UPRS Sodba IV U 109/2018-41

Jedro

Po stališču sodišča bi morala rabo vode izkazati tožeča stranka in ne zadošča izkazana raba vode subjekta, ki je tožeči stranki nepremičnino z vrtino prodala.

Upravni organ, ki odloča v obnovljenem postopku, ni vezan na svojo predhodno dokazno oceno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, št. 35501-45/2010/221 z dne 30. 5. 2018, razveljavila svojo odločbo, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008 (točka 1 izreka) in zavrnila zahtevek A. d.o.o., v tem upravnem sporu tožeče stranke, za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (točka 2 izreka), ob tem pa odločila, da bo o stroških izdan poseben sklep (točka 3 izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitev izpodbijane odločbe navaja, da je odločitev, ki je v obravnavanem upravnem sporu predmet izpodbijanja, sprejela po izdani sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče), št. IV U 1/2018-17 z dne 8. 5. 2018, s katero je bila predhodno izdana odločba tožene stranke, št. 35501-45/2010/177 z dne 30. 11. 2017, odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, pri čemer je bila ta odločitev sodišča sprejeta izključno iz razloga, ker tožena stranka hkrati z razveljavitvijo odločbe ni odločila tudi o zahtevku tožeče stranke za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač.

3. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnjuje, da sodišče v zgoraj navedeni sodbi v celoti pritrjuje toženi stranki glede odločitve in razlogov za razveljavitev odločbe o določitvi koncesionarja v obnovljenem postopku, zato je tožena stranka v ponovnem postopku v celoti ponovila svojo obrazložitev iz odločbe z dne 30. 11. 2017, in sicer navaja, da je odločitev sprejela v obnovljenem postopku po opravljeni ustni obravnavi, pregledu vseh vlog obeh sodelujočih v postopku in odgovorih nanje, vključno s prilogami, ter sodb Upravnega sodišča, predvsem z upoštevanjem sodbe, št. I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017. Po mnenju tožene stranke je treba v obnovljenem postopku presojati pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožeči stranki, pri čemer je ključen pogoj za podelitev koncesije na podlagi 199. člena Zakona o vodah (ZV-1) okoliščina, da pravna ali fizična oseba rabi vodno ali morsko dobro ali odvzema naplavine. Ta določba je uvrščena med prehodne določbe, kar pomeni uskladitev zatečenega stanja z novimi zakonskimi zahtevami in sistemom vodnih pravic za posebne rabe vode. To pomeni, da je pri zahtevi o rabi vode iz prvega odstavka 199. člena ZV-1 treba upoštevati stanje na dan uveljavitve ZV-1, torej 10. 8. 2002. Pravna ali fizična oseba, ki poda vlogo na podlagi tega člena, je torej morala rabiti vodo na ta datum. Po stališču tožene stranke izhaja iz več listin (prodajne pogodbe z dne 13. 2. 2004, sklenjene med prodajalcem B. d.d. in tožečo stranko kot kupcem, dopisa tožeče stranke z dne 13. 9. 2005, Hidrogeološkega poročila iz septembra 2006, koncesijske pogodbe z dne 18. 3. 2011, dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 23. 8. 2011 in elektronske pošte tožeče stranke z dne 29. 1. 2016, poslane Ministrstvu za okolje in prostor), da tožeča stranka na dan 10. 8. 2002 (pa tudi v času vložitve vloge z dne 10. 5. 2004 in izdaje odločbe o določitvi koncesionarja z dne 14. 2. 2008) vode iz vrtine RgS-2/88 ni rabila. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da le-ta temelji tudi na Uredbi o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba), pri tem pa pojasnjuje, da je treba za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz Uredbe predhodno izpolniti pogoje iz 199. člena ZV-1, pri čemer je pogoj, da se pravna ali fizična oseba lahko poteguje za pridobitev koncesije brez javnega razpisa ta, da na dan uveljavitve ZV-1 rabi vodo, kar pa tožeča stranka ni izpolnjevala.

4. Glede vloge C. d.d., v tem upravnem sporu prizadete stranke, tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da odločanje o njeni vlogi ni predmet tega postopka, ampak se o tem vodi drug upravni postopek, v katerem se bo tudi presojalo, ali prizadeta stranka izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na navedeni vrtini.

5. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na obrazložitev Upravnega sodišča v sodbi, št. IV U 1/2018-17 z dne 8. 5. 2018, ter zaključuje, da iz ugotovitev sodišča, navedenih v predmetni sodbi, in presoje dokazov izhaja, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev iz 199. člena ZV-1 za podelitev koncesije brez javnega razpisa. Iz navedenih razlogov je odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in je v posledici tega napačno uporabila materialno pravo ter tudi bistveno kršila določbe upravnega postopka.

7. Tožeča stranka med bistvenimi kršitvami določb postopka najprej izpostavlja neobrazloženost izpodbijane odločbe glede točke 2 izreka, pri čemer pojasnjuje, da tožena stranka v izpodbijani odločbi dobesedno prepiše obrazložitev svoje prve, sicer že odpravljene odločbe, v nadaljevanju obrazložitve pa tudi razloge sodbe Upravnega sodišča, št. IV U 1/2018 z dne 8. 5. 2018. Po tožbenem stališču bi morala tožena stranka glede na to, da je sodišče odpravilo predhodno odločbo, o zadevi ponovno vsebinsko odločati. Ker je odločba po vsebini popolnoma enaka odpravljeni predhodni odločbi, del izreka v točki 2 ni ustrezno obrazložen. Po stališču tožeče stranke obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza njenemu izreku, torej gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Obrazložitev tožene stranke, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev iz 199. člena ZV-1, je po tožbenem stališču preskopa, pavšalna in neustrezna. Tožeča stranka oporeka tudi izostanku navedbe v izreku, da izpodbijana odločba predstavlja nadomestno odločbo po 270. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. Nadalje tožeča stranka navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločitvijo presegla okvir dovoljenega obsega obnove postopka, pri čemer vztraja pri svojih stališčih, ki jih je podala že v predhodni tožbi. Glede podanega pogoja iz 9. točke 260. člena ZUP pojasnjuje, da ugotovitev dejanskega stanja, da se tudi prizadeta stranka poteguje za koncesijo na isti vrtini, presega okvir obsega dovoljene obnove postopka. Gre namreč za dejansko stanje, ki je bilo toženi stranki znano (ali bi ji moralo biti) že ob vodenju osnovnega postopka, torej že pred izdajo odločbe z dne 14. 2. 2008, po drugi strani pa ne gre za neko novo dejstvo ali nov dokaz iz 1. točke 260. člena ZUP, niti ni bila dovoljena obnova po tej točki, torej gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ko je tožena stranka presegla okvir dovoljene obnove postopka. Če gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, je obnova dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, kolikor bi se z odločbo posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, torej v obsegu dovoljene obnove postopka. Nadalje navaja, da je bil postopek obnove dovoljen le v delnem obsegu (po določbi 9. točke 260. člena ZUP, torej v obsegu, da se v postopek kot stranski udeleženec pritegne C. d.d.), tožena stranka pa je postopek obnove vodila na način, kot da je postopek obnove dovoljen v celoti. Tožeči stranki je bila tudi odvzeta možnost enakopravnega sodelovanju v postopku odločanja o njeni pravici, ko ji je bila na eni strani pridobljena pravica z izpodbijano odločbo odvzeta, po drugi strani pa ji v drugem, ločeno vodenem postopku po vlogi vlagatelja C. d.d. za podelitev koncesije na isti vrtini, ni priznan status stranske udeleženke, pa tudi ne stranke. Gre za kršitev človekovih pravic v smislu določil Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po stališču tožeče stranke tožena stranka ne upošteva pravno zavezujočega stališča sodišča, da je bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008, s katero je bila koncesija podeljena tožeči stranki, hkrati negativno odločeno o vlogi C. d.d. V izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kako ugotovitev tožene stranke, da naj tožeča stranka ne bi izpolnjevala pogojev za podelitev koncesije, dejansko vpliva na pravni interes C. d.d. Te presoje pa brez odločitve o tem, ali je C. d.d. zadostila formalnim pogojem pri svojih vlogah, ne more ugotoviti.

