je neutemeljeno ni upošteval iz razloga, ker tožnik do 31. 7. 2014 ni vložil napovedi za odmero dohodnine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 15-00186-0 z dne 26. 7. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je z izpodbijano odločbo zavezancu A.A., v tem upravnem sporu tožniku, odmerila dohodnino za leto 2013 v znesku 3.650,84 EUR ter mu v plačilo naložila razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 3.285,92 EUR, ki znaša 364,92 EUR. V obrazložitev svoje odločitve je navedla, da tožnik napovedi za odmero dohodnine za leto 2013 ni vložil do 31. julija 2014, kar bi moral storiti v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zato se mu dohodnina odmeri na podlagi podatkov o izplačanih dohodkih pri izplačevalcih v letu 2013, s katerimi je razpolagal davčni organ. Po ugotovitvi letne davčne osnove tožnika, zmanjšane za olajšave, v višini 16.789,61 EUR, je bila tožniku od te davčne osnove odmerjena dohodnina v znesku 3.650,84 EUR, od tega zneska pa odšteta med letom plačana akontacija dohodnine, na podlagi česar je tožniku v plačilo naložen znesek 364,92 EUR.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo po stečajnem upravitelju vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila tožniku izdana odmerna odločba po uradnih podatkih, saj zavezanec v zakonskem roku ni vložil napovedi za odmero dohodnine. Davčni organ tožniku ni mogel sestaviti informativnega izračuna dohodnine, ker ni razpolagal s podatki o njegovih dohodkih. Tožnik namreč v nasprotju z zakonom ni pravočasno oddal obračuna za dohodke iz dejavnosti. Ker torej informativni izračun ni mogel biti sestavljen, tudi ni mogla biti upoštevana v februarju podana vloga za upoštevanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2 mora zavezanec, kateremu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, vložiti sam najkasneje do 31. julija. Ker tožnik ustrezne napovedi ni oddal, je olajšavo uveljavljal prepozno, zato je davčni organ ni mogel upoštevati. V roku za pritožbo lahko posebno olajšavo uveljavlja le oseba, ki je pred tem vložila napoved v zakonitem roku do 31. julija.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka pri izračunu odmerjene dohodnine ni upoštevala pravočasno oddane vloge za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da v ponovnem postopku upošteva pravočasno oddano vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane.

4. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2013, pri čemer je med strankama sporno, ali je odločitev prvostopenjskega davčnega organa, ko z izpodbijano odločbo o odmeri dohodnine za leto 2013 tožniku ni priznal posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, pravilna in zakonita. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik to olajšavo uveljavljal prepozno, tožnik pa takšni ugotovitvi nasprotuje in zatrjuje, da je vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane podal pravočasno in bi jo davčni organ pri odmeri dohodnine za obravnavano leto moral upoštevati.

7. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v predmetni zadevi med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da tožnik ni prejel informativnega izračuna dohodnine za leto 2013 in tako ugovora zoper ta izračun tudi ni mogel vložiti. V obravnavani zadevi med strankama tudi ni sporno, da tožnik do 31. julija 2014 ni vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2013. Spora tudi ni o tem, da je tožnik posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljal z vlogo z dne 29. 1. 2014.

8. Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane predstavlja ugodnost, ki jo davčni organ ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč jo mora davčni zavezanec posebej uveljavljati. To lahko stori na način in v rokih, ki jih določa zakon (ZDavP-2). Tako je v 270. členu ZDavP-2 predpisano, do kdaj najpozneje (do 5. februarja tekočega leta za preteklo leto) lahko davčni zavezanec pošlje podatke davčnemu organu za pravilno upoštevanje davčnih olajšav pri sestavi informativnega izračuna dohodnine. V določbi 271. člena ZDavP-2 je posebej predpisan način in roki za (naknadno) uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane. Po prvem odstavku 271. člena ZDavP-2 je to mogoče storiti tudi še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine. Davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, pa lahko na podlagi drugega odstavka 271. člena ZDavP-2 uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Šesti odstavek 267. člena ZDavP-2 določa, da mora davčni zavezanec rezident, če mu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine.

9. Glede na navedeno in ob upoštevanju stroge gramatikalne razlage navedenih zakonskih določb, bi lahko tožnik v konkretni zadevi pravočasno uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, če bi v zakonskem roku (iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2), torej do 31. 7. 2014, sam vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2013, kar pa tožnik nesporno ni storil.

10. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je tožnik uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane v zakonskem roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-2 (t. j. za odmerno leto 2013 do 5. 2. 2014), torej je prvostopenjski davčni organ razpolagal s podatkom o tožnikovem uveljavljanju navedene olajšave, ki pa je ni upošteval iz razloga, ker tožnik do 31. 7. 2014 ni vložil napovedi za odmero dohodnine. Takšnemu stališču davčnega organa sodišče ne sledi, saj ni razumnega razloga, da prvostopenjski davčni organ tega podatka, ki ga je tožnik vložil pravočasno in s katerim je jasno izrazil svojo voljo za upoštevanje posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ne bi upošteval pri odmeri dohodnine, toliko bolj zato, ker je odločitev o odmeri dohodnine oprl na podatke o izplačanih dohodkih pri izplačevalcih v letu 2013, torej na podatke, s katerimi je razpolagal davčni organ.

11. Sodišče se v nadaljevanju obrazložitve te sodbe opredeljuje tudi do pravilne uporabe določbe drugega odstavka 271. člena ZDavP-2. Po stališču sodišča bi bilo nerazumno razlikovati davčne zavezance, ki so napoved za odmero dohodnine vložili v roku iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, pa jim je z določbo drugega odstavka 271. člena priznana pravica uveljavljati posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po preteku roka za vložitev napovedi, najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine, od tistih davčnih zavezancev, ki roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 niso upoštevali, tako kot tožnik v obravnavanem primeru, so pa v pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma še znatno pred tem (tožnik z vlogo z dne 29. 1. 2014) pravočasno uveljavljali posebno olajšavo. Sicer pa po presoji sodišča namenska razlaga 271. člena ZDavP-2 davčnemu organu v takšnih primerih, kot je v konkretni zadevi, ne omogoča neupoštevanja takšne olajšave davčnemu zavezancu pri odmeri dohodnine.

12. Iz navedenih razlogov je bila pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabljena določba drugega odstavka 270. člena ZDavP-2 in drugega odstavka 271. člena v zvezi s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu, da opravi ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski davčni organ v zadevi ponovno odloči v skladu z zgoraj navedenimi stališči sodišča glede uporabe materialnega prava, na katere je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan.

13. Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 54/2009
• UPRS Sodba II U 297/2017-10
• UPRS sodba II U 117/2016