UPRS Sodba I U 117/2019-9

Jedro

Za odločitev ni pomemben razlog, iz katerega je obveznost nastala oziroma ni bila pravočasno poravnana. Sodišče se lahko strinja, da je šlo za napako in ne za namerno izogibanje davku, vendar pa tudi takšna okoliščina ne more vplivati na odločitev, saj v razpisu ni predvidena kot razlog, ki bi lahko kakorkoli vplivala na izpolnjevanje pogojev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba) in na podlagi 4. točke Javnega razpisa za spodbude za raziskovalno razvojne projekte 2 (v nadaljevanju Javni razpis), v zadevi dodelitve sredstev, vlogo tožeče stranke kot prijavitelja na omenjeni Javni razpis, zavrnilo in obenem ugotovilo, da stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis z vlogo z naslovom A.. Vlogo je oddala 11. 5. 2018 skupaj s konzorcijskim partnerjem, družbo B. d.o.o. iz .... Pri pregledu vloge je strokovna komisija ugotovila, da je vloga pravočasna, pravilno označena in popolna. V nadaljevanju je komisija preverila izpolnjevanje splošnih pogojev za kandidiranje na razpisu, ki so navedeni v 4. točki razpisa, in med katerimi je v točki 4. 1. tudi pogoj, po katerem prijavitelj oziroma konzorcijski partner nima neporavnanih zapadlih obveznosti iz naslova obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ (v višini 50 evrov ali več na dan oddaje vloge), pri čemer se šteje, da prijavitelj, ki je gospodarski subjekt, ne izpolnjuje obveznosti tudi, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge.

3. Izpolnjevanje omenjenega pogoja je komisija preverila s poizvedbo pri Finančni upravi RS (v nadaljevanju FURS), ki je v odgovoru navedla, da konzorcijski partner B. d.o.o. po stanju na dan oddaje vloge 11. 5. 2018 ni imel poravnanih zapadlih finančnih obveznosti iz naslova dajatev, oziroma ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev, kot se zahteva v citirani točki 4. 1. razpisa. Na podlagi odgovora FURS-a je komisija ugotovila, da konzorcijski partner ne izpolnjuje pogoja št. 3 iz točke 4. 1. Javnega razpisa in s tem vseh pogojev za kandidiranje in je zato vlogo tožeče stranke v 1. točki izreka zavrnila. Ker stroški v zadevnem postopku niso nastali, je bilo odločeno, kot sledi iz 2. točke izreka.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da jo sodišče odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje. Tožbo vlaga iz razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. V tožbi navaja in zatrjuje, da konzorcijski partner ni davčni dolžnik ter da to dokazujejo številna dejstva, ki jih razpisna komisija ni upoštevala. Navaja, da je v letu 2018 prišlo do spremembe načina obračunavanja davčnega odtegljaja in do spremembe načina poročanja o povračilih stroškov, spremenila pa se je tudi posebna davčna osnova za napotene delavce v tujino nad 30 dni in posledično na REK obrazcu osnova, na podlagi katere se odmeri zavarovanje za prispevke iz polja 002 v polje 001.

6. Konzorcijski partner zaposluje delavce, napotene na delo v Nemčijo. Pri obračunu plače za mesec januar 2018 je računovodstvo prispevke za te delavce obračunalo še po starem pravilniku iz decembra 2017. Takoj, ko je 14. 6. 2018 FURS ugotovila napako, je računovodstvo opravilo popravek obračuna plač za januar 2018 in 19. 6. 2018 poravnalo razliko med zneskom obračunanih prispevkov po starem in po novem pravilniku. Pri tem je treba upoštevati, da je plačilo prispevkov, obračunanih od plač za januar, zapadlo 26. 2. 2018, kar je povzročilo, da se je od tega datuma dalje za nazaj vpisal dolg za plačilo razlike v prispevkih, čeprav je bil dejansko ugotovljen šele 14. 6. 2018. Realni dolg konzorcijskega partnerja je tako obstajal zgolj od 14. 6. 2018 do plačila 19. 6. 2018 in se v evidencah FURS zaradi vpisa dolga za nazaj vodil vse od 26. 2. 2018 do plačila. Zato za konzorcijskega partnerja ni bilo mogoče dobiti potrdila, da na dan 11. 5. 2018 ni imel neporavnanih davčnih obveznosti, čeprav dolga takrat dejansko ni imel.