9. V zvezi s pravnim interesom prizadete stranke tožeča stranka zatrjuje tudi neobrazloženost izpodbijane odločbe, saj po tožbenih navedbah tožena stranka ni določno navedla, v katere pravice prizadete stranke naj bi bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008 poseženo. Iz same obrazložitve pa izhaja, da je bila odločba z dne 14. 2. 2008 razveljavljena zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar obnova ni bila dovoljena. Tožena stranka je listinske dokaze, ki so bili vloženi v spis že v osnovnem postopku, pred izdajo odločbe z dne 14. 2. 2008, drugače presodila kot v odločbi z dne 14. 2. 2008, kar je nedopustno in nezakonito. Tožena stranka je spremenila dokazno oceno glede pogodbe o gospodarjenju z dne 23. 5. 1997, ki se vseskozi nahaja v upravnem spisu, s čimer je prekoračila okvir dovoljene obnove postopka. Odločba, izdana v obnovljenem postopku, se tako ne sme opirati na nove dokaze, ki bi, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku, privedli do drugačne odločitve, saj obnova postopka ni bila dovoljena iz tega obnovitvenega razloga, ampak le v delu, ki se nanaša na stranskega udeleženca. Tako je z izpodbijano odločbo tožena stranka, ko je razveljavila odločbo o podelitvi koncesije z dne 14. 2. 2008 ter hkrati zavrnila zahtevo tožeče stranke za podelitev koncesije na navedeni vrtini, izključno zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, presegla dovoljen okvir obsega obnove postopka, ne da bi določno obrazložila, zakaj je odločba z dne 14. 2. 2008 posegala v koristi prizadete stranke, zaradi česar je njena odločitev nezakonita. Poleg tega se po tožbenem stališču tožena stranka tudi ni opredelila do stališča tožeče stranke, da je bilo o vlogi prizadete stranke za podelitev koncesije na sporni vrtini odločeno že bistveno prej, in sicer z izdajo odločbe z dne 28. 7. 2005. To pomeni, da je bilo o njeni zahtevi odločeno že pred izdajo sedaj razveljavljene odločbe. Ker se tožena stranka do tega ni opredelila, je po stališču tožeče stranke izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena. Tožena stranka bi se do teh vprašanj morala opredeliti, če bi hotela z gotovostjo ugotoviti, ali je odločitev v odločbi z dne 14. 2. 2008 dejansko posegla v pravni interes prizadete stranke.

10. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka oporeka obrazložitvi izpodbijane odločbe, ko dobesedno citira točki 14 in 15 sodbe IV U 1/2018, s katerima pa sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe tožeče stranke v prvem upravnem sporu. Sodišče ni odgovorilo na tožbeno zatrjevano prekoračitev obsega dovoljene obnove postopka. Nadalje navaja, da je zmotno stališče upravnega sodišča, da je treba v postopku obnove vsebinsko presojati ugovore stranskega udeleženca, ker nima izkazanega pravnega interesa. Tako je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi nekritično povzela.

11. Tožeča stranka oporeka tudi izostanku združitve obeh postopkov tožene stranke, pri čemer navaja, da združitev postopkov sicer ni obvezna, bi pa bila smiselna in ekonomična, saj imata obe stranki, ki sta zainteresirani za podelitev koncesije, enake navedbe v obeh postopkih. Neutemeljena je navedba tožene stranke, da pogoji za združitev niso izpolnjeni iz razloga, ker gre za različne faze obeh postopkov.

12. Tožeča stranka nadalje zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem navaja, da iz pravnomočnih sodnih odločb Okrožnega sodišča v Celju v zadevah št. P 419/2011 in P 749/2010 ter zlasti iz še nepravnomočne zadeve II Pg 204/2011 izhaja, da je tožeča stranka od nakupa v letu 2004 dalje zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 315, k. o. A., ter da je lastnik vrtine RgS-2/88, opazovalne vrtine V-6/67 s piezometrom in lastnik cevovoda, ki poteka od vrtine do zdraviliške pivnice. Tožeča stranka je lastninsko pravico, skupaj z vsemi razpolagalnimi pravicami, ki iz nje izvirajo, pridobila na podlagi pravnih poslov od prodajalca B. d.d. kot svojega predlastnika. Te razpolagalne pravice vsebujejo tudi pravico do posesti vrtine, ki jo ima od uveljavitve ZV-1 dalje tožeča stranka (preko njenih pravnih prednikov). Tako vloga tožeče stranke zadosti vsem zakonskim pogojem iz 199. člena ZV-1. Ob uveljavitvi tega zakona je bil lastnik zemljišča, cevovoda in vrtine, torej posestnik in hkrati koristnik vode iz vrtine, pravni prednik tožeče stranke, to je B. d.d. C. d.d. na predmetni vrtini nima nikakršnih stvarnopravnih upravičenj, s katerimi bi omejevala tožečo stranki pri njeni lastninski pravici do vrtine, opazovalne vrtine, cevovoda in zemljišča. Enako stanje je bilo tudi na dan uveljavitve ZV-1. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sicer razmišljanje tožene stranke, da gre za postopek podelitve koncesije po 199. členu ZV-1, pravno zmotno. V skladu s sodno prakso namreč določba prvega odstavka 199. člena ZV-1 določa le obveznosti tistim, ki so že pred uveljavitvijo ZV-1 brez vodnega dovoljenja ali koncesije rabili vodo, da za vodno dovoljenje zaprosijo, ne mora pa ta določba pomeniti pravne podlage za izdajo koncesije. Takšno vlogo po 199. členu ZV-1 je treba obravnavati enako kot vlogo, ki je vložena po 138. členu ZV-1.

13. Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja tožeča stranka navaja, da je treba pri odgovoru na vprašanje, ali je tožeča stranka rabila vodo ob uveljavitvi ZV-1, nujno upoštevati pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, ki je tožena stranka ni dokazno ocenila, tožeča stranka pa jo je priložila k osnovni vlogi za podelitev koncesije z dne 18. 5. 2004. Ta pogodba dokazuje, da je pravni prednik C. d.d. za pravnega prednika tožeče stranke kot lastnika vzdrževal vrtino RgS-2/88 in cevovod, proti plačilu. Tako tudi C. d.d. ne more dokazati, da je na presečni datum uveljavitve ZV-1 uporabljala vodne viške iz vrtine, niti ne more dokazati, da so ti viški sploh bili. Po stališču tožeče stranke bi morala tožena stranka presojati okoliščine, ki se nanašajo na utemeljenost vloge C. d.d. za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88, preden je začela v okviru obnove postopka presojati pogoje za podelitev koncesije na tej vrtini tožeče stranke. Po stališču tožeče stranke je namreč vprašljiva ugotovitev tožene stranke, da sta tako tožeča stranka kot prizadeta stranka vložili pobudi za podelitev koncesije na isti vrtini na isti pravni podlagi, pri tem pa vloga ni podana za isto vrtino. Ob takšni pravilni presoji vloge prizadete stranke v obnovljenem postopku se ne bi smelo ponovno presojati pogojev za tožečo stranko, saj odločba z dne 14. 2. 2008 ni posegala v pravni interes prizadete stranke, ker slednji zaradi procesnih pomanjkljivosti njenih vlog ni izkazan.

14. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, s čimer bo zadoščeno načelu kontradiktornosti in pravici stranke do izjave v postopku, tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in odločbo tožene stranke z dne 14. 2. 2008, ki je bila predmet obnove postopka, vzdrži v veljavi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži dolžnost povrnitve stroškov predmetnega upravnega spora tožeče stranke.

15. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov, ki jih v celoti prereka. Glede zatrjevane neobrazložitve 2. točke izreka izpodbijane odločbe, tožena stranka temu nasprotuje. Tožena stranka je v zvezi s 1. točko izreka v celoti ponovila razloge iz odpravljene odločbe z dne 30. 11. 2017, saj so bili v upravnem sporu spoznani kot pravilni. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka ni izpolnjevala zakonskega pogoja iz 199. člena ZV-1, sledi logični zaključek, da je treba zato zahtevek tožeče stranke zavrniti, kar je tožena stranka odločila v 2. točki izreka izpodbijane odločbe. Obrazložitev napadene odločbe se v celoti nanaša na odločitev tako v 1. kot v 2. točki izreka, saj je 2. točka posledica ugotovitev o neizpolnjevanju pogojev za podelitev koncesije. To je narekovalo tako odločitev iz 1. točke kot tudi zavrnitev zahtevka tožeče stranke, kar nesporno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe v drugem odstavku na zadnji strani. Zato po stališču tožene stranke ne vzdrži trditev tožeče stranke, da gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe in da je obrazložitev glede zavrnitve zahtevka preskopa, pavšalna in neustrezna. Nadalje je tožena stranka glede zatrjevane prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka pojasnila, da v primeru sodelovanja stranskega udeleženca ni mogoče upoštevati zgolj njegovega formalnega sodelovanja, ampak je treba njegove ugovore v zvezi s pravnim interesom obravnavati in jih presojati glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove postopka. Zato je bilo treba po mnenju tožene stranke v obnovljenem postopku presojati tudi pogoje za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88 tožeči stranki. Obseg obnove ni bil presežen, ker je bila dana možnost stranskemu udeležencu, da sodeluje v postopku s svojimi izjavami in ugovori, ki jih je organ dolžan presojati. Status stranskega udeleženca je bil C. d.d. priznan s sodbo Upravnega sodišča, št. I U 1493/2015 z dne 25. 5. 2017, na kar je organ vezan. Ugovorov prizadete stranke ni mogoče omejiti le na formalno sodelovanje v postopku, brez možnosti presoje zakonitosti podeljene koncesije tožeči stranki. Zato je treba po mnenju tožene stranke v obnovljenem postopku presojati tudi pogoje za podelitev koncesije na predmetni vrtini tožeči stranki, katerim prizadeta stranka ugovarja. Tožena stranka navaja, da ni šlo za novo dejstvo, presojajo pa se podatki iz prejšnjega in obnovljenega postopka. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na vlogo prizadete stranke, tožena stranka navaja, da o tej vlogi še ni bilo odločeno in o tem teče poseben upravni postopek, v katerem ima tožeča stranka položaj stranskega udeleženca. Glede združitve postopkov tožena stranka vztraja, da razlogi za združitev postopkov niso podani iz razlogov, ki izhajajo iz same odločbe, pri tem pa združitev postopkov tudi ni obvezna. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da bi bilo treba vlogo tožeče stranke presojati tudi in zlasti v smislu določb 138. člena ZV-1, tožena stranka navaja, da je treba ob podelitvi koncesije poleg splošnih pogojev predhodno izpolnjevati pogoje, ki so določeni v 199. členu ZV-1, ki jih pa tožeča stranka ni izpolnjevala, zato bi bilo neekonomično in preuranjeno presojati ostale splošne pogoje, če je nesporno, da vlagatelj ne izpolnjuje predhodnih pogojev. V zvezi s pravnomočnimi sodnimi pravdnimi postopki tožena stranka vztraja, da te ugotovitve za predmetni postopek niso pomembne. Tožeča stranka je v teh postopkih uspela dokazati, da je vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice pridobila od pravnega prednika B. d.d., ki je ob uveljavitvi ZV-1 izpolnjeval vse pogoje iz 199. člena tega zakona, ob sklenitvi pravnih poslov pa je ta upravičenja prenesel na tožečo stranko. Vendar raba vode po stališču tožene stranke ni bila stvar upravičenja, ki bi ga imelo B. d.d., saj le-to ni imelo upravičenja rabiti vodo, to je le dejansko izvajalo, zato ni moglo na pravnega naslednika prenesti več upravičenj, kot jih je imelo samo. Dejanske rabe pa ni mogoče prenesti. Tožena stranka je vlogo C. d.d. presojala le kot dokaze, ni pa o njej odločala. Ugotovitev tožene stranke o tem, da sta tako tožeča stranka kot prizadeta stranka vložili pobudi za podelitev koncesije na isti vrtini na isti pravni podlagi, med drugim izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča, št. I U 1535/2012 z dne 10. 12. 2014. Tožena stranka vztraja na svojem stališču, da obseg obnove ni bil prekoračen in da tožeča stranka ob uveljavitvi ZV-1 ni izpolnjevala pogojev za podelitev koncesije iz razlogov in na podlagi dokazov, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Toženi stranki ni sporno sklicevanje na obrazložitev iz sodbe sodišča in dobesedni povzetek, saj ta obrazložitev potrjuje ugotovitve tožene stranke glede sodelovanja in presojanja ugovorov prizadete stranke in v posledici, da ne gre za presežen obseg obnove postopka. Tožena stranka iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, pri čemer meni, da ni potrebe za opravo glavne obravnave, kot je to predlagala tožeča stranka, sicer pa temu predlogu ne nasprotuje.

