UPRS Sodba III U 215/2020-43

Jedro

Tožnik je v obravnavanem upravnem sporu vložil tožbo za odpravo izpodbijane odločbe, torej izpodbojno tožbo. Pri tem pa tožbo izpodbija iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta ni vezano na razloge, ki jih tožnik navaja v tožbi, kar pomeni, da pravna kvalifikacija tožbenih navedb ni obvezna sestavina tožbe; če tožnik svoje navedbe kvalificira, pa sodišče na to kvalifikacijo ni vezano. Sodišče je glede na tožbene ugovore presodilo, da izpodbijana odločba ni nična iz razlogov, ki (kot) jih uveljavlja tožnik, pač pa ugotavlja, da tožnik utemeljeno ugovarja, da ni on podal predloga za razrešitev. Iz spisov zadeve je namreč razvidno, da je predlog za razrešitev podal upravičenec, zato je toženka pri odločanju napačno uporabila materialno pravo. Deseti odstavek 30. člena ZBPP se lahko uporabi le v primeru, ko za izvajanje BPP postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj je razrešitev tožnika zahteval upravičenec in bi zato toženka o tem morala odločati po devetem odstavku 30. člena ZBPP ter ugotavljati, ali so podani razlogi za razrešitev izvajalca BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 631/2019 z dne 9. 6. 2020 se odpravi in se zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 27,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v ... (v nadaljevanju: toženka) je z odločbo št. Bpp 631/2019 z dne 9. 6. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), izdano v zadevi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) upravičenca A.A. (v nadaljevanju: upravičenec), pod I. točko izreka odločilo, da se predlogu odvetnika za svojo razrešitev ugodi in se odvetnik B.B. (tožnik v tem upravnem sporu) razreši, ter pod II. točko izreka, da se namesto razrešenega odvetnika kot novi izvajalec storitev iz naslova BPP upravičencu določi odvetnik C.C. iz .... V nadaljevanju izreka je še odločeno, da mora tožnik kot odvetnik, ki je izvajal pravno pomoč, toženki v roku 15 dni po prejemu te odločbe vrniti popolno napotnico (III. točka izreka) in da je tudi novo dodeljeni odvetnik dolžan predložiti napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi (IV. točka izreka), sicer ne bosta upravičena do plačila storitev.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo št. Bpp 631/2019 z dne 30. 12. 2019 upravičencu dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku (takrat) Okrožnega sodišča v ... št. ..., ki se zoper upravičenca kot obdolženca sedaj vodi na Okrožnem sodišču v ... pod št. I K 31182/2019. BPP je bila dodeljena od 3. 12. 2019 dalje do vročitve sodbe sodišča prve stopnje, za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Toženka je 15. 5. 2020 prejela predlog upravičenca, naj se mu dodeli nov odvetnik, ker da se mu tožnik že več kot štiri mesece ne javi, čeprav je upravičenec v stik z njim skušal priti tudi preko sodnice, ki tedensko prihaja v pripor, pa tudi na pisma ne dobi odgovora. Tožnik je 1. 6. 2020 pri toženki pojasnil, da se je z upravičencem dogovoril, da ga bo še naprej zastopal v omenjeni kazenski zadevi in da je predlog za razrešitev brezpredmeten. V vlogi z dne 3. 6. 2020 pa je tožnik navedel, da je upravičenca obiskal v zaporu 20. 5. 2020, ko sta se dogovorila glede predobravnavnega naroka, razpisanega za 29. 5. 2020, zato je menil, da upravičenec ne vztraja pri razrešitvi. Narok je bil preložen na 1. 6. 2020, takrat je upravičenca seznanil s ponudbo tožilstva, vendar mu je upravičenec rekel, da krivde ne bo priznal in da hoče drugega odvetnika po uradni dolžnosti. Tožnik je še navedel, da je upravičenca želel v zaporu obiskati 24. 1. 2020, vendar so mu takrat pazniki povedali, da ga ni pri njih; ne glede na to je tožnik 30. 1. 2020 vložil ugovor zoper obtožnico. Kljub dogovoru je 4. 5. 2020 zaman čakal na klic upravičenca. Kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja toženka, je tožnik 5. 6. 2020 navedel, da se upravičenec na glavni obravnavi ni želel zagovarjati v prisotnosti tožnika in je zahteval njegovo zamenjavo, zato tožnik predlaga svojo razrešitev. Toženka nato citira določbe devetega in desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) ter ugotavlja, da je tožnikov predlog za razrešitev utemeljen. Poudarja, da sta tako upravičenec kot odvetnik soglasna, da ne želita več sodelovati, odnos med stranko in odvetnikom pa mora temeljiti na zaupanju, če slednjega ni, je nadaljnje zastopanje stranke nesmotrno. Zato je toženka v skladu z desetim odstavkom 30. člena ZBPP tožnika razrešila izvajanja BPP in namesto njega določila drugega izvajalca BPP. Glede vračila napotnice se sklicuje na 40. člen ZBPP, upravičenca pa opozarja na določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP in njene posledice.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijane odločbe. V tožbi poudarja, da je v izpodbijani odločbi napačno navedeno, da je 5. 6. 2020 podal predlog za svojo razrešitev. Na to je opozoril že v napotnici, vloženi takoj po prejemu izpodbijane odločbe. Ob vpogledu v zadevni Bpp spis dne 15. 6. 2020 je tožnik na svoji vlogi z dne 3. 6. 2020 opazil uradni zaznamek z dne 5. 6. 2020, da je tega dne povedal, da je na glavni obravnavi upravičenec zahteval tožnikovo zamenjavo in se ni želel zagovarjati, nadaljnje besedilo zaznamka pa je bilo prebeljeno. Delavka BPP D.D. je povedala, da je uradni zaznamek napravila E.E., ostali tekst zaznamka je obrnila proti svetlobi, kjer je bilo vidno, da odvetnik predlaga svojo razrešitev. Tožnik jo je prosil, naj to zapiše, vendar je odgovorila, da tega ne more. Po tožnikovem mnenju je pravosodna svétnica E.E. z lažnim besedilom, da tožnik predlaga svojo razrešitev, z izpodbijano odločbo ugodila temu predlogu, nato pa po prejemu napotnice ta predlog izbrisala z belilom, s čimer je storila kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izpodbijana odločba je nična, ker je bila izdana na podlagi lažnega predloga, ki je bil nato izbrisan, kar pomeni, da je bila izdana brez tožnikove zahteve. Odločba je nična na podlagi 2., 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Glede na navedeno naj sodišče na podlagi drugega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odloči, da je nična I. in posledično tudi II. točka izreka izpodbijane odločbe, toženki pa naloži, da tožniku povrne stroške postopka. Kot dokaze je tožnik v tožbi predlagal izpodbijano odločbo, izpolnjeno napotnico, vloženo dne 11. 6. 2020, kopijo svoje vloge toženki z dne 3. 6. 2020 z uradnim zaznamkom, original te vloge v Bpp spisu in zaslišanje D.D..

4. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, prerekala je tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe. Toženka povzema potek postopka pred izdajo izpodbijane odločbe in navaja, da je bilo treba o predlogu upravičenca za dodelitev novega odvetnika odločiti hitro. Iz listin spisa jasno izhaja, da upravičenec ni želel, da ga tožnik še naprej zastopa in da je bilo porušeno zaupanje med njima. Zato je tožnika razrešila na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP in se tako ni spuščala v presojo, ali je v redu opravljal svoje dolžnosti ali ne. Toženka poudarja, da je v kazenskih postopkih pravica do pravne pomoči še posebej varovana. Kot neutemeljene zavrača očitke glede uradnega zaznamka z dne 5. 6. 2020. Ta se glasi "Odvetnik dne 5. 6. 20 pove, da je na gl. obr. upravičenec zahteval zamenjavo odvetnika in se ni želel zagovarjati", s korekturnim trakom (ki je bil 1. 7. 2020 zaradi dokazovanja odstranjen) pa je bilo prekrito besedilo: "in je zahteval njegovo zamenjavo." Pri pisanju zaznamka je torej prišlo do očitne napake, to je podvajanja besedila, ki ga je zato strokovna sodelavka izbrisala takoj ob pisanju zaznamka, saj je bilo tudi podvajanje takoj ugotovljeno. Napačne so torej tožnikove domneve, da je bilo v prebeljenem delu besedilo, da tožnik predlaga svojo razrešitev. Tožnik ničnostnih razlogov po 2., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni obrazložil in ne dokazal. Glede razloga po 4. točki pa toženka izpostavlja, da je upravičenec zahteval zamenjavo tožnika in se v njegovi prisotnosti ni želel zagovarjati, zaradi česar tožnik nedvomno ni mogel v redu opravljati svoje dolžnosti iz razlogov na strani upravičenca, kar je bilo smiselno upoštevano pri razrešitvi. Vztrajanje tožnika, da se ga ne razreši, je nerazumno, saj je očitno, da mu upravičenec ne zaupa več. Če bi bil tožnik razrešen na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP, bi bilo o razrešitvi treba obvestiti Odvetniško zbornico Slovenije. Kot dodaja toženka, tožnik niti ne prereka trditev upravičenca, da nista bila v stiku več kot 4 mesece, da se upravičencu ni oglašal na telefon oziroma da upravičenec z njim ni mogel priti v kontakt.

5. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da je 1. 6. 2020 prejel upravičenčev predlog za tožnikovo razrešitev. Ker je bila tega dne razpisana obravnava, je takoj šel v pisarno za BPP in D.D. pojasnil, da je bil pri upravičencu 20. 5. 2020, ko sta se dogovorila glede predobravnavnega naroka, zato je menil, da upravičenec pri razrešitvi ne vztraja. Glede na navedbe upravičenca v kazenski zadevi dne 1. 6. 2020, mnenje predsednice kazenskega senata, da mora toženka odločiti o predlogu upravičenca in tožnikove navedbe v vlogi z dne 3. 6. 2020, je tožnik v pisarni BPP dne 5. 6. 2020 povedal, naj o zadevi že odločijo, da bo lahko načrtoval prihodnje dni, ko naj bi bile razpisane obravnave. Takrat je v pisarno prišla tudi E.E., kaj je zapisala v uradni zaznamek z dne 5. 6. 2020, pa je tožnik izvedel šele ob vpogledu v spis dne 15. 6. 2020. Tožnik poudarja, da ni vložil predloga za svojo razrešitev, zato je podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Prijave Odvetniški zbornici se ne boji, saj je svoje delo korektno opravil. Jasno pa je, da od razglasitve pandemije ni delal in tako ni bil telefonsko dosegljiv, bi mu pa upravičenec lahko pisal, da se od konca februarja nahaja v koprskih zaporih in naj ga obišče. Tako je tožnik šele od predsednice Okrožnega sodišča v ... izvedel, da je upravičenec v ... zaporih. Upravičenec ga v danem časovnem terminu dne 4. 5. 2020 ni poklical. Prav tako ni pojasnil, zakaj je 20. 5. 2020 tožniku zaupal, po 12 dnevih pa ne več. Po tožnikovem mnenju je sporno, da odgovor na tožbo pripravi tisti, ki je pripravil izpodbijano odločbo. Sodišče naj slednjo izreče za nično in toženki naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

6. Tožba in ostale vloge so bile na podlagi 19. člena ZUS-1 vročene tudi upravičencu do BPP ter z izpodbijano odločbo za izvajanje BPP novo določenemu odvetniku C.C. kot strankama z interesom.

7. Sodišče je prejelo vlogo upravičenca, v kateri ta navaja, da se mu tožnik ni javil več kot 3-4 mesece, kar je razvidno iz upravičenčevih klicev ter obiskov sodnice, ki je prihajala v pripor in si je to večkrat zapisala ter upravičencu povedala, da bo obvestila tožnika. Upravičenec predlaga, da se ta sodnica zasliši kot priča, saj se mu godi krivica, in dodaja, da se lahko tudi preveri, kolikokrat je bil tožnik pri njemu v priporu.

