UPRS Sodba in sklep II U 159/2018-25

Jedro

Breme dokaza, da so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji za vpis spremembe podatkov v kataster stavb, je na ramenih vlagatelja zahteve.

Lastnik, ki meni, da dejanska površina (dela) stavbe ne ustreza površini, vpisani v kataster stavb, ima na podlagi določil ZEN možnost pri geodetski upravi vložiti zahtevo za spremembo podatkov o površini (dela) stavbe. Ker tožnik zahteve za spremembo površine dela stavbe ni vložil, je geodetska uprava ravnala pravilno, ko je njegovo zahtevo za delitev tega dela stavbe zaradi znatnih ugotovljenih odstopanj v površinah delov stavbe zavrnila.

Izrek

I. Tožba A.A. se zavrne.

II. Tožba B.B. se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopke.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ v obnovljenem postopku odpravil odločbo št. 2132-00048/2008-2 z dne 4. 4. 2008 o delitvi dela stavbe št. ... v nova dela stavbe št. ... in št. ... ter o ukinitvi dela stavbe št. ... (točka 1 izreka), pri čemer je zahtevo za delitev dela stavbe št. ..., ki jo je vložil A.A., zavrnil (točka 2 izreka) in ugotovil, da z izdajo odločbe posebni stroški postopka niso nastali (točka 3 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe upravni organ pojasnjuje, da je bil sklepom št. 02133-7/2010-14 z dne 4. 7. 2014 na predlog C.C. in Č.Č. postopek delitve dela stavbe št. ... v celoti obnovljen z namenom, da se tudi predlagateljicama obnove omogoči udeležba v postopku. V obnovljenem postopku je A. d.o.o., ki je v postopku delitve dela stavbe izdelalo elaborat spremembe podatkov katastra stavb, na terenu ponovno izvedlo obravnavo, na katero je povabilo A.A., predlagateljici obnove postopka, upravnika stavbe (družbo B. d.o.o.) ter lastnika novonastalih delov stavbe (družbo C. d.o.o. in B.B.).

3. Na obravnavi je bil izmerjen del stavbe št.... . Zaradi odsotnosti lastnika družbe C. d.o.o. pa ni bilo mogoče izmeriti dela stavbe št. ... ter odgovoriti na očitke predlagateljic obnove, da je prišlo pri delitvi, zaradi posegov v skupne dele stavbe, do povečanja površine iz 44,88 m2 (kolikor je znašala površina dela stavbe pred delitvijo) na 60,46 m2 (kolikor znaša skupna površina delov stavbe po delitvi). Po izvedeni obravnavi je lastnik dela stavbe št. ... geodetskemu podjetju posredoval skico z izmerami, ki je sestavni del dopolnjenega elaborata.

4. Upravni organ je geodetsko podjetje v obnovljenem postopku pozval, naj v postopku ob sodelovanju strank ugotovi ali je z delitvijo prišlo do posega v skupne dele stavbe ter naj pojasni, zakaj je skupna površina obeh novonastalih delov po delitvi večja od površine dela stavbe, ki se je delil.

5. Po ugotovitvi geodetskega podjetja večjih posegov v skupne prostore na obravnavi ni bilo mogoče zaznati, do ugotovljenih odstopanj v površini pa je po njegovem mnenju najverjetneje prišlo zaradi napačno evidentiranih površin dela stavbe št. ... v postopku prvega vpisa stavbe v kataster stavb.

6. Po mnenju A.A. je do ugotovljene razlike v površinah po delitvi prišlo zaradi različnih pristopov pri izmerah dela stavbe v različnih časovnih obdobjih. Svoje mnenje je v postopku podala tudi družba B. d.o.o. kot upravnica stavbe, ki je navedla, da predvideva, da je do povečanja površine po delitvi dela stavbe prišlo zaradi posegov v skupne dele stavbe.

7. Na podlagi navedenega je prvostopni upravni organ zaključil, da podatki elaborata geodetskega podjetja iz leta 2007 z njegovo dopolnitvijo v obnovljenem postopku ne omogočajo ugotovitve dejanskega stanja s stopnjo gotovosti. Odprto namreč ostaja vprašanje ali in v kakšnem obsegu je bilo z delitvijo poseženo v skupne dele stavbe. Površina novonastalih delov stavbe se je namreč, kot ugotavlja, v primerjavi s površino prvotnega dela stavbe precej povečala. Poudarja, da je po 92. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) pogoj za delitev enako lastniško stanje dela stavbe, ki se deli, kar pomeni, da v primeru delitve dela stavbe, ki bi ga lastnik povečal na račun širitve v skupne dele, ki so v solasti vseh etažnih lastnikov, pogoj za delitev ni izpolnjen.

