UPRS Sodba II U 376/2018-18

Jedro

Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je Finančna uprava Republike Slovenije (prvostopenjski organ ali FURS) zoper tožnika začela davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 19. 7. 2017 v višini glavnice 7.799,69 EUR, zamudnih obresti 1.560,68 EUR, stroškov davčne izvršbe 50,00 EUR, skupaj 9.410,37 EUR. Odločila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem na naslovu dolžnika. Rubež po tem sklepu zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Prvostopenjski organ v obrazložitvi pojasnjuje, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku, zato je bilo potrebno zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Tudi davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu z določili 96. člena ZDavP-2 plačujejo tudi zamudne obresti. Način obračunavanja stroškov davčne izvršbe je določen v 152. členu ZDavP-2. Po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 vložena pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno. Glede tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pobot, je drugostopenjski organ tožniku pojasnil, da je iz priloženega obvestila o izvršenih pobotih, št. DT 4290-2/2016-31397 z dne 23. 5. 2016 razvidno, da je FURS po uradni dolžnosti na dan 23. 5. 2016, že izvedel pobot neplačanih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, s preveč plačanim davkom za znesek 1.153,06 EUR, po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015, št. DT 02-23751 z dne 31. 3. 2016. Tako se je na dan 23. 5. 2016 poravnal del dolga in sicer obračunane obresti od glavnice iz naslova dohodnine od dobička na kapital, obresti, dividende in najem v znesku 1.117,99 EUR, poravnali pa so se tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 2,05 EUR in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 33,02 EUR. V zvezi s tem je bil tudi izdan sklep o delni ustavitvi davčnega postopka dne 26. 5. 2016. Glede zastaranja, ki ga tožnik uveljavlja v pritožbi za skupni znesek 6.210,22 EUR iz naslova stroškov davčne izvršbe, iz naslove odločbe o odmeri davka od dobička iz kapitala in obračuna obresti, je drugostopenjski organ tožniku pojasnil, da se je za neporavnane obveznosti na podlagi navedenih izvršilnih naslovov, tožnika terjalo že s sklepi, ki so mu bili osebno vročeni, in sicer sklepom o davčni izvršbi z dne 13. 8. 2012 in z dne 17. 3. 2016, terja pa se ga tudi z izpodbijanim sklepom, kar pomeni, da ni prišlo do zastaranja pravice do izterjave neporavnanih obveznosti v skladu s 125. in 126. členom ZDavP-2. Tožnik tudi zatrjuje, da mu je država dolžna znesek 608,06 EUR in bi ga pobotal z neporavnanimi zneski iz naslova glob, ki so bile naložene tožniku. Drugostopenjski organ je pojasnil tožniku, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev načela prepovedi litispendence, ki jo uveljavlja tožnik, saj izvršba ni bila predlagana zoper istega dolžnika in za isto terjatev z istim sredstvom izvršbe. Tako gre pri obeh sklepih o davčni izvršbi z dne 17. 3. 2016 in 21. 10. 2016 za iste izvršilne naslove, vendar pa sta sredstvi izvršbe različni, tako se prvo navedeni sklep o davčni izvršbi nanaša na premično premoženje, drugo navedeni sklep pa na denarna sredstva tožnika. Nadalje se je tožniku pojasnilo, da se smejo zarubiti premičnine, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika, pri tem pa veljajo izjeme za premičnine, ki so izvzete iz izvršbe oziroma na katere je izvršba omejena (181. člen v zvezi s 177. in 178. členom ZDavP-2). Pri premičninah pa na splošno velja, da pripadajo tistemu, ki jih ima v posesti. Ko izterjevalec rubi premičnine, ki se nahajajo pri tožniku, lahko domneva, da rubi dolžnikovo premoženje.

3. Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačni sklep o dejanskem stanju in iz razlogov zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, pri čemer v celoti prereka navedbe obeh upravnih organov. Tožnik prereka obračun odprtih postavk, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Davčni organ kot temelj za davčno izvršbo navaja izvršilne naslove od 1 do 16, ter tako vtužuje davčni dolg v višini 9.410,37 EUR, ki je po navedbah tožnika napačen in neutemeljen. Skladno z ZDavP-2 bi moral davčni organ v predmetni zadevi upoštevati dejstvo, da je tožnik na podlagi odmere dohodnine za leto 2015, in sicer po odločbi št. DT 02-23751 upravičen do vračila 1.153,06 EUR. Davčni organ, je bil dolžan navedeni dolg do tožeče stranke pobotati po uradni dolžnosti v skladu in na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2, česar pa ni storil, zato je izpodbijani sklep nezakonit in neutemeljen. Nadalje tožnik glede zneska 1.153,06 EUR uveljavlja tudi materialno pravni pobot, ki bi ga moral po uradni dolžnosti izvesti že prvostopenjski organ, in sicer po 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik uveljavlja tudi zastaranje terjatve, in sicer iz seznama izvršilnih naslovov o davčni izvršbi izhaja, da so terjatve postale izvršljive in so zastarale, in sicer št. 2 po seznamu izvršilnih naslovov, datum izvršljivosti 14. 8. 2012, datum zastaranja po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 dne 15. 8. 2017, skupaj z obrestmi v višini 25,00 EUR, št. 12 po seznamu izvršilnih naslovov odločba o odmeri davka o dobičku kapitala, izvršljiva dne 29. 9. 2009 in zastarana dne 30. 9. 2015, v znesku 5.943,70 EUR in št. 12 po seznamu izvršilnih naslov obračun obresti v višini 241,52 EUR, torej v skupnem znesku 6.210,22 EUR. V višini tega zneska tožnik uveljavlja ugovor zastaranja. Tožnik tudi prereka terjatev po odmerni odločbi, št. DT 42270-4155/2013, in sicer gre za odločbo o odmeri davka na nepremičnine za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Navaja, da iz zemljiške knjige izhaja, da tožnik v navedenem obdobju ni bil lastnik predmetnih nepremičnin, in sicer nepremičnine stanovanja št. 1122103 k.o. ... in nepremičnine s parc. št. 1012/8, 1012/7, 1012/6 in 1012/5, vse k.o. ..., pri čemer je bil na nepremičnini parc. št. 1012/4 le solatnik do 1/2, hkrati pa gre za nepremičnino, ki ni predmet te obdavčitve, saj v njej prebiva s svojo družino. Nadalje navaja, da je v zvezi s predmetno zadevo pravno relevantno tudi dejstvo, da je del Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), na podlagi katerega je vlada obdavčila nepremičnine na slovenskem trgu in je po mnenju Ustavnega sodišča RS neustaven, za leto 2014 se tega davka ni več odmerilo, saj je Ustavno sodišče RS medtem razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine. Člen ZUJF-a, ki je določal davčno osnovo za odmero odmerjenega davka in del člena, ki je določil davčno osnovo za odmero davka v letu 2012, je v neskladju z Ustavo RS. Za leto 2012 je davčna uprava omenjeni davek obračunala lastnikom nepremičnin v skupni vrednosti nad 1.000.000,00 EUR, od 1. 1. 2013 pa je bila ta meja znižana na 500.000,00 EUR. Tožnik zato navaja, da je znesek davčne izvršbe v višini 2.655,15 EUR neutemeljen. Nadalje uveljavlja pobot za znesek globe 608,06 EUR, ki bi ga moral davčni organ po uradni dolžnosti pobotat. Sklicuje se tudi na litispendenco, saj že tečejo davčni postopki pod opr. št. DT 4934-39502/2016-1 z dne 17. 3. 2016, DT 4934-152391/2016-1 z dne 21. 10. 2016 in drugi upravni postopki ter upravni spor opr. št. II U 435/2016 z dne 3. 11. 2016. Tožnik uveljavlja tudi nedopustnost predlaganih sredstev izvršbe. Sklep, ki se nanaša na zaseg premičnin oziroma, ki vključuje morebitne premičnine, ki niso v izključni lasti ali solasti dolžnika, so v tem delu nezakonite in nedopustne. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno, da odpravi izpodbijano odločbo in vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu ali pa spremeni in dokončno odloči o izpodbijanem sklepu.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih navedb.

7. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 143. člena ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, predmet davčne izvršbe pa je po 144. členu ZDavP-2 lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2).

8. V spornem primeru je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi tožniku izdan na podlagi več izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo vezan, saj z pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tako tožnik v postopku davčne izvršbe ne more ugovarjati vsebini sklepov, ki jih je izdal davčni organ, niti zato presojo ni pristojna tožena stranka, pač pa je pristojna le za njihovo izvršitev, kolikor so izpolnjeni pogoji določeni v ZDavP-2.

9. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori zastaranja, pobota ter neupravičene oziroma neutemeljene odmere davka na nepremičnine, ki jih v predmetnem postopku uveljavlja tožnik, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2. Izpodbijani sklep ima po presoji sodišča vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2. Ker tožnik ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane, niti ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, sodišče ne ugotavlja razlogov, ki bi utemeljevali odpravo izvršilnih naslovov.

10. Davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1. je davek plačan; 2. davčna izvršba ni dovoljena; 3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6. je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način (155. člen ZDavP-2).

11. V zvezi z ugovorom zastaranja sodišče pojasnjuje, da ZDavP-2, ki ureja davčno izvršbo, ureja tudi zastaranje pravice do izterjave davka ureja v določbah 125. in 126. člena ZDavP-2. Na podlagi določbe tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti ob davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2).

12. Ugovor zastaranja se nanaša na znesek 6.210,22 EUR iz naslova odmere davka od dobička iz kapitala in obračuna obresti, ter je tožniku že tožena stranka pojasnila, da je za ta znesek FURS tožnika že terjal s sklepi o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42918-43045/2012-1 z dne 13. 8. 2012 in s sklepom o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-39502/2016-1 z dne 17. 3. 2016. To so uradna dejanja, ki so v obravnavani zadevi merila na izvršitev sankcij tako davčne izvršbe in pretrgale tek zastaranja. Obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

13. Prav tako je iz upravnega spisa razvidno, da je FURS po uradni dolžnosti izvedel pobot neplačanih obveznosti, s preveč plačanim davkom za znesek 1.153,06 EUR, kot izhaja iz odločbe tožene stranke. Tudi glede ugovora pobota za globo v višini 608,06 EUR, je tožniku pravilno pojasnjeno v odločbi tožene stranke.

14. Sodišče še pojasni, da je Ustavno sodišče RS odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo RS, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN), za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave RS, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je navedeno zakonsko določbo Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) treba razumeti tako, da razveljavitev zakona oziroma njegovega dela ne predstavlja samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno¹. Tudi te ugovore je treba uveljavljati v postopku odmere davka in ne v postopku izvršitve davčne obveznosti. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi bili izvršilni naslovi odpravljeni.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, ter da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato je tožba neutemeljena in jo je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

16. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravno stališče, na katerega se sklicuje tožeča stranka pa ne pomeni dejstev, ki se dokazuje v tem sodnem postopku.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 1660/2015 z dne 6. 6. 2016.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1277/2013
• UPRS Sodba I U 1717/2017-11
• UPRS Sodba I U 608/2018-11