UPRS Sklep III U 174/2018-11

Jedro

Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek lahko nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Pravice, ki je osebna in vezana na določeno osebo, pa ni mogoče prenašati na druge, saj taka pravica s smrtjo njenega nosilca ugasne in je zato tudi ni mogoče podedovati. V skladu s 87. členom ZVojI pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega (prvi odstavek), pač pa se lahko podedujejo in dedičem na podlagi ustreznih dokazil izplačajo zgolj denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani (drugi odstavek). Glede na opisano ureditev lahko torej dediči dedujejo le tiste prejemke, odmerjene po ZVojI, ki so bili uživalcu pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1425/2012 z dne 12. 3. 2013), kar pa za obravnavani primer ne velja.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa vojnega invalida - civilnega invalida žrtve vojne, pravico do invalidnine in njeno ustrezno valorizacijo za čas od 15. 9. 1947 do 1. 1. 1981. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je tožnik zahtevani status uveljavljal zaradi poškodbe z eksplozivnim vojnim materialom, ki jo je utrpel v letu 1932, ko je bil še državljan takratne Republike Italije na območju sedanje slovenske Primorske. Z dnem 15. 9. 1947, ko je stopila v veljavo Pariška mirovna pogodba¹, je tožnik postal jugoslovanski državljan. Prvostopenjski ugotavlja, da je bila tožniku za čas od 1. 1. 1981 dalje priznana invalidnina I. skupine, njegovi zahtevi za ureditev pravnega statusa invalida vojne - civilnega invalida žrtve vojne za čas od 15. 9. 1947 do 1. 1. 1981 pa ni mogoče ugoditi, saj takšne pravice Zakon o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) ne določa. Pojasnjuje še, da mednarodne pogodbe, in sicer Sporazum med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in Italijansko republiko o definitivnem urejanju medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov (Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 2/56, nadaljevanju Sporazum²) ter Pariška mirovna pogodba, na kateri se sklicuje tožnik, v notranjem pravu niso neposredno izvršljive in je zato njegov zahtevek zavrnil.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo najprej vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopenjski organ zavrnilo, nato pa še tožbo v tem upravnem sporu. Sodišču je predlagal, naj postopek prekine ter pri Ustavnem sodišču vloži zahtevo za presojo ustavnosti ZVojI, po sprejeti odločitvi pa tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožnik je še navedel, da je njegov zahtevek po pravni plati identičen zahtevkom, ki jih je vložilo več vojnih invalidov - civilnih žrtev vojne in zato sodišču predlaga, da se vse te tožbe združijo v enotno obravnavo, ali pa izpelje vzorčni postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

4. Sodišče se je najprej opredelilo do tožnikovega predloga, naj se obravnavana zadeva združi v enotno obravnavanje z več zadevami, ki so jih vložili drugi tožniki zaradi priznanja statusa civilnih invalidov vojne, gre pa zahtevke, ki so, kot navaja tožnik, v pravnem smislu identični z obravnavanim zahtevkom. Sodišče takemu tožnikovemu predlogu ni sledilo. Po določbi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom združi več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu. V primerih, za katere tožnik predlaga združitev v enotno obravnavo, pa ne gre za isti predmet obravnavanja, saj tožniki izpodbijajo različne upravne odločbe, s katerimi so bili zavrnjeni njihovi zahtevki za priznanje statusa civilnega invalida vojne, izdali pa so jih različni upravni organi. Gre torej za različne predmete obravnave, kar pomeni, da pogoji za združitev teh postopkov v enotno obravnavo niso izpolnjeni. Prav tako sodišče ni sprejelo tožnikovega predloga za odločanje v vzorčnem postopku.

