UPRS Sodba III U 42/2019-16

Jedro

Za podaljšanje pripora (prim. sodbo I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020) je enako kot pri njegovi odreditvi potrebno opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in, ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov. Čeprav je standard obrazložitve pri sklepu o podaljšanju pripora manjši kot pri njegovi odreditvi, pa mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva, ter na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov. Taka vrsta odločitve pa ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v ... št. Bpp 511/2017 z dne 10. 1. 2019 se odpravi v 2. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom Bpp 511/2017 z dne 10. 1. 2019 (nadaljevanju: izpodbijani sklep) je toženka pod 1. točko izreka sklenila, da se tožniku za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe toženke Bpp 511/2017 z dne 23. 11. 2017 odmerijo nagrada in stroški v skupni višini 4.342,18 EUR, pod II. točko izreka je sklenila, da se višji tožnikov zahtevek zavrne, iz III. točke izreka sklepa pa izhaja, da se priznani znesek stroškov izplača iz proračunskih sredstev toženke na transakcijski račun tožnika v 30 dneh po prejemu računa.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila z odločbo Bpp 511/2017 z dne 23. 11. 2017 upravičencu A.A. dodeljena redna BPP od 27. 10. 2017 dalje za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v ... I K 24348/2016, vodenem zaradi dveh kaznivih dejanj; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki pravočasno vrnil napotnico s priloženim stroškovnikom in tako predlagal, da se mu za opravljeno delo prizna skupaj 9.026,01 EUR. Toženka je zahtevku delno ugodila. Kot navaja, je tožniku kot odvetniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv). Po tar. št. 39/1 OT je tožniku priznala nagrado za posvet z upravičencem v ZPMZKZ Celje v višini 50 točk (100 točk x 1/2). Po tar. št. 11/2 OT mu je za pripravo in vložitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora priznala nagrado v višini 150 točk (300 točk x 1/2). Po tar. št. 10/3 OT je tožniku za zastopanje in zagovor upravičenca na prvem in zadnjem naroku za glavno obravnavo priznala nagrado v višini 600 točk (1.200 točk x 1/2), za zastopanje in zagovor upravičenca na trinajstih vmesnih narokih pa po tar. št. 10/9 v zvezi s tar. št. 10/3 OT nagrado v skupni višini 1.950 točk (13 x 150 točk). Po prvem odstavku 6. člena OT je tožniku priznala nagrado za urnino na trinajstih narokih za glavno obravnavo v skupni višini 2.175 točk. Po četrtem odstavku 6. člena OT mu je priznala za odsotnost iz pisarne v času potovanja (iz pisarne v ... do Okrožnega sodišča v ... in nazaj) na petnajst narokov nagrado v skupni višini 600 točk (15 x 40 točk, za vsake začete pol ure vožnje po 10 točk) ter za odsotnost iz pisarne v času potovanja zaradi obiska upravičenca v ZPMZKZ Celje in nazaj nagrado v višini 60 točk (6 x 10 točk za vsake začete pol ure vožnje), pri čemer je upoštevala podatke na spletni strani Najdi.si. Po drugem odstavku 7. člena OT je tožniku priznala 25 % povečanje nagrade zaradi obrambe upravičenca zaradi dveh kaznivih dejanj v višini 687,5 točk (25 % od 2.750 točk). Navedeno povečanje ne velja za nagrade, ki so časovno ovrednotene (urnina na narokih in odsotnost iz pisarne), ker bi sicer prišlo do njihove neupravičene podvojitve. Po tretjem odstavku 11. člena OT so bili tožniku priznani pavšalni izdatki za fotokopiranje ter PTT storitve v višini 135,45 točke, ki jih je skladno z ustaljeno sodno prakso toženka odmerila od polne nagrade po OT (brez polovičnega zmanjšanja po 17. členu ZOdv) v višini 12.545 točk, in sicer 2 % od prvih 1.000 točk polne nagrade in 1 % od presežka le-te nad 1.000 točk. Skupaj je to 6.407,95 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.941,25 EUR. Tožniku je toženka po 10. členu OT priznala izdatke iz naslova kilometrine za petnajst voženj iz ... na sodišče v ... in nazaj v višini 457,32 EUR in izdatke iz naslova kilometrine za pot ... - Celje in nazaj za obisk upravičenca v ZPMZKZ Celje v višini 110,78 EUR, skupaj iz naslova kilometrine 568,10 EUR. Priznani so mu bili tudi izdatki za parkirnine v višini 12,56 EUR na podlagi izkazanih računov ter skladno s petim odstavkom 10. člena OT dnevnice v skupni višini 37,25 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino odmerjene nagrade in izdatkov 3.559,16 EUR priznano tudi 22 % povečanje za DDV v višini 783,02 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja predmetne BPP, poleg že priznane nagrade 4.342,18 EUR, prizna še nagrada v višini 4.683,83 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi

