UPRS Sodba IV U 152/2017-20

Jedro

Iz podatkov, s katerimi je razpolagala tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa, je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da tožeča stranka nima poravnanih obveznosti do države in ne izpolnjuje razpisnega pogoja.

V primeru javnih razpisov gre za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, ker se dejstva in okoliščine v zvezi z javnimi razpisi ugotavljajo na podlagi listinskih dokazil (138. in 144. člen ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom, št. 303-12-19/2016/7 z dne 20. 7. 2017, razveljavila sklep tožene stranke, št. 303-12-19/2016/6 z dne 15. 6. 2017 (točka 1 izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je A. d.o.o, v tem upravnem sporu tožeča stranka, na javni razpis za „Krepitev kompetenc in inovacijskih potencialov podjetij“, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 88/2016, podal pravočasno in popolno vlogo, ki je bila obravnavana in ocenjena s strani tožene stranke. Slednja je vlogi tožeče stranke za dodelitev sredstev ugodila in s sklepom, št. 303-12-19/2016/6 z dne 15. 6. 2017, tožeči stranki odobrila sofinanciranje operacije v višini 196.105,65 EUR. Naknadno, dne 4. 7. 2017, je tožena stranka od Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo prejela obvestilo, da ima tožeča stranka s 1. 4. 2017 zapadlo neporavnano obveznost do ministrstva v višini 2.969.233,10 EUR. Tožena stranka je zato na podlagi šeste alineje točke 4.1 v zvezi s prvim odstavkom točke 9 predmetnega javnega razpisa odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka kot bistveno kršitev določb postopka uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ji tožena stranka ni omogočila, da bi se seznanila s podatki o neporavnanih obveznostih, ki jih je prejela s strani navedenega ministrstva in nanje oprla izpodbijani sklep, tožeči stranki pa tudi ni omogočila, da se o njih izreče. Prav tako tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa tožeče stranke ni seznanila z uspehom dokazovanja in ji tudi ni omogočila, da se o uspehu dokazovanja izreče. Tožena stranka bi morala tožečo stranko seznaniti z izjavo ministrstva in ji tako dati možnost, da se o njej izreče še toliko bolj zaradi dikcije šeste alineje 4.1. točke razpisa, ki določa, da za ugotavljanje obstoja obveznosti ni pogoj, da bi bila obveznost ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom. S tem je storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

4. Nadalje tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ker tožeča stranka nima in tudi v času sprejetja izpodbijanega sklepa ni imela nikakršnih neporavnanih obveznosti do Republike Slovenije in torej v celoti izpolnjuje ta pogoj iz predmetnega razpisa (Pogoj poravnanih obveznosti). Tožeča stranka terjatve ministrstva ne priznava niti po temelju niti po višini, zato je zavrnila poziva ministrstva za vračilo sredstev in zakonitih zamudnih obresti. Tožeča stranka pojasnjuje, da so vsi očitki Urada Republike Slovenije za nadzor proračuna, ugotovljeni v reviziji predmetne operacije, neupravičeni in je posledično v celoti neutemeljen tudi zahtevek ministrstva, za kar v nadaljevanju opisuje razloge.