8. Glede navedb A.A., da je do razlike v površinah dela stavbe prišlo zaradi različnih pristopov pri izmeri, pa upravni organ pojasnjuje, da bi zaradi uporabe različno natančnih metod merjenja in natančnosti merilnih instrumentov v daljšem časovnem obdobju lahko prišlo zgolj do manjšega povečanja površine dela stavbe (garsonjere) s št. ... . To pa po mnenju organa ne more biti razlog za povečanje površine dela stavbe št. ... (sobe s kopalnico) iz 9 m2 (podatki listin) na 20,41 m2 (podatek iz elaborata spremembe podatkov katastra stavb iz leta 2007) oziroma na 20,50 m2 (podatek iz skice lastnika tega dela stavbe iz leta 2015).

9. Ker podatki elaborata, ki predstavljajo strokovno podlago za odločitev, po ugotovitvi upravnega organa ne omogočajo vpisa predlaganih sprememb podatkov v kataster stavb, je upravni organ v obnovljenem postopku, na podlagi prvega odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločbo z dne 4. 4. 2008 odpravil in zahtevo A.A. za delitev dela stavbe v dva nova dela zavrnil.

10. Zoper navedeno odločitev sta se pritožila A.A. in družba C. d.o.o.. Ministrstvo za okolje in prostor je o pritožbah odločilo z odločbo in sklepom št. 3533-3/2012-27 z dne 29. 3. 2018. Pritožbo A.A. je zavrnilo (točka 1 izreka), pritožbo družbe C. d.o.o. pa je zavrglo (točka 2 izreka). Zavrnilo pa je tudi zahteve A.A., Č.Č.. in C.C. za povrnitev stroškov postopka (točki 3 in 4 izreka).

11. V upravnem sporu sta tožbo vložila A.A. (v nadaljevanju prvo tožnik) in B.B. (v nadaljevanju drugo tožnica). Navajata, da je bil z odločbo z dne 4. 4. 2008 del stavbe št. ... (tedaj v lasti prvega tožnika) razdeljen v dva prostorsko ločena dela, to je v del št. ..., katerega lastnica je po delitvi postala družba C.d.o.o., in ki predstavlja sobo s kopalnico, površine 20,50 m2, ter v del št. ..., ki je sedaj v lasti drugo tožnice, in ki predstavlja garsonjero (sobo, kuhinjo, kopalnico, hodnikom, odprtim balkonom in kletjo) v skupni izmeri 41,00 m2, kot je to navedeno tudi v dopolnjenem elaboratu geodetskega podjetja.

12. Tožnika zanikata očitke predlagateljic obnove postopka, da je do povečanja površine z delitvijo nastalih novih delov stavbe prišlo zaradi posegov prvo tožnika v skupne dele stavbe. Kot pojasnjuje prvo tožnik, je stanovanje kupil od pravnega naslednika D.D., ta pa je nepremičnino kupila leta 1991 od Mestne občine Maribor. Podatki, zapisani v prodajni pogodb iz leta 1991 o površini stanovanja, so po njegovem mnenju napačni. Pravilni podatki pa se niso upoštevali niti pri kasnejšem vpisu stavbe v kataster stavb. Zatrjuje, da je do povečanja površine stanovanja prišlo že leta 1985 zaradi adaptacije dela podstrešja, kar naj bi izhajalo iz listine z dne 14. 6. 1985. Ker tega upravni organ pri odločanju ni upošteval, je dejansko stanje v zadevi po njegovem mnenju nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno.

13. Meni, da je družba Č. d.o.o. delo opravila strokovno, in da elaborat, ki ga je izdelala, omogoča vpis delitve dela stavbe v kataster stavb. Upravni organ bi moral, kolikor se ni strinjal z vsebino elaborata, na podlagi drugega odstavka 10. člena ZEN, po uradni dolžnosti odrediti izdelavo elaborata in geodetskemu podjetju naložiti, katera dejanja naj v postopku opravi, da se ugotovi resnično dejansko stanje zadeve. Zaradi spora o tem ali je tožnik posegal v skupne dele stavbe, bi moral upravni organ stranke napotiti na nepravdni postopek, da se uredijo meje med posameznimi etažnimi deli stavbe.

14. Sklicuje se tudi na določbe ZUP, ki urejajo izvedbo ogleda in navaja, da bi moral upravni organ, če je bil mnenja, da geodetski načrt družbe Č. d.o.o. ni popoln, družbi C. d.o.o. izreči kazen po 187. členu ZUP. Kolikor ta kljub izrečeni kazni ne bi dovolila ogleda, pa bi moral upravni organ pridobiti sodno odločbo za vstop v del stavbe s št. ... oziroma bi moral pri odločanju upoštevati vsaj tiste površine, ki so nesporne.