16. Odgovor na tožbo je podala tudi prizadeta stranka, družba C. d.d. Navaja, da so zmotni in neutemeljeni tožbeni očitki, da izpodbijana odločba ni obrazložena, ker so tudi identični razlogi razlogi izpodbijanega upravnega akta. Tožena stranka je obrazložitev, zakaj je bilo vlogo tožeče stranke treba zavrniti, podala v odstavku 4 na strani 11 izpodbijane odločbe. Takšni razlogi v celoti omogočajo, da se lahko izpodbijana odločba preizkusi, pri tem pa ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tudi povzemanje razlogov sodišča v izpodbijani odločbi ne pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Prizadeta stranka nadalje pojasnjuje, da se z dopustitvijo stranske udeležbe v postopku C. d.d. omogoča varstvo njenega pravnega interesa in da očitek tožeče stranke toženi stranki, da ne bi smela ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, ni utemeljen, ker je stališče Upravnega sodišča iz sodbe št. I U 1493/2015 toženi stranki narekovalo, da preveri že ugotovljeno dejansko stanje v luči navedb C. d.d., kar je tudi namen obnovljenega postopka. Zmotni so očitki tožeče stranke, da bi lahko tožena stranka odločbo z dne 14. 12. 2008 razveljavila le iz obnovitvenih razlogov, saj le-ti po tem, ko je enkrat odločitev o obnovi postopka pravnomočna, niso odločilni za postopanje organa po 270. členu ZUP. Tožena stranka se je pravilno oprla na stališče sodišča, da podelitev koncesije tožeči stranki smiselno pomeni zavrnitev podelitve koncesije C. d.d. Ni pa mogoče šteti, da je bila z izdajo odločbe z dne 14. 2. 2008 vloga C. d.d. zavrnjena v meritornem ali formalnem smislu, ker v tej odločbi slednja ni navedena kot stranka, njeni zahtevki niso obravnavani in ji odločba tudi ni bila vročena. Glede združitve postopkov je imela tožena stranka po stališču prizadete stranke skladno s 130. členom ZUP diskrecijsko pravico, da odloči o združitvi, ni pa to njena obveznost. Nezdružitev postopkov na podlagi vlog za koncesijo tožeče stranke in prizadete stranke ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tožbeni očitki, ki se nanašajo na položaj tožeče stranke v postopku za podelitev koncesije na vrtini RgS-2/88, ki ga tožena stranka vodi na podlagi vloge C. d.d., se ne nanašajo na izpodbijano odločbo, ampak na drug postopek. Po stališču prizadete stranke so zmotni očitki tožeče stranke, da je za podelitev koncesije odločilno, da ima stranka, ki zahteva podelitev koncesije, tudi stvarne pravice na potrebnem zemljišču za izvajanje posebne rabe. Tožeča stranka zmotno uporablja 120. člen ZV-1. Prvi odstavek tega člena govori o načinu izvrševanja že podeljene koncesije, ne pa o pogojih, ki bi morali biti izpolnjeni, da se lahko podeli koncesija. Drugi odstavek tega člena ureja tudi način izvrševanja posebne rabe, kolikor koncesionar potrebnih stvarnih pravic ne more pridobiti s pravnim poslom. Zato so neodločilne vse nadaljnje tožbene navedbe glede lastninske pravice na delu cevovoda in lastninske, stavbne ali služnostne pravice na parc. št. 315, k. o. A., pa tudi sklicevanje na pravdni sodbi. Zmotni so tudi očitki tožeče stranke, da bi morala tožena stranka preverjati, ali vloga izpolnjuje vse zahteve po drugem odstavku 138. člena ZV-1. Te navedbe o sestavinah vloge tožeča stranka prvič podaja v tožbi, kar ni dopustno. Pa tudi sicer tožeča stranka nima prav, ko trdi, da se glede sestavin vloge C. d.d. uporabljajo določbe 138. člena ZV-1. Pravno zmotna je trditev tožeče stranke, da je ta od singularnih pravnih prednikov pridobila položaj posestnika za nazaj, pred časom nakupa navedene nepremičnine in pridobitve lastništva 13. 2. 2004. Za izpolnjevanje pogojev po 199. členu ZV-1 mora stranka izkazati svojo posest in ne zadošča posest osebe, ki ji je kasneje nepremičnino z vrtino prodala. Glede pogodbe z dne 23. 5. 1997 prizadeta stranka navaja, da tožeča stranka iz te pogodbe nikoli ni imela in nima nobenih pravic ali obveznosti. Materialnopravno zmotno je stališče tožeče stranke, da je z nakupom parc. št. 315, k. o. A., vstopila v položaj prodajalca nepremičnine po pogodbi z dne 23. 5. 1997. B. d.d. tudi ni imelo nobenega razloga, da bi 10. 8. 2002 rabilo vodo iz vrtine RgS-2/88 in slednjo imelo v posesti, ter jo na ta dan tudi ni uporabljalo. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju s pravnimi mnenji in stališči sodišča, v nasprotju s katerimi tožena stranka tudi ni ravnala. Prizadeta stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, pri tem pa odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

17. Tožeča in prizadeta stranka sta si izmenjali več pripravljalnih vlog, v katerih sta se opredeljevali do navedb nasprotnih strank v odgovorih na tožbo in pripravljalnih vlogah, ki sta jih prerekali.

18. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah ponavlja tožbene očitke o neobrazloženosti izpodbijane odločbe in ponovno zatrjuje, da je bil z izpodbijano odločbo presežen okvir dovoljenega obsega obnove postopka. V zvezi s tem navaja, da se ne more sprijazniti, da je sodišče v sodbi I U 1493/2015 iz razloga iz 9. točke 260. člena ZUP dovolilo obnovo postopka. Po stališču tožeče stranke se je tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja v obnovljenem postopku nepravilno sklicevala na dokazila, pridobljena v obnovljenem postopku, ki datumsko izhajajo iz obdobja po izdaji odločbe z dne 14. 2. 2008, kar pomeni, da izpodbijane odločitve ni oprla na ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje odločbe z dne 14. 2. 2008, s čimer je presegla okvir dovoljene obnove postopka. Tožeča stranka zatrjuje, da morajo dejstva, ki so v postopku obnove pomembna za ugotavljanje dejanskega stanja, biti tista, ki so obstajala že v času izdaje prve odločbe (t. j. z dne 14. 2. 2008). Ker je tožena stranka uporabila dve listini za nova dejstva in nove dokaze, ju ne bi smela upoštevati, ker obnova ni bila dovoljena iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Poleg tega je tožena stranka presegla okvir dovoljene obnove postopka s tem, ko je napačno ugotovila, da se z izpodbijano odločbo posega v koristi oziroma pravice prizadete stranke. Tožeča stranka navaja tudi, da je pravni interes prizadete stranke z izdajo odločbe z dne 13. 7. 2018, s katero je bila vloga prizadete stranke zavrnjena, v vsakem primeru prenehal obstajati. Nadalje tožeča stranka ponovno navaja, da je bil ob uveljavitvi ZV-1 lastnik zemljišča, cevovoda in vrtine, torej posestnik in hkrati koristnik vode iz te vrtine, pravni prednik tožeče stranke, t. j. B. d.d. Tožeča stranka nadalje zatrjuje, da je tožena stranka prekoračila okvir dovoljene obnove postopka tudi s tem, ko je v izpodbijani odločbi spremenila dokazno oceno pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67, ki je bila predmet presoje pravnomočno zaključenega gospodarskega spora Okrožnega sodišča v Celju opr. št. II Pg 204/2011. Nadalje iz pravnomočno zaključenih sodnih postopkov (P 419/2011, P 749/2010 in II Pg 204/2011) izhaja, da prizadeta stranka na podlagi pogodbe z dne 22. 12. 1995 nima nikakršnih stvarnopravnih upravičenj ali pravic do predmetne vrtine, nasprotno pa je tožeča stranka tista, ki je lastnica vrtine. Tožeča stranka tudi opozarja, da je tožena stranka v posebno vodenem upravnem postopku za podelitev koncesije na isti vrtini zavrnila vlogo prizadete stranke za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz sporne vrtine za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Tožeča stranka nasprotuje trditvi prizadete stranke, da obstaja njen pravni interes tudi iz razloga, ker bi se lahko na javnem razpisu potegovala za podelitev koncesije, pri čemer ocenjuje takšno navedbo kot neutemeljeno ter pavšalno in splošno. Oporeka tudi zatrjevanju prizadete stranke o nezakonitosti dodatnega pogoja iz Uredbe, čemur v pripravljalni vlogi oporeka prizadeta stranka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve sodbe.

19. Prizadeta stranka v svojih pripravljalnih vlogah vztraja pri stališču, da je njen pravni interes izkazan, tožena stranka pa ga je povzela v izpodbijani odločbi na str. 6. Sklicuje se tudi na sodbo I U 1493/2015, v kateri je sodišče zavzelo nedvomno stališče, da se z dopustitvijo stranske udeležbe v upravnem postopku prizadeti stranki omogoča varstvo njenega pravnega interesa. V zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13. 7. 2018, na katero se sklicuje tožeča stranka, prizadeta stranka pojasnjuje, da ta odločba ni pravnomočna, ampak je predmet preizkusa v upravnem sporu, zato je pravni interes prizadete stranke podan najmanj do pravnomočnega zaključka upravne zadeve, ki se vodi na njeno zahtevo za podelitev koncesije na predmetni vrtini. Poleg tega odločba z dne 14. 2. 2008 ne posega v pravice in pravne koristi prizadete stranke le zaradi njenih vlog za podelitev koncesije na predmetni vrtini, ampak tudi iz razloga, ker bi se imela prizadeta stranka pravico za to koncesijo potegovati tudi na javnem razpisu iz 139. člena ZV-1, kar ji odločba z dne 14. 2. 2008 preprečuje. Nadalje oporeka očitku tožeče stranke, da je tožena stranka spremenila dokazno oceno pogodbe z dne 23. 5. 1997, ker po njenem stališču ZUP ne določa, da je upravni organ v obnovljenem postopku vezan na svojo dokazno oceno iz prejšnjega postopka. Tožena stranka je postopala pravilno po 10. členu ZUP, ko je kot relevantni upoštevali tudi listini, datirani po 14. 2. 2008 (koncesijsko pogodbo z dne 18. 3. 2008 in dopis tožeče stranke z dne 23. 8. 2011), ker se glede na to, da sta nastali po 14. 2. 2008, nanašata na odločilna dejstva za odločbo z dne 14. 2. 2008. Po stališču prizadete stranke je odločilno, katero dejstvo je z listinami dokazano, ne pa, kdaj je listina nastala. V obnovljenem postopku se zberejo novi podatki, torej tudi novi dokazi, pri čemer noben predpis ne določa, na kateri dan bi morali biti novi dokazi datirani, saj je pomembno le to, da se nanašajo na odločilna dejstva, s katerimi je utemeljena prejšnja odločba. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na rabo vode s strani prejšnjega lastnika stvari (t. j. B. d.d.), navaja, da je le-ta stvari v letu 2004 prodal tožeči stranki, med prodajalcem in kupcem pa ni prišlo do univerzalnega nasledstva. Bila sta v razmerju prodajalec – kupec, kar se v pravni teoriji opredeljuje kot singularno pravno nasledstvo glede konkretne lastninske pravice, ki je bila predmet prenosa. Glede sodb celjskih rednih sodišč, na katere se sklicuje tožeča stranka, prizadeta stranka navaja, da te za predmetno zadevo niso odločilne, saj se ne ukvarjajo z vprašanjem, kdo je rabil vodo iz predmetne vrtine za stekleničenje in proizvodnjo pijač na dan uveljavitve ZV-1. Prizadeta stranka še navaja, da je zahteva iz člena 2 (1) Uredbe glede posesti objekta vodnjaka za črpanje vode iz te vrtine nezakonita. Če bo sodišče menilo, da bi v tem postopku moralo presojati posest prizadete stranke nad predmetno vrtino in bi morebiti zmotno ugotovilo, da je nima, sodišču predlaga, da opravi presojo zakonitosti Uredbe in zaključi, da je glede navedene zahteve nezakonita in je zato ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis).