5. Po tožbenih navedbah je pogoj neporavnanih obveznosti iz šeste alineje 4.1. točke razpisa, ki za obstoj pogoja poravnanih obveznosti ne zahteva obstoja pravnomočnega izvršilnega naslova, arbitraren in ni transparenten, takšnega nedopustnega pogoja pa tožena stranka ne bi smela uporabiti v razpisnih pogojih, ker je nezakonit in protiustaven. Niti v predmetnem javnem razpisu niti v nobenem drugem predpisu, ki ga je tožena stranka navedla kot pravno podlago za sprejem izpodbijanega akta, ni pojasnjeno, s čim država ali njen državni organ toženi stranki izkaže, da ima neporavnano terjatev do tožeče stranke, niti s kakšno stopnjo prepričanosti mora obstoj te terjatve zatrjevati, da tožena stranka šteje, da terjatev obstaja. Razpisni pogoj poravnanih obveznosti je tudi diskriminatoren, saj odvrača subjekte zasebnega prava od uveljavljanja svojih pravic, za katere so ti prepričani, da jih imajo. Če bi obveljala uporaba takšnega pogoja v vseh javnih razpisih, potem tožeča stranka dolga leta ne bi mogla biti uspešna na nobenem razpisu, vse dokler ne bi bilo pravnomočno odločeno v sporu med njo in ministrstvom o obstoju terjatve. V teh primerih bi se prijavitelji tudi v primeru kršitev in nepravilnega razumevanja dejanskega stanja raje izognili sporu z ministrstvom in toženo stranko. Iz navedenih razlogov po stališču tožeče stranke tega nedopustnega pogoja pri svojem odločanju sodišče v skladu z institutom exceptio illegalis ne sme upoštevati in mora vlogo tožeče stranke presojati brez določbe šeste alineje 4.1. točke predmetnega javnega razpisa oziroma jo mora upoštevati na ustavnopravno skladen način, to pa je, da se šteje, da tožeča stranka nima poravnanih obveznosti do Republike Slovenije le, če se ugotovi, da obstoji pravnomočni izvršilni naslov, ki potrjuje obstoj te obveznosti.

6. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani akt odpravi in potrdi sklep tožene stranke z dne 15. 6. 2017, s katerim je bilo vlogi tožeče stranke ugodeno in so ji bila odobrena sredstva za sofinanciranje, podredno pa, da tožbi ugodi ter izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženi stranki v plačilo naloži stroške postopka tožeče stranke.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter uvodoma ponovno navaja razloge za sprejem izpodbijane odločitve. V nadaljevanju pojasnjuje, da je odločala skladno s pogoji razpisa, ki ga je sama pripravila, kar pa ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih subjektov s svojim projektom tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena oziroma zajamčena. Iz tega razloga je sodna praksa v tovrstnih primerih zadržana.

8. Tožena stranka v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela kontradiktornosti, navaja, da gre v primeru javnih razpisov skladno s sodno prakso za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka. Prejete vloge se ocenjuje na podlagi pogojev iz javnega razpisa, upoštevajoč razpisno dokumentacijo in vsebino vloge, ki jo predloži prijavitelj. Bistvo sodelovanja na javnih razpisih je, da vsi prijavitelji sodelujejo pod enakimi, vnaprej znanimi in opredeljenimi pogoji, ki se ne spreminjajo. Tožeča stranka je s podpisom izjave o strinjanju z vsebino javnega razpisa izjavila, da se strinja z zahtevami javnega razpisa in sprejema vse pogoje, ki so navedeni v javnem razpisu in ostalih delih razpisne dokumentacije. S podpisom te izjave o strinjanju je tako tožeča stranka pristala in sprejela tudi pogoj poravnanih obveznosti. Tožena stranka ni imela nikakršnega dvoma v resničnost in verodostojnost podatkov iz dopisa ministrstva, saj gre za preverljive podatke, na katere je bila tožena stranka vezana, zato zagotovitev kontradiktornosti ni bila potrebna, saj je odgovor na vprašanje, ali ima tožeča stranka kot prijavitelj na javni razpis poravnave obveznosti do Republike Slovenije jasen, zato tudi izjavljanje s strani tožeče stranke, kar sicer ni bilo potrebno, v nobenem primeru ne bi privedlo do drugačne odločitve.

9. Tožena stranka kot zmotno navaja tožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka v postopku sprejema izpodbijanega sklepa napačno ugotovila dejansko stanje, pri čemer navaja, da je obstoj neporavnanih obveznosti ugotovila na podlagi dopisa navedenega ministrstva, iz katerega izhaja, da gre za zapadlo denarno terjatev ministrstva do tožeče stranke. Razpisni pogoj je jasen, razumljiv in nedvoumen ter ne zahteva, da bi morala biti takšna terjatev ugotovljena v sodnem ali drugem postopku, ki bi bil že pravnomočno končan. Tožena stranka je pri presoji vprašanja, ali obstajajo neplačane zapadle obveznosti prijaviteljev, omejena le na ugotavljanje obstoja terjatve, ne more pa se pri tem spuščati v vsebino pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom ter pri tem ugotavljati, kaj so določale posamezne pogodbene klavzule.