8. Tožnik je v nadaljnji vlogi prerekal trditve upravičenca in se skliceval na svojo vlogo z dne 3. 6. 2020, katere vsebino je ponovno povzel. Da je upravičenec v koprskih zaporih, je tožnik izvedel 29. 4. 2020, ko je prejel elektronsko sporočilo predsednice Okrožnega sodišča v ... z dne 21. 4. 2020; odgovoril ji je, da bo v pisarni 4. 5. 2020 od 9 do 11 ure in naj ga takrat upravičenec pokliče, česar ta ni storil. V času razglašene pandemije pa tožnik ni delal. Pri upravičencu je bil 20. 5. 2020, ko mu je ta povedal, da je bil v koprske zapore pripeljan konec februarja 2020.

9. Sodišče je o tožbi v tem upravnem sporu že odločalo, in sicer je s sklepom št. III U 96/2020-24 z dne 10. 8. 2020 tožbo zavrglo po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je presodilo, da tožnik zanjo nima pravnega interesa. V obrazložitvi sklepa je izpostavilo porušen odnos zaupanja med upravičencem in tožnikom kot izvajalcem BPP. Glede na navedeno je sodišče menilo, da bi v primeru, če bi tožbi ugodilo, tožnik moral podati predlog za svojo razrešitev, ker ne more v redu opravljati svoje dolžnosti iz razlogov na strani upravičenca, s tem pa bi bil rezultat zanj enak situaciji, kot je nastala z izpodbijano odločbo. Tožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 130/2020 z dne 28. 10. 2020 ugodilo, navedeni sklep je razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču, da opravi nov postopek. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da glede na deseti odstavek 30. člena ZBPP za izvajanje BPP postavljeni odvetnik ni dolžan, ampak ima zgolj možnost zahtevati svojo razrešitev, če sam meni, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov na strani upravičenca.

10. Po prejeti odločitvi Vrhovnega sodišča je dne 11. 12. 2020 sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, na katero so bili povabljeni tožnik, toženka ter upravičenec in odvetnik C.C. kot stranki z interesom. Glavne obravnave se je udeležil le tožnik, ki je vztrajal pri svojih navedbah in predlaganih dokazih. Potrdil je, da je tožba v tem upravnem sporu vložena kot izpodbojna tožba, z njo pa uveljavlja tožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj vztraja, da je izpodbijana odločba nična iz razlogov po 2., 4., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnik je še pojasnil, da je upravičenca zastopal, tam sicer po uradni dolžnosti, tudi v zadevi I K 45352/2019, kjer je zanj dosegel zelo ugoden izid, kar je bil tudi razlog, da ga je upravičenec izbral za izvajanje BPP v obravnavani zadevi (kot dokaz je predložil sodbo Okrožnega sodišča v ... št. ... z dne 4. 10. 2019). Navedel je še, da je zoper E.E. vložil kazensko ovadbo, ki še ni bila zavržena, zadeva se pri Okrožnem državnem tožilstvu v ... vodi pod št. Kt 12660/2020 (omenjeno kazensko ovadbo je tudi predlagal kot dokaz, ki naj ga pridobi sodišče).

11. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve Bpp 631/2019 in listine, ki jih je predložil tožnik (to so izpodbijana odločba, dne 11. 6. 2020 vložena napotnica, kopija tožnikovega dopisa z dne 3. 6. 2020 z uradnim zaznamkom z dne 5. 6. 2020 in sodba Okrožnega sodišča v ... št. I K 45352/2019 z dne 4. 10. 2019). Kot je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič D.D. in sodnice, ki je prihajala na redne preglede v zapor k upravičencu, ter za pridobitev in vpogled v tožnikovo kazensko ovadbo zoper E.E..