K točki I izreka:

20. Tožba ni utemeljena.

21. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka pred izdajo odločbe, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, v obravnavani zadevi že odločila z odločbo, št. 35501-45/2010/177 z dne 30. 11. 2017, ki jo je sodišče po vloženi tožbi tožeče stranke s sodbo, št. IV U 1/2018-17 z dne 8. 5. 2018, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek z napotilom, da odloči o vlogi tožeče stranke za določitev koncesionarja za rabo podzemne vode iz predmetne vrtine.

22. Na tej podlagi je tožena stranka izdala odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v predmetnem upravnem sporu, s katero je razveljavila predhodno izdano odločbo o določitvi tožeče stranke kot koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, in zavrnila zahtevek tožeče stranke za podelitev predmetne koncesije.

23. Sodišče ugotavlja, da so tožbeni očitki usmerjeni v več kršitev določb upravnega postopka, nepravilno uporabo materialnega prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s kršitvami določb postopka tožba prvenstveno zatrjuje dve bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi ju zagrešila tožena stranka v upravnem postopku, katerega rezultat je izdaja izpodbijane odločbe. Tožeča stranka navaja, da tožena stranka svoje odločitve ni ustrezno obrazložila in da je z izpodbijano odločitvijo presegla okvir dovoljenega obsega obnove postopka.

24. Glede tožbeno zatrjevane pomanjkljive in neustrezne obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče najprej izpostavlja, da je vsebina obrazložitve, ki jo mora vsebovati upravna odločba, predpisana v 214. členu ZUP, ki v prvem odstavku določa, da mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

25. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe zadosti zahtevam iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Ustrezno je obrazložena odločitev tožene stranke iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka razveljavila svojo predhodno odločbo, in z njo povezane točke 2 izreka, s katero je zavrnila zahtevek tožeče stranke za podelitev predmetne koncesije. Zaradi vsebinske povezanosti in soodvisnosti odločitev iz navedenih točk izreka izpodbijane odločbe, so tudi razlogi za obe navedeni odločitvi povezani in jih je tožena stranka ustrezno navedla v obrazložitvi. Obrazložitev izpodbijane odločbe se tako nanaša na odločitev v obeh točkah izreka, saj je 2. točka izreka logična posledica ugotovitve, da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije, zaradi česar je treba predhodno odločbo, s katero ji je bila podeljena ta koncesija, razveljaviti. Tako razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v celoti omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

26. Glede na navedeno ne drži tožbeni ugovor, da del izreka v točki 2 ni ustrezno obrazložen, ker je obrazložitev po vsebini popolnoma enaka predhodno odpravljeni odločbi, v izreku pa je dodana odločitev v točki 2. Razloge za to je sodišče pojasnilo v predhodnih dveh točkah obrazložitve te sodbe. Iz teh razlogov tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe, ker obrazložitev, ki je enaka predhodni obrazložitvi, ne ustreza izreku, kateremu je dodana ena točka odločitve. Prav tako ni utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena zaradi tega, ker je v njej prepisana obrazložitev iz prve odločbe, ki jo je sodišče odpravilo, in so prepisani tudi razlogi iz sodbe, s katero je bila ta prva odločba odpravljena. Pri obrazložitvi upravne odločbe je bistveno, da vsebuje sestavine iz 214. člena ZUP in da takšna obrazložitev strankam omogoča preizkus izpodbijane odločbe. Ob izpolnjevanju teh pogojev je po presoji sodišča povsem nepomembno, ali je v izpodbijani odločbi prepisana obrazložitev iz predhodne odločbe in sodbe, ker povzemanje ali prepis takšnih razlogov ne pomeni, da odločba ni ustrezno obrazložena, kot to napačno navaja tožeča stranka. Poleg tega je upravni organ na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, zato tudi iz tega razloga ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Po presoji sodišča tudi ne drži tožbeni ugovor, da je obrazložitev tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev iz 199. člena ZV-1 preskopa, pavšalna in neustrezna, ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi argumentirano pojasnila, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka ne izpolnjuje navedenih predpisanih pogojev in takšna obrazložitev, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije, določenih v zakonu, zadostuje za sklep, da je predmetna odločba ustrezno obrazložena. Nadalje sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da v izreku ni navedeno, da izpodbijana odločba predstavlja nadomestno odločbo po 270. členu ZUP. Sodišče namreč ugotavlja, da tožeča stranka ni pojasnila, katero določilo ZUP je bilo s tem kršeno, predvsem pa ni pojasnila in to po presoji sodišča tudi ne izhaja iz zadeve, v čem in kako naj bi takšen izostanek zapisa v izreku vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. V zvezi s tem pa sodišče še pripominja, da je pravna podlaga izpodbijane odločbe navedena v njenem uvodu, kjer je zapisano, da se izpodbijana odločba izdaja na podlagi 270. člena ZUP.

27. Glede tožbeno zatrjevane kršitve določb postopka v delu prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka, je uvodoma izpostaviti, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po upravnem postopku, opravljenem po izdaji sodbe Upravnega sodišča, št. I U 1493/2015-27 z dne 25. 5. 2017, s katero je bila dovoljena obnova postopka o določitvi koncesionarja za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, zaključenega z odločbo tožene stranke, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008, v obsegu stranske udeležbe C. d.d., v tem upravnem sporu prizadete stranke (točka II izreka te sodbe). Sodišče je v obrazložitvi te sodbe povsem jasno zapisalo, da je podan pravno varovan interes prizadete stranke za vstop v predmetni postopek. Tako je bila dovoljena obnova postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