4. V tožbi tožnik ugovarja, da je toženka pri odmeri nagrade priglašene postavke prepolovila na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožniku je poznano stališče iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, da imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države in jih ta za to tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga ZOdv-D, kjer je v zvezi s plačilom polovične nagrade izpostavljeno, da odvetniku, ki je plačan iz proračuna, ni treba iskati strank. Vendar po tožnikovem mnenju odvisnost od finančnih sredstev ne sme biti urejena, kot to določa peti odstavek 17. člena ZOdv, saj odvetnike spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) so do povračila stroškov za svoje delo v kazenskem postopku upravičeni tudi izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so tudi agenti države, vendar jim za pripada celotna nagrada in ne le polovica, čeprav jim prav tako ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. V kazenski zadevi, v kateri je tožnik na podlagi toženkine odločbe sodeloval kot zagovornik, je bil v postopek pritegnjen tudi tolmač, ki mu je sodišče priglašeno nagrado in stroške v celoti priznalo in izplačalo iz proračuna, tožniku pa je na podlagi 17. člena ZOdv prepolovljena. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev, za katero ne obstaja razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede opravljanja poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

5. Tožnik pojasnjuje, da tako kot država s plačevanjem omenjenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, tako s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, država zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave; s plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov in honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot agenti države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Za svoje delo oziroma storitve so, čeprav strank ne iščejo na prostem trgu, v celotni vrednosti plačani iz proračuna. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik predlaga, naj sodišče prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Navaja še, da argument iz predloga ZOdv-D, da je treba odvetnike drugače obravnavati zaradi nujnih varčevalnih ukrepov (četudi bi bilo takšno mnenje pravilno), zagotovo ne obstaja več. Omenjeni nujni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v letih finančne krize. Kot izhaja iz članka s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", pa je po podatkih Statističnega urada ekonomsko stanje precej boljše: že iz naslova članka je sklepati, da celo boljše kot pred krizo, v članku navedeni podatki pa tudi kažejo, da so se najmanj v dveh preteklih četrtletjih prihodki države občutno povečali in presegajo njene izdatke. To se odraža tudi na področju BPP, kjer se je dohodkovni cenzus od 1. 6. 2018 občutno povečal in BPP tako pridobi posameznik ali družina, če dohodek na člana ne presega 785,00 EUR (prej 584,00 EUR). Očitno je torej finančna situacija boljša do te mere, da je za BPP mogoče nameniti več sredstev. Država je razširila krog upravičencev do BPP, medtem ko so odvetniki za opravljene storitve še vedno plačani zgolj polovično.

6. Tožnik nadalje ugovarja, da mu je toženka nepravilno odmerila nagrado za sestavo pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, in sicer po tar. št. 11/2 OT, ki ureja nagrado za pritožbo zoper procesno odločitev sodišča, medtem ko je tožnik zahteval nagrado po tar. št. 11/1 OT za pritožbo zoper meritorno odločbo, kar sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora glede na določbe ZKP nedvomno je, saj mora sodišče pri odločanju o obstoju razlogov za podaljšanje pripora tehtati in presojati posamezne dokaze. Takšno stališče je zavzel tudi upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS), ko je 12. 7. 2016 sprejel obvezno razlago št. UO-12.7.2016-pl, po kateri je odvetnik za sestavo pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora upravičen do nagrade po tar. št. 11/1 OT. Tožnik je tako iz tega naslova upravičen do nagrade za pritožbo v višini 750 točk po tar. št. 11/1 OT in ne le 300 točk po tar. št. 11/2 OT, kot je odločila toženka.

7. Tožnik nazadnje navaja še, da je toženka v svojem sklepu zmotno uporabila tudi drugi odstavek 7. člena OT, ker pri odmeri urnine in nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne ni upoštevala 25 % povišanja. Drugi odstavek 7. člena OT namreč določa, da se v predpisanih primerih poveča skupna vrednost opravljene odvetniške storitve. Upravni odbor OZS je glede identične določbe OT iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in ki so tarifirane v posebnem ali splošnem delu odvetniške tarife. Med slednjimi sta tudi urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne. V dokaznem smislu se tožnik v tožbi sklicuje na izpodbijani sklep, odločbo Bpp 511/2017 z dne 23. 11. 2018, napotnico z dne 23. 11. 2017 in stroškovnik z dne 5. 11. 2018, vpogled v spis kazenske zadeve I K 24348/2016, članek s spletnega portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999" ter obvezno razlago upravnega odbora OZS št. UO-12.7.2016-pl z dne 12. 7. 2016.

8. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2020 vztraja pri tožbenih ugovorih in navaja, da se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik se ne strinja s stališčem, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Plačilo za delo odvetnikov je predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT, skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno in ne primerljivo, poleg tega pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik še pojasnjuje, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je vse od leta 2010 dalje za izvedence, cenilce in tolmače veljal enak pravilnik. To kaže na sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

10. Kot nadaljuje tožnik, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Npr. odvetnik je za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob tedanji vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku (kar bi lahko bilo enako odvetnikovi nagradi za narok), nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (6. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, poleg tega tožnik ni bil deležen poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 6. člen EKČP. Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je tudi nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

11. Sodišče je glede na vsebino tožbenega predloga štelo, da tožnik uvodoma povzeti sklep toženke z dne 10. 1. 2019 izpodbija v delu, v katerem je bil z njim obravnavani tožnikov zahtevek zavrnjen, torej v 2. točki izreka.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo za delo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

14. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT). To določbo je upoštevala tudi toženka v konkretnem primeru.

15. Sodišče pritrjuje tožniku, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi je treba pojasniti, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena citirana določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. V tej zvezi se tožnik v tožbi sklicuje, da se je finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da ni več razloga za sporno ureditev plačila odvetnikov, ki izvajajo BPP, vendar te navedbe do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati. Že zato ne, ker so posplošene, njihove konkretizacije pa tudi ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na članek s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999. Tožnik se prav tako ne more z uspehom sklicevati na povišanje dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP, saj (tudi z vidika delitve razpoložljivih sredstev) pravnega položaja upravičencev do BPP, ki se jim slednja dodeljuje, ker sicer ne bi mogli uresničiti pravice do sodnega varstva, in na drugi strani položaja odvetnikov, ki po predhodni prostovoljni uvrstitvi na seznam izvajalcev BPP na podlagi odločbe pristojnega organa izvajajo BPP, ni mogoče enačiti oziroma pravni položaj teh dveh skupin ni v bistvenem primerljiv. Predlagatelj ZOdv-D je nadalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj zakona sam je poudaril, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

16. Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je Vrhovno sodišče izrekalo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tam navedenim razlogom tukajšnje sodišče sledi in jih zato v nadaljevanju v bistvenih točkah povzema. Na tem mestu še dodaja, da je določba 22. člena Ustave, to je pravica do enakega varstva pravic, poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Iz te določbe izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih (česar tožnik v konkretnem primeru niti ne zatrjuje), zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Po praksi Ustavnega sodišča je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja (glej L. Šturm in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 - 239), kar pomeni, da je omenjeno enakopravnost treba razumeti kot zagotavljanje enakopravnega procesnega položaja strank v posameznem postopku.

17. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 pojasnilo, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

18. Vrhovno sodišče je nadalje pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti, kot je navedlo Vrhovno sodišče, zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejajo plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

19. Enak zaključek je po presoji tega sodišča utemeljen tudi v obravnavanem primeru. V tožnikovih navedbah ni podlage za to, da sodišče ne bi sledilo stališču Vrhovnega sodišča o naravi OT ter Pravilnika SIC in Pravilnika ST na drugi strani. OT (ki jo sprejme OZS po predhodnem soglasju ministra za pravosodje) ureja plačilo odvetnikom, ki opravljajo odvetništvo kot (sicer regulirano) pridobitno dejavnost na trgu, na način, kot je to (plačilo) določeno v OT. Navedenega ne spremeni možnost, da se odvetnik in stranka s pogodbo dogovorita za drugačno oziroma nižje plačilo (15. in 17. člen OT), in ne dejstvo, da se določbe OT uporabljajo tudi pri odločanju o stroških oziroma njihovem povračilu v različnih postopkih. Omenjena pravilnika, ki ju je izdal (sam) minister za pravosodje, pa že v izhodišču urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem oziroma tolmačem za dejavnost, ki temelji na naročilu njihovega dela s strani sodišča v konkretnem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu.