7. Nadalje se v tožbi navaja, da je bilo po sprejetju sprememb pri poročanju na podlagi REK obrazcev veliko nejasnosti ter da se je izvajal nov sistem knjiženja v odmernih sistemih in knjigovodskem sistemu FURS, tako da davčni zavezanci vse do 3. 7. 2018 niso imeli dostopa do svojih pravilnih obremenitev, kot je to razvidno iz odgovora uslužbenke FURS-a C.C..

8. Kar vse po prepričanju tožnika pomeni, da konzorcijski partner na dan oddaje vloge ni imel neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti, prav tako pa je imel predložene vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih pet let do oddaje vloge. To izhaja tudi iz potrdil FURS-a, ki jih je konzorcijski partner pridobil 9. 5. 2018 in 10. 5. 2018 in ki potrjujejo, da ima predložene vse obračune in poravnane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve. Takrat namreč dolg ni obstajal, ker je bil ugotovljen šele 14. 6. 2018, ko je bila ugotovljena napaka pri obračunu prispevkov. Dolg, ki je izhajal iz te napake in je posledica nejasnosti, nedorečenosti in številnih sprememb zakonov, pa je konzorcijski partner poravnal že 19. 6. 2018. Zato je po prepričanju tožnika jasno, da izpodbijani sklep temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in da je ob upoštevanju vsega navedenega mogoča zgolj ugotovitev, da tožnik in njegov konzorcijski partner izpolnjujeta pogoj št. 3 iz točke 4. 1. razpisa.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Da konzorcijski partner ne izpolnjuje navedenega pogoja za kandidiranje na razpisu, je strokovna komisija ugotovila na podlagi odgovora FURS-a. Konzorcijski partner je v tej zvezi toženi stranki večkrat in podrobno predstavil razlog, zaradi katerega FURS ugotavlja, da so bili na zahtevani dan davčni dolžnik. Zato se je toženka ponovno obrnila na FURS, ki je ponovno preveril podatke ter v končnem odgovoru potrdil prvotno ugotovitev, da ima konzorcijski partner neporavnane obveznosti na dan 11. 5. 2018, ki izhajajo iz REK obrazca, in so bile knjižene 14. 6. 2018. Odgovor FURS-a je bil za toženo stranko merodajen pri odločanju o izpolnjevanju omenjenega pogoja za kandidiranje, medtem ko se sama ne more opredeljevati do pravilnosti knjiženja in verodostojnosti evidenc FURS-a in torej presojati razloga, iz katerega je bil konzorcijski partner obravnavan kot davčni dolžnik na dan 11. 5. 2018. Pri odločanju je torej upoštevala izključno omenjeno informacijo in torej podatke iz uradnih evidenc, ki jo je le še enkrat preverila in katere verodostojnosti tožeča stranka ne izpodbija, saj celo sama v tožbi kot dan zapadlosti prispevkov navaja 26. 2. 2018. V konkretnem primeru je v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obveznost nastala, ko je bil dohodek izplačan fizičnim osebam, to pa je bilo 19. 2. 2018, in zapadla 26. 2. 2018 in ne šele 14. 6. 2018 na podlagi odmerne odločbe, ki je bila izdana v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenem zahtevku. Ponovno navaja, da je FURS ugotovila napako konzorcijskega partnerja pri obračunavanju prispevkov za mesec januar 2018 šele junija, ta pa je nastalo razliko poravnal v petih dneh. Zgolj zaradi napake, ki je nastala zaradi spremembe pravil, tožnikovega konzorcijskega parterja ni mogoče opredeliti za davčnega dolžnika, še posebej ne na dan 9. 5. 2018 in 10. 5. 2018. Tožnik se pri tem sklicuje na že predloženi potrdili FURS-a, ki ju je konzorcijski partner pridobil 9. 5. in 10. 5. 2018 in ki potrjujeta, da ima predložene vse obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plače in nadomestila plače in obračune DDV za obdobje zadnjih 24 mesecev in da ima poravnane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve. Iz potrdil torej jasno izhaja, da konzorcijski partner na dan 11. 5. 2018 in s tem na dan oddaje vloge ni imel neporavnanih davčnih obveznosti. Stališče tožeče (pravilno tožene) stranke je poleg tega neživljensko, saj prepoveduje vsakršne napake davčnih zavezancev, ki pa niso povezane z izogibanjem davčnim obveznostim. Obračunavanje davkov je zahtevno opravilo in zlasti pri spremembi predpisov se lahko zgodijo napake, ki pa jih je v skladu s predpisi mogoče obračunati za nazaj. Tožnik zato šteje za absurdno stališče, po katerem so zavezanci, ki so pri obračunu davkov storili le eno napako, izločeni iz javnih razpisov. Tožnikovega konzorcijskega partnerja ni mogoče opredeliti za davčnega zavezanca iz dveh razlogov: 1. ker je izkazal, da na dan oddaje vloge ni bil davčni dolžnik in 2. ker je njegova dodatna davčna obveznost nastala šele po izvedenem nadzornem postopku FURS-a in bila tudi nemudoma plačana.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Dejansko stanje v tem, kar je bistveno za odločitev, med strankama ni sporno. Obravnavana davčna obveznost tožnikovega konzorcijskega partnerje iz naslova prispevkov kot takšna namreč ni sporna. Prav tako ni spora o tem, kdaj je zapadla v plačilo (26. 2. 2018) in tudi ne, kdaj je bila obveznost poravnana (19. 6. 2018). Sporen ni niti datum oddaje vloge na zadevni javni razpis (11. 5. 2018). To pa pomeni, da je ob oddaji vloge na javni razpis obveznost obstajala in da zato ni bil izpolnjen pogoj iz točke 4. 1. razpisa, kot se pravilno ugotavlja v razlogih izpodbijanega sklepa.