28. Ker je o vprašanju pravnega interesa prizadete stranke za udeležbo v predmetnem upravnem postopku že pravnomočno odločilo sodišče z zgoraj navedeno sodbo, sodišče pa tudi v predmetnem upravnem sporu ugotavlja, da je izkazan pravni interes prizadete stranke za sodelovanje v tem upravnem postopku, so po presoji sodišča neutemeljene navedbe tožeče stranke, da ni izkazan pravni interes prizadete stranke za vstop v ta postopek, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, v katere pravice prizadete stranke naj bi bilo z odločbo z dne 14. 2. 2008 poseženo, ter da se tožena stranka ni opredelila do stališča tožeče stranke, da je bilo o vlogi prizadete stranke že odločeno z izdajo odločbe z dne 28. 7. 2005, kar bi morala storiti, če bi hotela z gotovostjo ugotoviti pravni interes prizadete stranke. Sodišče iz navedenega razloga tudi zavrača navedbe tožeče stranke, da se ne more sprijazniti s tem, da je sodišče s to sodbo iz navedenega obnovitvenega razloga (po 9. točki 260. člena ZUP) dovolilo obnovo postopka, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar. Tožeča stranka je sicer svoje stališče, da prizadeta stranka nima pravnega interesa, oprla tudi na navedbo, da je pravni interes prizadete stranke odpadel z izdano odločbo tožene stranke z dne 13. 7. 2018, s katero je bila vloga prizadete stranke zavrnjena. V nasprotju s tožečo stranko sodišče meni, da ta okoliščina ne vpliva na drugačen sklep sodišča glede obstoja pravnega interesa prizadete stranke, saj je bila ta odločba tožene stranke (z dne 13. 7. 2018) izdana po izdaji odločbe, ki jo tožeča stranka izpodbija v predmetnem upravnem sporu (z dne 30. 5. 2018), sodišče pa presoja pravilnost in zakonitost izdaje izpodbijane odločbe, torej odločitve tožene stranke, v času izdaje izpodbijane odločbe. Na ugotovitev tožene stranke, da je pri prizadeti stranki podan pravni interes, tudi ne vpliva tožbena navedba, da v drugem, ločeno vodenem postopku po vlogi prizadete stranke, tožeči stranki ni priznan status stranske udeleženke, ker gre za drug postopek, ki ni predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu. Tako je bila po stališču sodišča nedvomno dovoljena obnova postopka zaradi varovanja pravic in pravnih koristi prizadete stranke, tožena stranka pa se je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ustrezno opredelila do vprašanja, kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi prizadete stranke.

29. Pri presoji utemeljenosti nadaljnjih tožbenih navedb v delu zatrjevane prekoračitve okvira dovoljenega obsega obnove postopka, sodišče najprej izpostavlja pravno podlago, ki določa pravice oseb, ki se upravnih postopkov udeležujejo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi in jih ZUP v prvem odstavku 43. člena ZUP poimenuje kot stranske udeležence. Slednji imajo v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZUP v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. 146. člen ZUP določa pravice stranke, ki se odraža v udeležbi v ugotovitvenem postopku in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, v pravici dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Drugi odstavek tega člena med drugim določa, da sme stranka navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami.

30. V prejšnjem odstavku navedena pravna podlaga predstavlja temelj za udeležbo stranskih udeležencev v upravnih postopkih. Namen navedenih zakonskih določil je v varovanju pravnih koristi stranskih udeležencev, ki v ničemer ne bi bile varovane v primeru, ko bi se v obnovljenem postopku stranski udeleženec samo pritegnil v postopek, takšna njegova udeležba pa bi bila zgolj formalne narave. Če bi bil stranski udeleženec pritegnjen v postopek zgolj na takšen način, bi lahko bila podana kršitev načela zaslišanja strank iz 8. člena ZUP in prekršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

31. Glede na navedeno je bila tožena stranka po stališču sodišča dolžna vsebinsko presojati ugovore prizadete stranke v obnovljenem postopku, ki je izpodbijala zakonitost podeljene koncesije tožeči stranki, tudi iz razloga, ker je prizadeta stranka v ločenem postopku podala vlogo za podelitev koncesije in je zato nedvomno podan njen pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku po vlogi tožeče stranke za podelitev koncesije na isti vrtini. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene in prizadete stranke, ki sta ga podali v odgovorih na tožbo, da bi šlo v nasprotnem primeru za izvotleno pravico sodelovanja stranskega udeleženca v upravnem postopku. Da je bila tožena stranka dolžna ugotavljati dejansko stanje tudi z upoštevanjem navedb stranskega udeleženca (prizadete stranke) v obnovljenem postopku, ki jih v prvotnem postopku (zaradi izostanka udeležbe stranskega udeleženca) ni ugotavljala, izhaja tudi iz določila prvega odstavka 270. člena ZUP, ki določa, da izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in obnovljenem postopku. Iz dikcije navedenega določila ZUP izhaja, da mora upravni organ v odločbi, ki jo izda v obnovljenem postopku, upoštevati podatke, ki so bili zbrani tako v postopku pred izdajo odločbe, katere postopek se obnavlja, kot podatke, do katerih je prišel v obnovljenem postopku, v katerem je bila odpravljena pomanjkljivost, zaradi katere je bila dovoljena obnova postopka, v konkretnem primeru zaradi udeležbe stranskega udeleženca, in z upoštevanjem njegovih navedb. Na ta način se ugotavlja dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, pri čemer upravni organ ni vezan na predhodno dokazno oceno, ampak dokazne presoje na podlagi načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v skladu s katerim se presoja vsak dokaz posebej in vsi dokazi, kar lahko privede do drugačne odločitve, kot je bilo ta v prvotnem postopku. Pri tem je treba upoštevati tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP, v skladu s katerim je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

32. Glede na navedeno sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presegla okvir dovoljene obnove postopka. V obnovljenem postopku je bila razpisana ustna obravnava, ki sta se jo udeležili tako tožeča stranka kot prizadeta stranka, z opravo katere je bila dana tožeči stranki možnost, da se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Kot je navedeno zgoraj, upravni organ ni vezan na svojo predhodno dokazno oceno, kot to napačno v zvezi s pogodbo o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997 v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Ker je tožena stranka ugotavljala okoliščine, iz katerih izhaja, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije, je v tej smeri pravilno presojala navedbe prizadete stranke, pomembne za ugotavljanje dejanskega stanja kot podlage za izdajo odločbe v obnovljenem postopku, vključno z listinskimi dokazi. Na ta način je ugotavljala dejansko stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, v zvezi s katero je bila dovoljena obnova postopka, kot dokazno sredstvo pa je pri tem upoštevala tudi dokaze, ki so sicer datirani po datumu izdaje predhodne odločbe. Pri tem ne gre za obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ampak za ugotavljanje dejanskega stanja v povezavi z udeležbo stranskega udeleženca v postopku. Tako sodišče ocenjuje, da so navedbe tožeče stranke, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ne bi smela uporabiti listin, datiranih po dne 14. 2. 2008, neutemeljene, ker se nanašajo na dejstva, ki so odločilna za ugotavljanje dejanskega stanja v času izdaje odločbe z dne 14. 2. 2008 in ne gre za dejansko stanje, ki bi bilo pozneje spremenjeno, katero ne more biti predmet obnovljenega postopka. Sodišče pa še pripominja, da dokazi, katerih datum je po izdaji prvotne odločbe, z dejanskim stanjem, ki ga le-ti dokazujejo, le dodatno utemeljujejo ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka na dan 10. 8. 2002 ni rabila vode in tako ne izpolnjuje pogojev iz 199. člena ZV-1, ker predstavljajo le del dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

33. V zvezi z morebitno združitvijo obeh postopkov, v čemer tožeča stranka vidi bistveno kršitev določb postopka, sodišče pripominja, da izostanek združitve postopkov tožene stranke predstavlja procesno odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, in je to stvar procesnega vodstva upravnega organa, zato s tem ni bila kršena nobena pravica tožeče stranke.

34. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila pravilno (in popolno), pri tem pa tudi pravilno uporabila za sprejem predmetne odločitve relevantne predpise. Pravilno je uporabila 199. člen ZV-1 in pri tem skladno z vsebino tega člena ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje v tem členu navedenih zakonskih pogojev za podelitev koncesije. Sodišče se v zvezi z obrazložitvijo iz te točke sodbe, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, sklicuje na razloge, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta svojo odločitev pojasnila tožena stranka in s katerimi se v tem delu tudi v celoti strinja, pri tem pa dodaja v nadaljevanju navedena dejstva. Sodišče ugotavlja, da je zaključek tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje predpisanih pogojev, ne glede na v tožbi zatrjevano izpolnjevanje teh pogojev s strani pravnega prednika tožeče stranke, pravilen. Po stališču sodišča bi morala rabo vode izkazati tožeča stranka in ne zadošča izkazana raba vode subjekta, ki je tožeči stranki nepremičnino z vrtino prodala. Tožena stranka je svojo odločitev izčrpno pojasnila v izpodbijani odločbi, pri čemer na pravilnost njenih zaključkov tudi ne vpliva vsebina pogodbe o gospodarjenju z vodonosniki in vrtino RgS-2/88 s piezometrom V-6/67 z dne 23. 5. 1997, v zvezi s katero tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da jo tožena stranka ni dokazno ocenila, v eni od pripravljalnih vlog (v pripravljalni vlogi z dne 18. 7. 2018) pa nasprotno temu, da je spremenila dokazno oceno te pogodbe. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do te pogodbe opredelila v izpodbijani odločbi (str. 9), pri čemer sodišče ponovno izpostavlja, da upravni organ, ki odloča v obnovljenem postopku, ni vezan na svojo predhodno dokazno oceno, kot je sodišče že obrazložilo v točki 31 obrazložitve te sodbe. V zvezi z vsebino te pogodbe sodišče ugotavlja, da sta stranki pogodbe A – holding d.o.o. in D. d.o.o., ki v uvodnih ugotovitvah pogodbe ugotavljata, da A – holding d.o.o. pri opravljanju svoje dejavnosti uporablja predmetno vrtino, da ima D. d.o.o. dobro organizirano in kadrovsko usposobljeno vrelčno službo, ki skrbi za vzdrževanje njenih vodonosnikov in vrtin ter da obstaja obojestranski interes, da slednja s svojo službo prevzame tudi opravljanje del vzdrževanja vrtin, katerih lastnik in uporabnik je A – holding d.o.o. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni stranka te pogodbe in ji ta pogodba ne zagotavlja nobenih pravic, pri tem pa pogodba ne določa, da bi bila prizadeta stranka oziroma njen pravni prednik dolžan storitve po pogodbi izvajati vsakokratnemu lastniku, ampak zavezuje samo pogodbeni stranki.

35. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da prizadeta stranka ne more dokazati uporabe vodnih viškov iz vrtine na presečni datum uveljavitve ZV-1, ker se predmetni postopek vodi po vlogi tožeče stranke in se ugotavlja izpolnjevanje zahtevanih pogojev za tožečo stranko. Vloga prizadete stranke je namreč predmet drugega postopka, katerega zakonitost in pravilnost se v predmetnem upravnem sporu ne presoja. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bilo treba vlogo tožeče stranke upoštevati po 138. členu ZV-1 in ne po 199. členu ZV-1, sodišče ugotavlja, da gre za tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, v skladu s katerim stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da je tožena stranka pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogojev iz 199. člena ZV-1, ki morajo biti izpolnjeni poleg splošnih pogojev. 138. člen ZV-1 predpisuje postopek podelitve koncesije, ki se začne na pobudo zainteresirane pravne ali fizične osebe za izdajo koncesijskega akta, 199. člen pa določa pogoje za situacijo, za katero gre v obravnavanem primeru. Glede sklicevanja tožeče stranke na že zaključene sodne postopke v zadevah Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 419/2011, P 749/2010 in II Pg 204/2011, sodišče ugotavlja, da le-te ne vplivajo na obravnavani upravni spor, ker ne presojajo ključnega relevantnega vprašanja, odločilnega za sprejem predmetne odločitve, ki je v odgovoru na vprašanje, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoj, določen v 199. členu ZV-1.

36. Ker sodišče v predmetnem upravnem sporu ne presoja pogojev prizadete stranke za podelitev koncesije na predmetni vrtini, po presoji sodišča v tem upravnem sporu niso relevantna navajanja prizadete stranke glede zakonitosti Uredbe. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb, ki glede na zgoraj obrazložene razloge, niso bistvene za sprejem izpodbijane odločitve, ni opredelilo.

37. Glede na navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev tožeče stranke za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz predmetne vrtine za stekleničenje in proizvodnjo pijač, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen ter na zakonu in ustavi utemeljen, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

38. Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave, na kateri naj sodišče izvede predlagane dokaze (branje listin), vendar ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in v zvezi s tem pravilna uporaba materialnega prava in pravil postopka. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala, pri čemer tudi ni predlagala izvedbe kakršnegakoli dokaza v tej smeri, kot npr. zaslišanja strank, prič, angažiranja morebitnih izvedencev, ampak je predlagala zgolj branje listin, s katerimi se je sodišče seznanilo na seji. Tožeča stranka se v svoji zahtevi za opravo glavne obravnave sklicuje na zagotovitev načela kontradiktornosti, ki bi bilo po tožbenem stališču prekršeno v primeru, če sodišče ne bi izvedlo glavne obravnave. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je bila kontradiktornost v predmetnem upravnem sporu zagotovljena z medsebojnim posredovanjem vlog strank, na kar so tako tožeča in tožena stranka kot prizadeta stranka odgovarjale in so se lahko stranke na ta način opredeljevale do navedb drugih strank. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče odločilo na seji sodnega senata.

K točki II izreka:

39. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, pri čemer je povrnitev stroškov zahtevala tožeča stranka, prizadeta stranka pa je predlagala, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1493/2015-27
• sodba I U 1561/2010
• sodba II U 334/2011