15. Izpodbijane odločbe po mnenju tožnikov tudi ni mogoče izvršiti v zemljiški knjigi. Upravni organ je namreč z dovolitvijo obnove postopka in z izdajo izpodbijane odločbe ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 92. člena ZEN in določbo 114. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki ne omogočata združitve delov stavbe, ki so v lasti različnih lastnikov. Lastnika novonastalih delov tudi ne smeta trpeti škodljivih posledic, ker sta se v dobri veri zanesla na podatke, vpisane v zemljiško knjigo.

16. Druga tožnica pojasnjuje, da vlaga tožbo v upravnem sporu, ker izpodbijana odločba posega v njene pravice in obveznosti, saj ji onemogoča razpolaganje s stanovanjem ter ji s tem odvzema lastninsko pravico.

17. Tožnika zato sodišču predlagata, da odločbo, izdano na prvi stopnji, odpravi, zahtevata pa tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka ter stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi in z DDV.

18. Toženka in Č.Č., ki ima v tem upravnem sporu priznan status prizadete stranke, na tožbo v upravnem sporu nista odgovorili.

19. Odgovor na tožbo pa je podala družba C. d.o.o., ki v sporu kot prizadeta stranka nastopa na strani tožnikov. Navaja, da je del stavbe št. ... kupila v dobri veri po opravljeni delitvi leta 2009 od prvega tožnika, zaradi česar po 8. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ne sme trpeti škodljivih posledic. Vzpostavitev prejšnjega katastrskega stanja z ukinitvijo oziroma združitvijo novonastalih delov stavbe je po njenem mnenju tudi v nasprotju z določbami 33. in 175. člena Ustave RS. Ker izpodbijane odločbe v zemljiški knjigi glede na določbi 15. in 115. člena ZZK-1 ne bo mogoče izvršiti, sodišču predlaga, da na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP odločbo izreče za nično, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

20. Po mnenju C.C., v odgovoru na tožbo, je izpodbijana odločitev pravilna, predlog za ugotovitev ničnosti odločbe pa je po njenem mnenju neutemeljen. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne in odloči o povračilu priglašenih stroškov postopka.

K I. točki izreka:

21. Tožba prvega tožnika, A.A., ni utemeljena.

22. Prvi tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je upravni organ v obnovljenem postopku, v katerem je udeležbo omogočil tudi Č.Č. in C.C., odpravil odločbo z dne 4. 4. 2008 in zavrnil zahtevo prvega tožnika za delitev dela stavbe št. ... . Z odpravljeno odločbo je organ zahtevku prvo tožnika za delitev ugodil in odločil, da se del stavbe, št. ... po delitvi na dva nova dela (št. ... in št. ...), ukine. Po mnenju prvo tožnika je bila odločitev upravnega organa o delitvi dela stavbe pravilna, saj so bili za delitev izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Meni pa tudi, da prenos lastništva na delih stavbe, nastalih z delitvijo, na dva različna lastnika v obnovljenem upravnem postopku predstavlja oviro za odpravo odločbe z dne 4. 4. 2008.

23. Med strankami v upravnem sporu ni sporno, da je bil prvo tožnik v času izdaje odločbe z dne 4. 4. 2008 lastnik dela stavbe št. ..., ki je bil v katastru stavb vpisan s površino 44,88 m2. Sporno tudi ni, da je prvo tožnik po izvedeni delitvi del stavbe št. ... prodal družbi C. d.o.o., del stavbe št. ... pa je prodal drugo tožnici, ki sta se v zemljiški knjigi vsak zase vpisala kot lastnika delov stavbe.

24. Pravno podlago za vpis delitve dela stavbe v kataster stavb, ki pomeni eno od v zakonu predvidenih sprememb katastrskih podatkov, predstavlja določba drugega odstavka 92. člena ZEN, ki določa, da se del stavbe ali več delov stavbe istega lastnika lahko razdeli tako, da iz njih nastanejo nove stavbe ali novi deli stavbe. Zahtevi za vpis delitve dela stavbe mora lastnik priložiti elaborat spremembe podatkov katastra stavb, ki ga po njegovem pooblastilu izdela geodetsko podjetje ali projektant (drugi odstavek 87. člena ZEN). V postopku izdelave elaborata mora geodetsko podjetje ali projektant opraviti obravnavo in nanjo povabiti lastnika dela stavbe, katerega podatek se spreminja in druge osebe, ki bi z odločitvijo bile lahko prizadete v svojih pravicah in pravnih koristih (tretji odstavek 87. člena ZEN v povezavi s 43. členom ZUP). V elaboratu morajo biti prikazani podatki, ki naj se v katastru stavb spremenijo (tretji odstavek 87. člena ZEN).

