UPRS Sodba IV U 62/2018-20

Jedro

Glede na namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je prvostopenjski upravni organ, ob upoštevanju v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, po presoji sodišča pravilno ugotovil, da navedeni zemljišči nista primerni za kmetijsko pridelavo, za kar je podal ustrezno obrazložitev (posebne lastnosti teh zemljišč, ki so v ekstremnem naklonu, majhni površini, minimalni širini, delni pozidanosti, obstoju varovalnih pasov vodovoda, komunikacij in prometne infrastrukture). Prav tako je upravni organ pravilno ugotovil, da je predkupna pravica namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji in da upoštevajoč navedene okoliščine tožnik na teh zemljiščih ne bi mogel uresničevati javnega interesa, ki je v pridobivanju kmetijskih pridelkov, pri čemer je pravilno upošteval tudi dejstvo oddaljenosti teh zemljišč od stalnega prebivališča tožnika in okoliščino, da ti zemljišči ne predstavljata zaokrožitve kmetijskega gospodarstva tožnika za zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevi B.B., v tem upravnem sporu prizadete stranke, za odobritev pravnega posla prodajalke O., v tem upravnem sporu prav tako prizadete stranke, za parc. št. 856/7 v izmeri 202 m2 in parc. št. 856/8 v izmeri 94 m2, obe k. o. S., za skupno ponudbeno ceno 490,00 EUR, odobri (točka 1 izreka), zavrne pa se zahteva A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za odobritev navedenega pravnega posla (točka 2 izreka). V nadaljnjih točkah je odločila o stroških postopka tako, da je zahtevi za povračilo stroškov prizadetih strank odobrila (ugodila) in tožniku naložila povrnitev stroškov pritožbenega postopka prizadetih strank v znesku 142,79 EUR (točka 3 izreka), zavrnila zahtevo za povračilo stroškov prizadetih strank v višini 896,75 EUR (točka 4 izreka) in zavrnila zahtevo za povračilo stroškov tožnika v višini 450,00 EUR (točka 5 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitev svoje odločitve uvodoma navaja, da je o zahtevah za odobritev predmetnega pravnega posla, ki sta ju podali tožnik in prizadeta stranka B.B., predhodno že odločil tako, da je odobril pravni posel tožniku, ne pa prizadeti stranki. Po vloženi pritožbi prizadete stranke je drugostopenjski upravni organ odpravil odločbo in zadevo vrnil v ponovni postopek prvostopenjskemu upravnemu organu. Slednji je v ponovljenem postopku izvedel ustno obravnavo, z izvedbo dokazov v upravnem postopku pa je ugotovil, da predmetni zemljišči nista primerni za kmetijsko pridelavo in zato kumulativno ni izpolnjen pogoj iz 2. točke Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) glede opredelitve pojma kmetijskih zemljišč. Prvostopenjski upravni organ tako ugotavlja, da je skoraj celotna površina zemljišča s parc. št. 856/8, k. o. S., ekstremno strma, z nakloni od 2 do 3 m. Po zemljišču potekata vodovod in telekomunikacijski vod, kar bistveno vpliva na učinkovito kmetijsko pridelavo. Prav tako je zemljišče zelo ozko s širino največ do 3 m, skupna površina celotnega zemljišča pa znaša samo 94 m2, pri tej površini pa je treba v delu upoštevati tudi varovalni pas za vodovod in komunikacijski vod ter varovalni pas javne poti in lokalne ceste. Navedeno je razvidno iz vpogleda v spletno storitev „Atlas okolja“, spletne strani Agencije Republike Slovenije za okolje in potrdila o nameni rabi prostora Občine Krško ter vpogleda v Prostorsko informacijski sistem Občine Krško. Glede zemljišča s parc. št. 856/7, k. o. S., prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da je le-to na osnovi potrdila o namenski rabi prostora opredeljeno delno kot območje stavbnih zemljišč, delno kot druga kmetijska zemljišča. Tudi po tem zemljišču potekata vodovod in telekomunikacijski vod, v delu pa ga omejujejo varovalni pasovi. Na tem zemljišču po navedbah obeh strank rastejo štiri sadna drevesa, vendar zaradi velikosti (202 m2) in navedene obremenjenosti z infrastrukturnimi objekti, tudi tega ni možno obravnavati kot zemljišča, ki je primerno za učinkovito kmetijsko pridelavo v smislu določb ZKZ. Iz podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije je to zemljišče po dejanski rabi v površini 101 m2 pozidano zemljišče in v površini 101 m2 kmetijsko zemljišče z boniteto 35, kar pomeni, da zemljišče ne spada med bolj proizvodna zemljišča.