20. Po stališču Vrhovnega stališča bi tožnik moral zatrjevati in utemeljiti, da vse navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel in da po vsebini urejajo plačilo za delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Za to splošno zatrjevanje, da je tako, ne zadošča. Ko tožnik izpostavlja posamezne postavke OT oziroma Pravilnika SIC, pa ne utemelji, da bi šlo pri tem za bistvene postavke, in ne, da se tudi sicer (torej tudi ob upoštevanju drugih postavk) plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev ureja na bistveno enak način. Če to ni storjeno oziroma če tega ni mogoče storiti, pa to lahko kaže le, da dela oziroma položajev glede plačila primerjanih poklicev ni mogoče enačiti. Ker kot primerjano kategorijo omenja tudi vročevalce, sodišče dodaja, da je bil zanje v času izdaje izpodbijanega sklepa relevanten Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, vendar tožnik v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih navedb.

21. Stališča, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in 22. členom Ustave, prav tako ni mogoče utemeljiti z obrazlaganjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar pa ne utemelji, da bi (in kako) izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, torej predhodno nastalo in še nezaključeno konkretno razmerje, kar bi lahko bilo podlaga za presojo z vidika 2. člena Ustave.

22. Ker glede na navedeno po mnenju sodišča določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

23. Tožnik nadalje ugovarja, da mu je toženka nagrado za pripravo in vložitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora nepravilno odmerila po tar. št. 11/2 OT, kot nagrado za pritožbo zoper procesno odločbo v postopku, čeprav bi morala šteti, da gre za pritožbo zoper meritorno odločbo, in nagrado tako odmeriti po tar. št. 11/1 OT.

24. Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel upravni odbor OZS, je treba pojasniti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT; ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče, ki je ustaljeno v sodni praksi, je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005.

25. Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da toženka za odločitev, da tožniku nagrado za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora odmeri po tar. št. 11/2 OT, ni navedla razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče to odločitev preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena in 228. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Toženka je namreč zgolj točkovala pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po navedeni tarifni številki OT, svoje odločitve pa ni pojasnila glede na določbe ZKP, ki urejajo pripor oziroma njegovo podaljšanje, torej ni utemeljila, zakaj je, tudi ob upoštevanju določb ZKP, treba šteti, da je bil konkretni sklep o podaljšanju pripora, zoper katerega je bila vložena pritožba, procesna in ne meritorna odločitev. Zaradi ponovnega postopka sodišče v tej zvezi dodaja, da se je sodna praksa že izrekala o vprašanju, kakšno vrsto odločitve pomeni sklep o podaljšanju pripora. To sodišče je v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora ne gre za procesno odločbo. Kot je navedeno v omenjeni sodbi, je za podaljšanje pripora enako kot pri njegovi odreditvi potrebno opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve pri sklepu o podaljšanju pripora manjši kot pri njegovi odreditvi, pa mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva ter na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov. Taka vrste odločitve ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Odreditev pripora oziroma njegovo podaljšanje predstavljata tekom kazenskega postopka najbolj invaziven ukrep v svobodo obdolženca in predstavlja samostojno meritorno odločitev tekom kazenskega postopka.

26. Ker iz navedenega izhaja, da toženka izpodbijane odločitve iz zavrnilnega dela sklepa ni v celoti obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, obenem pa opisani razlogi nakazujejo tudi na nepravilno uporabo OT kot materialnega prava, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklep toženke v izpodbijanem zavrnilnem delu, to je v 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči ob upoštevanju četrtega odstavka 64. člena ZUS-1.

27. Glede na tožbene ugovore sodišče zaradi ponovnega postopka dodaja, da bo v slednjem morala toženka bolj argumentirano utemeljiti tudi svojo odločitev glede s strani tožnika uveljavljanega povišanja nagrade po drugem odstavku 7. člena OT. Če se toženka sklicuje, da navedeno povečanje ne velja za postavki urnine na narokih in odsotnosti iz pisarne, mora namreč obrazložiti pravno podlago za takšno razlago v predpisani ureditvi (po OT).

28. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo na seji senata, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov tožbi treba ugoditi ter sklep toženke v izpodbijanem delu odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, upravičenec do BPP, čeprav mu je bila dana možnost za to, pa v tem sodnem postopku ni sodeloval (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

29. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, sodišče v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožniku priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Ker ni izkazano, da bi bil tožnikov pooblaščenec, odvetnik B.B. zavezanec za DDV, sodišče uveljavljanega 22 % DDV od pavšalnega zneska za odvetniške storitve pooblaščenca tožniku ni priznalo. Toženka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

30. Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

Datum zadnje spremembe:

06.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2427/2018-11
• UPRS Sodba III U 8/2018-18
• UPRS Sodba III U 294/2018-12