10. Tožena stranka nasprotuje tudi tožbeno zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava, ki se nanaša na razpisni pogoj poravnanih obveznosti. Odločitev tožene stranke ni bila arbitrarna, kot to navaja tožeča stranka, saj je bila opravljena v skladu z razpisnimi pogoji in razpisno dokumentacijo. Ta pogoj tudi ni diskriminatoren, ker je namen razpisnega pogoja v tem, da se nepovratna denarna sredstva ne dodeljujejo subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti do države. Določitev takega pogoja je zagotovo v javnem interesu in v skladu z namenom samega javnega razpisa. Tožena stranka navaja, da želi tožeča stranka s predmetno tožbo doseči, da bi sodišče v okviru upravnega spora ugotavljalo in ugotovilo neobstoj njenega dolga do države. Predmetna tožba ne vpliva na obstoj terjatve oziroma dolga, zato so tožbene navedbe v zvezi s tem brezpredmetne. Iz teh razlogov predmetni razpisni pogoj ni v neskladju z zakonom ali ustavo.

11. Tožena stranka glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožeča in tožena stranka sta si izmenjali več pripravljalnih vlog, v katerih sta se opredelili do navedb nasprotnih strank v odgovorih na tožbo in pripravljalnih vlogah, ki sta jih prerekali.

13. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je tožena stranka pri dodeljevanju javnih sredstev na podlagi javnega razpisa izvajala oblastno funkcijo, zato bi morala upoštevati temeljna načela ZUP, tudi načelo zaslišanja stranke. Nasprotuje stališču tožene stranke glede načela enakega obravnavanja vseh prijaviteljev, saj ostali kandidati na razpisu ne bi bili prav nič na slabšem, če bi bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o okoliščini, ki je bila bistvena za izdajo izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka ni mogla nasprotovati razpisnim pogojem, zato so pravno neupoštevne trditve tožene stranke, da je tožeča stranka s podpisom izjave o strinjanju privolila v vse razpisne pogoje in se tožeča stranka po njenem stališču s podpisom te izjave ni odpovedala pravici, da uveljavlja nezakonitost razpisnih pogojev. Nasprotuje stališču tožene stranke, da je v konkretni zadevi pravilna uporaba skrajšanega ugotovitvenega postopka, ker morajo biti za ta postopek izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno. Zato bi bilo treba tožečo stranko zaslišati in ji dati možnost, da se zaradi zavarovanja svojih pravic oziroma pravnih koristi izjasni o uradnih podatkih in o ostalih relevantnih dejstvih.

14. Tožeča stranka vztraja pri stališču, da bi morala tožena stranka preveriti, ali je pogoj poravnanih obveznosti do države izpolnjen. Tožena stranka bi bila dolžna ugotoviti, ali terjatev obstaja, vendar tega ni storila, temveč se je nekritično zanesla na dopis ministrstva. Tožeča stranka še izpostavlja, da bi morala tožena stranka ugotavljati, ali ima tožeča stranka poravnane obveznosti do države na dan oddaje vloge. Očitno je namreč, da tudi če bi pritrdili stališču, da ima tožeča stranka obveznost do države, ta obveznost na dan oddaje vloge še ni obstajala in zagotovo tudi nikakor ni zapadla, kar pomeni, da je tožeča stranka izpolnjevala razpisne pogoje. Tožeča stranka je v nadaljevanju podala še obširna vsebinska pojasnila glede neobstoja terjatve države do tožeče stranke za primer, če bi sodišče štelo, da tožena stranka ni napačno postopala in da ni storila napake pri tolmačenju razpisnih pogojev.