3. Prvostopenjski upravni organ je v upravnem postopku ugotovil, da B.B. predmetni zemljišči že dlje časa uporablja, glede tožnika pa je ugotovil, da je sicer kmet, vendar je njegovo kmetijsko gospodarstvo od predmetnih zemljišč oddaljeno več kot 35 km in zaradi tega ter upoštevajoč obremenjenost teh parcel s komunalnimi vodi in pozidanostjo ter ekstremno strmost dela zemljišč, na teh zemljiščih ne bi mogel uresničevati javnega interesa, ki je v pridobivanju kmetijskih pridelkov, potrebnih za hrano ljudi in živali, kmetijska proizvodnja pa bi bila gospodarsko neupravičena. Navedeni zemljišči tudi ne predstavljata zaokrožitve kmetijskega gospodarstva tožnika za zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave.

4. Glede na navedeno in upoštevajoč četrti odstavek 23. člena ZKZ, je prvostopenjski upravni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Pri tem je upošteval tudi dejstvo, da želi prodajalka skleniti pravni posel z M.M.. Pojasnjuje tudi, da je institut predkupne pravice v skladu s sodno prakso namenjen usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarno pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Tako omejitev lastninske pravice v smislu predkupne pravice v konkretnem primeru ni primerna, saj z njeno uporabo ne bi bil dosežen potencial v smislu določil ZKZ glede učinka uporabe zemljišč s strani predkupnih upravičencev.

5. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), odločitev v 3. točki izreka odločbe prvostopenjskega upravnega organa odpravilo (točka 2 izreka) in ugotovilo, da stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ potrdil ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, pri tem pa ugotovil, da ne obstaja pravna podlaga za odločitev iz točke 3. izreka izpodbijane odločbe.

6. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega upravnega organa, ker je ta isti organ enkrat že odobril predmetni pravni posel tožniku, zaradi česar ne vidi razloga, zakaj isti organ ne bi zastopal ista načela. Nadalje navaja, da je njegov namen širjenje njegovega gospodarstva. Prvostopenjskemu upravnemu organu očita zmotno ugotovitev, da so nakloni površin predmetnih parcel tako strmi, da onemogočajo učinkovito kmetijsko pridelavo. Zato je mnenja, da bi bilo treba angažirati izvedenca zaradi ugotovitve, kakšno je to zemljišče v naravi. Tožnik sodišču predlaga, da samo odloči o stvari tako, da odobri pravni posel, sklenjen z njim kot s kupcem, za skupno ceno 490,00 EUR, kot je to predhodno že ugotovil prvostopenjski upravni organ.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Odgovor na tožbo sta podali tudi prizadeti stranki B.B. in O., v katerem najprej navajata, da tožnik ni postavil tožbenega zahtevka oziroma je ta nepravilen in nesklepčen, zato ga sodišče ne more obravnavati in je treba tožbo zavreči oziroma zavrniti. Po stališču prizadetih strank je tudi nepotrebno angažiranje izvedenca, ki bi ugotovil, kakšno je zemljišče v naravi, ker sta se upravna organa o slednjem prepričala na podlagi drugih izvedenih dokazov. Prizadeti stranki tudi izpostavljata, da tožnik zlorablja svoje pravice, ker po raznih krajih, ki so oddaljeni od njegovega kraja bivališča, kupuje praviloma majhne parcele, ki v smislu kmetijske pridelave ne pomenijo ničesar. Parcele ne kupuje za namene kmetijske pridelave, ampak za namene kasnejše prodaje. Prizadeti stranki predlagata, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov, branju listin ter zaslišanju prizadetih strank in priče C., tožbo kot neutemeljeno zavrne, z vložitvijo stroškovnika pa smiselno zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri prereka navedbe tožene in prizadete stranke v njunih odgovorih na tožbo. Najprej navaja pravna načela, ki bi morala po njegovem stališču veljati tudi za tožnika v predmetni zadevi. Po tožnikovih navedbah je drugostopenjski upravni organ (pravilno prvostopenjski, ki je odločil o tožnikovi pravici) v zadevi odločil mimo jasnih in enoznančnih določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči, pri tem pa tožnik opredeljuje pomen predkupne pravice po ZKZ. V konkretnem primeru ni sporno, da ima tožnik izkazano predkupno pravico kot drug kmet (4. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ) in da izpolnjuje tudi vse pogoje za nakup po 24. členu ZKZ. Po drugi strani pa prizadeta stranka nima predkupne pravice. V takšnem primeru konkurence predkupnega upravičenca po ZKZ in osebe brez predkupne pravice, pa je ob pravilni uporabi zakona mogoče pravni posel odobriti le tožniku. Prodajalec lahko drugi osebi proda kmetijsko zemljišče le, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. V konkretnem primeru pa obstaja predkupni upravičenec, to je sam tožnik. Nadalje tožnik navaja, da sama oddaljenost zemljišča s stališča možnosti zagotavljanja kmetijske funkcije zemljišča ne pomeni, da tožnik kot strokovnjak ne bi na boljši način zagotavljal proizvodne funkcije zemljišč kot prizadeta stranka. Tega zakonodajalec očitno ni štel za tako pomembno okoliščino v smislu možnosti zagotavljanja proizvodne funkcije kmetijskih zemljišč, ker v zakonu tega ni predpisanega kot dodatnega pogoja za možnost ugotavljanja in priznanja predkupne pravice drugega kmeta. Tožnik oporeka ravnanju prvostopenjskega upravnega organa, ki je izmeril naklon samo ene parcele, drugo parcelo, ki je v čisti ravnini, pa ni upošteval. Obe parceli bi moral upoštevati kot celoto, ti zemljišči pa bi lahko glede na razdaljo zlahka obdelal. Ne gre za nikakršno zlorabo predkupne pravice, ker gre za poslovni načrt razširiti in intenzivirati kmetijsko proizvodnjo, da bi ta postala čim bolj ekonomsko upravičena. Tožnikovi nameni s kmetijskimi zemljišči so dolgoročne narave, teh zemljišč pa ne kupuje z namenom preprodaje in ustvarjanja zaslužka. Že sedaj ima v lasti kmetijska zemljišča v različnih katastrskih občinah in jih ne glede na njihovo medsebojno oddaljenost vseskozi normalno obdeluje. Tožnik kot dokaz za svoje trditve predlaga zaslišanje strank in ostale listinske dokaze, sodišču pa predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, tožniku odobri sklenitev predmetnega pravnega posla, prizadeti stranki B.B. ne odobri sklenitve tega pravnega posla ter da toženi in prizadeti stranki naloži nerazdelno povrnitev tožnikovih stroškov upravnega spora.

10. Pripravljalno vlogo sta podali tudi prizadeti stranki, v kateri prerekata navedbe tožnika v njegovi pripravljalni vlogi. Ponovno navajata dejstva in okoliščine iz obeh upravnih odločb, nasprotujeta pa tožnikovi trditvi, da je upravni organ upošteval samo eno parcelo kot strmo, druge, ki je ravna, pa ne, ker sta obe parceli zelo strmi in sta obe, ker ležita druga ob drugi, del strmega pobočja. Kot neresnične in neizkazane ocenjujeta tudi navedbe tožnika, da želi racionalizirati in intenzivirati svojo proizvodnjo, ker zlorablja status kmeta z namenom materialnih koristi. Prizadeti stranki vztrajata pri predhodno podanem predlogu, dodatno pa predlagata še povrnitev stroškov za sestavo pripravljalne vloge.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

13. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Vrhovno sodišče, v zadevi X Ips 143/2013).

14. Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje zgoraj omenjeni 23. člen ZKZ, je v tem, da bodo subjekti, katerim se odobri pravni posel s prometom teh zemljišč, ta zemljišča v prihodnje bolje obdelovali oziroma skrbeli za njihovo obdelavo, kot bi to lahko storili drugi potencialni kupci. V skladu z ustavno sodno prakso, pa ti ukrepi ne morejo temeljiti zgolj na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na gospodarski pomen posameznih zemljišč in druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej (tako Ustavno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustavno sodišče, v zadevi U-I-184/94).

15. Glede na takšen namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je prvostopenjski upravni organ, ob upoštevanju v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, po presoji sodišča pravilno ugotovil, da navedeni zemljišči nista primerni za kmetijsko pridelavo, za kar je podal ustrezno obrazložil (posebne lastnosti teh zemljišč, ki so v ekstremnem naklonu, majhni površini, minimalni širini, delni pozidanosti, obstoju varovalnih pasov vodovoda, komunikacij in prometne infrastrukture). Prav tako je upravni organ pravilno ugotovil, da je predkupna pravica namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji in da upoštevajoč navedene okoliščine tožnik na teh zemljiščih ne bi mogel uresničevati javnega interesa, ki je v pridobivanju kmetijskih pridelkov, pri čemer je pravilno upošteval tudi dejstvo oddaljenosti teh zemljišč od stalnega prebivališča tožnika in okoliščino, da ti zemljišči ne predstavljata zaokrožitve kmetijskega gospodarstva tožnika za zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave.

16. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene navedbe, ki se nanašajo na zgoraj navedene ugotovitve upravnih organov, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana odločba. Tožnik v tožbi oporeka predvsem naklonu zemljišč, vendar sodišče ugotavlja, da to predstavlja zgolj eno od okoliščin, na katerih je prvostopenjski upravni organ utemeljil svojo odločitev. Sodišče tudi zavrača tožbene očitke, da je prvostopenjski upravni organ dvakrat odločil različno. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je bila prva odločba odpravljena in je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek z določenimi napotili pritožbenega organa. Iz tega razloga je lahko odločitev prvostopenjskega upravnega organa v ponovnem postopku drugačna, kot v prvotnem postopku, v zvezi s katerim je bila odločba odpravljena.

17. Glede na navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za odobritev predmetnega pravnega posla tožniku, upoštevaje četrti odstavek 23. člena ZKZ, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

18. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi smiselno predlagal angažiranje izvedenca in v pripravljalni vlogi poleg branja listin tudi zaslišanje strank, zaslišanje prizadetih strank in priče pa sta v odgovoru na tožbo predlagali tudi prizadeti stranki. Sodišče ugotavlja, da tožnik in prizadeti stranki dokaznih predlogov niso substancirali, predvsem v delu predlaganega zaslišanja strank in priče ter tožnik tudi angažiranja izvedenca, pri čemer tudi ni pojasnil, s katerega področja naj bi bil v postopek pritegnjen izvedenec. Glede izvedenca sodišče sicer ugotavlja, da predstavlja takšen tožnikov predlog tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1, v skladu s katerim stranke v upravnem sporu ne morejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik je takšno možnost pred izdajo izpodbijane odločbe nedvomno imel (vloge strank in ugotovitve upravnega organa so bile tožniku posredovane v izjasnitev, opravljena pa je bila tudi ustna obravnava), zato sodišče takšen predlog ocenjuje kot nedopusten. Tožnik in prizadeti stranki tudi niso z ničemer utemeljili in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo v bistvenih delih podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik in prizadeti stranki s svojimi navedbami tega niso izkazali ter niso utemeljili obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožnika kot za prizadeti stranki, ki sta v konkretnem primeru tudi zahtevali povrnitev stroškov postopka. Glede njune zahteve za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča prizadetima strankama ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker sta prizadeti stranki s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspeli, bi bili sicer načeloma upravičeni do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča prizadeti stranki v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi nista podali takšnih navedb, saj sta navajali dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča prizadeti stranki nista vplivali na odločitev sodišča. Glede na navedeno prizadetima strankama priglašeni stroški niso bili priznani.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 4/2018-14
• UPRS Sodba IV U 2/2018-18
• sodba U 140/2002