5. Sodišče je tožnikovo tožbo zavrglo.

6. Po vpogledu v podatke iz Centralnega registra prebivalstva (CRP) je sodišče ugotovilo, da je tožnik med tekom postopka tega upravnega spora dne 21. 2. 2020 umrl. V upravnem sporu je tožnika zastopala odvetniška družba kot njegova pooblaščenka, ki ji je tožnik dal splošno pooblastilo za zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi. Ker sodišču ni bilo sporočeno, da bi to pooblastilo tožnikovi dediči po smrti tožnika preklicali, sodišče postopka ni prekinilo. Po določbi 100. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ima namreč pooblaščenec, ki mu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, tudi po pooblastiteljevi smrti pravico še naprej opravljati dejanja v postopku, dedič pa lahko tako pooblastilo prekliče. Po podatkih iz pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v ..., št. D 84/2020 z dne 24. 6. 2020, so dediči po tožniku A.A., B.B. in C.C., ki pa jih sodišče ni posebej pozivalo naj vstopijo v ta upravni spor, in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju.

7. Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek lahko nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike³. Pravice, ki je osebna in vezana na določeno osebo, pa ni mogoče prenašati na druge, saj taka pravica s smrtjo njenega nosilca ugasne in je zato tudi ni mogoče podedovati. V skladu s 87. členom ZVojI pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega (prvi odstavek), pač pa se lahko podedujejo in dedičem na podlagi ustreznih dokazil izplačajo zgolj denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani (drugi odstavek). Glede na opisano ureditev lahko torej dediči dedujejo le tiste prejemke, odmerjene po ZVojI, ki so bili uživalcu pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo (tako v sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 1425/2012 z dne 12. 3. 2013), kar pa za obravnavani primer ne velja.

8. Da pri odločanju o zahtevi za priznanje statusa civilnega invalida vojne in vojne invalidnine, kot je obravnavana, ne gre za odločanje o pravici, ki lahko preide na pravne naslednike, izhaja tudi iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sklepih št. I Up 48/2019 z dne 3. 6. 2020 in št. I Up 49/2019 z dne 8. 7. 2020. Vrhovno sodišče je v teh sklepih navedlo, da gre v takih primerih, kot je obravnavani, za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, ter da zato katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9. Vrhovno sodišče je nadalje pojasnilo, da morebiten ugovor, da tožnik ni zahteval pravic, ki jih določa ZVojI, ampak priznanje pravic, ki jih ta zakon ne določa in glede katerih obstoji neustavna pravna praznina, ni bistven. Tudi če bi v ZVojI zatrjevana neustavna pravna praznina glede ureditve določene pravice oziroma obsega te pravice v resnici obstajala, to za odločitev o tožbi, kot je obravnavana, ni relevantno. Ureditev neprenosljivosti pravic po 87. členu ZVojI namreč velja za vse pravice po tem zakonu, ta določba pa ni neustavna, niti po zatrjevanju iz tožbe niti je kot takšne ne ocenjuje Vrhovno sodišče (in prav tako ne tukajšnje sodišče). Opisana procesna ovira bi torej obstajala tudi v primeru, če bi bilo v tožbi zatrjevano pravno praznino v ZVojI treba zapolniti z ustrezno razlago oziroma odpraviti z ukrepom zakonodajalca.⁴

10. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo. Ker je tožbo zavrglo, se ni spuščalo v vsebinsko presojo tožbenih ugovorov.

K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

-------------------------------
¹ Mirovna pogodba z Italijo, podpisana v Parizu dne 10. 2. 1947
² Ta sporazum je bil sprejet dne 18. 12. 1954.
³ Prim. 50. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in 81. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter sklepe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 294/2012 z dne 26. 9. 2012, X Ips 1640/2006 z dne 21. 4. 2010, I Up 260/2004 z dne 18. 11. 2005 in I Up 833/2001 z dne 13. 11. 2003.
⁴ Vrhovno sodišče RS je v sodbi št. X Ips 29/2020 z dne 28. 10. 2020 sicer sprejelo stališče, da v ZVojI ni neustavne pravne praznine, kot je to tožnik zatrjeval v tožbi.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 48/2019, enako tudi VSRS Sklep I Up 49/2019
• VSL sklep II Cp 369/2010
• VSL sklep I Cp 1965/2013