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Iz spisov zadeve izhaja in med strankami ni sporno, da je bila upravičencu z odločbo z dne 30. 12. 2019 dodeljena BPP, za izvajanje katere je bil določen tožnik. Z izpodbijano odločbo je nato toženka tožnika razrešila kot izvajalca BPP in namesto njega upravičencu kot novega izvajalca BPP določila drugega odvetnika. Pri tem je navedla, da je tožnikov predlog za razrešitev utemeljen, ter citirala določbe devetega in desetega odstavka 30. člena ZBPP.

14. ZBPP v devetem odstavku 30. člena določa, da sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti; namesto razrešenega odvetnika postavi drugega in o razrešitvi obvesti Odvetniško oziroma Notarsko zbornico Slovenije. Po desetem odstavku istega člena ZBPP pa lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca; namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega odvetnika. Kot izhaja iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, če pristojni organ za BPP tudi na novo postavljenega odvetnika razreši zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (torej ker zaradi razlogov na strani upravičenca ne more v redu opravljati svoje dolžnosti), se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

15. Kot je razvidno iz tožbe (prva stran) in kot je tožnik potrdil tudi na glavni obravnavi, je tožnik v obravnavanem upravnem sporu vložil tožbo na odpravo izpodbijane odločbe, torej izpodbojno tožbo (glej 1. alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Pri tem uveljavlja tožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, odločbo torej izpodbija iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. V tej zvezi je treba pojasniti, da sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta ni vezano na razloge, ki jih tožnik navaja v tožbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da pravna kvalifikacija tožbenih navedb ni obvezna sestavina tožbe, če tožnik svoje navedbe pravno kvalificira, pa sodišče na to kvalifikacijo ni vezano.¹ Nevezanost sodišča na tožbene razloge pomeni, da sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah tožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa poleg ničnostih razlogov pazi na kršitve določb procesnega zakona in v okviru, ki ga določa 1. alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1, na pravilno uporabo materialnega prava.

16. Razloge, zaradi katerih se v upravnem postopku izdana odločba (pa tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih) izreče za nično, določa ZUP v prvem odstavku 279. člena, in sicer se za nično izreče odločba: (1) ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; (2) ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; (3) ki je sploh ni mogoče izvršit; (4) ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka v to pozneje ni izrecno ali molče privolila; (5) ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; (6) v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. V primeru ugotovljenega ničnostnega razloga sodišče upravni akt s sklepom izreče za ničen (drugi odstavek 37. člena in 68. člen ZUS-1). Tak izrek ima isti pravni učinek kot odprava, razlika je le v tem, da v primeru ničnega akta kršitev ni mogoče odpraviti (ne v sodnem ne v ponovnem upravnem postopku), zato je predpisano temu ustrezno postopanje sodišča, ki zadeve ne vrne v ponovno odločanje.²

17. Glede na tožbene ugovore je sodišče najprej presojalo, ali je izpodbijana odločba nična iz razlogov po 2., 4., 5. ali 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Da bi bila izpodbijana odločba nična po 1. ali 3. točki prvega odstavka navedenega člena ZUP, tožnik niti ne trdi niti sodišče samo podlage za takšen zaključek ne vidi.

18. Po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Pri ugotavljanju obstoja tega ničnostnega razloga gre torej za presojo, ali bi z izvršitvijo odločbe lahko nastala situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja. To v obravnavanem primeru ni izkazano. Izvršitev (izpodbijane) odločbe, četudi ta izhaja iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačno uporabljenega materialnega prava, še ne pomeni povzročitve kaznivega dejanja in s tem ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Tudi sicer je tožnik obstoj tega ničnostnega razloga le pavšalno zatrjeval (ne da bi opredelil, katero kaznivo dejanje naj bi bilo povzročeno z izvršitvijo izpodbijane odločbe), zato sodišče nima podlage, da bi mu v tem sledilo.

19. Izpodbijana odločba prav tako ni obremenjena z ničnostnim razlogom iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki je podan le, kadar je v odločbi taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. To pomeni, da mora biti že vnaprej v zakonu posebej predpisano, da je določena nepravilnost takšne narave, da je zaradi nje odločba nična. Kršitev materialnega zakona, čeprav očitna, ne pomeni ničnostnega razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, če ni zanjo v zakonu takšna posledica izrecno določena. Takšne zakonske pravne podlage za ničnost izpodbijane odločbe pa tožnik ni navedel, niti je ni našlo sodišče.