13. Datum 14. 6. 2018, na katerega se sklicuje tožnik kot na datum nastanka obveznosti, za odločitev ni relevanten. Gre namreč za datum izdaje odmerne odločbe, izdane v postopku nadzora, s katero je bila ugotovljena nepravilnost pri obračunu davčnega odtegljaja iz naslova prispevkov, in to naknadno, potem ko je obravnavana obveznost že nastala. Nastala pa je ob obračunu plač v mesecu januarju 2018 in, kot že rečeno, 26. 2. 2018 zapadla v plačilo, ter kot takšna ni bila poravnana vse do tedaj, ko jo je davčni organ ugotovil v postopku nadzora in je bilo opravljeno njeno plačilo. Prav tako za odločitev ni pomemben razlog, iz katerega je obveznost nastala oziroma ni bila pravočasno poravnana. Sodišče se lahko strinja, da je šlo za napako in ne za namerno izogibanje davku, vendar pa tudi takšna okoliščina ne more vplivati na odločitev, saj v razpisu ni predvidena kot razlog, ki bi lahko kakorkoli vplivala na izpolnjevanje pogojev.

14. Sodišče je zato izpodbijani sklep spoznalo za pravilen in skladen s pogoji razpisa in je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Ker dejansko stanje v tistem, kar je bistveno za odločitev, ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo izven glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 493/2017-21
• UPRS Sodba I U 1474/2016-9
• UPRS Sodba III U 181/2019-11