15. Tožeča stranka opozarja na stališče sodne prakse, da sodišča v upravnem sporu presojajo ne le zakonitost izpodbijane odločbe, temveč tudi zakonitost samega javnega razpisa, ki je podlaga za njeno izdajo. Tako je predmet presoje vsekakor skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Kot dodaten argument, da je bil predmetni pogoj sporen in dejansko diskriminatoren, tožeča stranka navaja tudi dejstvo, da je navedeno ministrstvo ta sporni pogoj samo umaknilo. Tožeča stranka vztraja pri tožbenem zahtevku.

16. Tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah vztraja pri stališču, da gre v primeru javnih razpisov za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je načelo zaslišanja strank že na podlagi izrecne zakonske določbe izključeno, zato so vse navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev pravice do izjave, načela zaslišanja strank oziroma načela kontradiktornosti, za odločitev v obravnavanem postopku brezpredmetne. Tožena stranka ni imela nikakršnega razloga, da ne bi verjela podatkom iz dopisa ministrstva, ker je ministrstvo državni organ, ki ni imelo nikakršnega interesa, da z dopisom tožeči stranki onemogoči pridobitev sredstev iz predmetnega javnega razpisa. Tožena stranka ponovno opozarja, da je tožeča stranka s podpisom in predložitvijo izjave o sodelovanju izrecno pristala na razpisni pogoj neporavnanih obveznosti v vsebini, v kakršni je bil določen v razpisni dokumentaciji. Zato z uveljavljanjem zanjo škodljivih posledic, ki bi morebiti izvirale iz uporabe navedenih razpisnih določb, tožeča stranka v tem postopku ne more uspeti.

17. Tožena stranka oporeka navedbi tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pogoj poravnanih obveznosti presojati zgolj na dan oddaje vloge, ker je treba pri tem upoštevati tudi vsebino 9. točke predmetnega javnega razpisa. Tožena stranka še opozarja na splošno pravilo iz 6. člena ZUP, v skladu s katerim je bila tožena stranka dolžna odločbo izdati na podlagi dejanskega stanja ob izdaji odločbe, torej je morala obstoj spornega pogoja preverjati (tudi) na dan izdaje odločitve. Tožena stranka se je opredelila tudi do določenih postavk obveznosti tožeče stranke do ministrstva, v zvezi s čimer navaja, da je ministrstvo od tožeče stranke utemeljeno zahtevalo vračilo sredstev.

18. Tožena stranka vztraja pri stališču, da je pogoj poravnanih obveznosti z navedeno vsebino zakonit, saj o obstoju obveznosti do države na podlagi 150. člena ZUP kot o predhodnem vprašanju odloča organ, ki izvaja javni razpis. Poleg tega je ta ukrep tudi ustaven, saj pravica do sodnega varstva prijaviteljev zaradi pogoja poravnanih obveznosti v ničemer ni okrnjena, sama vsebina pogoja pa je skladna z načelom sorazmernosti. Cilj, ki ga skuša s pogojem poravnanih obveznosti doseči tožena stranka (t. j. da se javna sredstva ne dodeljujejo subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti do države), je nedvomno zakonit, legitimen ter stvarno upravičen in ustavno dopusten, saj skuša preprečevati plačilno nedisciplino in spodbuja prostovoljno izpolnjevanje obveznosti zasebnih subjektov. Prav tako je ta pogoj primeren za dosego zasledovanega cilja, ki ga pa ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Nenazadnje je ta pogoj tudi proporcionalen, saj je ob upoštevanju, da je število prijaviteljev, ki so imeli nepravnomočne neporavnane obveznosti do države, zanemarljivo, koristi cilja, ki ga s pogojem poravnanih obveznosti zasleduje tožena stranka, pa so bistveno večje. Skladno z navedenim, pogoj poravnanih obveznosti prestane tudi strogi test sorazmernosti, na podlagi česar je ustavno skladen. Tožena stranka vztraja pri zavrnitvi tožbe.