20. Po presoji sodišča tudi ni podan ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Zanj mora biti izkazana prisila, izsiljevanje, pritisk oziroma drugo nedovoljeno ravnanje zoper organ oziroma uradno osebo, ki je odločila, ter vzročna zveza med nedovoljenim dejanjem in sprejeto odločitvijo. Povedano drugače, obstoj ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP bi bil podan, če bi do izdaje izpodbijane odločbe prišlo zaradi nedovoljenega vplivanja na odločanje organa s strani drugih oseb, ki bi za dosego odločitve uporabile silo, grožnjo, zvijačo ali drugo podobno nedovoljeno dejanje, zaradi katerega izdana odločba ne bi predstavljala pravega izraza volje oblastvenega organa, ki jo je izdal. Tožnik tega v obravnavanem postopku ni izkazal. Kolikor na ta ničnostni razlog meri z navedbami, da je bila izpodbijana odločba izdana, ker je pravosodna svétnica E.E. (ki je sodelovala pri pripravi odločbe, podpisal pa jo je okrožni sodnik svétnik F.F.) v uradnem zaznamku z dne 5. 6. 2020 lažno napisala, da tožnik predlaga svojo razrešitev, nato pa to izbrisala z belilom, sodišče ugotavlja, da je v uradnem zaznamku z dne 5. 6. 2020 na list. št. 27 spisa Bpp 631/2019 navedeno "Odvetnik dne 5. 6. 20 pove, da je na gl. obr. upravičenec zahteval zamenjavo odvetnika in se ni želel zagovarjati", prekrito z belilom oziroma korekturnim trakom (ki je bil nato, kot je navedla toženka v odgovoru na tožbo, zaradi dokazovanja odstranjen) pa je (bilo) besedilo "in je zahteval njegovo zamenjavo". V uradnem zaznamku torej ni navedeno, da je tožnik zahteval oziroma predlagal svojo razrešitev.

21. Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. V 128. členu ZUP je določeno, da sme v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. To so predvsem tiste zadeve, v katerih stranke uveljavljajo določene pravice ali zahtevajo izdajo določenih dovoljenj ali priznanje oziroma ustanovitev določenega pravnega statusa, pri čemer gre za zadeve, pri katerih je uveljavljanje pravice v dispoziciji stranke.³ To argumentum a contrario pomeni, da ta ničnostni razlog ne more biti podan v primerih, ko organ lahko izda odločbo tudi (ali pa samo) po uradni dolžnosti. Po presoji sodišča navedeni ničnostni razlog v obravnavanem primeru ni podan, saj se je, kot je razvidno iz spisov zadeve, postopek odločanja o tožnikovi razrešitvi začel zaradi vložene zahteve upravičenca (datirane z 11. 5. 2020, ki jo je toženka tožniku tudi poslala v odgovor). Poleg tega lahko pristojni organ za BPP glede na določbe 30. člena ZBPP (deveti odstavek) odločbo o razrešitvi izvajalca BPP izda tudi brez zahteve upravičenca, zgolj z njegovo privolitvijo. Pri tem sodišče še dodaja, da je celo vložitev zahteve s strani neupravičenega vlagatelja (kar pa v konkretnem primeru upravičenec ni) po sodni praksi lahko le vprašanje morebitne napačne uporabe materialnega prava in ne razlog za ničnost odločbe.⁴