25. Iz podatkov upravnega spisa in iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvo tožnik dne 11. 2. 2008 v skladu s citiranimi zakonskimi določbami vložil zahtevo za delitev dela stavbe, ki ji je priložil tudi zahtevani elaborat spremembe podatkov katastra stavb geodetskega podjetja Č. d.o.o. z dne 20. 12. 2007, v katerem je navedena površina dela stavbe pred delitvijo (44,88 m2) ter površina z delitvijo nastalih novih delov stavbe. Z delitvijo nastali del stavbe št. ... naj bi zajemal površino 20,41 m2, del stavbe št. ... pa naj bi obsegal 40,05 m2. V obnovljenem postopku je geodetsko podjetje elaborat z dne 20. 12. 2007 dopolnilo in navedlo, da znaša površina dela stavbe št. ... po podatkih, ki jih je po obravnavi predložil lastnik, 20,50 m2, površina dela stavbe št. ... pa znaša po ponovni izmeri 41,00 m2.

26. Glede na v elaboratu navedene površine delov stavbe, je izpodbijana odločitev upravnega organa tudi po presoji sodišča pravilna.

27. Geodetski upravni organ je, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZEN, dolžan po prejemu zahteve za spremembo podatkov katastra stavb preizkusiti, ali elaborat spremembe podatkov katastra stavb vsebuje vse predpisane sestavine, in ali podatki elaborata omogočajo vpis spremembe podatkov v kataster stavb. O zahtevi za delitev dela stavbe odloča praviloma po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi podatkov elaborata, iz katerega mora biti razvidno, da zahteva za spremembo podatkov izpolnjuje vse v zakonu predpisane pogoje. Kolikor podatki predloženega elaborata ne omogočajo vpisa sprememb podatkov v kataster stavb, geodetska uprava zahtevo za spremembo podatkov katastra stavb zavrne (2. točka četrtega odstavka 95. člena ZEN). Breme dokaza, da so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji za vpis spremembe podatkov v kataster stavb, je torej na ramenih vlagatelja zahteve.

28. V obnovljenem postopku je upravni organ po preizkusu vsebine dopolnjenega elaborata ugotovil, da se skupna površina z delitvijo nastalih delov stavbe bistveno razlikuje od v katastru vpisane površine dela stavbe pred delitvijo, kar po presoji sodišča predstavlja oviro za vpis zahtevane delitve. Skupna površina z delitvijo nastalih delov stavbe namreč ne sme bistveno odstopati od v katastru vpisane površine dela stavbe, ki naj bi se delil. To je še posebej pomembno v primeru, kakršen je obravnavani, ko predlagateljici obnove zatrjujeta, da je do povečanja površine novo nastalih delov stavbe prišlo zaradi nedovoljenih posegov v skupne dele stavbe.

29. Lastnik, ki meni, da dejanska površina (dela) stavbe ne ustreza površini, vpisani v kataster stavb, ima na podlagi določil ZEN možnost pri geodetski upravi vložiti zahtevo za spremembo podatkov o površini (dela) stavbe, ki ji mora priložiti elaborat (z vsebino, določeno v Pravilniku o vpisu v kataster stavb), iz katerega mora izhajati, da je površina (dela) stavbe, vpisana v kataster, napačna zaradi enega od razlogov, naštetih v tretjem odstavku 89. člena ZEN. Sprememba podatka o površini je tako med drugim mogoča tudi v primeru, če lastnik izkaže, da se je površina (dela) stavbe, vpisana v kataster stavb, določila z večjo natančnostjo. Ker tožnik zahteve za spremembo površine dela stavbe št. ... ni vložil, je geodetska uprava ravnala pravilno, ko je njegovo zahtevo za delitev tega dela stavbe v obnovljenem postopku zaradi znatnih ugotovljenih odstopanj v površinah delov stavbe, iz razloga po 2. točki četrtega odstavka 95. člena ZEN, zavrnila. Razlogi, ki jih navaja tožnik za odstopanje v površinah, za odločitev v tej zadevi, niso pomembni.

30. Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi očitek o ničnosti izpodbijane odločbe zaradi njene neizvršljivosti. Z odpravo odločbe z dne 4. 4. 2008 v obnovljenem postopku, je bilo namreč vzpostavljeno katastrsko stanje kot je veljalo pred delitvijo dela stavbe št. ... v dva dela. Pravno podlago izpodbijane odločbe predstavlja prvi odstavek 270. člena ZUP, ki daje upravnemu organu, ki odloča v obnovljenem postopku, pooblastilo, da na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Z odpravo odločbe z dne 4. 4. 2008 in z zavrnitvijo zahtevka za delitev dela stavbe so bile tako odpravljene pravne posledice, ki so iz odločbe nastale. Izpodbijana odločba pa se je izvršila z vpisom v kataster stavb, ki predstavlja temeljno evidenco podatkov o stavbah (prvi odstavek 4. člena ZEN). S tem se je vzpostavilo pravno stanje, kakršno je bilo pred delitvijo dela stavbe št. ... : v kataster stavb je bil ta del stavbe ponovno vpisan, dela stavbe št. ... in št. ... pa sta bila iz katastra izbrisana. Izvršitvi izpodbijane odločbe v katastru stavb tudi ne nasprotujeta določbi prvega odstavka 92. člena ZEN in 114. člena SPZ, ki določata pogoje za združitev oziroma spojitev dveh ali več delov stavb (v etažni lastnini) na podlagi pravnega posla in vložene zahteve lastnika za spremembo podatkov katastra stavb, za kar pa ne gre v tej zadevi. Dejstvo, da sta z izpodbijano odločbo ukinjena dela stavbe v lasti različnih lastnikov, ne predstavlja ovire za njeno izvršitev v katastru stavb. Posledice odprave odločbe z dne 4. 4. 2008 na civilnopravna razmerja strank zaradi prenosa lastništva po delitvi dela stavbe na dva različna subjekta, pa niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Povezana lastninsko pravna vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z izpodbijano odločitvijo (tudi glede vpisov podatkov v zemljiški knjigi), bodo stranke morale rešiti po pravilih civilnega prava.

31. Pravilna je tudi odločitev Ministrstva za okolje in prostor o zavrnitvi zahteve prvo tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi prvega odstavka 114. člena ZUP namreč v primeru, kakršen je obravnavani, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške postopka stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Ker je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 3533-3/2012-27 z dne 29. 3. 2018 pritožbo prvo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnjena pa je bila tudi njegova tožba v upravnem sporu, prvo tožnik ni upravičen do povračila priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

32. Postopek pred izdajo upravnih odločb je bil torej pravilen, odločbi pa sta tudi pravilni in na zakonu utemeljeni. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

33. Ker je dejansko stanje, pomembno za odločitev v tej zadevi (to je površina dela stavbe pred delitvijo in skupna površina z delitvijo nastalih delov stavbe), med strankami nesporno, je sodišče o tožbi, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo na seji brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

34. Tožba drugo tožnice, B.B., ni dovoljena.

35. Iz vpogleda v spisovno dokumentacijo izhaja, da drugo tožnica pritožbe v upravnem postopku zoper prvostopno odločbo ni vložila, kljub temu, da je to možnost imela. V postopku na prvi stopnji je namreč nastopala v vlogi stranske udeleženke, prvostopna odločba z vsebovanim pravnim poukom o pravici do pritožbe pa ji je bila tudi osebno vročena.

36. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila. Ker drugo tožnica pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni izkoristila pritožbene poti v upravnem postopku, je sodišče njeno tožbo kot nedopustno, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K III. točki izreka:

37. Zahtevi tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

38. O stroških prizadetih strank pa je sodišče odločilo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013) in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1.

39. Prizadeta stranka C. d.o.o. do povračila stroškov postopka ni upravičena, saj je v postopku nastopala na strani tožnikov, ki s tožbo v postopku nista bila uspešna (154. člen ZPP).

40. Do povračila stroškov postopka tudi ni upravičena C.C., ki se je zavzemala za zavrnitev tožbe, saj njeni stroški (za sestavo odgovora na tožbo in materialni stroški) po oceni sodišča za postopek niso bili potrebni. Pravno podlago za navedeno odločitev predstavlja določba prvega odstavka 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odločitev, ali so bili stroški potrebni, sprejme sodišče po presoji vseh okoliščin. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v (sklep opr. št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015) so stroški za posamezno vlogo potrebni le, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, in ki torej vplivajo na odločitev sodišča. Takšnih navedb pa prizadeta stranka v odgovoru na tožbo, v katerem se je strinjala z ugotovitvami toženke, ni podala, zato na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 147/2016-19
• UPRS sodba III U 79/2014
• UPRS sodba I U 737/2013