19. Tožena stranka se v drugi pripravljalni vlogi sklicuje na stališča Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) iz sodbe, št. I U 509/2017 z dne 2. 10. 2018, ki je bila izdana glede bistveno enakega pravnega in dejanskega vprašanja, kot je predmet obravnave v tem upravnem sporu. Tožeča stranka v svoji tretji pripravljalni vlogi temu oporeka z obrazložitvijo, da sodišča ne morejo nekritično zgolj slediti odločitvam sodišč v drugih (čeprav podobnih) primerih, temveč morajo skrbno presoditi dejansko in pravno stanje v vsakem primeru posebej. Tožeča stranka v tej pripravljalni vlogi navaja, da mora sodišče izvesti glavno obravnavo ter s tem sanirati napako in tožeči stranki omogočiti, da se o odločilnih dejstvih izjavi.

K točki I izreka:

20. Tožba ni utemeljena.

21. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, da razveljavi sklep, s katerim je bilo predhodno ugodeno vlogi tožeče stranke na javni razpis „Krepitev kompetenc in inovacijskih potencialov podjetij“ in so ji bila odobrena sredstva za sofinanciranje operacije v višini 199.105,65 EUR. Podlaga za takšno odločitev je bila naknadna ugotovitev tožene stranke, da ima tožeča stranka neporavnano obveznost do Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz točke 4.1 predmetnega javnega razpisa, pri tem pa je tožena stranka uporabila določilo prvega odstavka 9. točke javnega razpisa.

22. V točki 4.1 predmetnega javnega razpisa so opredeljeni splošni pogoji za prijavitelja, med katerimi je v šesti alineji prvega odstavka te točke določeno, da morajo imeti prijavitelji poravnane obveznosti do države, pri čemer za ugotavljanje obstoja obveznosti do države ni pogoj, da bi bila le-ta že ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Točka 9 javnega razpisa določa v prvem odstavku med drugim, da v primeru, da se po izdaji sklepa o sofinanciranju ugotovi, da vloga ne izpolnjuje vseh pogojev in zahtev javnega razpisa in ostalih delov razpisne dokumentacije in/ali ni v skladu s predmetom, namenom in cilji javnega razpisa, agencija pogodbe ne podpiše, sklep o financiranju pa se razveljavi.

23. Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre pri javnih razpisih za javnopravno stvar (4. člen ZUP) in ne za odločanje o pravici stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Bistvo pri tovrstnih postopkih je, ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka na podlagi 4. člena ZUP, v spoštovanju načela enake možnosti ponudnikov, pri čemer morajo biti pogoji javnega razpisa za vse prijavitelje enaki in morajo biti vsi prijavitelji enako obravnavani. Sodelovanje na javnih razpisih pa ne more pomeniti, da bo vsak od prijavljenih subjektov na razpisu tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Uspeh prijaviteljev je odvisen tako od razpoložljivih sredstev kot od števila prijaviteljev, ki izpolnjujejo pogoje in od tega, v kolikšni meri posamezni prijavitelj izpolnjuje razpisne pogoje. Kot se je že večkrat izrekla sodna praksa, je tako presoja zakonitosti aktov, izdanih na podlagi javnih razpisov, zadržana in usmerjena v presojo spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih razlogov za odločitev. Tako za obrazložitev upravnega akta zadošča, da je iz njega razvidno, zakaj je vloga na javni razpis zavrnjena ter na kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na odločitev. Če je s tega vidika izpodbijani upravni akt zakonit, se sodišče ne spušča v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih, temveč pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje.

