UPRS Sodba II U 258/2018-10

Jedro

V obravnavanem primeru odsotnost delavke zaradi koriščenja porodniškega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka, ne pomeni nezmožnost opravljanja dela, ki omogoča nadomestno zaposlitev in izjemo po tretjem odstavku 22. člena Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil vlogo tožnice kot delodajalke za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost na podlagi Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica kot delodajalka na podlagi ZSRR-2 dne 12. 2. 2018 na Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod), podala vlogo za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost za zaposlitev brezposelne osebe A.A., v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. V postopku je bilo na podlagi vloge predloženih, posredovanih oziroma po uradni dolžnosti pridobljenih listin oziroma podatkov ugotovljeno, da vlogi zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 27. člena ZSRR-2, ni mogoče ugoditi. V postopku obravnave vloge je bilo na podlagi vpogleda v evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in dopolnitve vloge ugotovljeno, da delodajalec ne izpolnjuje pogoja neto povečanja števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih 12 mesecih. Tožnica kot delodajalka je brezposelno osebo AA. zaposlila dne 23. 1. 2017. Iz uradnih evidenc ZZZS pa je razvidno, da je imela delodajalka dan pred zaposlitvijo A.A., to je dne 22. 1. 2017 zaposlena dva delavca, leto pred tem datumom pa tri delavce, kar pomeni, da se je število zaposlenih pri delodajalcu v tem obdobju zmanjšalo za eno osebo. K dopolnitvi vloge je tožnica kot razlog zmanjšanja števila navedla iztek pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki pa ne šteje za upravičen razlog iz tretjega odstavka 22. člena Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (v nadaljevanju Uredba).

2. Tožnica je vložila pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kot drugostopenjski organ in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je tožnica zaposlila osebo iz ciljne skupine, saj je bila A.A. v zadnjih šestih mesecih vpisana v evidenco brezposelnih oseb, brez redno plačane zaposlitve. Hkrati je na podlagi uradne evidence ZZZS ugotovila, da je prišlo pri tožnici do zmanjšanja števila zaposlenih. Tožena stranka je ugotovila, da iz uradnih evidenc ZZZS izhaja, da so bile na dan 22. 2. 2016, 22. 3. 2016, 22. 4. 2016, 22. 5. 2016 in 22. 6. 2016 pri tožnici zaposlene štiri osebe, od dne 22. 7. 2016 do 22. 11. 2016 tri osebe in od 22. 12. 2016 do 22. 1. 2017 dve osebi, na dan 22. 1. 2016 pa dve osebi. Povprečno je bilo pri pritožnici v 12 mesecih pred zaposlitvijo A.A. na podlagi uradnih evidenc zaposlenih 3,25 oseb. Organ prve stopnje je na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da vloga ne izpolnjuje pogojev za povračilo, zato jo je bilo treba zavrniti, čemur je pritrdil tudi drugostopenjski organ.

3. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi oziroma vlogi tožnice za povrnitev prispevkov delodajalca z dne 12. 2. 2018 s sodbo ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožnica navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da so vsi drugi pogoji izpolnjeni, zato se v nadaljevanju tožbe opredeljuje samo glede neto povečanja števila zaposlenih. Drugostopenjski organ je potrdil odločitev prvostopenjskega organa, da naj pri tožnici ne bi bil izpolnjen pogoj neto povečanja števila zaposlenih, kar ne drži. Pri tožnici je poleg nje že od leta 2008 zaposlena B.B., ki je v začetku novembra 2015 zaradi rizične nosečnosti odšla v bolniški stalež in februarja 2016 rodila ter bila vso leto 2016 na porodniškem dopustu oziroma dopustu za nego in varstvo otroka. Od dne 1. 2. 2016 jo je nadomeščala C.C. V tem primeru je šlo za nadomestno zaposlitev zaradi nezmožnosti opravljanja dela delavke B.B. in ne za novo zaposlitev, kar sta tako Zavod kot ministrstvo zmotno ugotovila. Pogodba o zaposlitvi z C.C. je bila vložena v upravni spis, zato ne more biti sporno, da je nadomeščala delavko B.B., zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka. V letu 2016 je bila do 15. 7. zaposlena še Č.Č. Potem je tožeča stranka 23. 1. 2017 zaposlila A.A., za katero tudi zahteva povračilo prispevkov. Če izračunamo povprečje zadnjih 12 mesecev pred zaposlitvijo A.A. moramo upoštevati mesece od januarja 2016 do decembra 2016. Kot navaja v svoji obrazložitvi ministrstvo, je treba upoštevati stanje vseh zaposlenih na koncu vsakega od teh 12 mesecev. Seštevek vseh zaposlenih ob koncu meseca v zadnjih 12 mesecih je 30 zaposlitev, kar delimo z 12 in dobimo 2,5. To pomeni povprečno število zaposlitev v 12 mesecih pred zaposlitvijo A.A. in ne 3,5, kot je bilo napačno ugotovljeno v upravnem postopku. Po zaposlitvi A.A. so bile zaposlene tri osebe, kar pomeni neto povečanje število zaposlenih. Tako navaja, da od 16. 7. 2015 do 23. 1. 2016, kar je več kot šest mesecev, poleg odvetnice in ene zaposlene osebe, ki je nadomeščala drugo, ni bilo zaposlene druge delavke, lahko sklepamo enako, da je izpolnjen pogoj neto povečanja števila zaposlenih v skladu s tretjim odstavkom 22. člena Uredbe.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z izpodbijano odločbo je vloga tožnice za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost za zaposlitev brezposelne osebe A.A., bila zavrnjena. Zavrnitev vloge je tožena stranka utemeljila s sklicevanjem na določbe 27. člena ZSRR-2 in ugotovitve neizpolnjevanja pogoja neto povečanja števila zaposlenih pri tožnici v primerjavi s povprečjem v zadnjih 12 mesecev, v skladu s tretjim odstavkom 22. člena Uredbe.

8. Po določilu tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 se delodajalcu, ki zaposli brezposelno osebo na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, za tega delavca, za obdobje enega leta, kot enkratna pomoč, povrnejo plačani prispevki delodajalca za socialno varnost iz proračuna Republike Slovenije.

9. Namen ZSRR-2 je razumeti tako, da spodbuja gospodarsko dejavnost oziroma zaposlovanje s strani delodajalca in hkrati povečuje možnosti za zaposlovanje delavcev s problemskih območij, na katerih vlada visoka brezposelnost. Takšen zaključek temelji že na citiranem zakonskem besedilu tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2, obenem pa je skladen tudi s cilji pomoči, kot so opredeljeni v 3. členu Uredbe, in ki so tako v znižanju stroškov podjetjem kot tudi v izboljšanju položaja manj razvitih upravičenih območij glede zaposlenosti.

10. V skladu s tretjim odstavkom 22. člena Uredbe mora zaposlitev brezposelne osebe pri zavezancu pomeniti neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih 12 mesecih. To pomeni, da se število zaposlenih na dan zaposlitve brezposelne osebe primerja s povprečjem zaposlenih v zadnjih 12 mesecih. Povprečje zaposlenih v zadnjih 12 mesecih se izračuna tako, da se sešteje stanje zaposlenih na koncu vsakega od teh 12 mesecev (oziroma manj, če traja poslovanje vlagatelja manj kot 12 mesecev) in deli s številom 12 (oziroma z dejanskim številom mesecev poslovanja).