22. Glede na obrazloženo torej sodišče ne sledi tožbenemu razlogovanju, da je izpodbijana odločba nična. Pač pa v okviru tožbenih navedb ugotavlja, da tožnik utemeljeno ugovarja, da on ni podal predloga za razrešitev. Kot že rečeno, iz spisov zadeve je razvidno, da je predlog za tožnikovo razrešitev podal upravičenec, pri čemer je smiselno uveljavljal, da tožnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Toženka je torej pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno navedla, da je predlog za razrešitev podal tožnik (za takšno ugotovitev ni podlage, niti v uradnem zaznamku z dne 5. 6. 2020), ter pri odločanju napačno uporabila materialno pravo, to je določbe desetega odstavka 30. člena ZBPP namesto devetega odstavka istega člena. Deseti odstavek 30. člena ZBPP se lahko uporabi le v primeru, ko za izvajanje BPP postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj je razrešitev tožnika zahteval upravičenec in bi zato toženka o tem morala odločati po devetem odstavku 30. člena ZBPP ter ugotavljati, ali so podani razlogi za razrešitev izvajalca BPP iz navedene določbe ZBPP.⁵

23. Glede na povedano je sodišče sodišče tožbi ugodilo ter na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo v celoti (ker z njo sprejeta odločitev pomeni vsebinsko celoto) odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je bilo že iz navedenih razlogov treba zaključiti, da toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno in popolnoma ugotovila dejanskega stanja ter da je tudi nepravilno uporabila materialno pravo in zato tožbi ugoditi, je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič D.D. in sodnice, ki je prihajala na redne preglede v zapor k upravičencu, ter za pridobitev in vpogled v tožnikovo kazensko ovadbo zoper E.E.. Sodišče ni odločilo po drugem odstavku 64. člena ZUS-1, ker stranke, to je predvsem toženka in stranki z interesom, za to niso podale ustrezne trditvene podlage, čeprav so možnost za to imele. V ponovnem postopku bo morala toženka v skladu z devetim odstavkom 30. člena ZBPP ugotoviti, ali je tožnik kot izvajalec BPP za upravičenca v redu opravljal svoje dolžnosti in ali je torej zahteva upravičenca za tožnikovo razrešitev na navedeni podlagi utemeljena.

K II. točki izreka:

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov tega sodnega postopka v pavšalnem znesku skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnik, ki je sicer sam odvetnik, pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, se mu po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 25,00 EUR, ki se po 4. členu Pravilnika povečajo za 10 %, kar skupaj znaša 27,50 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek povračila stroškov zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, razen sodnih taks.

25. Glede povračila stroškov postopka s pritožbo zoper sklep z dne 10. 8. 2020 so, ker ZUS-1 tega ne ureja, relevantne določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnik je zahteval povračilo pritožbenih stroškov po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT), in sicer za sestavo pritožbe 625 točk in materialne stroške v višini 2 %. Kot je razvidno iz spisa, je tožnik pritožbo sestavil sam in (tudi) v pritožbenem postopku ni bil zastopan po drugem odvetniku. Zato mu zahtevano povračilo stroškov za pritožbo po OT (v zvezi s 155. členom ZPP) ne gre. Kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, odvetniku v lastni zadevi, torej kadar sam nastopa kot stranka v določenem postopku, v katerem ni zastopan po drugem odvetniku, ne gre povračilo stroškov po določbah OT. Pri slednjem gre namreč za povračilo z zastopanjem nastalih stroškov, ki v primeru, ko stranka zastopnika oziroma pooblaščenca nima, ne morejo nastati (primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 2733/2009 in I Cp 3535/2014 ter sodbo navedenega sodišča v zadevi I Cp 1263/2018).

26. Glede sodnih taks je treba pojasniti, da stranki, ki v upravnem sporu uspe, plačane sodne takse ob uporabi določb 36. in 37. člena ter točke c) opombe 6.1. taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrne sodišče samo po uradni dolžnosti, pri čemer pa za konkretni primer dodaja, da v tem upravnem sporu sodne takse s strani tožnika doslej niso bile plačane in da njihovo plačilo od tožnika niti ni bilo zahtevano.

-------------------------------
¹ Glej J. Breznik in ostali: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2008, str. 283.
² J. Breznik in ostali: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2008, str. 184.
³ Glej J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 434.
⁴ Primerjaj sodbo tega sodišča v zadevi I U 252/2012.
⁵ Primerjaj tudi sodbo tega sodišča v zadevi I U 106/2013.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 136/2020-22
• UPRS sodba I U 1515/2016
• UPRS Sodba I U 1303/2019-17