24. V obravnavani zadevi je med strankama nesporno, da iz dopisa Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 30. 6. 2017, ki ga je tožena stranka prejela 4. 7. 2017, izhaja, da je imela tožeča stranka do navedenega ministrstva neporavnano obveznost v višini 2.969.233,10 EUR, ki je v plačilo zapadla dne 1. 4. 2017. Iz teh podatkov, s katerimi je razpolagala tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa, je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da tožeča stranka nima poravnanih obveznosti do države in ne izpolnjuje razpisnega pogoja iz točke 4.1 tega javnega razpisa. Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da ta glede na dikcijo spornega razpisnega pogoja, ob upoštevanju vsebine informacije, ki jo je toženi stranki sporočilo navedeno ministrstvo in iz katere je izhajal obstoj terjatve ministrstva do tožeče stranke, ni bila dolžna preverjati same vsebine pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom. Iz tega razloga so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka zgolj sledila dopisu ministrstva o obstoju neporavnanih obveznosti, zaradi česar ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, namesto da bi preverjala utemeljenost zahtevka ministrstva. Gre za dolžniško-upniško razmerje, katerega vsebina se v primeru spora ugotavlja na za to pristojnem sodišču, kot navedeno pa je informacija, s katero je razpolagala tožena stranka, zadoščala za sklep, da tožeča stranka nima poravnanih obveznosti do države, pri čemer je v javnem razpisu določeno, da za ugotavljanje obstoja obveznosti do države ni pogoj pravnomočni izvršilni naslov. Iz navedenih razlogov se tudi sodišče ne spušča v vsebinsko presojo utemeljenosti tožbe v delu, ko tožeča stranka po vsebini zatrjuje neutemeljenost zahtevka ministrstva.

25. Tožeča stranka je glede izpolnjevanja razpisnih pogojev v eni od pripravljalnih vlog izpostavila, da bi morala tožena stranka ugotavljati, ali ima tožeča stranka poravnane obveznosti do države na dan oddaje vloge. Po presoji sodišča ta ugovor tožeče stranke ni utemeljen, ker iz točke 4.1 predmetnega javnega razpisa izhaja pogoj poravnanih obveznosti do države, pri čemer je dodatno upoštevati namen posameznega razpisnega pogoja, zaradi katerega je bil postavljen. Namen konkretnega razpisnega pogoja je onemogočiti sofinanciranje države subjektom, ki nimajo poravnanih obveznosti do države. Zato je v skladu s tem namenom, torej ob upoštevanju tudi namenske razlage, po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je upoštevala podatek o zapadlosti neporavnanih obveznosti, ki se nanaša na čas po oddaji vloge, saj mora tožeča stranka kot prijavitelj na javni razpis po presoji sodišča izpolnjevati predmetni pogoj tekom razpisnega postopka.

26. Nadalje tožeča stranka zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ki jo je po tožbenih zatrjevanjih zagrešila tožena stranka s tem, da tožeče stranke pred izdajo odločbe ni seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za sprejem izpodbijanega sklepa.

27. V zvezi s tem sodišče najprej izpostavlja, da gre v primeru javnih razpisov za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, ker se dejstva in okoliščine v zvezi z javnimi razpisi ugotavljajo na podlagi listinskih dokazil (138. in 144. člen ZUP). Sodišče izpostavlja, da so za takšno stališče, ki je tudi predmet več sodnih odločb in gre torej na tem področju za ustaljeno sodno prakso, izpolnjeni tudi zakonski pogoji iz 144. člena ZUP, saj je tožena stranka dejansko stanje lahko ugotovila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila stranka v svoji vlogi in tistih dejstev, ki jih je toženi stranki sporočilo navedeno ministrstvo (1. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Tožena stranka ni imela nobenega utemeljenega razloga, da bi dvomila v podatek ministrstva, ki je državni organ in v zadevi dodeljevanja finančnih sredstev tožeči stranki nima nikakršnega interesa. Glede na to in upoštevajoč določilo šeste alineje prvega odstavka točke 4.1 javnega razpisa, kakršnakoli izjava tožeče stranke ne bi mogla spremeniti ugotovitve tožene stranke, da tožeča stranka nima poravnanih obveznosti do države. Nenazadnje so ti podatki, ki so sicer preverljivi v uradnih evidencah, tožeči stranki znani (čeprav se z njimi ne strinja), saj je ministrstvo tožečo stranko pozvalo za vračilo sredstev (kot izhaja iz dopisa ministrstva z dne 30. 6. 2017, temu podatku pa tožeča stranka ne oporeka). Tako tudi iz tega razloga, torej zaradi preverjanja splošnih pogojev za dodelitev sredstev, ki so tožeči stranki znani, ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

28. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o kršitvi načela kontradiktornosti in trditve, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje po skrajšanjem ugotovitvenem postopku po 144. členu ZUP.