11. Sporno v obravnavani zadevi je ali zaposlitev A.A. predstavlja neto povečanje števila zaposlenih v zadnjih 12 mesecih pri tožnici kot delodajalki. Tožnica meni, da je število zaposlenih v povprečju zadnjih 12 mesecev od januarja 2016 do decembra 2016, 30 zaposlitev, kar pomeni povprečno število zaposlenih v zadnjih 12 mesecih 2,5 in ne 3,5 kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Iz tožbe je razvidno, da je tožnica pri izračunu števila zaposlenih zadnjih 12 mesecev pred zaposlitvijo A.A., upoštevala zaposlitev C.C., kot nadomestno zaposlitev zaradi nezmožnosti opravljanja dela B.B., ki je bila na porodniškem dopustu, kar po mnenju tožnice predstavlja izjemo po tretjem odstavku 22. člena Uredbe. Meni, da je v obravnavanem primeru šlo za neto povečanje zaposlenih, ker je bila ena delavka zaposlena zgolj zaradi nadomeščanja odsotne delavke.

12. V skladu s tretjim odstavkom 22. člena Uredbe so upravičene izjeme primeri nadomestne zaposlitve, zaradi prostovoljnega odhoda delavca, nezmožnosti opravljanja dela, prostovoljnega skrajšanja delovnega časa, starostne upokojitve ali zaradi izredne odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani delavca, razen če je razlog negativna ocena poskusnega dela.

13. Sodišče meni, da v obravnavanem primeru odsotnost delavke zaradi koriščenja porodniškega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka, ne pomeni nezmožnost opravljanja dela, ki omogoča nadomestno zaposlitev in izjemo po tretjem odstavku 22. člena Uredbe.

14. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) uporablja termin „nezmožnost opravljanja dela“ v zvezi z nastankom invalidnosti ¹, kar za primer koriščenja porodniškega dopusta ne gre. Prav tako po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka se kot oseba, ki je trajno nezmožna za delo, šteje oseba, ki ima status invalida (54. člen ZSVarPre). ZDR-1 v 54. členu določa, da se lahko pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Enako velja za zaposlitev za določen čas za nadomeščanje za čas odsotnosti zaradi porodniškega dopusta in ne za nezmožnost opravljanja dela.

15. Tožnica je tako napačno pri številu zaposlenih štela zaposlitev C.C. kot nadomestno zaposlitev zaradi nezmožnosti dela delavke, ki je na porodniškem dopustu ter tako ugotovila povprečje števila zaposlenih zadnjih 12 mesecev 2,5. Zato je utemeljevala zaposlitev A.A. kot novo zaposlitev in neto povečanje števila zaposlenih v zadnjih 12 mesecih, kar pa je napačno.

16. Pravilna in zakonita je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je tožnica zaposlila A.A. dne 23. 1. 2017, dan pred tem to je dne 22. 1. 2017 je imela zaposlena dva delavca, leto pred tem datumom (dne 22.1. 2016 ) pa tri delavce, kar ne pomeni neto povečanja števila zaposlenih v zadnjih 12 mesecih. Zaposlitev A.A., ki sicer spada v ciljno skupino, saj v preteklih šestih mesecih ni imela redno plačane zaposlitve, na dan 23. 1. 2017 pri tožnici ni pomenila neto povečanja števila zaposlenih neposredno zaposlenih v pisarni, v primerjavi s povprečjem v predhodnih 12 mesecev pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, zato po mnenju sodišča ne izpolnjuje pogoja tretjega odstavka 22. člena Uredbe.

17. Zavod primerja podatek o številu zaposlenih zadnji dan pred zaposlitvijo brezposelne osebe pri delodajalcu s podatkom o številu zaposlenih pri delodajalcu 12 mesecev pred tem datumom. Iz uradnih evidenc ZZZS je bilo ugotovljeno, da sta pri tožnici na dan 22. 1. 2017 bili zaposleni 2 osebi, 12 mesecev pred tem datumom pa tri osebe. Iz navedenega sledi, da je prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih.

18. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita, kot tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

19. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), sodišče je odločalo o pravnem vprašanju oziroma o pravilni uporabi materialnega prava.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ V skladu s prvim odstavkom 116. v povezavi z 89. členom lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (razlog po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-.1

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2019/2020-12
• UPRS Sodba I U 2020/2020-17
• VSRS sodba VIII Ips 285/2015