29. Sodišče v zvezi s pogojem neporavnanih obveznosti iz šeste alineje točke 4.1 predmetnega javnega razpisa, katerega zakonitost in ustavnost je tožbeno osporavana, najprej ugotavlja, da sodišče v upravnem sporu sicer ne presoja primernosti ali ustreznosti posameznega merila iz javnega razpisa, predmet presoje pa je lahko skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi I Up 33/2013). V tem smislu, torej med drugim glede skladnosti razpisnih pogojev z zakonom in tudi ustavo, je sodišče presojalo utemeljenost tožbenih ugovorov v tem delu.

30. Sodišče zavrača tožbene trditve, da je pogoj neporavnanih obveznosti iz šeste alineje točke 4.1 predmetnega javnega razpisa, arbitraren, netransparenten, diskriminatoren, nezakonit in protiustaven iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve. Sporno določilo je del javnega razpisa, ki je bil objavljen in v tej vsebini dostopen vsem prijaviteljem, ki so se z njim lahko seznanili. Tako velja to določilo za vse prijavitelje v identični vsebini. Obrazložitev tožene stranke, zakaj je izdala izpodbijani sklep, je dovolj obrazložena, utemeljena in preverljiva. Z določitvijo tega pogoja ni okrnjena pravica do sodnega varstva prijaviteljev, vključno s tožečo stranko, sama vsebina pogoja pa je skladna z načelom sorazmernosti. Cilj, ki ga zasleduje tožena stranka z določitvijo tega pogoja, je upravičen, ker se s tem preprečuje, da zasebni subjekti ne bi izpolnjevali svojih obveznosti do države in se s tem torej zagotavlja plačilna disciplina. Tega cilja tudi ni mogoče doseči z drugim, blažjim ukrepom, število takšnih prijaviteljev, ki nimajo poravnanih obveznosti do države in to še ni ugotovljeno s pravnomočnim izvršilnim naslovom, pa je majhno v primerjavi s koristmi zgoraj navedenega cilja, ki ga v javnem interesu zasleduje tožena stranka pri določitvi takšnega razpisnega pogoja. Vsi ti razlogi podpirajo sklep sodišča, da določitev tega pogoja ni nezakonita in neustavna, zato sodišče ne sledi predlogu tožeče stranke za uporabo t. i. instituta exceptio illegalis spornega določila javnega razpisa. Na drugačen zaključek tudi ne vpliva navedba tožeče stranke, da je navedeno ministrstvo ta sporni pogoj naknadno samo umaknilo, ker je v času izdaje izpodbijanega sklepa javni razpis določal, da morajo prijavitelji izpolnjevati splošne pogoje, med katerimi je bil tudi pogoj poravnanih obveznosti do države iz šeste alineje točke 4.1 javnega razpisa. V zvezi s tem pa sodišče ponovno izpostavlja, da se sodišče ne more spuščati v samo primernost razpisnih pogojev, vključno s spornim določilom.

31. Glede na navedeno razlogi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, niso utemeljeni in sodišče te očitke zavrača. Tako je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, kršitev določb postopka ni podanih, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave, na kateri naj sodišče izvede predlagane dokaze (branje listin ter zaslišanje C.C. in D.D.), vendar ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in v zvezi s tem pravilna uporaba materialnega prava in pravil postopka. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala, v svoji zahtevi za opravo glavne obravnave pa se sklicuje na zagotovitev načela kontradiktornosti, ki bi bilo po stališču tožeče stranke prekršeno v primeru, če sodišče ne bi izvedlo glavne obravnave. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je bila kontradiktornost v predmetnem upravnem sporu zagotovljena z medsebojnim posredovanjem vlog strank, na kar sta tožeča in tožena stranka odgovarjali in sta se lahko stranki na ta način opredeljevali do navedb nasprotnih strank. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče odločilo na seji sodnega senata.

K točki II izreka:

33. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 431/2017-10
• UPRS Sodba I U 972/2018-11
• UPRS sodba I U 81/2014